Ali bomo, če je epidemiološka slika danes slabša kot v prvi polovici marca, zdaj preklicali razglasitev konca epidemije? In zakaj smo to sploh storili? Morda le zato, kar sumim ves čas, da bi bili prvi v Evropi, zaradi političnega samopromocijskega prestiža?
Sam se, podobno kot večina, ne morem spustiti na raven strokovnega presojanja epidemiološke situacije, lahko pa analiziram konsistenco v nastopih strokovnjakov. Vlada Janeza Janše nam v tej ligi predvsem ponuja dva, famoznega dr. Milana Kreka in dr. Bojano Beović, saj je številne poprej zamenjala in diskreditirala. V zadnji Mladini pa nam je medijsko izpostavljena glavna strokovna vladna svetovalka za covid-19 postregla z alarmantno novico, zapisano že v naslov: ja, epidemiološka slika je danes slabša kot v prvi polovici marca.
Konec epidemije predlagala vlada
Pogovor je stekel ob vnovičnem povečevanju števila odkritih okužb in scenarijih za prihodnje tedne, ker da se nam pripravlja res slaba situacija, kajti »takrat je bil predvsem problem vnosov okužb iz Italije, tokrat pa je problematičnih več različnih držav, tako na Balkanu kot drugod.«
Podobno kot Krek, ki je z veliko previdnostjo pospremil sprostitev ukrepov in preklic epidemije, je tudi Beovićeva nenehno poskušala iskati načine, kako zavarovati svoj ugled in se na dovolj mehek način distancirati od vladnih odločitev. Naj navedem primer.
15. maja je glede predloga za konec epidemije povedala, da ga ni podala stroka in da je prišel s strani vladnih služb – kar pač pomeni, da tudi sama pristaja na to, da je boj proti koronavirusu postal v ključnih trenutkih povsem politična zadeva. Takrat je še opozorila, da jo skrbi odprtje meja in da o tem strokovna skupina na ministrstvu za zdravje ni odločala. Hkrati pa, da ji »ni znano, kdo je pritiskal za tak ukrep«.
Nevarna misel o prenehanju nevarnosti
Situacija je potemtakem zdaj dvojna: med politiko in stroko ni popolne skladnosti, če sploh je, toda namesto da bi slednja imela ponos in zahtevala spoštovanje svojih presoj in ocen, en del stroke molči, tisti »participativni« pa na koncu poklekne. Kar je skoraj tako, kot če bi na tehničnem pregledu vašega avtomobila ugotovili, da je vožnja z njim nevarna, celo smrtno nevarna, ampak da o tem, ali se boste z njimi vozili še naprej, odločate sami, ker je takšen vladni predpis, in vam pri tem zaželeli srečno vožnjo. Temu pa tehnični pregledi niso namenjeni, ali pač?
O tem, kako se je Krek distanciral ob razglasitvi konca epidemije in kako je njegov manever iskanja formulacije proizvedel metanivojsko trditev, da je »miselnost o koncu epidemije lažna«, in to v trenutku razglasitve njenega konca, pišem v besedilu Miselna shizofrenija: Milan Krek o koncu epidemije, o njegovih težavah v sledenju vladnim priporočilom pa v Dr. Krek, ki ne more imeti vsega v glavi.
Retorična formula epidemiološke stroke, podrejene oblasti, je v stiski postala naslednja: ponuja nam lahko le dražljaje o »nevarnosti miselnosti o prenehanju nevarnosti« in občasne kritike prevelikega sproščanja v ukrepih in osebnih ravnanjih. Ampak takšne stroke res ne potrebujemo, podobno kot vloga zaposlenih na centrih za tehnične preglede avtomobilov ni le v fakultativnem pojasnilu, da se je voziti z našim avtomobilom smrtno nevarno. Če bi sistem v državi dopuščal, da z njim lahko nadaljujemo vožnjo, bi s tem izničili smisel dela tehničnega osebja. Ali ni podobno s preostankom epidemiološke stroke, ki je po vseh politizacijah še ostal v igri in zgolj še usklajuje svoje ugotovitve z izvrševanjem oblastnih navodil?
You must be logged in to post a comment.