Kar seješ, to žanješ: Zorčič še kar ne zna obsoditi žalitev

Predsednika parlamenta je preživel še eno spraševanje, brez posebnih prask ali ran. Tokrat mu ni bil kos spraševalec Marcel Štefančič Jr:

Zadnjič se je v parlamentu odvil verbalni dvoboj med poslancem Levice Miho Kordišem in premierjem Janezom Janšo. Očitajo vam, da niste zaščitili poslanca Kordiša, ki ga je premier dvakrat zapored poslal na psihiatrijo.

Sam najprej ščitim integriteto DZ-ja. Meni se v tistem trenutku tudi ni zdelo korektno vprašanje – ne zato, ker se predsednika vlade ne bi smelo vprašati v povezavi z izposojo denarja stranki SDS in podobno, ampak zaradi tega, ker ga je poslanec Kordiš označil kot kriminalca, ker je rekel, da ima pač rekel, da ima neko svojo kriminalno skupino, da je slekel rokavice in podobno, na drugi strani je bil nekoliko zaničljiv, ker je govoril o arestantskih cimrih in podobno. Skratka, to ni besednjak, ki pritiče poslancu. Ne gre za vprašanje Kordiša in Janše, ampak vprašanje državnega zbora in predsednika vlade. Tu mora biti neka spoštljiva raven vprašanj in odgovorov.

Kaj pa besednjak Janeza Janše?

Besednjak Janeza Janše je enako problematičen, najbolje bi bilo, da bi rekel, da so to nesmisli in bi bila pika.

Zorčič vsilil svojo agendo

Nedopustni napad na poslanca sem že podrobno analiziral. Tokrat je Štefančič predsedniku parlamenta dovolil, da izpelje svojo staro agendo, sicer kasneje zmogel polovično opazko, da je s svojo reakcijo legitimiral in normaliziral Janševo retoriko, ampak spregledal, da njegov gost s takšno normalizacijo še kar nadaljuje, tokrat v »njegovem« Studiu City. V čem vidim pomanjkljivosti spraševalca in odgovarjalca?           

Zorčič je presenetljivo spreten in retorično izmuzljiv, praktično že na ravni predsednika republike, ki je v tem oziru dolga leta postavlja neprekosljive standarde. Znova je ubral že videno pot, najbolj koncizno ubesedeno v njegovem nastopu pri Urošu Slaku na POP TV, kjer je spopad med Janšo in Kordišem opisal s pregovorom »Kar seješ, to žanješ«, a se takoj zatem rahlo distanciral celo od očitno celo zanj predrzne karakterizacije.

Preprost trik je v izmikanju obsodbe Janše, torej v prevalitvi začetnega greha v naročje poslanca Kordiša; ta je kulpabiliziran že v začetni točki, težava je v njem, torej v sejalcu – le zato, kajpak, da bi se zaščitilo tistega, ki ga dejansko želi ubraniti – predsednika vlade.

Racionalizirati premierjeve besede

Uvodna predpostavka v razumevanju zato opleta s tem, da si je Kordiš nekako zaslužil kazen v obliki sovraštvenega govora in osebne žalitve na svoj račun s pošiljanjem na kliniko. Zorčičeva delovna naloga zato ni v obsodbi, temveč v racionalizaciji dejanja storilca. Zato mora »inkriminirati« Kordiševe besede in tokrat jih je povzel z naslednjimi štirimi problematičnimi opisi: da je Janšo »označil kot kriminalca«, »da ima neko svojo kriminalno skupino«, »da je slekel rokavice« in da je »govoril o arestantskih cimrih«.

Natančen pregled magnetograma pokaže, da je od vsega naštetega resničen le tretji in četrti opis. Poslanec je glede kriminalnih združb premierju očital le »Zakaj z njimi sodelujete« in »Zakaj oblast predajate (njim)«, ni pa ga označil za kriminalca. Problematičnost fraze »sleči rokavice« najbrž ne obstaja, ostane nam le še omemba arestantskih cimrov – je groba, ampak tudi resnična, saj sta Janša in Snežič dejansko bila skupaj v zaporu na Dobu, o čemer je slednji rad pripovedoval medijem. Maksimalno šokantno je, da je dejansko predsednik parlamenta sam bil tisti, ki je pred dvema letoma govoril o tem, da SDS kot stranka sodeluje s »kriminalnim miljejem iz Republike Srbske«, zdaj pa taisto očita Kordišu. Žal te disonance Štefančič ni uspel opaziti.

Sicer ne more biti posebnega dvoma glede ostrine poslančevega nastopa, vendar mu ni mogoče pripisati osebne žaljivosti, kakršna je bila reakcija nanj. Noben od njegovih opisov ni bil tipa »Janša je X«, pri čemer bi X predstavljal neposreden napad na njegovo osebo. Razlika je namreč očitna: natančnost poslančevih trditev lahko bolj ali manj objektivno presojamo na podlagi dejstev, tj. preverimo, ali npr. stališča o povezavah s kriminalnimi združbami držijo ali ne, pred zmerljivkami pa se ni mogoče braniti z navajanjem protidejstev.

On ščiti integriteto parlamenta, ne poslancev

Prevalitev začetnega greha na Kordiša ni bila edina taktika, Zorčič se je potem praktično spet v celoti izmaknil obsodbi žaljivega napada. Poglejmo, kako je po pahorjansko izpeljal distanciranje do premierja po že znanem receptu »obsodbe brez obsodbe«. Pri tem so mu bili Štefančičevi začetni opisi v dodatno pomoč: v parlamentu se je odvil »verbalni dvoboj« (je še kakšna bolj nevtralna opredelitev, ki suspendira nedopustnost žaljivk) in težava je menda »Janšev besednjak«.

No, Zorčičevo delo ni bilo težavno, lahko je pomodroval, da je besednjak Janeza Janše »enako problematičen« in malce celo poinštruiral, da bi moral reči, da »so to nesmisli in bi bila pika«. Skratka, predsednik parlamenta zelo solidarno že ve, da Kordiš govori neumnosti!

In kakor je začel, z vidika ekvidistancirajočega piedestala nekoga, ki je dvignjen nad dogajanje in lahko abstraktno arbitrira le v imenu inštitucije, tega čudežnega pahorjanskega alibija za opustitev lastnega stališča (»Sam najprej ščitim integriteto DZ-ja«), je lahko mirno svoj nastop na opisano temo tudi zaključil.

O predsednikovem spretnem izmikanju glede lastnih tvitov sicer pišem v Zorčičevo odkrivanje državotvornosti skozi nebrisanje lastnih tvitov, podrobneje o žaljivem napadu na Kordiša pa v Vlada o dejstvu, da mora Kordiš na kliniko: osebno obračunavanje s političnimi nasprotniki.