::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

V Mariboru ni kritičnih občanov. Prejšnji teden smo ekskomunicirali zadnjega.

Zadnji Večerov intervju z županom dr. Andrejem Fištravcem je lahko za osebo, ki je vsaj malo informirana in ji pamet ni posebej v napoto, globok studenec kritične inspiracije. V mojem primeru je malce več: razlog za odziv na manipulacije in aroganco, ki postajajo (ali ostajajo) prepoznavni diskurzivni mainstream prvega človeka občine ravno v dnevih, ko se je odločil dodobra okrepiti svoje komunikacijske četice tudi s svetovalci iz Londona.

Menda zato, ker z dosedanjim sporazumevanjem ni zadovoljen, a po moje bolj iz razloga presoje, ker njegov lik in podoba že dolgo časa nista najboljša, medtem ko si je kredit vstajniškega župana že zdavnaj zapravil. Predlagal sem že, da odstopi, a sem hkrati prepričan, da takšni apeli nimajo trenutno najmanjše možnosti za uspeh.

Intervju Fištravec 18.7. naslovnica

Vsak že tudi nereden bralec Večera in v teh krajih redko branega ljubljanskega Dnevnika si je v zadnjih dveh letih ustvaril mnenje o delovanju njegove ekipe, ki je bolj kot kaj drugega videti nepregledna zbirka polomij, nepravilnosti, indicev o nepotizmu in klientelizmu ter praznih obljub, in to navzlic izjemno pozitivnemu kapitalu, ki ga je Fištravcu in njegovi ekipi izbrancev, ki še zmerom diha skupaj kot en mož, v naročje porinilo vroče vstajniško dogajanje.

Vsi preostali mediji pri analizi dogajanja na mariborski občini bistveno zaostajajo in moji ljubljanski prijatelji, denimo, dogajanj skoraj ne poznajo. Nekaj podobnega se je zaradi specifičnih domačih medijskih logik dogajalo že v eri predhodnika, zato ni nobeno presenečenje, da je preostanek Slovenije začetek mariborskih vstaj leta 2012 tako zelo presenetil. Kot tudi ne, da je sredi te novinarske omlednosti moral Facebook odigrati svojo odločilno vlogo informatorja in mobilizatorja.

No, Fištravcu je lansko jesen žal uspelo ponoviti mandat predvsem zaradi tekmeca in učinka AntiKangler. V nadaljevanju bom komentiral zgolj en izsek intervjuja in preostanek prihranil za kdaj drugič, namreč njegovo oholo repliko, namenjeno kritiki skupine »Fronta za Maribor«, ki ji pripadam, s katero sta novinarja zaključila intervju:

Zavrgli pa ste temeljni izziv, s katerim ste leta 2013 prihajali na oblast: da boste mesto vodili drugače. Ne pišite mi več, ste pred dnevi odgovorili skupini Mariborčanov, ki je v okviru Fronte za Maribor javno kritizirala vaš način dela. Kako to, da so vam meščani postali odveč?

“Ne ne, meščani mi niso postali odveč, ampak ne vem, kdo je Fronta za Maribor. Ne vem, kdo to sploh piše.”

To so vaši bivši kolegi, znanci, vstajniški sopotniki.

“Ne vem, ali so ravno kolegi. Z marsikom iz Fronte mestna občina konkretno sodeluje in nič ne ve o tem pismu. Recimo pri projektu Noordung sodelujemo z Umetniškim kabinetom Primoža Premzla. Ne mislim odgovarjati na vsako pisanje. Tedensko dobivam razna anonimna pisma, v katerih razočarani meščani opisujejo svoja razočaranja. Zdaj so že zaskrbljeni. Najprej so bili zaskrbljeni samo športniki, zdaj so zaskrbljeni že vsi meščani. S takim abstraktnim sogovornikom se je težko pogovarjati.”

Od hvalevredne kritične vesti do prepovedi kritike

Majhen odstavek razgrinja marsikaj v domeni razmerja med županom in meščani. Obstaja pa še segment, ki ga morda večina ne pozna dovolj dobro.

Seveda zlahka razumem, da svojih kolegov Fištravec več ne pozna ali jih neposredno zmerja z anonimneži: nekateri člani »Skupaj za Maribor«, ki ga je kot vstajniška skupina sploh predlagala za župana, takrat še z dr. Vesno Vuk Godina, se danes tepejo (ali tepemo) po glavi. Bili so dovolj dobri, da so mu pomagali postati župan, zdaj, ko so mnogi spregledali in postali kritični – čeprav so mu to celo v obraz vnaprej napovedali (!) na prvi dan njegovega mandata z besedami »Mi bomo tvoja kritična vest«, s čimer se je takrat pač moral strinjati – pa bi jih najraje vse pozabil, zanikal in se hitro obrnil proč. No, res so mu nekateri iz skupine, na primer najbolj odkrito Tone Partljič, ostali ves čas zvesti. Ste že začutili županov značaj? Potrebujete še več dokazov? Tudi prav! Zgolj iz citirane replike lahko izpeljemo najmanj naslednje:

(1) Za župana Fištravca so člani Fronte nepomembni anonimneži.

(2) V prvem stavku pravi, da ne ve, kdo so, takoj v naslednji sapi pa doda, da »pozna nekatere člane Fronte«. (Tako očitnega samozanikanja že dolgo nisem videl.)

(3) Župan celo poziva v svojem odzivu, naj mu ne pišejo več, ker so tako rekoč diletanti, ki nimajo pojma. (Skratka: ponižuje, omalovažuje in zahteva izgon sleherne komunikacije ali dialoga.)

Vprašanja in odgovori se nanašajo na odprta pisma, ki jih je Večer vtaknil v svoja Pisma bralcev, časopis pa je objavil tudi Fištravčev odgovor: vsa korespondenca je dostopna na moji strani. Dve pismi Fronte za Maribor podpisuje moja malenkost, eno kolega dr. Peter Simonič, vsa pa so idejno zamišljena skupaj, so kolektivno delo ter pripravljena in poslana s soglasjem in dopolnili vseh. Da si župan izmišlja, so potrdili naši člani v interni komunikaciji po objavi intervjuja. Zelo kratek demanti njegove izjave bi zato lahko bil naslednji:

(Ad 1) Stavek »Ne vem, kdo to sploh piše« je prvovrstna manipulacija. Vsi zapisi so podpisani z imenom in priimkom v časopisu Večer. Govoriti o »abstraktnih sogovornikih« je forma najbolj čiste poniževalne prakse. Škoda, da takšne korekcije nista zmogla novinarja, ki sta dovolila njegovo sprenevedanje.

(Ad 2) Župan se je popolnoma zanikal, ko je takoj priznal, da pozna člane Fronte. Še več, sam pove, da se je z enimi člani pogovarjal o drugih. Demanti skoraj ni potreben, a ga je treba poudariti zaradi nečesa drugega: vsakdo lahko hipoma uvidi, da tudi na tej točki manipulira. Ravno tako ne drži, kakor navaja, da nekateri člani Fronte (tu uporabi množino) ne poznajo pisma in njegove vsebine, s čimer želi aludirati, da so zgolj delo posameznikov. Eklatantna in hitro dokazljiva laž.

(Ad 3) Fištravec ima pravico ne odgovarjati komurkoli, »Ne komentiram« je bila že doslej njegova silno pogosta tehnika v komunikaciji z novinarji, kadar je šlo za izbruh kakšne nove afere, ovadbo ali sumljiv položaj, v katerega se je spravil on ali so ga njegovi sodelavci. Načeloma ima pravico biti tudi žaljiv in zahtevati prekinitev kritičnih pogledov na svoje ravnanje. Ampak tej želji, ki že po sebi modremu razodeva več kot dovolj, vsaj nekateri ne bomo ustregli. Ji nismo niti pri Kanglerju. Mimogrede: vedno me je po malem fasciniralo, da se noben član sedanje županove vstajniške ekipe (Fištravec, Partlič, Pelko, Berlič, Kovačič, Žula) nikoli ni podpisal pod peticijo za odstop prejšnjega župana, čeprav je ta nastala eno leto in pol pred vstajami, takoj po Kanglerjevi aretaciji, in se je dajala v podpis kar pol leta. Ampak to je že druga zgodba.

Fištravec Fronta korespondenca

Zakaj je še hujše od povedanega

Naj navedem še nekaj izhodišč v podporo mnenju, da je Fištravčevo sprenevedanje še hujše od tega, kar sem doslej zapisal v zgornjih vrsticah – in kdor se k njemu zateka, že s tem samim signalizira, da ima dobre razloge nekaj prikrivati. Čeprav sem na njegovo aroganco, sploh v komunikaciji do vstajnikov, seveda ne edini, že večkrat javno opozoril, so dodatni konteksti, ki nakazujejo ne samo njegovo prezirljivost, ampak tudi vedno večjo podobnost s predhodnikom Francem Kanglerjem, naslednji:

(a) ni mogoče, da župan ne bi vedel, kdo so posamezniki Fronte za Maribor, saj je ta nenazadnje poskušala po svojih močeh Mariborčanom in Mariborčankam ponuditi alternativo na zadnjih volitvah, ki ne bo ne Kangler in ne Fištravec. Imena in celo fotografije so, nenazadnje, objavljeni na spletni strani Fronte;

(b) kot že podrobno razloženo, ni mogoče, da nekaterih članov župan ne bi zelo dobro osebno poznal, predvsem iz skupine »Skupaj za Maribor«, prej bo držalo obratno;

(c) etikete o anonimnežih niso samo ponižujoče, ampak spominjajo na Kanglerjev diskurz iz časa vstaj: takrat je tedanji župan nenehno diskreditiral posameznike ali cele grupacije vstajnikov kot nevarne anonimneže. Sedaj na isti način, čeprav sploh ne gre zanje, vihti meč proti njim aktualni. Še več, Fištravec je svojo kandidaturo za župana pogojeval s podporo anonimne FKNO skupine na Facebooku, ki sta jo vodila Darko Berlič in Saša Pelko, o čemer sta se sama do potankosti pohvalila v dolgem pogovoru za Večer. Ko so anonimneži na njegovi strani, jih torej z veseljem in odprtimi rokami sprejema. Če so domnevni anonimneži (ki to sploh niso) skeptični do njega, postane ista beseda diskvalifikator;

(d) istočasno govori o zahtevi po več strpnosti (vse to v odzivu na Fronto v Pismih bralcev), toda hkrati  jo postavlja skupaj s še eno, s »Prosim, ne pišite mi več«. Ja, strpnost je tu drugo ime za ekskomunikacijo, je poziv proti komuniciranju, naznanitev polne ignorance in arogance do kritične besede, o kateri župan že itak nima dobrega mnenja, saj v javnosti rad ponavlja frazem »Lahko je kritizirati«. Tudi v odzivu Fronti! V isti sapi najema četice novih in novih piarovcev (seveda, na stroške občanov, ne svoje), da bi izboljšal svoje sporazumevanje, hkrati pa dokazuje, da z njim sploh ne misli resno. Zakaj, si lahko predstavljamo: ker ne gre zanj, gre za reševanje lika in dela gospoda župana in njegove ekipe;

(e) kar se odnos do kritike tiče, je vedno dober material za kategorizacijo politikov od avtokrata do demokrata, vse po načelu »Povej mi, koliko je dopušča tvoj vladar in povem ti, kdo ti vlada«. Hud paradoks tudi sicer, kajti Fištravec je kot doktor sociologije do vstaj veljal vsaj načeloma za kritičnega intelektualca in ne nekoga, ki so mu zaradi plagiata odvzeli diplomo na Dobi;

(f) ker se vzorec iste reakcije pri njem ponavlja, se krepi tudi sum, da personalizacije očitkov na njegov račun tipa »Z nekaterimi od njih občina dobro sodeluje in financira njihove projekte«, kot je storil v zadnjem intervjuju, smemo ali celo moramo razumeti kot perfiden poziv k disciplinizaciji posameznikov, češ: če želite, da podpremo vaš projekt, malce pazite na svoj jezik! Kot da bi obratna možnost, sodelovati z občino in biti kritičen do nje, ne bi bila ne možna ne sprejemljiva.

Delo vstaje Kangler

Pojesti zadnjega ljudožerca

Že golo dejstvo, da se mora zatekati po pomoč falangam piarovcev, je zgovorno po sebi. Namesto da bi resnični piar izvajal skozi delo in rezultate, stranke pa bili zadovoljni občani, ne on, mu ne preostaja drugega kot sklepanje novih pogodb za domače in tuje komunikatorje. In ja, tega niti Kangler ni počel.

Kdor si je nedavno prebral seznam desetih največjih dosežkov, ki jih njegova ekipa pripisuje sebi, se je moral krepko zamisliti. Analitičen komentar še pogrešamo, toda med desetimi uspehi, med katerimi so številni precej bizarni, npr. »sodelovanje s posameznimi ministrstvi«, je tudi cvetka vseh cvetk: »pritegnitev zainteresiranega investitorja za tujo zasebno univerzo«. Pa ravno tistega, ki je preko župana še pred oblikovanim seznanom sporočil, da se projektu odpoveduje zaradi užaljenosti, ker je bil zaslišan na policiji. Fištravec se, skratka, hvali celo s svojimi neuspehi.

Si lahko zamislimo, da bi se Kangler bahal s »top ten« rezultati in bi med njimi navedel pritegnitev organizatorja Zimske univerzijade ali projekt Mariborskega kulturnega centra (MAKS), očitno trajnega »natur« spomenika epekajevskih demagogij v obliki ogromne izkopane luknje na Ruški cesti?

Županove miselne in jezikovne paradoksije, zavite v kopreno ne zgolj komunikacijske ošabnosti, so me vnovič spomnile na znano šalo, ki bi jo nekateri morali prepoznati na lastnem primeru in se iz nje kaj naučiti:

Raziskovalec v osrčju afriške džungle naleti na domorodca in ga vpraša:
»Ali je na tem koncu kaj ljudožercev?«
»Kar brez skrbi bodite,« mu je odgovoril domorodec, »prejšnji teden smo pojedli zadnjega.«

Šala lepo ilustrira nezavedno željo »izbrisa kot končne rešitve vstajniškega vprašanja« (tiste, ki so ti zoprni, okličeš za neobstoječe), a hkrati spominja tudi na diskurzivni zdrs iz trditve »Ne vem, kdo je XYZ« v takojšnji »Z marsikom iz XYZ občina konkretno sodeluje«. Govori, skratka, o silno visokih obratih hudega sprenevedanja, o ljudožercih, ki jih ni v mestu, ker je bil prejšnji teden pomalican zadnji. Fištravčev postopek samorazkritja, kjer odkrito prizna, da vendarle pozna nekatere člane Fronte za Maribor, bi zato v variaciji ob napovedanih komunikacijskih okrepitvah lahko zvenel takole:

»V naši občini ne poznamo nobenega člana Fronte za Maribor. Prejšnji teden so naši komunikacijski strategi utišali zadnjega.«

Več:

https://vezjak.com/2015/07/18/mariborski-prazni-kozarci-in-komunikacijski-relativizmi/

Marija Hobotnica graf MB piarovci

PR Fištravec London Cormac Smith Večer

%d bloggers like this: