Mesto Maribor nesporno postaja nova politična mikrolokacija zavojevanja medijev. Vsem v državi odgovornim, politiki, državljanom in novinarskemu cehu prepoznavno na očeh. Po zadnji dramatični izkušnji iz mandata Janeza Janše 2004-2008, ko so v roke tega politika kot domine padali npr. RTV Slovenija, Slovenska tiskovna agencija, Delo, Večer, Primorske novice, ob veliki asistenci in molku vpletenih urednikov in novinarjev, se farsa dogaja sredi Maribora.

Našli so se Janševi imitatorji, tudi posnemovalci koprskega župana Borisa Popoviča. Projektu pravijo RTS – v podobi televizije, portala in zdaj še brezplačnika RTS24. Za slednjega bomo kar hitro videli, po kakšni poti stopa.

Vse poti vodijo v RIM

Sramota repeticije je popolna, saj gre za vstajniško ekipo, ki je na oblast prišla z vzkliki proti politikom, kot sta Franc Kangler in Janez Janša. Danes so v percepciji naloge medijev, njihove zlorabe in propagandizmu njuni nadvse zvesti oboževalci.

Najprej k televiziji RTS, ki je nikakor ne gre podcenjevati v njenem dometu. Na svoji strani pravijo, da so prisotni pri vseh znanih televizijskih ponudnikih na področju Slovenije, kar pomeni, da so uvrščeni v osnovne televizijske sheme naslednjih TV ponudnikov: Telemach, SiolTV, T2, A1 ter pri vseh kabelskih operaterjih v Sloveniji. V praksi to pomenijo, da dosegajo gledalce na 80 odstotkov Slovenije. Težava je bolj v poslanstvu, ki ga vidijo, in motivu svojega nastanka.

Seveda, Ujčičeva televizija ima svojo dolgo zgodovino, ki je po nakupu RIM projekta, tesno povezanega s Fištravčevo izbrano ekipo, leta 2017 postala projekt nadvse sumljivega pedigreja. Čeprav bi se v nekih bolj običajnih razmerah v Mariboru lahko veselili, da se je našel investitor in ugledal novo priložnost v mariborski regionalni televiziji, ker bo s tem obogatil regionalni ali celo, kot sami najavljajo, nacionalni prostor, imamo več kot dobre razloge za skepso.

Samohvale iz županovega kabineta

No, že začetni kontekst je v resnici skrajno enigmatičen: kdo so omenjeni investitorji, ki predvsem z azijskim kapitalom vstopajo v mariborsko okolje in v njem odkrivajo nepričakovane potenciale svoje dejavnosti in najbrž tudi zaslužka, kakšni nameni in motivi jih pri tem vodijo? Naš dvom postane še večji, če pomislimo na dosedanjo kompleksno lastniško hobotnico v vrsti podjetij in dejstvo, da prihajajo iz davčnih oaz, njihove odločitve pa se kot rit in srajca ujemajo z željami župana Fištravca in njegove osebne ekipe, ki že po sebi deluje kot privatno podjetje!

Da bo po zgledu nekaterih drugih manjših lokalnih medijev tudi RTS uporabljen za volilne in druge potrebe, bi se nam moralo zdeti zelo verjetno in dokazila se počasi nabirajo. Zato nas mora paralelno  begati še neko širše vprašanje: kdo meče in kdo plete mrežo okoli Maribora in s kakšnim namenom? Kako resne so vse te zaenkrat sicer finančno skromne investicije, začenši z letališčem, in kaj točno imajo investitorji od njih? Razen trenutne politične samohvale botrov iz županovega kabineta?

Večer in Igor Selan kot tarča

Zdi se, da od novega leta naprej na televiziji RTS vedno manj skrivajo svoje piarovske in v obrambo občinske oligarhije usmerjene ambicije. Se pravi: z vedno manj skrivaštva pišejo panegirike tamkajšnjemu vodstvu in njegovim odločitvam, racionalizirajo nekatere sporne odločitve in hitijo ustaviti pomisleke. Sploh medijske.

Lep zgled tega sta prispevka z naslovom »Je seštevek več laži enak resnici?« in »Ustvarjanje fake javnega mnenja ali namerno novinarjevo zavajanje?«. V njih novinar po imenu Matej Regent neposredno obračunava z Večerovim novinarjem, ki že dolga leta razkriva vse nečednosti Fištravčeve ekipe, ne edini. V tem je treba časopisu priznati, da odlično opravlja svoje poslanstvo – veliko bolje kot nekateri drugi v primeru Zorana Jankovića ali Borisa Popoviča. Motivacijski moment  prispevkov RTS je  hitro prepoznaven: ustaviti škodljive učinke pisanja Večera. Kaj to pomeni? Da smo se znovaznašli v nekakšni politično dirigirani medijski vojni, ki poteka dvofazno: najprej ustvariš ali osvojiš nek medij, nato z njim napadaš druge medije ali politične nasprotnike.

Pri Janševih trobilih, ki sem jih vedno rad podrobno analiziral, smo lahko naleteli na vse vrste anomalij, tudi na ravni neposrednega novinarskega poročanja. Tudi za medmedijsko in mednovinarsko obračunavanje smo že slišali. Ni hujšega za čast novinarstva od žalostnega opazovanja, kako se oblastnemu škornju predani avtorji spravijo na druge novinarje – ne v imenu resnice, temveč iz prepoznavne propagandistične računice.

Televizija RTS je tu pohitela s svojo inovacijo, a novinarja Večera ni poskušala diskreditirati na podlagi njegovih novinarskih zapisov, temveč kar komentarjev na družbenih omrežjih. Že res, da so mariborske vstaje bile povzročene z mobilizacijo na Facebooku in se akterjem, ki danes vodijo župana Fištravca, to zdi nadvse pomembno okolje za propagando, toda za demantiranje novinarja so imeli številne druge možnosti, ki bi se nanašali na njegove prispevke v časopisu. Raje so izbrali drugačno pot.

Povedano drugače: RTS se je v zgodovino slovenskih medijev vpisala kot tisti medij, pri katerem lahko računate, da bodo gledalcem na ekranu kazali vaše polemike in mimobežne komentarje, ki ste jih morda pustili na Facebooku. V praksi je to v obeh citiranih prispevkih videti takole:

Antipod Večera

V obeh TV objavah, dolgih tri minute, hkrati pa na portalu, svoje gledalce dobesedno posiljujejo s svojimi razlagami in replikami ob Selanovih komentarjih na Facebooku – ki jih kažejo v obliki screenshotov. Še huje, naravnost se vključujejo v polemike z akterji, kot sta podžupan Sašo Pelko in Mitja Kotnik. Zakaj so presodili, da takšne osebne revanše kogar koli od gledalcev pritegnejo, najbrž sami ne bi znali odgovoriti. Storili bi vsaj delno napako, če bi v tem videli zgolj patologijo obračuna s partikularnim novinarjem. Ker gre za bistveno več: vse bolj kaže, da se želi RTS vzpostaviti kot antipod Večera, kot tisti medij, ki bo na ta način ustavljal preveč nevarno resnico o Fištravčevih rabotah.

Predpostavka je tukaj znova manipulativna: nekomu ne gre za resnico, temveč za njeno relativizacijo. Če odmislimo okraske s pomočjo socialnih omrežij, napadi na Selana precej spominjajo na tiste, ki jih na portalu Ekoper, v obrambo svojega župana, uprizarja njihov odgovorni urednik Sebastjan Jeretič na novinarko RTV Slovenija, Eugenijo Carl. Očitno gre za nov, zelo oseben modus operandi, o katerem bi res moral kaj reči novinarski ceh.

Zdaj še brezplačnik RTS24

Ne le televizija, tudi brezplačniki, ki nastajajo leto pred volitvami, so po definiciji sumljivi projekti: vse razloge imamo domnevati, da s premišljeno agendo. V naši majhni deželici za svoje načrte potrebujete bogat, a dovolj prikriti vir financiranja, morda ščepec oglaševalcev za kamuflažo, in seveda novinarje brez posebnih etičnih zadržkov. Zaradi ohlapne medijske zakonodaje in prevelike tolerance ceha imamo pri nas s tem že omenjene bogate izkušnje, nenazadnje jih je uporabljal Franc Kangler s svojim Mariborskim Utripom, najbolj razvpito pa znova Janša s svojima izdajama Slovenskega tednika in Ekspresa. Prej omenjeni bizarni kapitalski vložki azijskih in drugih vlagateljev, s katerimi nas želi fascinirati župan Maribora s svojo čudežno oligarhično strukturo, so vsi po vrsti nenavadni, nelogični in ekonomsko neupravičljivi. Že iz tega dejstva vidimo, da obstajajo nek drugi razlog biti naštetih projektov.

Leto novih volitev

Da bi smeli nek medij označiti ali zanj posumiti, da ima status političnega glasila, mora najbrž biti izpolnjen najmanj eden od treh pogojev: s politiki, stranko ali politično interesno skupino povezan izdajatelj, lastnik in  finančni viri, da je politično ustrojena in naravnana njihova medijska vsebina ter da je takšen, tovrstno propagandističen, tudi namen njihovega delovanja ali celo nastanka.

Za omenjeno televizijo in brezplačnik lahko ob začetku izhajanja nesporno ugotovimo, da izpolnjujeta najmanj prvi pogoj, medtem ko bo zadnja dva potrebno še podrobneje dokazovati, kot smo storili zgoraj, navzlic velikemu številu upravičenih dvomov. Denimo: če televizija in brezplačnik ne bosta ekonomsko vzdržna, smemo nesporno sklepati, da je namen skrit v čem drugem, nikakor ne v medijsko navdihnjeni karitativnosti. In če v ozadju zaznavamo ljudi iz Fištravčevega kluba, za katerega ves čas vemo, da v resnici vodi občino, sicer ob žegnju župana, iz tega najbrž sledi pričakovanje, da bo tudi vsebina, ne samo namen, prirejena željam in potrebam občinske elitne »vstajniške« enote. Kar v letu volitev lahko pomeni le željo po novi zmagi.

Voljni uredniki in novinarji

Fištravčev brezplačnik si z Janševimi, recimo, deli marsikaj skupnega. To, da za politično glasilo potrebuješ voljne urednike in novinarje, brez moralne dignitete. Razliko vidim še v tem, da je Janševa medijska vojna vedno bila motivirana fantazmatsko, dominacija nad mediji je bila stvar prepričanja v to, da mora zmagati »naša« resnica. Pri Fištravcu zaznavam le pragmatično oportunost brez patologije: ne gre za obsesivno naravnanost, v ospredju je nadzorovanje škode, nevtralizacija »slabih vesti«, ki jih s razkrinkavanjem afer in nesposobnosti obelodanjata predvsem Večer in Dnevnik, z vrinjanjem »dobri vesti«, ki bodo učvrstile sedanjega župana kot garanta »pozitivne« mariborske identitete.

Zato pričakujem, da bo brezplačnik RTS, ki bo kmalu začel izhajati na 14 dni, sledil dvema agendama, širši in ožji. Pri prvi bo šlo za mimikrijo propagandizma z ustvarjanjem ustvari vtisa, da je v Mariboru vse v najlepšem redu, da moramo biti na mesto ponosni in spregledati tudi kakšno občinsko napako, pri ožji pa za neposredno »damage control« z elementi reševanja lika in dela vpletenih. Zanimivo bo spremljati, če se bo vojna med novinarji in še zlasti proti Večeru začela odvijati tudi v brezplačniku, kjer je njegov odgovorni urednik postal Dejan Pušenjak, še pred kratkim urednik prav pri mariborskem dnevniku.

Frandrej Fištrangler in medijska sla

Nerodnost uporabe mimikrije in zanikanja vpletenosti, v katero se je po nujnosti ujel tudi Janša, je hitro prepoznavna: dolgo časa se pač ne morete pretvarjati, da instrumentalizacija medija ne služi vašim političnim agendam. Če si je loža mariborskega župana zaželela zgolj novega trobila zase, ker trpi ob nenehnih razkritjih svojih hobotniških nečednosti v drugih medijih, bo pač zanesljivo v nekem trenutku mogoče ugotoviti na ravni vsebinskih sporočil.

Primer Janše in stranke SDS nam kaže, da gre pri tem vedno za splošno presojo: političnih bitk ni mogoče izboriti brez medijskih učinkov. Zanjo v drugem koraku stoji ugotovitev, da morate ljudstvo tako ali drugače zmanipulirati v smeri svojih želja, preveč nevarne informacije o sebi pa ustavljati in nevtralizirati. Če se bo nekoč pokazalo, da Fištravec počne ravno to, in že se kaže, bo kot ti. vstajniški župan še na enem področju zarinil nož v hrbet občank in občanov – namesto glasnika njihovih zahtev bo obveljal za nekoga, ki jih je za ozke osebne politične in volilne potrebe sramotno izdal. Vendar ljudje niso neumni: zdaj že prav dobro vedo, kdo je Frandrej Fištrangler.

Več:

Mediji, ki branijo Fištravca: najprej tragedija, zdaj farsa

DNS, kaj pa brezplačniki?

V Mariboru vse poti vodijo v Rim

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

Halo? Županovi prsti, ki kažejo na odgovornost medijev

V Mariboru ni kritičnih občanov. Prejšnji teden smo ekskomunicirali zadnjega.

Mariborsko koritništvo in sanje o kolinah