Intervju s »samooklicano šefico države«: o naravi nekega konflikta med predsednico in predsednikom

Predsednica republike pleni kar nekaj nezadovoljstva v širši javnosti. Že več kot leto poslušamo medijsko interpretacijo, da je v škodljivem sporu s predsednikom vlade. Naracija o tem je postala že tako rekoč emblematična za vsako razpravo o predvsem njenem političnem delovanju. O tem, da je ta odnos bolj odnos bojkota kot spora, sem že podrobno poročal leto nazaj.

Omenjeno nezadovoljstvo številnih se zagotovo nanaša vsaj deloma tudi na predsedničino muhasto in odrezavo naravo, precej manj pa na možno načelnost v stališčih, ki vedno znova v skrajno polarizirani družbi, kakršna je naša, po nujnosti zmoti eno od obeh strani. Toda zastavimo si naslednje vprašanje glede konflikta med njima: je ta res posledica nekakšne kapricioznosti, ker smo predpostavili, da oba z Robertom Golobom delujeta na pogon njima lastne medsebojne nesimpatičnosti in odbijajočnosti, samozaverovanosti in značajskih posebnosti, zaradi česar kot nezdružljiva nujno delujeta v škodo države in s tem nas vseh?

Ali pa je redukcija na spor morda prehitra in napačen opis načelnosti, ki smo jo pripravljeni pripisati njegovi ali njeni poziciji? Končno se moramo opredeliti tudi, kdo je v tem sporu bolj zvest principom in ostaja spodoben, mi pa smo, ker ne maramo špetirov, prehitro pristali na konformnost ekvidistance, kjer med obema preveč hitro postavimo enačaj?

Poglejmo si zadnji intervju z njo za TV Slovenija in poskušajmo odgovoriti na zastavljeni izziv. Kar me bo zanimalo, je takšna prehitra averzija do predsednice, ki jo gojijo številni, čeprav na lestvicah popularnosti še vedno močno prekaša premierja. Ker zasedata različni vlogi, anketne uvrstitve niso zelo odločilne.

Kaj ne sede lahko na srce

Naj začnem s svarilom: v krogih, ki častijo predsednika vlade skoraj po božje, največkrat hranjeni s psihološko ekonomija antijanšizma, je Pirc Musar po intervjuju požela val ogorčenja. Deloma tudi upravičeno. Nemogoče je razumeti, zakaj se njen soprog  v Izraelu druži s soprogo najvišjega izraelskega političnega vrha, tokrat predsednika države Isaaca Herzoga. Kjer se pogovarja o humanitarnih aktivnostih, kar je sicer hvalevredno, toda če bi ob tem dal izjavo o genocidu, ki ga izvaja Izrael, bi njegova dejanja lahko sprejeli precej lažje.

Povprašana je bila tudi o nedavnem obisku mirovnikov. Ni posebej taktno zavračati pobudnikov miru, ki jih je gostila s presojo, da je bila nad njimi na koncu malce razočarana. Menda zato, ker je govoriti o miru »zelo lahko«. No, takšne ostre ocene ne zvenijo prijazno in tudi točne niso. Pustimo ob strani, da se na prošnje mirovnikov Golob sploh ne odziva, kar je še slabše, a očitno kritikov predsednice to dejstvo posebej ne moti.

Tanja Gobec je že na začetku pogovora spomnila na nekaj, kar sem že analiziral, vključujoč dejstvo, da so množični mediji to uspešno zamolčali: premier je predsednico v intervjuju za POP TV pred mesecem in pol označil za »samooklicano šefico države«. Takšen žaljiv napad je voditeljica pogovora tokrat naravnost omenila in potem vprašala: »Kako ste sprejeli to kvalifikacijo?« Predsednica je na tem, kot lahko slutimo, izrazila razočaranje:

»Ni mi sedla lahko na srce. In tu mi spet pride v ospredje ena sama beseda – spoštovanje. Če mi ne bomo spoštovali drug drugega, kako lahko pričakujemo, da nas bodo spoštovali ljudje, naši volivci, Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani?«

Svoboda in SDS na isti strani

Premierjevo nesramnost na svoj račun je označila za izraz nespoštovanja, kar je najbrž še milo in dovolj trivialno. Prostaško gesto bi zlahka lahko primerjala s Janševimi. »Isto se mi je zgodilo, ko sem prišla v parlament, pa tam ni bilo predstavnikov vlade,« je dodala v ilustracijo nespoštljivosti. Kasneje je sicer zmogla prav takšno asociacijo in ob bojkotu njenega nastopa navedla, da so oboji odkorakali iz dvorane državnega zbora, zaradi česar se je »izjemno začudila, da so bili ministri in SDS na isti strani«.

V isto kategorijo sodi njena omemba poslanca Svobode Lenarta Žavbija, ki menda ni prenesel kritike na račun Golobovih poniževanj KPK in je »ob omembi tega stavka, prve črke, odkorakal iz dvorane.« Ob tem je ošvrknila še vladajočo poslansko skupino in končno zaključila: »Ne vem, ali se zavedamo, kako zelo nevarno je rušiti kredibilnost podsistemov v naši državi.«

Njeno pojasnilo se je nanašalo na vprašanja, kaj pomeni, če Janša označuje pravosodje za slabše od mafije in če Golob podobno pravi, da je njegov postopek pred KPK farsa.

S predsednico se ni težko strinjati: ravnanje premierja, njegovih ministrov in poslancev vse bolj spominja na rušenje demokracije, kot so si ga privoščili v Janševi stranki. Kaže tudi na to, da ne v odnosu do nje ne zmorejo elementarne kulture, dostojanstva in argumentiranega soočenja. Zakaj antijanšisti občasno postajajo vedno bolj podobni janšistom, pa je izziv, ki ga sam naslavljam že kakšni dve leti.

Zakaj premier bojkotira predsednico?

Pirc Musar je zelo neposredno opisala tudi odnos, ki ga ima s premierjem. Označila ga je za takšnega, da »seveda ni zgleden, ni pa tako slab, kot ga želite prikazati v medijih«. Seveda ni zgleden? Kar je povedala kasneje, je pritrdilo tezi o nezglednosti in razbremenilo novinarje hipoteke, da slabe odnose napihujejo, saj je takoj izpostavila, da se sama odziva na vse predsednikove pobude. Da so njena vrata vedno odprta, ampak da je na drugi strani »tega interesa malce manj«.

Za neodzivnost je torej zelo jasno obtožila Goloba, ki zapira vrata. Zlahka si predstavljamo, da nekdo, ki jo ima za samooklicano šefico države, njegovi ministri in politiki pa korakajo proč od nje, ko nastopa, res ne tekmuje za njeno pozornost in jo samoiniciativno kliče na pogovor. Toda zakaj vse to premier počne?

V odkritem intervjuju smo dovolj odkrito slišali tudi tovrstno razlago. Da se odnosi nikakor niso zaostrili ob Tatjani Bobnar, ki je njena svetovalka in je po obračunu s sabo razkrila Golobov politični modus operandi v policiji. Kot začetni razlog ohlajanja odnosov je predsednica navedla svojo politično neprimernost in nepokorljivost, ki se je začela v volilni kampanji leta 2022, v kateri je premier sprva stavil na svojo favoritinjo, in sicer na enak način kasneje odstranjeno Marto Kos. Ta se je kasneje solidarizirala z odstavljeno Bobnar, še kasneje pa doživela svoj trenutek resnice v novem zbližanju z Golobom ob ponujeni kandidaturi za evropsko komisarko. Pokazalo se je, da denar in ugled hitro odpihneta moralo in principe.

Prostodušna odkritost

Glede na izmikajočo praznino svojega predhodnika je prostodušna odkritost predsednice pravi balzam za ušesa. Več kot jasno je, da s kritiko vlade nima nobenih težav. Glede dogajanja ob Agenciji za energijo in novem sistemu omrežnin je ravnanje Golobove vlade nemudoma in brez ovinkarjenja označila za pritisk na neodvisno ustanovo: »Kaj pa je to drugega kot pritisk?« Jasno, da je.

Tega doslej nismo bili navajeni; predvsem zato, ker imamo za sabo deset let predsednikovanja nekoga, ki ne samo ni imel stališč, ampak je večkrat dejal, da ne bo komentiral dejanj slovenske vlade. Preživel je, ostal živ in ves čas bil najbolj popularen. Prvič se tudi dogaja, da imamo zaostrene odnose med dvema predsednikova, ki pogojno sodita v levosredinski blok, kar je posebna ironija. Če smo namreč pričakovali, da bo pogojno levosredinski Pahor nasprotoval demontaži države v režiji desno usmerjenega prvaka SDS, smo se zmotili, saj sta omenjena živela v neverjetni harmoniji. Med predsednikoma istega bloka pa se porajajo konflikti, ki kar ne pojenjajo.

Z redukcijo njunega odnosa na spor ne bi smeli biti zadovoljni, saj se z njo zaslepimo za iskanje odgovornosti za takšno stanje in bežimo od umerjene pravične presoje. V tem smislu je bil intervju na TV Slovenija dobrodošel, a ne odločilen: zdaj vemo še bolje, da Golobovi bojkotirajo predsednico in da je takšno početje nedostojno. Da to občasno počnejo tudi z mediji, na TV Slovenija praviloma v Tarči, kjer se izmikajo nastopanju, ko jim to ne ustreza, pa javnost že dovolj dobro ve.

Več:

Premier in predsednica republike sta v vedno večjem konfliktu

»Humorja ni nikoli preveč«: premier zdaj trdi, da se je partnerka norčevala iz njega

Kako ponižati ministrico: po Golobovem mnenju je bila v duševni stiski

Prej osramočena Marta Kos sprejela povabilo: o statusu moralnosti pri njenem soglasju h kandidaturi za evropsko komisarko

Janša kot tragedija, Golob kot farsa

Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?

To počne z razlogom: Pahor vedno bolj ščiti Janšo