Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki

Zgodba o Šiškovi paravojaški strukturi na poligonih je spet pokazala, da so družbena omrežja dva koraka pred množičnimi mediji. Žalostno, ker novinarji potem tako radi bentijo, češ da izgubljajo bitko proti spletu. Mizeren argument.

A potem je sledil obrat: novinarji so pohiteli in danes za glavno zvezdo srhljivega postroja »obrambne skupine svobodnih ljudi dežele Štajerske« in tako imenovane štajerske varde, ki se po gozdovih sprehajajo s kalašnikovkami in sekirami, naredili Andreja Šiška. In njegove izjave.

Recimo: pri Delu in Večeru očitno ne vedo, komu se v takih primerih da besedo v naslovu. Odločili so se, da jo dajo njemu in s tem postanejo njegov promocijski zvočnik. S tem pa proizvedejo ravno učinek, ki ga ne bi smeli.

Oziroma v resnici celo zadostijo pričakovanjem, ki jih je Šiško izrazil že junija letos:

»Štajersko vardo smo ponovno ustanovili že lani 24. junija, a takrat noben medij o tem ni hotel poročati. Neka dežela mora imeti tudi oborožene formacije, ki so sposobne zagotoviti red in mer in sposobne nadzirati meje te dežele. To nima nobenega zveze s pravnim redom republike Slovenije. Skupina je ustanovljena izven tega pravnega reda, a z njim ni v nasprotju.« (Siol, 3. september 2018)

Šiško Delo odziv

Naslov v prispevku Dela

Šiško Večer odziv

Naslov v prispevku Večera

Kako uravnotežiti anonimke

Uravnotežitev ni le novinarsko geslo, uporabno za nevtralizacijo ideološkega in političnega nasprotnika. Je tudi priročno sredstvo, kako nevtralizirati nevarne učinke, ki pretijo tistim, ki bi jih morda radi zaščitili ali se vsaj cinično posmehovali onim drugim, ki nam niso všeč. Ustvarjanje ekvidistance, iskanje navidezne enakosti in promocija načela ‘vsi so isti’ so možni principi.

Novinar Dela Peter Rak se je spomnil, da bo z ‘anonimko’ označil pismo staršev priprtih na mariborskih vstajah, v katerem ti zanikajo, da bi oni bili podpisniki anonimke, poslane na tožilstvo v obliki kazenske ovadbe in v parlament z namenom zaslišanja ‘ekstremistov’.

Časopisu Delo je s tem domnevno uspelo uravnotežiti anonimko, jo po načelu ‘tudi ti’ relativizirati in s tem izničiti učinke prve. Verjetno je odveč pojasnjevati, da slednjo podpisujejo realni ljudje in realna skupina ljudi, ki se bori za pravice priprtih vstajnikov: iskreno in brez skritih ozadij. Le kakšno številko bi bilo treba zavrteti in preveriti dejstva. Skratka, insinuacija o še eni anonimki je lahko kvečjemu delo neprofesionalnega novinarja ali njegovega premišljenega cinizma.

 

Anonimka Peter Rak online Delo

Anonimka anonimka Peter Rak Delo

 

Še izjava staršev, kakršno sem prejel sam, brez domnevnih popravkov, na katere namiguje novinar:

 

IZJAVA STARŠEV KRIMINALIZIRANIH UDELEŽENCEV TRETJE MARIBORSKE VSTAJE

Starši, ki sodelujemo s skupino Svoboda vstajnikom, izjavljamo, da z anonimnim pismom, na podlagi katerega so se začela zaslišanja nekaterih znanih Mariborčanov v okviru parlamentarne komisije za ugotovitev in oceno delovanja ekstremističnih skupin, nimamo nič skupnega, sploh pa nismo njeni avtorji. Želimo se distancirati od vseh namigovanj, da smo napisali anonimno pismo, ter opozarjamo, da takšne laži škodujejo našim sinovom, katerih življenja so zaradi kontinuirane, v zadnjem času stopnjevane kriminalizacije (mariborskih) vstaj, že dodobra zaznamovana.
Naj spomnimo, da je policija na tretji mariborski vstaji pridržala sto devetnajst udeležencev in udeleženk vstaje, osemindvajset pa jih je kazensko ovadila, ter veliko večino decembra 2012 tudi držala v preventivnem priporu skoraj mesec dni. Sedem od osemindvajsetih je bilo septembra 2013 na prvi stopnji obsojenih na sedem mesečne zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja »sodelovanja v skupini, ki preprečuje uradno dejane uradni osebi«. Ob izteku leta 2013 je tožilstvo vložilo obtožnico zaradi »napada na uradno osebo« še proti drugi skupini na vstaji ovadenih udeležencev. Zaradi očitno pristranskega procesa proti prvi skupini obtoženih se bojimo, da bo tudi v primeru obtoženih za kaznivo dejanje napada na uradno osebo sodišče zgolj potrdilo policijski konstrukt domnevnega kaznivega dejanja. Konstrukt, ki je nastal na osnovi neselektivnih in arbitrarnih aretacij v okviru policijske intervencije proti udeležencem in udeleženkam druge mariborske vstaje. Intervencije, katere namen je bil razgnati množice po mariborskih ulicah in ki predstavlja hudo kršenje z ustavo zagotovljenih pravic in svoboščin.
Do današnjega dne zgodba kriminaliziranih mariborskih vstajnikov še ni dočakala svojega epiloga. S kriminaliziranimi udeleženci vstaje in njihovimi starši, katerim se je življenje po tretji mariborski vstaji popolnoma spremenilo, postalo življenje travme, strahu, stigme in iskanja resnice ter smisla, je skupina Svoboda vstajnikom opravila vrsto intervjujev. Na podlagi intervjujev, pogovorov z njihovimi odvetniki, ter analizi gradiva iz predkazenskih in kazenskih postopkov, pa je identificirala strategijo političnih kast: strategijo travmatizacije, zavlačevanja in izčrpavanja, s katero se sodi vstajam in vsem tistim, ki verjamejo, da je možno družbene spremembe doseči skupaj na ulici. Gre torej za širši poskus kriminalizacije vstaj, ki se kaže na primeru arbitrarnega in neselektivnega posredovanja policistov v Mariboru in Ljubljani; policija je namreč posredovala tako, da je zunaj zakona potisnila vse, ki so bili prisotni na vstajah. Na podoben način so potekali tudi mariborski sodni procesi, na katerih je sodnica v izreku sodbe proti posameznikom, ki so bili obtoženi sodelovanja v skupini, med drugim izjavila tudi to, da pravzaprav ni važno, ali je kdo dejansko napadel policista, ampak že samo dejstvo, da so bili del skupine, ki ni ubogala njihovih ukazov, naj se razidejo.

Za verodostojnost te izjave jamčijo člani in članice skupine Svoboda vstajnikom.

V Mariboru, 23. marca 2014

Mariborske Rdeče brigade in Jerovškov teater

Parlamentarna komisija me je povabila na zaslišanje – ker v neki anonimki skupaj z drugimi nastopam kot vzpodbujevalec terorizma in ekstremist. O tem sem že pisal 19. decembra lani, ko so me o tem obvestili novinarji Dnevnika, a sem bil prepričan, da je vse skupaj slaba šala. No, pa sem prejel vabilo; šale je bilo konec, toda včeraj je le sledil manjši preobrat: nekdo je po vsem sodeč presodil, da se mu takšno odkrito diskreditiranje ne splača. Da bo povlekel medijsko krajšo slamico. In je Dragutin Mate (SDS) zato predlagal prekinitev zaslišanj. Danes so me ob 8.45 uri poklicali iz parlamenta, naj ne hodim na zaslišanje ob 13.05 uri. Menda se bodo šele odločili, kako in kaj.

MMC zaslišanje parlament ekstremizem 2

Naj povem znova: res je, sem ponosen ekstremist, če za to šteje dejstvo, da podpiram civilno družbo in protestnike na ulicah, tudi jeseni in pozimi leta 2012 in 2013 v Mariboru. Ja, bil sem tam in nagovarjal sem ljudi. Sem ekstremist, če za to šteje dejstvo, da moramo funkcijo demokratizacije politike in borbe proti korupciji opravljati državljani na ulici, ker je niso sposobni politiki. Nenazadnje pa sem rade volje ekstremist v državi, kjer je podlaga za moje zaslišanje politikantsko zmanipulirana anonimka, polna neumnosti, sfabricirana sredi teorije zarote, kjer se očitno iščejo »levi ekstremisti«, da bi uravnotežili videz prevlade »desnih ekstremistov«. Če sem namreč sam ekstremist, kako ekstremistična je šele vladajoča elita, ki si mora iskati tarče in žrtve, da jih v imenu borbe proti ekstremizmu zaslišuje v parlamentu.

Kriminalizacija vstaj, sprav skozi zapiranje mladeničev in kasneje skozi preganjanje udeležencev kot ekstremistov, je po vsem sodeč še edino, kar obupanim in prestrašenim političnim nomenklaturam preostane.

Kaj piše v anonimki?

Čeprav je ne smem objaviti zaradi varovanja podatkov, četudi ni čista skrivnost za novinarje, lahko povem, da je anonimka nenavaden konstrukt, poslan tožilstvu v obliki kazenske ovadbe. Avtorji se sklicujejo in pretvarjajo, da so sorodnici in družinski prijatelji priprte mladine po vstaji 3. decembra 2012, jezni  na prave organizatorje in podpornike vstaj, ki so pripeljali do nasilja.

Gesta mimikrije (pretvarjanje, da si nekdo drug) je vsebinsko in časovno jasno navzoča: družinski prijatelji priprtih, ki nas ovajajo tožilstvu in parlamentarni komisiji, v vabljenih pričah na zaslišanja namreč vidijo »ultralevičarje« in se sploh prekomerno trudijo s političnimi etiketami in dedukcijo političnih povezav in hobotnic domnevnih organizatorjev. Zelo nenavadno glede na dejstvo, da so vstaje veljale za »levičarske« in so napadale »desnega« Franca Kanglerja in Janeza Janšo.

Še bolj nenavadno je sklicevanje avtorjev anonimke na zasebne preiskovalce oziroma detektive, ki so menda vsem vpletenim sledili. Če so se namreč avtorji odločili najeti detektive (ja, tu se odpira tudi vprašanje protizakonitega sledenja), v katerem času so to sploh lahko storili? Pripor in aretacije so se odvili 3. decembra zvečer in zgodaj zjutraj naslednji dan, anonimka pa kot poizvedbe detektiva jasno navaja tudi dogodke, izjave in stanja stvari, ki so zgodnejšega datuma in bi jih detektiv kvečjemu lahko rekonstruiral. Prvi protesti so se pač začeli 2. in 12. novembra. Moti jih, da si bili »le oni obsojeni«, pravi organizatorji terorističnih dejanj pa so krivično ostali na prostosti.

Jerovšek in parlamentarni cirkus

Poslanci desnice se včeraj na komisiji niso ravno dolgo pretvarjali, da res verjamejo, da so na mariborskih vstajah nastopali ekstremisti. Le glede tega, ali bi povabljence res neposredno primerjali z njimi ali jih označili za takšne, so malce oklevali.  A Jožef Jerovšek (SDS) se ni dal: najprej je prvozaslišanemu (in zaenkrat edinemu) Tonetu Partljiču poočital, da je bil vedno medijsko privilegiran: lahko je dremal ali spal v parlamentu, le da pri njem novinarji tega niso obelodanili. Lahko je bral Sportske novosti, ker je bil na pravi strani, pa tudi ni bilo zamer – desnica pa spati ne sme. Bil je velik prijatelj Franca Kanglerja, zdaj pa takole!

Potem je napadel distancirajoči uvod predsednice komisije Maje Dimitrovski, v katerem ta preiskavo označil za parlamentarno sramoto, ki so jo izsilili poslanci Mate, Tonin in Pukšič, ga opredelil za nevaren pamflet in začel namigovati. Na kaj? Včeraj naj bi neki mariborski filozof menda dal v parlamentu prebrati tudi naslednji ekstremni stavek: »Danes je sramoten dan za slovensko parlamentarno prakso. Obžalujem, da imamo pred parlamentarno komisijo zaslišanja ljudi, ki so na demokratičen način na protestih v Mariboru izražali svoja mnenja.«  Jerovšek je potem predsednico med zaslišanjem Partljiča napadel:

Scenarij (današnjega dogodka) tak’ pišejo drugi, ampak kot se je zgodilo z današnjim pamfletom predsednice. Jaz sem tu po hodnikih slišal iz vaših poslanskih vrst, da imate odličen in močan tekst, ki ga je pisal nek mariborski filozof. Tak’ sem pač slišal in po navadi imam dobre informacije.« (tretja minuta posnetka)
Dimitrovski Jerovsek RTV očitek

Poznam vsaj enega mariborskega filozofa, ki takoj podpiše (na)govor predsednice komisije. A Jerovšek ni imel dovolj: zaslišanje je dobro organizirana predstava, je nadaljeval, v kateri je Partljič le instrumentaliziran. Tako kot predsednica ni avtonomna v svojih ravnanjih, tudi zaslišanci niso. Vse skupaj je le skrbno načrtovana režija, najbrž istih ekstremistov.

Da Dimitrovska ne zna sklonov postavljati, je še nekajkrat navrgel resignirano, kajti scenarij ugrabitve medijske pozornosti je uspel, kar niti ni čudno; kar se dogaja v Mariboru, je na las podobno propagandi Rdečih brigad.

Rdeče brigade, tako Jerovšek, so se kazale na delu v Mariboru. In je našteval: levičarske metode nasilja, gestapovski pohodi na domove mestnih svetnikov, pa tudi Hitler je bil levičar (na tej točki je Partljič vstal in želel oditi iz prostora, češ da primerjav z njim ne bo prenašal). Odkril je še veliko prednost Mariborčanov:  »Levičarski ekstremizem je usmerjen v prihodnost«, kot propaganda Rdečih brigad je našel svoj domicil v Sloveniji. Nenazadnje, pravi poslanec SDS, je »tudi Mussolini bil urednik socialističnega časopisa AVANTI«.

Neotesanosti na vse strani (nič niso štela številna opozorila predsednice) so bila zelo zavestno premišljena praksa. Zakaj? Jerovšek in Mate sta se venomer sklicevala na medijsko navzočnost, včasih pokazala s prstom na kamero. Gospodje se zelo dobro zavedajo, da so snemani in obenem pritožujejo nad domnevno šibko medijsko obravnavo, vendar ne kažejo prav nobene želje, da bi svojo prezenco uporabili za promocijo in ne antipromocijo.

Kako postati ekstremist

Postati ekstremist v ekstremnih časih ni težko. Toda kaj ustvarja Slovenijo za ekstremno državo? Ne, to niso protesti, obča volja ljudstva, ki se odraža na ulicah (ali se vsaj je izrazila, če tega več ne bo). Kar je res ekstremno, so ekstremna stališča o takih manifestacijah obče volje, ki tej očitajo ekstremnost. Ali tistim, v tem primeru meni in nekaterim kolegom, da smo ekstremisti. Kakor vse kaže, smo ekstremisti zato, ker smo domnevno vzpodbujali vstaje in proteste, sprva v Mariboru, in pri tem pozivali nasilju. Anonimka, bolje rečeno ekstremistično anonimarstvo, je nenadoma postalo nekaj, kar so poslanci SDS in desne provenience vzeli zares in bi nam radi sodili v Državnem zboru. Ekstremnost je skratka vpisana v pozicijo izjavljalca. Ekstremnost je v pogledu, ki vidi ekstremnost. V njem leži točka skrajnosti (extremitas), točka roba in meje. Iz Dnevnika:

»Trditev, da sem ekstremist, ki je mladino navajal k nasilju, kar ne drži, jemljem tudi kot napad na vse izpostavljene intelektualce, njihov družbeni angažma in poskus kriminalizacije civilne sfere.« Tako se je na navedbe v anonimki, ki so jo prejeli člani preiskovalne komisije, ki ugotavlja delovanje ekstremističnih skupin pri nas, odzval predavatelj na Filozofski fakulteti v Mariboru Boris Vezjak.

Kot smo poročali včeraj, je preiskovalna komisija prejela anonimko, da so pisatelj Tone Partljič, predavatelja na Filozofski fakulteti v Mariboru Vesna Vuk Godina in Boris Vezjak, rektor mariborske univerze Danijel Rebolj, direktor Policijske uprave Maribor Danijel Lorbek, novinarja Jaša Lorenčič in Marko Pigac ter še deset drugih intelektualcev, novinarjev, predstavnikov policije, svetnikov… osebe, »za katere so podani razlogi za sum, da so aktivno sodelovali pri organizaciji in poteku tako imenovanih mariborskih vstaj, katerih cilj je bil razširiti nasilje na celotno območje Slovenije z namenom nasilne odstavitve župana mestne občine Maribor Franca Kanglerja in predsednika vlade Janeza Janše«.

Logično nadaljevanje Gorenakove teze

S pomočjo »zasebnih preiskovalcev« so anonimneži ugotovili, da so nekateri od navedenih za spodbujanje nasilja uporabili svoje odlično poznavanje računalniških aplikacij, drugi svojo avtoriteto in prepoznavnost v javnosti, predstavniki policije pa so podporo nasilju izrazili s svojo navzočnostjo na protestih v civilni obleki. Opozicijski člani preiskovalne komisije Dragutin Mate (SDS), Franc Pukšič (SLS) in Matej Tonin (NSi) so navedbe v anonimki predelali v dokazni sklep oziroma v zahtevo, da omenjene osebe zaslišijo kot priče pri razkrivanju ekstremizma na naših tleh, kar mora komisija po poslovniku tudi izpeljati.

»Anonimka dokazuje, kako zlahka je mogoče v Sloveniji demonizirati posameznike za politične cilje in potrebe, ustrezne materiale pa neposredno dostaviti v hram demokracije in z njim izsiljevati,« poudarja Vezjak, ki anonimko vidi kot logično nadaljevanje Gorenakove teze, da so bili protesti nezakoniti. »Kdor jemlje podmene iz anonimke zares, ne razume demokracije. Ne le da demonizira proteste na ulicah in posamezne državljane, v mislih ima tudi prepoved združevanja,« je prepričan predavatelj na mariborski filozofski fakulteti.”

No, zdaj čakamo, kaj si bodo izmislili tisti, ki hočejo na vsak način odkriti leve ekstremiste in fašiste. Tole zasliševanje jim zaenkrat ni najbolje uspelo. Še manj jim bi, če bi se mediji potrudili in kaj analitičnega napisali o poslanskem teatru, ki iskanje ekstremistov spremlja.

Kako sem postal ekstremist

Postati ekstremist v ekstremnih časih ni težko. Toda kaj ustvarja Slovenijo za ekstremno državo? Ne, to niso protesti, obča volja ljudstva, ki se odraža na ulicah (ali se vsaj je izrazila, če tega več ne bo). Kar je res ekstremno, so ekstremna stališča o takih manifestacijah obče volje, ki tej očitajo ekstremnost. Ali tistim, v tem primeru meni in nekaterim kolegom, da smo ekstremisti. Kakor vse kaže, smo ekstremisti zato, ker smo domnevno vzpodbujali vstaje in proteste, sprva v Mariboru, in pri tem pozivali nasilju. Anonimka, bolje rečeno ekstremistično anonimarstvo, je nenadoma postalo nekaj, kar so poslanci SDS in desne provenience vzeli zares in bi nam radi sodili v Državnem zboru. Ekstremnost je skratka vpisana v pozicijo izjavljalca. Ekstremnost je v pogledu, ki vidi ekstremnost. V njem leži točka skrajnosti (extremitas), točka roba in meje. Iz Dnevnika:

»Trditev, da sem ekstremist, ki je mladino navajal k nasilju, kar ne drži, jemljem tudi kot napad na vse izpostavljene intelektualce, njihov družbeni angažma in poskus kriminalizacije civilne sfere.« Tako se je na navedbe v anonimki, ki so jo prejeli člani preiskovalne komisije, ki ugotavlja delovanje ekstremističnih skupin pri nas, odzval predavatelj na Filozofski fakulteti v Mariboru Boris Vezjak.

Kot smo poročali včeraj, je preiskovalna komisija prejela anonimko, da so pisatelj Tone Partljič, predavatelja na Filozofski fakulteti v Mariboru Vesna Vuk Godina in Boris Vezjak, rektor mariborske univerze Danijel Rebolj, direktor Policijske uprave Maribor Danijel Lorbek, novinarja Jaša Lorenčič in Marko Pigac ter še deset drugih intelektualcev, novinarjev, predstavnikov policije, svetnikov… osebe, »za katere so podani razlogi za sum, da so aktivno sodelovali pri organizaciji in poteku tako imenovanih mariborskih vstaj, katerih cilj je bil razširiti nasilje na celotno območje Slovenije z namenom nasilne odstavitve župana mestne občine Maribor Franca Kanglerja in predsednika vlade Janeza Janše«.

Logično nadaljevanje Gorenakove teze

S pomočjo »zasebnih preiskovalcev« so anonimneži ugotovili, da so nekateri od navedenih za spodbujanje nasilja uporabili svoje odlično poznavanje računalniških aplikacij, drugi svojo avtoriteto in prepoznavnost v javnosti, predstavniki policije pa so podporo nasilju izrazili s svojo navzočnostjo na protestih v civilni obleki. Opozicijski člani preiskovalne komisije Dragutin Mate (SDS), Franc Pukšič (SLS) in Matej Tonin (NSi) so navedbe v anonimki predelali v dokazni sklep oziroma v zahtevo, da omenjene osebe zaslišijo kot priče pri razkrivanju ekstremizma na naših tleh, kar mora komisija po poslovniku tudi izpeljati.

»Anonimka dokazuje, kako zlahka je mogoče v Sloveniji demonizirati posameznike za politične cilje in potrebe, ustrezne materiale pa neposredno dostaviti v hram demokracije in z njim izsiljevati,« poudarja Vezjak, ki anonimko vidi kot logično nadaljevanje Gorenakove teze, da so bili protesti nezakoniti. »Kdor jemlje podmene iz anonimke zares, ne razume demokracije. Ne le da demonizira proteste na ulicah in posamezne državljane, v mislih ima tudi prepoved združevanja,« je prepričan predavatelj na mariborski filozofski fakulteti.”

Retorično vprašanje: Who is the real Kekec? Who is the real extremist? Iz anonimke celo izhaja, da so posameznikom sledili zasebni preiskovalci. Kar bi moralo, če prav razumem, pomeniti zasebne detektive. Kdo jih je naročil, če je razlaga točna? Želi morda pisec anonimke le brisati sledi za drugimi, s strani države plačanimi vohuni, če ni morda tudi to izmišljeno?

Anonimka ekstremisti