Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija

Luksuzna letovišča so krasna stvar za tiste, ki si jih lahko privoščijo, toda vprašati se smemo, kdo omogoča potovanja novinarjem RTV Slovenija na takšne destinacije, sploh takrat, ko se njihova frekvenca neverjetno zgosti, morda pa tudi, komu natančno so takšne vsebine na portalu javne radiotelevizije namenjene. Spodaj objavljam pretežni del svoje prijave na Novinarsko častno razsodišče zoper novinarko Kajo Sajovic, s čimer želim spodbuditi javno razpravo o tem, kaj v takšnem primeru šteje za kršitev profesionalnih standardov.

Omenjena novinarka je v prispevku z naslovom »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019: https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/ture-avanture/kako-je-v-zivo-videti-rajski-oddih-v-luksuznem-letoviscu/498938), podobno kot tudi v številnih drugih v zadnjih letih, na portalu RTV Slovenija v potopisnem formatu poročala o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -,  pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.

Sajovic članek mmc bali

V omenjenem članku opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku. Novinarkin doživljaj popestrijo številni detajli, polni dih jemajoče luksurioznosti (»Pred letališčem nas pričaka limuzina z nasmejanim šoferjem, ki ima za nas pripravljene zvite mokre brisačke, oreščke makadamije v kozarčkih, vodo z Bulgarijevim logotipom in prstom, usmerjenim naravnost v geslo za brezžični internet; »Limuzino za naslednje slabe tri dni zamenjajo golf vozila, ki so vedno samo kake pet minut oddaljena, da goste zapeljejo od njihovega bungalova do osrednjega bazena z restavracijo, od restavracije do wellnessa, od wellnessa do plaže in nazaj«; »Samo kopalnica je večja od povprečne garsonjere, pri čemer je poskrbljeno za vso mogočo kozmetiko, s stekleničko parfuma vred (striktno Bulgarijevo, se razume), ob tem pa vas oskrbijo še s kompletom za plažo – kimonom, slamnikom in košaro«.).

V prispevku opazimo dve fotografiji, ki jih podpisuje omenjena novinarka (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic), in sicer sta podpisani kot »Kuharski mojster Luca Fantin« in »Za glavno restavracijo v kompleksu je zadolžen italijanski kuharski mojster Luca Fantin, ki ima sicer matično restavracijo Il Ristorante v Tokiu« – obe propagirata omenjenega kuharskega mojstra, ki ima svojo balijsko izpostavo.

Na podoben način je Kaja Sajovic opisala številne druge destinacije in lokacije z različnih koncev sveta, še zlasti kulinarične, nazadnje iz Tokia v članku »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/je-najbolj-nora-picerija-v-resnici-doma-v-tokiu/501025), poprej npr. iz Mirazurja na Azurni obali v članku »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019, https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/kulinarika/kako-je-videti-vecerja-v-najboljsi-restavraciji-sveta/497647), ali pa je poletela s Kristianom Braskom Thomsenom, »profesionalnim bonvivantom«, v Sankt Peterburg, kot lahko izberemo iz podpisa pod fotografijo (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic) v prispevku z naslovom »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/zivljenje-ambasadorja-uzitka-zasebna-letala-najboljse-restavracije-sveta-nore-zabave/495549).

Še zlasti pogosto se novinarka Kaja Sajovic pojavlja kot avtorica prispevkov, povezanih s kuharsko mojstrico Ano Roš, iz nekaterih javno dostopnih zapisov pa razbiramo, da je (so)avtorica njene nastajajoče biografije »Sonce in dež«.

V reviji Zarja Jana (2. oktober 2019) novinarka Žana Kapetanović v portretu Kaje Sajovic slikovito predstavi njeno novinarsko delo, ki utegne dobro ilustrirati za razpravo o kršitvah kodeksa značilni »modus operandi«, zato ga navajam v daljšem odlomku: »Medtem ko pišem ta članek, Kaja Sajovic lovi race na jugu Švedske, pluje z ribiči po Baltskem morju in pod fotografijo sanjsko lepe jesenske idile zapiše: ‘Nikoli ne bom zapustila Skåne!’ In to je le eno od njenih uživaških potepanj. Njen oktober bo potekal takole: iz Švedske bo za tri dni odletela v Baskijo, se za dva dni vrnila domov, potem bo šla za dva dni na Dansko, od tam za pet dni nazaj v Bilbao v Baskiji, sledil bo direkten polet v Limo v Peruju, kjer bo ostala štiri dni, nato bo šla za štiri dni v Toronto, za en dan še na sever v Quebec in končno v Ljubljano, a samo za tri dni. Nato se bo udeležila še dogodka v Udinah, ki bo trajal štiri dni, konec meseca pa bo za dva dni odpotovala še v Cadiz v Andaluziji. Si predstavljate? Je življenje, ki ga lahko spremljamo na njenem Instagramu, v resnici tako glamurozno? ‘Je in ni. Po eni strani ješ v Bulgari, letovišču s petimi zvezdicami na Baliju, imaš na voljo neomejeno količino šampanjca in kaviarja, družiš se s chefi in novinarskimi kolegi z vsega sveta, ki razumejo in cenijo to, kar počneš, po drugi strani pa imaš nenehne polete, pri čemer te muči utrujenost zaradi časovne razlike, dvodnevne postanke na drugem koncu sveta in polete nazaj, izgubljanje prtljage, zamujanje. Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.«

Ker po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani. Če so bili, je po mojem mnenju novinarka v navedenem prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, kršila 26. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja, je v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa. Ta prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil, obenem mora biti v besedilih nedvoumno označeno, da gre za oglas. Nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic pa ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.

V primeru zapisa o knjigi Ane Roš je novinarka kršila tudi 24. člen kodeksa, saj je vpletena v dogodke, o katerih poroča in s tem v navzkrižju interesa, vendar tega v prispevku ni razkrila. Še več, samo dejstvo, da sodeluje pri nastajanju knjige, je prikrila, omenjeni podatek pa je razviden iz številnih drugih medijskih objav.

Praksa novinarskih reportaž Kaje Sajovic na MMC RTV Slovenija predstavlja še toliko bolj resno zadrego, ker smo ji priča in se odvija na javnem zavodu, ki opravlja posebno, z zakonom predvideno službo kulturnega in nacionalnega pomena, kjer pričakujemo temeljitejše spoštovanje profesionalnih in novinarskih standardov.

Čeprav v tem primeru ne gre za pogosteje navzoči primer medijske prakse, npr. ki bi vseboval kršitev »klasičnega« oglasnega sporočila ali propagandno vsebine politične narave, pa navzoče navzkrižje interesa in oglaševalska narava zapisov nič manj ne ogrožata avtonomije novinarskega poklica in poslanstva omenjenega zavoda.

 

Vsi predsednikovi psi in medijsko sponzorstvo

Zakaj predsedniku Borut Pahorju uspeva, da lahko v zavetju polne nekritične servilnosti izvaja permanentno volilno kampanjo zase, zakamuflirano v koketiranje z opravljanjem številnih vlog, poklicev, služb in končno podob, s katerimi spretno grabi medijski prostor? Saj gre vendar izključno za to!

Odgovor je preprost, sem ga že navedel: zato, ker ima učinkovit medijski servis, kot temu pravi hrvaška agencija HINA. Sam bom dokazoval, da ima še bolj lojalno službo ob sebi: medijske sponzorje. Včasih posamične, lahko pa stvar tudi posplošimo: slovenski mediji so vobče ravno to, njegov servis in medijski sponzor.

Zgodovinska sprava novinarjev

Če obstaja kakšna zgodovinska sprava, so jo novinarji že dosegli: Pahor je nedotakljiv v desnih medijih, kar se mi je vedno zdel čisto poseben fenomen zase, in podobno je nedotakljiv v levih. Če kakšen politik ni diskvalificiran v desnih, kar je njihov sicer klasičen žanr, izvzemši Janeza Janšo, je to prav on. Zdaj vem, zakaj: še pred zaželeno ideološko spravo o zgodovinskih temah je predsedniku očitno uspelo doseči točko čistega konsenza med DNS in ZNP: o njem ne more biti žal besede. Prej nasprotno: svojo funkcijo pri promociji predsednika nekateri dojemajo kot posebno čast.

Naj argumentiram: ko se je te dni predsednik odločil, da bo podprl zasebno podjetje Marka Fileja, lastnika in direktorja podjetja OnlineGym4me, je to navzven najbrž storil z mimikretično idejo, kako pomagati narodu, da bo več telovadil.

pahor-fitnes-onlygym-guest

Vabilo na telovadbo s predsednikom – special guest star appearance

Odziv medijev je bil že viden in pričakovan, kot sledi na spodnjih screenshot posnetkih na koncu članka: mediji so se nemudoma postavili v vlogo tabloidnih referentov, poročevalcev s terena, firbčnih prenašalcev njegove nove podobe.

Če je nekaj dni skakljal po kalvarskih stopnicah na obrobju Mariboru, je zdaj pridno telovadil z Natasho. Seveda, za tablodizacijo slovenskega novinarstva verjetno še nihče pri nas ni storil več kot Urad predsednika republike Slovenije.

STA kot medijski sponzor

Slovenska tiskovna agencija se je odločila, da postane nič manj kot medijski sponzor projekta: no, v podjetju so zapisali, da so njihov »medijski partner«. Kar je v resnici zelo blizu definiciji hrvaške tiskovne agencije, ki sem jo omenil. Lahko bi dejali, da zdaj končno razumemo, kaj si hrvaška agencija misli o naši.

sta-onlinegym-pahor

Iz izjave za javnost, ki so jo posredovali iz podjetja OnlineGym4me.

Seveda ni bila edini sponzor: kvečjemu je to edina formalno priznala. Izjeme od klasičnega reproduciranja nove Pahorjeve podobe, tokrat v oranžni telovadni opremi, so bile izjemno redke. Naštel sem, zelo pogojno, zgolj tri. Tednik Mladina se je zadovoljil z ugotovitvijo, da »Pahor pogosto javno telovadi in pogosto tudi podpira podjetja.« V članku je povsem prevladal zgolj deskriptivni nivo opisa telovadbe z Natasho, pa ekskurz v predsednikovo zavzetost za pomoč »startup« podjetjem.

Podobno vrednostno neopredeljen je Dnevnikov članek o podpori »projektu brezplačne spletne telovadnice, ki ljudi nagovarja, naj bodo prek spletne platforme fizično aktivni.« Članek z naslovom »Predsednik Borut Pahor bo (spet) razgibaval mišice« dejansko primarno govori o poslovni ideji lastnika podjetja. Pri tem navaja zanimiv podatek, da predstavnikom medijev niso podarili le trimesečnega, ampak kar šestmesečni »ekskluzivni dostop« do vseh vsebin in vadb na spletu. Seveda, medije je treba nagraditi.

Še najdlje, strogo vzeto celo edini, je v svoji problematizaciji šel komik Jure Godler v svoji redni oddaji na Planetu TV. Šele on je, če odmislimo, da se medijske reprezentacije predsednika nikomur ne zdijo problematične, izrazil pomislek glede Pahorjeve promocije zasebnega podjetja in razdrl nekaj šaljivih na njegov račun. Izjemoma, kajti avtomatizem spontanega reklamiranja se v vseh teh letih od 2012 kar ne ustavi – celo takrat ne, ko se podvojeno dogaja reklama nekomu drugemu.

Je Pahor v kakšnem konfliktu interesov?

Nobenega dvoma ni, da si lahko podjetje OnlineGym4me mane roke s Pahorjevim sodelovanjem. Kar ponuja kot svojo storitev, je plačljivo, vadba je brezplačna le omejen čas. In predsednik države je s svojo osebno promocijo lastnikom tega podjetja omogočil finančno in tudi druge koristi.

Po drugi strani najbrž bolj težko rečemo, da je Pahor kršil Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, saj za svojo udeležbo skoraj zanesljivo ni prejel plačila. Recimo njegov 26. člen opisuje nezdružljivost opravljanja funkcij poklicnih funkcionarjev. Žal v tem zakonu ni podrobneje opredeljeno, kakšna integritetna ali koruptivna kršitev se skriva v omogočanju koristi drugim – osredotočen je le na opis možnosti, ko funkcionarji obenem opravljajo kake druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi.

Vseeno verjamem, da je Pahorjevo ravnanje močno moralno sporno, tako kot bi moralo biti sporno vsakič, ko predsednik ali kateri koli politik neposredno reklamira neko zasebno podjetje, ki zaračunava svoje storitve.

pahor-gym-budget-vstopna-stran

Prijazna budžetna cena podjetja

Nemišljenje lastne pozicije

Naključje je hotelo, da je nova Pahorjeva podoba časovno sovpadla z okroglo mizo ob izidu tematske številke Dialogov, posvečene kritičnemu pretresu medijskih reprezentacij Boruta Pahorja. Prve te vrste. Torej analizi njegovega medijskega pojavljanja in vloge medijev pri tem. Na eni strani redundanca reprezentacij, na drugi strani se je zgodila klasična cenzura: s svetlo izjemo TV Slovenija, oddaje Tednik in Studia City.

Da bi kakšen od medijev sploh omenil obstoj številke ali okroglo mizo? Nak, ne more se zgoditi. No, vendarle je prišel Vladimir Vodušek in reševal čast slovenskega novinarstva, za svojo TOP TV je pogovor posnel in naložil na Youtube.

V luči opisane funkcije medijskega sponzoriranja je stvar bolj jasna in razumljiva: če ste medijski sponzor aktivnosti predsednika republike, če negujete njegovo medijsko podobo, ne morete pljuvati v svojo skledo: negovalci podob ne morejo biti hkrati dvomljivci vanje. Šele spregled, da obstajajo Pahorjevo medijsko sponzorstvo, očitno velja to generalno, nam ponudi prepričljivo razlago tega, zakaj so reprezentacije teh podob tako uspešne in zakaj ne morete biti uspešni z njihovo dekonstrukcijo.

Od medijskega reklamiranja predsednika imajo koristi oboji, seveda: Pahor dviguje ratinge, naklade, gledanost, poslušanost in branost. Preveč enostavno bi bilo reči, da za tem stoji zgolj odsotnost mišljenja, nereflektiranost lastne pozicije in nesposobnost videti, kako sam omogočaš Pahorjevo promocijo; zdi se, da na trenutke medijski ustvarjalci še kako dobro vedo, kaj počnejo, kajti vse, kar počnejo, je tudi v njihovem interesu. Motiva sta lahko dva: politična zlizanost in posledična uredniška premišljenost, ki zavrača kritiko, nato še omenjena promocija medijev kot takih. Pahor je pravi medijski material, je sekira v medu: če ga ne bi imeli, bi si ga morali izmisliti.

Le v tej luči si lahko končno pojasnimo ravnanje STA in njeno potrebo po objavljanju telovadnih programov na eni strani in potrebo po ustavljanju refleksije na drugi. Dve plati istega kovanca.

pahor-fitnes-sta

Medijski sponzor STA o potenju predsednika

Zakaj Pahor to počne?

Sam govorim o treh možnih branjih v podporo Pahorjevemu flirtajočemu populizmu. V prvi skupini so zagovorniki, ki ponujajo tezo o ljudskosti: on je pač tak, on je ljudski, on je avtentičen človek množic. Njegov izskok« iz politične vloge razumejo kot izraz nekakšne iskrene odprtosti in »sproščenosti«, ki jo, vselej za pogled javnosti in medijev obenem, goji predsednik predvsem v odnosu do državljanov, v posrednem in neposrednem kontaktu. Jasno, ta skupina je Pahorju edina naklonjena.

V drugo spadajo tisti, ki verjamejo, da Pahor izvaja zelo prefinjene tehnike populističnega koketiranja, skalkulirano in premišljeno računico, kako biti karseda všečen in dosegati ustrezne mnenjske ratinge, odlične rezultate v priljubljenosti. Če verjamete v to tezo, ste do predsednika nujno skeptični: v najboljšem primeru lahko uporabite argument ad populum in dokazujete, da je njegovo ravnanje pravilno in ustrezno le zato, ker ga podpirajo množice. Toda dejansko nobeno delovanje ne more biti pravilno zaradi tega.

V tretji skupini so tisti, ki motivacijo odkrivajo v narcisistični strukturi predsednika in učinkih, ki jih moramo pripisati v prvi vrsti in predvsem Pahorjevemu osebnostnemu oziroma značajskem profilu. Se pravi: Pahorju ne gre za ljudskost, ampak za radikalno psihološko potrebo po všečnosti in koketiranju. Zato mu niti ne moremo ali ne smemo pripisati posebnih piarovskih načrtovanj. Velja pripomniti, da se razumevanje druge in tretje skupine nujno ne izključuje.

Posebneži iz domače novinarske krajine

V kakšni novinarski krajini psov čuvajev točno živimo, če je komik s svojo kratko oddajo edina oseba, ki bo podvomila v predsednikovo promocijo zasebne firme, izsiljevanja obtoženi Vladimir Vodušek pa na drugi strani izjema, ki se je odločila pokriti dogodek okrogle mize, v kateri so medijske reprezentacije obravnavane s kritičnega raziskovalnega vidika analize? Ne, ni treba odgovoriti.

Več:

Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom

pahor-fitnes-vecer-sklece

Izsek iz članka na spletni strani Večera

pahor-fitnes-delo

Izsek iz članka v Delu

pahor-fitnes-sn

Izsek iz članka Slovenskih novic

pahor-fitnes-zurnal

Izsek iz članka na strani Žurnal24

pahor-fitnes-siol

Izsek iz članka na Siolu