Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Karkoli si že mislimo o Večeru, če odmislimo nekaj izletov v čisto rumenilo, svoje novinarsko poslanstvu v odnosu do lokalne politike opravlja zelo dobro, na trenutke odlično. Zadnji dokaz je obsežen članek v Sobotni prilogi pod naslovom Kako se pleni v Mariboru, ki mu sledi pogovor z županom Andrejem Fištravcem.

Oboje podpisuje Aljoša Peršak. Nekaj, kar bi si za zgled lahko postavili v Primorskih novicah, ko pišejo o Borisu Popoviču, in seveda v Delu in Dnevniku, kjer je Zoran Janković, kar smo lahko spet videli ob zadnjih ovadbah glede izsiljevanja spolnih uslug, obravnavan izrazito medlo.

Članek govori o vstajniški četici, ki je, kot sam temu pravim, žal nerazumljen, mentalno ugrabila župana in ga naredila za prostovoljno sodelujočo marioneto v svojih rokah. Za potrebe tega, kar prvi odstavljeni direktor mestne uprave Damjan Lah opiše kot »nadzor javnega denarja, usmerjanje tokov javnega denarja pa tudi eksistenčna nuja in privilegiji, ki naj bi sodili k oblasti«, drugi, Bojan Babič, pa govori o »neke vrste bitki za materialno preživetje« županove ekipe.

Vabljiva občinska korita

Peršakova novinarska ideja je bila, da poišče bivše odstavljene ali odstopljene sodelavce okoli Fištravca in v panoramskem pregledu poizve glede izhodiščne teze, glede katere se vsi sogovorci strinjajo in jo je vstavil že v naslov: s kakšnimi vzvodi poskušajo župan in njegovi pleniti in obravnavati tok javnega denarja. V drugem delu je o istem povprašal tudi kompromitirano stran in nastal je intervju z bizarnimi odgovori.

Naslednja ugotovitev, ki jo poskuša Peršak sistematično razložiti, je tale: zakaj se neskončno podaljšuje vrsta tistih, ki so skušali sodelovati z županovim štabom, a so potem morali oditi, medtem ko Fištravčeva ekskluzivna ekipa ves čas ostaja enako čvrsta, numerično ena in ista. Razlago je postavil še en odstavljeni direktor mestne uprave, Darko Fras, ko je skušal pojasniti začasne konflikte in jih pričakovano odkril v bitki za korito: »Trenja so posledica prerivanja pri obvladovanju in plenjenju občinskega premoženja.«

Če bi bili zelo zahtevni, bi sicer prispevku lahko namenili kakšen očitek, denimo na priloženi grafiki nesmiselno mešanje kategorij tistih, ki so Fištravca zapustili. Primer: ožjih sodelavcev s tistimi, ki z njim nikoli niso sodelovali, a so ga zgolj podpirali v času vstajniških volitev. Ali tistih, ki so z njim sodelovali na občini zaradi naivnosti, kot temu nekateri pravijo, z drugimi, ki so prišli tja iz računice ali na povabilo županove ekipe po tistem, ko je dogajanje, vključno s sumi o plenjenju, postalo javna skrivnost. In seveda vseh, ki so se Fištravčevi ekipi priključili na volitvah jeseni 2014, ko so preprosto že morali biti oboroženi z vsemi ključnimi medijsko prezentiranimi informacijami, predvsem po zaslugi Večera in Dnevnika.

 

Misliti s tujo glavo in raje molčati

Peršakov intervju z županom, ki spremlja temo, je v resnici nekaj boljšega, kar sem prebral v zadnjem času, kar se novinarskega pristopa tiče: zgled nepopustljivosti v vrtanju v sogovorca, nevtraliziranja njegovih retoričnih mašil in odmikov, opozoril na protislovja, v katera se zateka, odločnosti in vztrajnosti pri zahtevanju odgovorov. Pred nas je z vso močjo stopila podoba nervoznega vstajniškega župana, ki je povsem izgubil vse kompase delovanja in mišljenja, zato se lahko pred očitki brani le še z nerodnimi cinizmi, aroganco in lekcijami, ki jih oholo pridiga medijem, ter z nenehnim ponavljanjem vsak dan manj uspešne puhlice, da deluje v dobro občank in občanov.

Ni presenečenje, da je novinarja uspel na koncu intervjuja diskreditirati z osebnim napadom, predstaviti kot nekoga, ki ni gospodar svojih misli, njegov izdelek pa si menda ne zasluži imena »intervju«. Ko vam uspe kaj takšnega, kot politika tako močno pritisnete ob zid, ste verjetno na konju:

“Gospod novinar, jaz bi bil zelo vesel, če bi mislili s svojo glavo. Se opravičujem. To ni noben intervju, povezan z razvojem mesta. Govorili ste z ljudmi, ki želijo moj odstop. Govorili ste z ljudmi, ki ne iščejo kompromisov, ki niso za dialog, ki Mariboru ne želijo dobro.”

Če se je njegov predhodnik Franc Kangler nenehno skliceval na policijske in sodne zarote, če je v vsem videl politično zaroto proti sebi, kar je sicer že slovenska politična folklora, se Fištravec umika na nek drug nivo obrambe: zanj so ovadbe proti njemu nekaj, o čemer javno sploh ne bi smeli govoriti.

Težava je skratka v tistem, ki nekaj ve ali pove, ne v vsebini ovadbe. Uredniki in novinarji Večera so tak poudarek izbrali že za naslov intervjuja, ki se glasi »O teh stvareh sploh ne bi smeli govoriti«. O županu le najlepše.

O čem torej moramo molčati? Kot rečeno, o delu organov pregona. Ko župana novinar sprašuje o postopkih proti njemu, je njegov poskus obrambe ne le standardni refleks tipa »Ne komentiram«, ampak kompleksnejši. On sam mu pravi sistemski: »Moramo se sistemsko pogovarjati. Če govorite o organih pregona, jaz ne vem, da obstaja kak proces v zvezi s tem.«

Sumi storitev kaznivega dejanja in celo kazenske ovadbe so nenadoma nekaj, o čemer Fištravec ne bi dopuščal javne razprave. In to ni del zgolj klasičnega odgovora, češ da ovadbe ne pozna, ob tem si domišlja še, da je varuh demokratičnega reda:

Počakajte, vi tega ne smete poznati. Ovadba, ki jo da policija na tožilstvo, je delovni dokument, kjer policija skupaj s tožilstvom ugotavlja, ali obstajajo elementi sumov storitve kaznivega dejanja. Stvar postane javna šele po preiskovalnem sodniku. To, da stvari preiskovalne stroke postajajo del javnega diskurza, je pod nivojem demokratičnega delovanja.

»Ne smeti poznati«, ta čudežna in že jezikovno bizarna formulacija, ponujeni recept, razkriva popolno anahronost v dojemanju funkcije medijev in ošabno izmikanje, obenem pa tudi ilustrira županovo definicijo javnega demokratičnega delovanja: po njegovem bi morali v politični kulturi, kot jo sam predvideva, novinarji in javnost predvsem biti tiho. Takrat, ko jim kaj ni pogodu, so mediji odveč: to so mokre sanje vsakega kariernega politika. Ko je treba brati hvalo na svoj račun, pa so izjemno zaželeni.

Mokre sanje kariernih politikov

Seveda se Fištravec globoko moti, ko pravi, da »dokler se preiskovalni sodnik ne odloči za proceduro, tako dolgo za zadevo ne smemo vedeti. To je del kulture, o kateri sva prej govorila in ta je v Sloveniji trenutno zelo nizka.« Kot rečeno, kvečjemu je opisal mokrosanjsko kulturo politikov: ti bi se venomer izmikali komentiranju česar koli, kar jih lahko spravi v nelagodje.

Toda dejstvo je, da na policiji in tožilstvu osumljencev niti v zadevah ovadb pač uradno ne obveščajo. Župan Maribora lahko zato, tako kot vsi drugi, pri tem elegantno blefira: za kateri koli sum in katero koli ovadbo lahko vedno reče, da jih ne more komentirati, ker jih ne pozna in se s tem izogne vsem neprijetnostim. Kar dejansko tudi počne. A s tem ni bil čisto zadovoljen.

Kajti Fištravčev korak dlje (ali nazaj, digresija torej) v obrambi je vendarle v nečem drugem – v educiranju novinarjev, da ravnajo nedemokratično in prispevaju k nižanju standardov politične kulture, ker govorijo o procedurah, o katerih se ne sme nič vedeti. Arogantni cinizem oblastnika je pri tem dvojen: v polnem nerazumevanju novinarskega poklica in vloge medijev, kjer se očitek izteče v notoričen poziv »Kill the messenger«, v poskus utišanja prinašalca slabe novice. Če bi že res informacije odtekale proč od organov pregona, to ne more okriviti medijev ali novinarjev; citirani poziv k molčanju je lahko le smešno patetičen.

Dodatni cinizem brez primere se skriva v hkratnem županovem samoopisu. V isti sapi, ko izžareva vse najslabše, kar bi pripisali običajnemu tipu skorumpiranega politika in že s svojim diskurzom pritrjuje sumom novinarja, je absurdno pripravljen samega sebe prodajati kot antipod politiku, nič manj kot intelektualca. Skozi akcentuacijo svojega menda posebnega mesta:

Kdo sem jaz? Nisem karierni politik, sem angažirani intelektualec, ki je v prelomnem trenutku za mesto in Slovenijo jasno in javno govoril, kar je mislil. Ljudje so mi dali tako veliko podporo, da sem postal kandidat za župana, na volitvah sem dobil podporo in postal župan.

Že nekajkrat sem na tej strani opozoril na popolnoma nasprotno dejstvo: da se je statusu intelektualca že dolgo nazaj odpovedal. Da ga kot takšnega nihče, tudi najbolj dobronameren ne, ne more več prepoznati. Da ga tudi dejansko ne.

Z običajnimi floskulami, da je on v resnici varuh interesov mesta Maribor, vsi drugi pa ga pri tem ovirajo, je itak postal žalitev za sleherno inteligenco. Nekdo, ki ubira tako mizerne načine zaščite lastne pozicije, ki mu ni težko diskreditirati novinarjev in medijev, nekdo, ki vidi sovražnike in hobotnice povsod drugje, le v lastni stavbi ne, nekdo, ki so ga zapustili čisto vsi, a ne zmore uvideti svoje vloge pri tem in je še dalje prostovoljno interpeliran v vlogo izvrševalca nalog drugih, pač ne more biti intelektualec. Sploh pa ne takrat, ko dobiva kot politik polno plačo že drugi mandat. Fištravec ni samo to, kar zanika, torej karierni politik, ampak je s svojim ravnanjem in dojemanjem sprva naredil škodo liku intelektualca, zdaj pa jo dela še liku politika.

P.S. Tu je še nekaj mojih prejšnjih zapisov o županovih političnih manirah, objavljenih na tej strani; govorim o tistih, ki dopolnjujejo zgornje teze. Zdolgočaseni bralec jih lahko preskoči. Oktobra 2013 sem  v zapisu z naslovom »Hobotnice in harpune« pisal o podobnosti Kanglerjeve in Fištravčeve hobotniške dejavnosti – in tem, da taista županova ekipa ob njem nima kaj iskati. V članku pod naslovom »Maribor je njihov« sem podvomil v kredibilnost nove Fištravčeve liste v mestnem svetu – ki je potem hitro začela razpadati.

V članku z naslovom »Fištravčev družinski klub je naša stvar« pišem o podobnosti med ti. kangleristi in borci proti prejšnjemu županu, o amor fati in Mariboru kot plenu. V prispevku »Gotof-si-novinarstvo in vstaje proti vstajnikom« decembra 2014 analiziram možnosti revolta proti vstajnikom – po tistem, ko so ti poskrbeli za zlorabo svojih vstajniških načel, s podobnim nadaljujem v zapisu »Neznosna usoda vstajniškega duha«.

Po prvem protestu proti županu Fištravcu sem pribeležil »Mariborski protest, gluhota in biopolitika teles«. O lepih sanjah ob občinskem koritu pišem v tekstu »Mariborsko koritništvo in sanje o kolinah«, v prispevku »En klub, en klobuk« o županovih populizmih in koketiranju z Violami po tistem, ko je ugotovil, da občanke in občani njegovega plenjenja ne prenašajo več dobro, v »Mariborski prazni kozarci in komunikacijski relativizmi« analiziram njegovo najemanje piarovcev in načine, kako si izboljšati javno podobo, v analizi intervjuja s Fištravcem z naslovom »V Mariboru ni kritičnih občanov. Prejšnji teden smo ekskomunicirali zadnjega« opozarjam na njegovo maniro obračuna s kritiki. V »Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo« odkrivam, zakaj danes vstaje niso več možne, v »Halo? Županovi prsti, ki kažejo na odgovornost medijev« na županovo percepcijo in razumevanje medijev, v članku »Naša občina je polna nadomestljivih kadrov« pa na nenavadne kriterije pri izbiri ožjih sodelavcev.

Ob naštetih bo bralec našel še moje beležke o Fištravčevem nenavadnem ogrevanju za čaščenje neonacističnih simbolov, grotesknih manirah biznisiranja, njegovi odpovedi funkciji intelektualca, argumentaciji ob kadrovskih rošadah in še marsičem.