Podnebni skeptiki, zmagovalci v medijski pozornosti

Slovenska tiskovna agencija v današnjem članku povzema ugotovitve iz revije Nature Communications, še zdaleč ne nepričakovane, ki bi morale spodbuditi razmislek širše javnosti, sploh pa vseh tistih, ki poklicno delujejo v medijih. Novica je povzeta po francoski tiskovni agenciji AFP.

sta zanikovalci sprememb

Zanikovalci sprememb v novici STA

Poanta vesti je enostavna, vsebovana že v naslovu: zanikovalci podnebnih sprememb so bolj zastopani v medijih kot znanstveniki, kar je pokazala študija z izračunanimi statistikami med letoma 2000 in 2016. Še več, raziskovalci so prišli do ugotovitve, da so si vsi, ki gojijo skeptična prepričanja (akademiki, politiki, poslovneži) in dvomijo v dejansko zviševanje temperatur in podnebnih sprememb, »prislužili« 50 odstotkov več objav, gledano v celoti.

Skratka, njihova prepričanja so bila znotraj seštevka vseh, ki jih ponujajo mediji, bistveno bolj navzoča in s tem najbrž tudi uspešna. Iz navedenega so izpeljali sklep, da takšno razmerje »bega javnost in upočasnjuje odgovor na izzive globalnega segrevanja«.

Medijska prevlada podnebnih skeptikov

Da bi situacija bila še hujša, so podnebni skeptiki bili bolj navzoči tudi v medijih, ki sicer slovijo po višjih standardih glede navajanja dokazov, obenem pa pokrivajo predvsem angleško govoreča področja: takšni so New York Times, The Guardian, Wall Street Journal in Daily Telegraph. Če smem takoj pripomniti: koliko slabša je situacija šele pri manj kvalitetnih medijih!

Najbrž ob teh spoznanjih nihče ni res dramatično presenečen, povprečen uporabnik medijev bo v njih takoj dešifriral še eno znamenje »usodnosti« medijskih epistemskih konstrukcij realnosti. No, tokrat predvsem neposredne nevarnosti, ki je tale: kako naj se kot skupnost in civilizacija učinkovito borimo proti podnebnim spremembam, če nam množični mediji dominantno servirajo dvome v posledice rabe fosilnih goriv, resne grožnje civilizaciji in življenju na planetu pa predstavljajo kot kakšen Branko Grims, ki vidi v izumrtju črnega panterja (!) kronski dokaz, da se ozračje zemlje ohlaja, ne segreva, zato prave nevarnosti zaradi dviga temperature in ekstremnih vremenskih pojavov enostavno sploh ni?

Kako intenzivna in vplivna je tovrstna »medijska epistemologija« podnebnih sprememb in mar ni približno enako nevarna kot spremembe same? Zelo indikativno za naracijsko neutečenost vesti, ki jo objavlja STA, je že njena umestitev v rubriko »Gospodarstvo«. Daleč od tega, da bi podnebne spremembe imele vpliv samo nanj, še kako intrigantna bi morala biti vest za najširšo javnost. Ena izmed spletnih strani, ki je novico STA danes že povzela, jo je uvrstila v kategorijo »Lifestyle«  oziroma »Zanimivosti«.

Čemu mediji dajejo prednost

Pisanje o podnebnih spremembah lahko vzamemo zgolj za enega od simptomov trendov vsesplošnega poplitvenja, tabloidizacije in komercializacije medijev, prepoznavnih znakov odpovedi vsemu, kar bi moralo predstavljati njihovo poslanstvo sredi krize sodobnega sveta, ko potreba po resnem in odgovornem novinarstvu še nikoli ni bila večja.

Problem je kajpak bistveno širši in hitro zaznaven tudi v domačem prostoru: danes intelektualni šarlatani in zabavljači po izbiri neresnih urednikov žanjejo neskončno prednost pred akademiki, pop kolumnisti pred pretehtanimi, trapaste in čudaške izjave vseh vrst pred argumentiranimi, lažne novice pred resničnimi, zmote in čustveni apeli pred dokazljivimi in utemeljenimi spoznanji, šokantne novice pred res pomembnimi, manipulacije pred verodostojnimi informacijami, propagandizmi pred obveščanjem, senzacionalizmi pred poglobljenostjo, rumeno novinarstvo pred preiskovalnim, ksenofobni in nestrpni politiki pred dostojanstvenimi. Vse to je pričakovana in hitro zaznavna tragična podoba medijev, kot jih dnevno prebiramo.

Nesorazmernost predstavitev argumentov

Da bi sploh lahko izpeljali ukrepe in zajezili negativne posledice globalnega segrevanja, ki si jih lahko obetamo in so vsak dan bolj otipljive, tako ali drugače potrebujemo spremembo v miselnosti in obnašanjskih vzorcih množic. Na njih pa imajo prav mediji odločilni vpliv. V navedeni novici eden od avtorjev raziskave opozarja na zgrešeno»distribucijo strokovnih spoznanj«:

»Tisti, ki zanikajo podnebne spremembe, so si izborili močan glas v politiki in znanstveni skupnosti,« so opozorili avtorji študije, na čelu katerih je Alexander Petersen s kalifornijske univerze v Mercedu. »Tako nesorazmerno medijsko pokrivanje argumentov in deležnikov napačno distribuira strokovna spoznanja,« so opozorili. »Prav tako podcenjuje verodostojnost avtoritet kariernih podnebnih znanstvenikov in krepi trend prevlade tistih, ki zanikajo podnebne spremembe, nad javno znanstveno razpravo,« so dodali.

Na koncu zapisa je zaskrbljenost nekoliko omiljena; v zadnjem letu naj bi se močno povečala, sploh po oktobrskem poročilu Združenih narodov. Ironično so medijska naracija, uokvirjanje in prednostno tematiziranje, skratka našteti in vsi preostali faktorji selekcije in obravnave dogodkov, ki legitimirajo javno razpravo, danes odvisni predvsem od ustvarjenega profita, zato se utegne zgoditi, da bodo apokaliptične novice počasi nevtralizirale škodo, ki jo povzroča javni prostor, posvečene opisani nebrzdani promociji skeptikom.

Vendar bo takšno ustavljanje, ki ga ni mogoče kar brez zadržka pozdraviti, saj je znova lahko sporno v smeri pretiravanja, morda nekaj, kar bo prišlo prepozno.

Oblastniki v narekovajih ali brez: Zobec na Višarjah

Le kaj nam sporoča Slovenska tiskovna agencija, ki se je že v naslovu svojega prispevka odločila besede iz govora sodnika Jana Zobca postaviti v narekovaje?

V besedilu so zapisali tole: »Na Svetih Višarjah je bilo danes že 31. leto zapored romanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Letošnji osrednji govornik je bil vrhovni sodnik Jan Zobec, ki je bil predvsem kritičen do aktualnih »oblastnikov«, ki da imajo »odpor do vrednot ustavne demokracije«. In potem so narekovaj prelili še v naslov:

Sodnik Zobec na Svetih Višarjah kritičen do »oblastnikov«

zobec višarje

STA in njeno postavljanje narekovajev

Prepričan sem, da vrhovni sodnik, ki ne skriva svoje naklonjenosti politični desnici in Janezu Janši, o oblastnikih ni želel govoriti pod narekovajem. S tem bi zmanjšal težo svojih besed, ko je ob odporu do vrednot ustavne demokracije prst usmeril v aktualno levo oblast; ker se ta krčevito bori proti takim vrednotam, ker te ogrožajo »njihove monopole, interese in njihovo vladavino«, je zato ocenil, da so s tem povezana tudi »prizadevanja po praktičnem in normativnem omejevanju svobode izražanja«.

Zelo pričakovano, sodnika zelo moti razprava o sovražnem govoru, še bolj pregon, ker je to preveč zoprno za desnico, ki v njem prednjači.

Usodnost narekovajev

O usodnosti postavljanja ljudi, oseb ali pojmo v narekovaje sem spregovoril v besedilih Takoimenovanizacija kot način vpisa v register izbrisanih, Tako imenovani novinarji in njih pregoni in Tako imenovani »intelektualci«, ki so tako imenovani kaviar levičarji. Na kratko: besedna zveza »tako imenovani« je v političnem žargonu zadnjega desetletja postala variacija uporabe narekovaja, ki je kot navidez minorno in nepomembno ločilo doživelo zanimive stilske preobrazbe.

Z njim, nam razloži slovar, označujemo premi govor, citate in naslove ali dajemo besedam poseben pomen. In potem navaja rabo: »To je prijatelj v narekovajih« moramo pojasniti s »To ni prijatelj«. Dvom v pravšnjost ali resničnost sta tu odločilna elementa njihove uvedbe.

Včasih prevzamejo nalogo, podobno ironičnemu govoru. V njem običajno želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar povemo dejansko. »Prijatelja« z narekovaji opišemo kot nepravega prijatelja ali kot neprijatelja, točno na način, kot z vzklikom »Kako si pameten!« ironizirano zakrivamo nasprotje: »Kako si nespameten!«

Lingvistika jezikovnih dodatkov

Povedano drugače, z rastjo diskreditacijskega diskurza so se vloga, obseg in pomen narekovaja malce obogatili. Če želite koga ali nekaj diskreditirati, osebo ali stvar postavite v narekovaj ali ga/jo takoimenovanizirate.

A Zobčev primer je drugačen in zato zanimiv. Je namreč temu nasproten, postopanje STA pa zelo poučno. Ker gre vendarle za državno agencijo, ki mora biti usklajena z vlado, torej z oblastniki, je kritika govornika za novinarja in urednika postala malce preveč zoprna. Oblastniki so v tem primeru vendar tisti, ki nam režejo kruh! Zato so se najbrž odločili, da jih postavijo v narekovaj in izpeljejo svoj damage control.

Če je želel Zobec oblastnike diskreditirati, v svoje izhodišču pa ima beseda zaničevalen in pejorativni naboj, jo s postavitvijo v oklepaj seveda omilimo. In ravno to so storili avtorji novice: da ne bi Marjan Šarec in njegovi preveč trpeli, so ustavnega pridigarja na Svetih Višarjah malce utišali z dodanim narekovajem.

Antideskreditacijska funkcija

Primer je ilustrativen, ker ima lahko narekovaj, kot vidimo, lahko izjemoma tudi antidiskreditacijsko funkcijo: z dodatnim narekovajem žalimo in diskreditiramo manj, ob izpolnjenem začetnem pogoju, da je izraz v njem slabšalen.

Časnik Delo je sicer sledil invenciji STA in narekovaje ohranil, medtem ko so jih spet drugi mediji, morda zaradi površnosti in nehoteno, ob povzemanju iste novice opustili. Zobčev ideološko obarvani govor na Svetih Višarjah bi si zaslužil najbrž še dodatno pozornost, tako kot dejstvo, da kontroverzni sodniki, ki javno napadajo svoje nadrejene in o njihovi etični spornosti odločajo organi institucije, pripade čast osrednjih govornikov na tovrstnih dogodkih.

Zobec oblastniki Delo

Delov povzetek STA

Zanikati fašizem

Naj omenim le drobno malenkost. V poročilu najdemo tudi naslednji opis iz sodnikovega nastopa:

Dodal je še, da bi morali tudi Slovenci svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma.

Zanikati je mogoče le zatečeno stanje in dejstva: če Zobec poziva k zanikanju fašizma, s tem nehote priznava, da ta obstaja. Najbrž se je, če to ni krivda novinarja, zgolj okorno izrazil in želel sporočiti, da moramo fašizem, nacizem in komunizem omejevati in preganjati.

Če je res uporabil to frazo in smo manj dobronamerni v razlagi, pa je zagrešil že skoraj freudovski lapsus.

Reciklažni žlikrofi na krompirjevi novinarski peni

Kaj natančno je ostalo od pobude Tri morja, ki se je v vsem medijskem blišču odvijala v Sloveniji, novinarji pa so dogodek hiteli potencirati v vsem njegovem (ne)blišču?

Le zakaj nismo bili presenečeni, ker bo na rezultate, ugotavlja Aleš Gaube v Dnevniku, treba še počakati? Predsedniki sodelujočih držav članic so podprli ustanovitev posebnega sklada, iz katerega bi sofinancirali infrastrukturne projekte pobude, a bodo zaradi nesoglasij glede delovanja takšnega finančnega instrumenta do začetka delovanja sklada, tako pravijo, minilo še precej več časa.

Piranski brancin z redukcijo pomaranče

Večina uporabnic in uporabnikov medijev si bo zato dogodek zapomnila po trivialijah. Recimo po gledanju v krožnik. Tokrat so svojo javno funkcijo obveščanja mediji prepoznali v obsežnem navajanju vseh štirih hodov večerje, s katero so postregli predsednicam in predsednikom držav.

Slovenska tiskovna agencija, ki »opravlja javno službo stalnega, celovitega, točnega in objektivnega zagotavljanja informacij o dogodkih v Republiki Sloveniji in po svetu za potrebe javnosti v Republiki Sloveniji«, nam je servirala naslednji podatek o jedilniku:

Predsednikom bodo za predjed postregli mariniran file piranskega brancina z redukcijo pomaranče na grahovem pireju z izborom mladih solat s pinjolami in bazilično kremo s paradižniki, so za STA sporočili iz predsednikovega urada.

Sledila bo topla predjed – domači žlikrof na krompirjevi peni z zeliščnim oljem in omako staranega ovčjega sira.

Kuharski mojstri JGZ Brdo so za glavno jed pripravili medaljon telečje ribice z omako veolute na brokolijevem kuliju in jurčkov nadev v fillo testu s sotiranimi vršički belušev in romanesca z lešnikovim granulatom.

Visoki gostje se bodo na koncu posladkali z mandljevo pito z ribezom ter moussom z jagodnim polnilom ob pehtranovi kremi z jagodičevjem na sadni omaki.

Predsedniki bodo ob večerji nazdravili z izbranimi slovenskimi vini – chardonnayem, duetom in rumenim muškatom.

žlikrof sta

Žlikrofi in opis menijev na STA

Jurčkov nadev v fillo testu

Novico o »sladkanju z mandljevo pito z ribezom« so z veseljem povzemali številni drugi mediji. Učinek se groteskno podvoji, če ga poskušamo uvideti z vidika delovanja tiskovnih agencij in tega, čemur danes pravimo reciklažno novinarstvo. Torej ene od rakastih ran sodobnega novinarstva, kjer se funkcija njihovega delovanja zvede na prazno povzemanje sporočil za javnost in že pripravljenih novic tiskovnih agencij – v našem primeru predvsem STA.

Novico o medaljonu telečje ribice z omako veolute na brokolijevem kuliju in jurčkov nadev v fillo testu s sotiranimi vršički belušev in romanesca z lešnikovim granulatom so hiteli natančno povzemati na RTV Slovenija, POP TV, Večeru, Svetu24 in drugod.

Reciklažno novinarstvo, angleško churnalism, je najbrž eden najbolj prepoznavnih indicev, kako danes novinarji opravljajo svoj poklic in kako ga dejansko ne bi smeli. V praksi to pomeni, da pasivno predelujejo, reciklirajo, povzemajo in vnovič objavljajo prejeto besedilo, ki so ga prejeli od tiskovne agencije. V tem primeru o pehtranovi kremi z jagodičevjem na sadni omaki.

Zato je v dobi reciklažnega novinarstva postalo skrajno pomembno, kako delujejo in o čem pišejo tiskovne agencije – kar se znajde na njihovem repertoarju, bo obarvalo celotno medijsko poročanje. V majhni Sloveniji je to še bolj očitno, in to na dveh stopnjah: da bo o čem poročala STA, bo nadvse odločilno pri oblikovanju javnega mnenja. Nato pa še, kako bo poročala.

žlikrof mmc

Slovenska inovativnost in domača kuhinja na MMC RTV SLO

Firbcanje in servilnost novinarjev

Britanski novinar Nick Davies je v svoji knjigi Flat Earth News povzel študijo Univerze v Cardiffu, ki je pregledala 2000 medijskih novic v časopisih Times, Telegraph, Guardian, Independent in the Daily Mail. Ugotovili so, da je kar 80 odstotkov zgodb v britanskem kakovostnem tisku neizvirnih, torej posledica mehaničnih povzemanj tiskovnih agencij in piarovskih izjav, medtem ko so le 12 odstotkov zgodb ustvarili novinarji. Reciklažno novinarstvo nesporno prispeva k zatonu resnega novinarskega in njihovega poslanstva, zmanjšuje kakovost medijskih zgodb, odpira prostor za napake in potvorbe, končno pa tudi veča možnost politične instrumentalizacije, saj so take agencije največkrat finančno podprte s strani države.

Kaj nam potemtakem sporoča gurmanska novica o nazdravljanju z izbranimi slovenskimi vini, chardonnayem, duetom in rumenim muškatom? Da naši novinarji preveč gledajo v krožnike politikov. Da so preveč servilni, da služijo napačnemu namenu. Seveda ne le zaradi navedenega kuharskega primera, ampak znova nam pove, da je naše novinarstvo v krizi, ko slepo sledi povzetkom tiskovnih agencij, kar res ne more biti poglavitna naloga medijev v javni sferi. Sploh ne takrat, ko se približa firbcanju in koketiranju z državljani glede informiranja o dogodku, od katerega pa, kakšna ironija, res ne bo ostalo kaj veliko več od političnega sončenja in štirih hodov na večerji v predsedniški palači.

Ampak kaj bi to. Pomembno je znova, da so uredniki vzhičeno hvalijo z večjo branostjo svojih spletnih strani. Za ceno kakšnega novinarstva so to dosegli, pa raje previdno zamolčijo.

žlikrof aktualno24

Mastenje v dvoje na Aktualno24.si

Žlikrof večer

Kuharski meniji in dvojna razposajenost na straneh Večera

žlikrof 24ur

Dvomesečni dosežek na 24ur.com

 

 

Živi pokopani: fake news, Oliver Dragojević in novinarska fikcija

Hrvaška komercialna medijska hiša RTL je poročala, da je umrl Oliver Dragojević – novica, ki se je, hvala bogu, hitro izkazala za lažno. Na njihovem splitskem regionalnem portalu so o njegovi levje junaški borbi do konca zapisali:

Napustio nas je Oliver Dragojević! Nakon kratke i teške bolesti, lavovske borbe da je pobijedi i nastojanja da još jednom razveseli Splićane svojom pjesmom, napustio nas je “morski vuk”, simbol grada Splita.

Kako smo neslužbeno doznali od izvora iz splitske bolnice, Oliver je umro prije sat vremena na odjelu onkologije u KBC-u Split.

Dragojević smrt Splitske

Ena od novic o Dragojevićevi smrti

Novice o lastni smrti, ki so pretirane

Kasneje se je še isti dan izkazalo, da je vest sfabricirana in lažna, predvsem so na to morali opozoriti sorodniki  – in kot takšna je bila tudi zbrisana. Nič ni pomagalo, številni hrvaški in drugi portali so jo prenesli naprej.

Industrija lažnih novic dosega svoj razmah in ni ravno svež fenomen, tudi takrat ne, ko neposredno pokopava žive. Izmišljene vesti o smrti slavnih so postale že cel žanr, na ta način so začeli mediji pokopavati številne celebrities, v zadnjem času recimo še posebej vneto Rowana Atkinsona alias Mr. Beana. Novinarskih rac s smrtjo, ti. death hoax, je v zgodovini medijev veliko, njihova žrtev so bili predsednik Franklin Roosevelt, pa komik Charlie Chaplin, pevca Frank Sinatra in Paul McCartney, tudi Michael Jackson.

Legendarna izjava ameriškega pisatelja in humorista Marka Twaina, s pravim imenom Samuel Clemens, priča o podobnem: izročilo pravi, da menda celo demantiju lastne osmrtnice v časopisu. Njegova razvpita reakcija, češ da so »novice o njegovi smrti močno pretirane«, je bila kasneje omiljena in postavljena v kontekst – novinarsko poizvedovanje je zamenjalo smrt njegovega bratranca v Londonu z njegovo, zaradi česar je Twain bil prisiljen pojasniti: »Poročilo o moji smrti je bilo pretiravanje«. Se pravi: sam postopek novinarske race o smrti je bil kasneje deležen dodatne popačitve.

Mark Twain report of my death letter May 31, 1897-8x6

Twainov rokopis in pojasnilo o lastni smrti

Dve nasprotni nasladi, dva ista užitka

Od tu naprej velja opozoriti na dvoje: ne samo, da je novinarsko početje še bolj zavržno in neokusno takrat, ko je dotični priklenjen na posteljo in se bori za življenje, v primeru hrvaškega pevca so, sicer pričakovano, sledili številni vroči demantiji o fake news. Moja poanta: če je osnovna motivacija ustvarjalcev lažnih novic za vsako ceno zbuditi pozornost, dvigniti klikanost, branost, gledanost ali poslušanost, temu istemu principu zapadejo temu nasprotni disclaimerji. Se pravi: ista novinarska ekonomija, ki ustvarja in širi informacije, da se je zgodilo nekaj, kar je izmišljeno ali neposredno laž, je v enakem ali celo večjem obsegu na delu pri demantiranju in »svarilih«, ki so temu sledili:

Oliver nije umro, internetom se šire laži i dezinformacije

Kruži lažna vijest, Oliver nije umro!

Lažna vest o smrti Olivera Dragojevića obišla region

Oliver Dragojević je živ: Regionom se proširila lažna vest da je čuveni hrvatski pevač preminuo

Ovo je stvarno sramotno: splitski portal objavio lažnu vijest da je umro Oliver

Demantovano da je umro Oliver Dragojević

Se pravi: obe ekonomiji služita istemu profitnemu cilju in sta obenem tudi izraz enotne psihološke ekonomije: tako kot smo potrti, žalostni in šokirani, ker smo prebrali, da je umrl pevec, smo prav tako žalostni, ogorčeni in šokirani, za nameček pa še medijem hvaležni, ker so nas obvestili, da gre za novinarsko raco. V obeh primerih reagiramo čustveno in z našimi afekti manipulirajo.

Najbolj zabaven je bil morda naslov RTL – tiste hiše, čigar portal je dejansko prvi poročal o njegovi smrti. Nič jih ni bilo posebej sram objaviti takšnega naslovnega poudarka: »Oliver nije umro, informacije koje kolaju društvenim mrežama i manjim portalima su netočne«.

Dragojević index

Hrvaški Index in njegov demanti

STA, Picasso in poresničnost

»Vse, kar si lahko zamisliš, je resnično«, naj bi nekoč pomodroval Pablo Picasso. Pri Slovenski tiskovni agenciji (STA) so si njegovo misel izbrali za moto »STA Misli« – to je brezplačen portal STA s kulturnimi vsebinami, vestmi iz kulture doma in po svetu.

Ironija je hotela, da je bila ista agencija sploh edini slovenski medij, ki je letos poročal o Unescovem Svetovnem dnevu filozofije pri nas, pa tudi osrednji prireditvi, ki je potekala v Kazinski dvorani SNG Maribor. Tema razprave petih gostov pred 250 ljudmi je bila »fake news«, fenomen poresničnosti, razmerje resnice in laži, tako rekoč novinarska tema par excellence. A kaj bi s tem, koga še to zanima, sploh med mariborskimi mediji?

No, STA res velja pohvaliti za poročanje, glede na to, da je bila edina, toda kombinacija poročila o dogodku in njihovega mota je proizvedla pomenljivo komičen učinek, razviden iz postavitve novice na njihovi strani:

STA poresničnost

Vest STA, Picasso in razprava o poresničnosti

Tema o poresničnosti, post-truth, ki bi v novinarskem smislu morala problematizirati vdor laži v medijski diskurz, je za svoje gonilo in svoj moto sebi postavila domislico, ki apelira k substancializaciji resničnosti vsega, kar je zamisljivo, končno npr. tudi smrti Oliverja Dragojevića: »Vse, kar si lahko zamisliš, je resnično«.

Seveda lahko razumemo, zakaj je do tega prišlo: Picasso je prejkone imel v mislih pozicijo umetniškega ustvarjanja, ki za svoje izhodišče jemlje »svobodo umetniškega izraza«, ta pa je neskončna in celo, tako nekateri, temelji na fikciji. Toda ko isto misel postavimo v register boja proti lažnim novicam, postane smisel sentence povsem nezaželen, odvečen in celo nevaren. Nenadoma nas Picasso kliče k fake news, jih zapoveduje ali vsaj sugerira.

Globe za novinarje

In kaj storiti, da bi lažne novice v medijih uspešneje ustavljali? Facebook uvaja posebni gumb, ki na časovnicah uporabnikom omogoči prepoznavo »fake news« in njihovo prijavo – uredniki razmišljajo o algoritmu, ki bo na podlagi zunanjih izvorov novic te selekcioniral ali omogoči lažjo identifikacijo.

Če bi novinarji in časopisne hiše morali plačati globo za vsako laž, ki jo razširijo, bi malo bolje preverjali informacije. Dokler je to mogoče le preko sodnih postopkov in zahtevano le s strani tistih, ki so ob tem prizadeti, veliko upanja na izboljšanje stanja ne moremo imeti. Da bodo medijski uporabniki znali ali želeli kaznovati nosilce lažnih novic, se zaenkrat ni pokazalo za učinkovito orodje.

 

STA, »amor fati« in uredniške preference

Slovenska tiskovna agencija je storila podobno stvar kot dan pred tem časopis Večer: h komentiranju kongresa SDS in že osmega mandata Janeza Janše je povabila nekoga, ki je z njim tesno sodeloval ali še sodeluje. In zgolj takšno osebo. Se za tem skriva kakšna posebna manira uredniških ali novinarskih izbir? Ali pa zgolj nepremišljenost in nevednost?

O Večerovi izbiri sem že pisal. Včerajšnjo podpisuje urednica notranje politike pri STA, Mojca Zorko. Če je pri prvem do besede kot edini prišel bivši odgovorni urednik Demokracije, je tokrat kot edini povabljenec pod daljši tematski prikaz podpisan dr. Matej Makarovič.

STA Kongres SDS Zorko Makarovič

Članek Mojce Zorko za STA

Ni prostora, da bi na tem mestu opisal vse njegove funkcije v luči tesnega pripadnika in sodelavca Janše. Naj bo dovolj povedati, da gre za prvega predsednika podmladka stranke SDS, ki so se mu leta 2007 takole zahvalili: »Na temeljih, ki so jih postavljali Matej Makarovič in njegovi kolegi se je gradila sedanja podoba in vsebina Socialdemokratske mladine.«

Makarovič je bil še nedavno član številnih strokovnih odborov SDS, tudi predsednik Odbora za visoko šolstvo pri tej stranki, v preteklosti pisec programskih smernic v njej. Da ne govorimo o njegovi vlogi v Zboru za republiko, kolumnah v Janševem brezplačniku Ekspres, kjer je obstoj takšnih časopisov na vse kriplje zagovarjal.

Morda je še vedno član stranke. Leta 2007 je ob Mladininem razkritju, kako je prišla njegova fakulteta do sponzorskih sredstev Hita, pojasnil svoje lojalnostne preference do članstev v strankah:

Na vprašanje, ali to pomeni, da je iz SDS izstopil, glede na to, da je bil v začetku devetdesetih let prvi predsednik njenega podmladka in da je bil leta 2002 za zasluge pri ustanavljanju podmladka nagrajen z nazivom častnega predsednika Slovenske demokratske mladine, pa je pomenljivo odvrnil: »Nisem človek, ki bi tako lahkotno vstopal ali izstopal iz političnih strank.«

Štiri variante

Kako torej utemeljiti uredniško izbiro Mojce Zorko? Imamo dve možnosti razlage. Po prvi lahko urednica reče, da je iskala prav nekoga, ki od znotraj pozna delovanje stranke SDS in njenega voditelja. Vendar tega po mojem prepričanju verodostojno ne more storiti, ker te okoliščine nikjer ni omenila.

Makaroviča je vpeljala skozi nevtralen opis »politični komentator« in kasneje še »profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije«, s čimer je bralcu in uporabniku STA signalizirala, da bo deležen objektivne, korektne in harmonične predstavitve stališč. Tudi če so njegova res takšna, je zamolčala pomembne kontekste.

Druga možnost je kajpak, da urednica pri sebi verjame, da je bila njena izbira nevtralna, s tem pa uredniško profesionalna in korektna. Pojasniti moramo, zakaj se ji torej zdi nevtralna, če ni takšna.

Pozna jo sama, nam ostane le ugibanje. Prvo branje je, da njena presoja temelji na nevednosti, da navedenih okoliščin bodisi ne pozna ali se ji ne zdijo bistvene. Ta možnost ni ravno bleščeča. Drugo branje bi lahko temeljilo na pojasnilu, ki smo se ga naposlušali v Janševem mandatu 2004-2008, kjer so novinarji in uredniki preprosto morali hliniti, da so oni sami, vključno z vsemi odločitvami in vsebinami, res na ravni poslanstva uravnoteženosti in nevtralnosti. Čeprav so dejstva govorila o tem, da so preprosto nastavljeni po političnem ključu in delujejo v skladu s pričakovanji gospodarja.

Ne bom sicer ugibal, katero izmed naštetih štirih variant velja sprejeti kot pravo. Nobena med njimi pa novinarskega postopka ne upraviči.

Kaj je Makarovič povedal

Moj namen ni analizirati avtorjevih tokratnih komentarjev. Z večino zapisanega se lahko celo strinjam. Vendarle pa velja opozoriti na pričakovano benignost in prijaznost ocen – prav takšno smo videli v Večeru s Steinbuchom. Težko je dejati, da ni pričakovana. Naj navedem le en primer:

Makarovič ob tem pravi, da je za SDS značilna zelo visoka stopnja personalizacije v smislu identifikacije voditelja in stranke, dolga leta ostrih napadov na Janšo pa so kvečjemu še utrdila njegov položaj v stranki. “Visoko verjetno se mi celo zdi, da ne bi dobil Janša nič manj podpore, če bi ga volili na neposrednih volitvah med člani stranke,” je še dodal Makarovič.

Komentator se torej ne giblje v smeri kakršnega koli dvoma, navidez distancirano interpretira nekatera dejstva, ki jih je zaznal – o personalizaciji stranke SDS, identifikaciji voditelja in stranke, utrjenem položaju v stranki, absolutni podpori volivcev.

Gre za enega tistih komentatorskih diskurzov, ki jim ni mogoče očitati skoraj ničesar na ravni povedanega, ampak jih je bolje razbirati iz ravni nepovedanega. Neizrečenega, zamolčanega in odsotnega.

»Amor fati« in STA

Točno deset let nazaj sem priobčil poročanje maloštevilnih o tem, da je vodenje STA prevzela oseba, ki je prišla naravnost iz Janševega kabineta:

Alenka Paulin po pisanju medijev iz Janševega kabineta naravnost na čelo STA

19.05.2007 ob 09:41

Kot vse kaže, poskusi uravnoteženja STA, ki si jih je privoščila njihova direktorica Pavlovčičeva, o katerih smo pravkar poročali, niso bili naključni. Slovensko tiskovno agencijo bo treba dokončno uravnotežiti in za te namene pripeljati novega človeka. Ravnanje Pavlovčičeve lahko razumemo kot še zadnji poskus, da ohrani svoj stolček, toda po pisanju številnih časopisov bo že v prihajajočem tednu ministrski zbor za novo direktorico imenoval Alenko Paulin, ki je trenutno zaposlena v uradu predsednika vlade Janeza Janše kot svetovalka za stike z javnostmi. Funkcijo naj bi prevzela 1. junija. Paulinova ima nesporno strankarsko preteklost in po nekaterih podatkih se je v zadnjih mesecih znova včlanila v SDS. Leta 2000 je bila v času Bajukove vlade direktorica vladnega urada za informiranje, nato tiskovna predstavnica takrat še opozicijske SDS in članica izvršilnega odbora SDS, po razhodu z SDS je bila nosilka liste Stranke mladih Slovenije in Zelenih Slovenije za evropske volitve, nazadnje pa tiskovna predstavnica KD Group Matjaža Gantarja. Konec 2006 je prišla znova v službo k Janezu Janši. Spomnimo, da so STA pomemben servis in vir za informacije celotne medijske mreže, ker z njimi oskrbujejo druge medije in ti velikokrat po njej zgolj povzamejo novico. Kar poročajo STA, velja za primarni vir. S svojimi informacijami servisirajo tudi tujino, kar bo pomemben element pri predsedovanju EU, pri katerem goji oblast vse upe, da bo napravila močan pečat in hkrati prikrila vse nečednosti, ki jih je storila in jih še počne. V trenutni situaciji politične strahovlade v slovenskih medijih je lahko razlaga za odločitev za zamenjavo na čelu agencije le ena sama.

Zaključek te zgodbe je lahko le en: Janša je na kongresu v Mariboru znova napovedal zmago na volitvah. Po vseh javnih anketah že dolga leta vodi. Novinarska nevednost in brezbrižnost pa sta tisti, v najprijaznejši inačici, ki tlakujeta pot na sledi amor fati.

Več:

Kongres SDS in medijski “amor fati”

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Vsi predsednikovi psi in medijsko sponzorstvo

Zakaj predsedniku Borut Pahorju uspeva, da lahko v zavetju polne nekritične servilnosti izvaja permanentno volilno kampanjo zase, zakamuflirano v koketiranje z opravljanjem številnih vlog, poklicev, služb in končno podob, s katerimi spretno grabi medijski prostor? Saj gre vendar izključno za to!

Odgovor je preprost, sem ga že navedel: zato, ker ima učinkovit medijski servis, kot temu pravi hrvaška agencija HINA. Sam bom dokazoval, da ima še bolj lojalno službo ob sebi: medijske sponzorje. Včasih posamične, lahko pa stvar tudi posplošimo: slovenski mediji so vobče ravno to, njegov servis in medijski sponzor.

Zgodovinska sprava novinarjev

Če obstaja kakšna zgodovinska sprava, so jo novinarji že dosegli: Pahor je nedotakljiv v desnih medijih, kar se mi je vedno zdel čisto poseben fenomen zase, in podobno je nedotakljiv v levih. Če kakšen politik ni diskvalificiran v desnih, kar je njihov sicer klasičen žanr, izvzemši Janeza Janšo, je to prav on. Zdaj vem, zakaj: še pred zaželeno ideološko spravo o zgodovinskih temah je predsedniku očitno uspelo doseči točko čistega konsenza med DNS in ZNP: o njem ne more biti žal besede. Prej nasprotno: svojo funkcijo pri promociji predsednika nekateri dojemajo kot posebno čast.

Naj argumentiram: ko se je te dni predsednik odločil, da bo podprl zasebno podjetje Marka Fileja, lastnika in direktorja podjetja OnlineGym4me, je to navzven najbrž storil z mimikretično idejo, kako pomagati narodu, da bo več telovadil.

pahor-fitnes-onlygym-guest

Vabilo na telovadbo s predsednikom – special guest star appearance

Odziv medijev je bil že viden in pričakovan, kot sledi na spodnjih screenshot posnetkih na koncu članka: mediji so se nemudoma postavili v vlogo tabloidnih referentov, poročevalcev s terena, firbčnih prenašalcev njegove nove podobe.

Če je nekaj dni skakljal po kalvarskih stopnicah na obrobju Mariboru, je zdaj pridno telovadil z Natasho. Seveda, za tablodizacijo slovenskega novinarstva verjetno še nihče pri nas ni storil več kot Urad predsednika republike Slovenije.

STA kot medijski sponzor

Slovenska tiskovna agencija se je odločila, da postane nič manj kot medijski sponzor projekta: no, v podjetju so zapisali, da so njihov »medijski partner«. Kar je v resnici zelo blizu definiciji hrvaške tiskovne agencije, ki sem jo omenil. Lahko bi dejali, da zdaj končno razumemo, kaj si hrvaška agencija misli o naši.

sta-onlinegym-pahor

Iz izjave za javnost, ki so jo posredovali iz podjetja OnlineGym4me.

Seveda ni bila edini sponzor: kvečjemu je to edina formalno priznala. Izjeme od klasičnega reproduciranja nove Pahorjeve podobe, tokrat v oranžni telovadni opremi, so bile izjemno redke. Naštel sem, zelo pogojno, zgolj tri. Tednik Mladina se je zadovoljil z ugotovitvijo, da »Pahor pogosto javno telovadi in pogosto tudi podpira podjetja.« V članku je povsem prevladal zgolj deskriptivni nivo opisa telovadbe z Natasho, pa ekskurz v predsednikovo zavzetost za pomoč »startup« podjetjem.

Podobno vrednostno neopredeljen je Dnevnikov članek o podpori »projektu brezplačne spletne telovadnice, ki ljudi nagovarja, naj bodo prek spletne platforme fizično aktivni.« Članek z naslovom »Predsednik Borut Pahor bo (spet) razgibaval mišice« dejansko primarno govori o poslovni ideji lastnika podjetja. Pri tem navaja zanimiv podatek, da predstavnikom medijev niso podarili le trimesečnega, ampak kar šestmesečni »ekskluzivni dostop« do vseh vsebin in vadb na spletu. Seveda, medije je treba nagraditi.

Še najdlje, strogo vzeto celo edini, je v svoji problematizaciji šel komik Jure Godler v svoji redni oddaji na Planetu TV. Šele on je, če odmislimo, da se medijske reprezentacije predsednika nikomur ne zdijo problematične, izrazil pomislek glede Pahorjeve promocije zasebnega podjetja in razdrl nekaj šaljivih na njegov račun. Izjemoma, kajti avtomatizem spontanega reklamiranja se v vseh teh letih od 2012 kar ne ustavi – celo takrat ne, ko se podvojeno dogaja reklama nekomu drugemu.

Je Pahor v kakšnem konfliktu interesov?

Nobenega dvoma ni, da si lahko podjetje OnlineGym4me mane roke s Pahorjevim sodelovanjem. Kar ponuja kot svojo storitev, je plačljivo, vadba je brezplačna le omejen čas. In predsednik države je s svojo osebno promocijo lastnikom tega podjetja omogočil finančno in tudi druge koristi.

Po drugi strani najbrž bolj težko rečemo, da je Pahor kršil Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, saj za svojo udeležbo skoraj zanesljivo ni prejel plačila. Recimo njegov 26. člen opisuje nezdružljivost opravljanja funkcij poklicnih funkcionarjev. Žal v tem zakonu ni podrobneje opredeljeno, kakšna integritetna ali koruptivna kršitev se skriva v omogočanju koristi drugim – osredotočen je le na opis možnosti, ko funkcionarji obenem opravljajo kake druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi.

Vseeno verjamem, da je Pahorjevo ravnanje močno moralno sporno, tako kot bi moralo biti sporno vsakič, ko predsednik ali kateri koli politik neposredno reklamira neko zasebno podjetje, ki zaračunava svoje storitve.

pahor-gym-budget-vstopna-stran

Prijazna budžetna cena podjetja

Nemišljenje lastne pozicije

Naključje je hotelo, da je nova Pahorjeva podoba časovno sovpadla z okroglo mizo ob izidu tematske številke Dialogov, posvečene kritičnemu pretresu medijskih reprezentacij Boruta Pahorja. Prve te vrste. Torej analizi njegovega medijskega pojavljanja in vloge medijev pri tem. Na eni strani redundanca reprezentacij, na drugi strani se je zgodila klasična cenzura: s svetlo izjemo TV Slovenija, oddaje Tednik in Studia City.

Da bi kakšen od medijev sploh omenil obstoj številke ali okroglo mizo? Nak, ne more se zgoditi. No, vendarle je prišel Vladimir Vodušek in reševal čast slovenskega novinarstva, za svojo TOP TV je pogovor posnel in naložil na Youtube.

V luči opisane funkcije medijskega sponzoriranja je stvar bolj jasna in razumljiva: če ste medijski sponzor aktivnosti predsednika republike, če negujete njegovo medijsko podobo, ne morete pljuvati v svojo skledo: negovalci podob ne morejo biti hkrati dvomljivci vanje. Šele spregled, da obstajajo Pahorjevo medijsko sponzorstvo, očitno velja to generalno, nam ponudi prepričljivo razlago tega, zakaj so reprezentacije teh podob tako uspešne in zakaj ne morete biti uspešni z njihovo dekonstrukcijo.

Od medijskega reklamiranja predsednika imajo koristi oboji, seveda: Pahor dviguje ratinge, naklade, gledanost, poslušanost in branost. Preveč enostavno bi bilo reči, da za tem stoji zgolj odsotnost mišljenja, nereflektiranost lastne pozicije in nesposobnost videti, kako sam omogočaš Pahorjevo promocijo; zdi se, da na trenutke medijski ustvarjalci še kako dobro vedo, kaj počnejo, kajti vse, kar počnejo, je tudi v njihovem interesu. Motiva sta lahko dva: politična zlizanost in posledična uredniška premišljenost, ki zavrača kritiko, nato še omenjena promocija medijev kot takih. Pahor je pravi medijski material, je sekira v medu: če ga ne bi imeli, bi si ga morali izmisliti.

Le v tej luči si lahko končno pojasnimo ravnanje STA in njeno potrebo po objavljanju telovadnih programov na eni strani in potrebo po ustavljanju refleksije na drugi. Dve plati istega kovanca.

pahor-fitnes-sta

Medijski sponzor STA o potenju predsednika

Zakaj Pahor to počne?

Sam govorim o treh možnih branjih v podporo Pahorjevemu flirtajočemu populizmu. V prvi skupini so zagovorniki, ki ponujajo tezo o ljudskosti: on je pač tak, on je ljudski, on je avtentičen človek množic. Njegov izskok« iz politične vloge razumejo kot izraz nekakšne iskrene odprtosti in »sproščenosti«, ki jo, vselej za pogled javnosti in medijev obenem, goji predsednik predvsem v odnosu do državljanov, v posrednem in neposrednem kontaktu. Jasno, ta skupina je Pahorju edina naklonjena.

V drugo spadajo tisti, ki verjamejo, da Pahor izvaja zelo prefinjene tehnike populističnega koketiranja, skalkulirano in premišljeno računico, kako biti karseda všečen in dosegati ustrezne mnenjske ratinge, odlične rezultate v priljubljenosti. Če verjamete v to tezo, ste do predsednika nujno skeptični: v najboljšem primeru lahko uporabite argument ad populum in dokazujete, da je njegovo ravnanje pravilno in ustrezno le zato, ker ga podpirajo množice. Toda dejansko nobeno delovanje ne more biti pravilno zaradi tega.

V tretji skupini so tisti, ki motivacijo odkrivajo v narcisistični strukturi predsednika in učinkih, ki jih moramo pripisati v prvi vrsti in predvsem Pahorjevemu osebnostnemu oziroma značajskem profilu. Se pravi: Pahorju ne gre za ljudskost, ampak za radikalno psihološko potrebo po všečnosti in koketiranju. Zato mu niti ne moremo ali ne smemo pripisati posebnih piarovskih načrtovanj. Velja pripomniti, da se razumevanje druge in tretje skupine nujno ne izključuje.

Posebneži iz domače novinarske krajine

V kakšni novinarski krajini psov čuvajev točno živimo, če je komik s svojo kratko oddajo edina oseba, ki bo podvomila v predsednikovo promocijo zasebne firme, izsiljevanja obtoženi Vladimir Vodušek pa na drugi strani izjema, ki se je odločila pokriti dogodek okrogle mize, v kateri so medijske reprezentacije obravnavane s kritičnega raziskovalnega vidika analize? Ne, ni treba odgovoriti.

Več:

Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom

pahor-fitnes-vecer-sklece

Izsek iz članka na spletni strani Večera

pahor-fitnes-delo

Izsek iz članka v Delu

pahor-fitnes-sn

Izsek iz članka Slovenskih novic

pahor-fitnes-zurnal

Izsek iz članka na strani Žurnal24

pahor-fitnes-siol

Izsek iz članka na Siolu

Charlie se koplje v denarju

Charlie Hebdo se po terorističnem napadu koplje v denarju

Charlie Hebdo denar STA

Nenavaden insinuacijski prijem v izbiri fraze pri Slovenski tiskovni agenciji – kopati se v denarju nesporno učinkuje kot diskreditator v trenutku, ko bi pričakovali nekaj več pietete. Pravzaprav ravno zaradi nje kontrast postane še večji in izbira besed še bolj nedostojna.

Charlie koplje v denarju STA Dnevnik