Vsi predsednikovi psi in medijsko sponzorstvo

Zakaj predsedniku Borut Pahorju uspeva, da lahko v zavetju polne nekritične servilnosti izvaja permanentno volilno kampanjo zase, zakamuflirano v koketiranje z opravljanjem številnih vlog, poklicev, služb in končno podob, s katerimi spretno grabi medijski prostor? Saj gre vendar izključno za to!

Odgovor je preprost, sem ga že navedel: zato, ker ima učinkovit medijski servis, kot temu pravi hrvaška agencija HINA. Sam bom dokazoval, da ima še bolj lojalno službo ob sebi: medijske sponzorje. Včasih posamične, lahko pa stvar tudi posplošimo: slovenski mediji so vobče ravno to, njegov servis in medijski sponzor.

Zgodovinska sprava novinarjev

Če obstaja kakšna zgodovinska sprava, so jo novinarji že dosegli: Pahor je nedotakljiv v desnih medijih, kar se mi je vedno zdel čisto poseben fenomen zase, in podobno je nedotakljiv v levih. Če kakšen politik ni diskvalificiran v desnih, kar je njihov sicer klasičen žanr, izvzemši Janeza Janšo, je to prav on. Zdaj vem, zakaj: še pred zaželeno ideološko spravo o zgodovinskih temah je predsedniku očitno uspelo doseči točko čistega konsenza med DNS in ZNP: o njem ne more biti žal besede. Prej nasprotno: svojo funkcijo pri promociji predsednika nekateri dojemajo kot posebno čast.

Naj argumentiram: ko se je te dni predsednik odločil, da bo podprl zasebno podjetje Marka Fileja, lastnika in direktorja podjetja OnlineGym4me, je to navzven najbrž storil z mimikretično idejo, kako pomagati narodu, da bo več telovadil.

Odziv medijev je bil že viden in pričakovan, kot sledi na spodnjih screenshot posnetkih na koncu članka: mediji so se nemudoma postavili v vlogo tabloidnih referentov, poročevalcev s terena, firbčnih prenašalcev njegove nove podobe.

Če je nekaj dni skakljal po kalvarskih stopnicah na obrobju Mariboru, je zdaj pridno telovadil z Natasho. Seveda, za tablodizacijo slovenskega novinarstva verjetno še nihče pri nas ni storil več kot Urad predsednika republike Slovenije.

STA kot medijski sponzor

Slovenska tiskovna agencija se je odločila, da postane nič manj kot medijski sponzor projekta: no, v podjetju so zapisali, da so njihov »medijski partner«. Kar je v resnici zelo blizu definiciji hrvaške tiskovne agencije, ki sem jo omenil. Lahko bi dejali, da zdaj končno razumemo, kaj si hrvaška agencija misli o naši.

Seveda ni bila edini sponzor: kvečjemu je to edina formalno priznala. Izjeme od klasičnega reproduciranja nove Pahorjeve podobe, tokrat v oranžni telovadni opremi, so bile izjemno redke. Naštel sem, zelo pogojno, zgolj tri. Tednik Mladina se je zadovoljil z ugotovitvijo, da »Pahor pogosto javno telovadi in pogosto tudi podpira podjetja.« V članku je povsem prevladal zgolj deskriptivni nivo opisa telovadbe z Natasho, pa ekskurz v predsednikovo zavzetost za pomoč »startup« podjetjem.

Podobno vrednostno neopredeljen je Dnevnikov članek o podpori »projektu brezplačne spletne telovadnice, ki ljudi nagovarja, naj bodo prek spletne platforme fizično aktivni.« Članek z naslovom »Predsednik Borut Pahor bo (spet) razgibaval mišice« dejansko primarno govori o poslovni ideji lastnika podjetja. Pri tem navaja zanimiv podatek, da predstavnikom medijev niso podarili le trimesečnega, ampak kar šestmesečni »ekskluzivni dostop« do vseh vsebin in vadb na spletu. Seveda, medije je treba nagraditi.

Še najdlje, strogo vzeto celo edini, je v svoji problematizaciji šel komik Jure Godler v svoji redni oddaji na Planetu TV. Šele on je, če odmislimo, da se medijske reprezentacije predsednika nikomur ne zdijo problematične, izrazil pomislek glede Pahorjeve promocije zasebnega podjetja in razdrl nekaj šaljivih na njegov račun. Izjemoma, kajti avtomatizem spontanega reklamiranja se v vseh teh letih od 2012 kar ne ustavi – celo takrat ne, ko se podvojeno dogaja reklama nekomu drugemu.

Je Pahor v kakšnem konfliktu interesov?

Nobenega dvoma ni, da si lahko podjetje OnlineGym4me mane roke s Pahorjevim sodelovanjem. Kar ponuja kot svojo storitev, je plačljivo, vadba je brezplačna le omejen čas. In predsednik države je s svojo osebno promocijo lastnikom tega podjetja omogočil finančno in tudi druge koristi.

Po drugi strani najbrž bolj težko rečemo, da je Pahor kršil Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, saj za svojo udeležbo skoraj zanesljivo ni prejel plačila. Recimo njegov 26. člen opisuje nezdružljivost opravljanja funkcij poklicnih funkcionarjev. Žal v tem zakonu ni podrobneje opredeljeno, kakšna integritetna ali koruptivna kršitev se skriva v omogočanju koristi drugim – osredotočen je le na opis možnosti, ko funkcionarji obenem opravljajo kake druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi.

Vseeno verjamem, da je Pahorjevo ravnanje močno moralno sporno, tako kot bi moralo biti sporno vsakič, ko predsednik ali kateri koli politik neposredno reklamira neko zasebno podjetje, ki zaračunava svoje storitve.

Nemišljenje lastne pozicije

Naključje je hotelo, da je nova Pahorjeva podoba časovno sovpadla z okroglo mizo ob izidu tematske številke Dialogov, posvečene kritičnemu pretresu medijskih reprezentacij Boruta Pahorja. Prve te vrste. Torej analizi njegovega medijskega pojavljanja in vloge medijev pri tem. Na eni strani redundanca reprezentacij, na drugi strani se je zgodila klasična cenzura: s svetlo izjemo TV Slovenija, oddaje Tednik in Studia City.

Da bi kakšen od medijev sploh omenil obstoj številke ali okroglo mizo? Nak, ne more se zgoditi. No, vendarle je prišel Vladimir Vodušek in reševal čast slovenskega novinarstva, za svojo TOP TV je pogovor posnel in naložil na Youtube.

V luči opisane funkcije medijskega sponzoriranja je stvar bolj jasna in razumljiva: če ste medijski sponzor aktivnosti predsednika republike, če negujete njegovo medijsko podobo, ne morete pljuvati v svojo skledo: negovalci podob ne morejo biti hkrati dvomljivci vanje. Šele spregled, da obstajajo Pahorjevo medijsko sponzorstvo, očitno velja to generalno, nam ponudi prepričljivo razlago tega, zakaj so reprezentacije teh podob tako uspešne in zakaj ne morete biti uspešni z njihovo dekonstrukcijo.

Od medijskega reklamiranja predsednika imajo koristi oboji, seveda: Pahor dviguje ratinge, naklade, gledanost, poslušanost in branost. Preveč enostavno bi bilo reči, da za tem stoji zgolj odsotnost mišljenja, nereflektiranost lastne pozicije in nesposobnost videti, kako sam omogočaš Pahorjevo promocijo; zdi se, da na trenutke medijski ustvarjalci še kako dobro vedo, kaj počnejo, kajti vse, kar počnejo, je tudi v njihovem interesu. Motiva sta lahko dva: politična zlizanost in posledična uredniška premišljenost, ki zavrača kritiko, nato še omenjena promocija medijev kot takih. Pahor je pravi medijski material, je sekira v medu: če ga ne bi imeli, bi si ga morali izmisliti.

Le v tej luči si lahko končno pojasnimo ravnanje STA in njeno potrebo po objavljanju telovadnih programov na eni strani in potrebo po ustavljanju refleksije na drugi. Dve plati istega kovanca.

Zakaj Pahor to počne?

Sam govorim o treh možnih branjih v podporo Pahorjevemu flirtajočemu populizmu. V prvi skupini so zagovorniki, ki ponujajo tezo o ljudskosti: on je pač tak, on je ljudski, on je avtentičen človek množic. Njegov izskok« iz politične vloge razumejo kot izraz nekakšne iskrene odprtosti in »sproščenosti«, ki jo, vselej za pogled javnosti in medijev obenem, goji predsednik predvsem v odnosu do državljanov, v posrednem in neposrednem kontaktu. Jasno, ta skupina je Pahorju edina naklonjena.

V drugo spadajo tisti, ki verjamejo, da Pahor izvaja zelo prefinjene tehnike populističnega koketiranja, skalkulirano in premišljeno računico, kako biti karseda všečen in dosegati ustrezne mnenjske ratinge, odlične rezultate v priljubljenosti. Če verjamete v to tezo, ste do predsednika nujno skeptični: v najboljšem primeru lahko uporabite argument ad populum in dokazujete, da je njegovo ravnanje pravilno in ustrezno le zato, ker ga podpirajo množice. Toda dejansko nobeno delovanje ne more biti pravilno zaradi tega.

V tretji skupini so tisti, ki motivacijo odkrivajo v narcisistični strukturi predsednika in učinkih, ki jih moramo pripisati v prvi vrsti in predvsem Pahorjevemu osebnostnemu oziroma značajskem profilu. Se pravi: Pahorju ne gre za ljudskost, ampak za radikalno psihološko potrebo po všečnosti in koketiranju. Zato mu niti ne moremo ali ne smemo pripisati posebnih piarovskih načrtovanj. Velja pripomniti, da se razumevanje druge in tretje skupine nujno ne izključuje.

Posebneži iz domače novinarske krajine

V kakšni novinarski krajini psov čuvajev točno živimo, če je komik s svojo kratko oddajo edina oseba, ki bo podvomila v predsednikovo promocijo zasebne firme, izsiljevanja obtoženi Vladimir Vodušek pa na drugi strani izjema, ki se je odločila pokriti dogodek okrogle mize, v kateri so medijske reprezentacije obravnavane s kritičnega raziskovalnega vidika analize? Ne, ni treba odgovoriti.

Več:

Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom