Dekan Pedagoške fakultete dr. Janez Vogrinc in predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede dr. Barbara Rajgelj sta za N1 komentirala nedavne Hojsove žalitve o svinjah. Članek podpisujeta novinarki Barbara M. Smajila in Meta Roglič, v njem se sprašujeta o načinih sankcioniranja nesramnih žalitev notranjega ministra, predvsem v luči obstoja etičnih kodeksov.
O Hojsovem diskurzu sem obširno pisal, zapise objavljam spodaj. Eden zanimivejših delov razprave, ki jih intonira članek, je zame neprepričljiva trditev omenjenih profesorjev. Vogrinčevo stališče je v članku sicer povzeto le po njegovem tviter zapisu, navajam ga v celoti:
Prav žalostno je, da se v medijih sprašujejo, koga je minister za notranje zadeve s svojo izjavo mislil. To je povsem nepomembno. Dejstvo je, da se tako ne govori. Nihče, nikoli o nikomur. Kultura govora in spoštovanje morata obstajati tudi med različno mislečimi.
Zapisanemu se je nato za N1 pridružila Rajgelj in pritrdila Vogrincu v delu, ko ta pravi, da je povsem nepomembno, celo »žalostno«, da se mediji sprašujejo, koga je minister imel v mislih. Rajgelj nato dodaja:
S tem, ko se ukvarjamo z detajli, s tem, kaj in koga je govorec mislil, na neki način normaliziramo tak govor in mu dajemo legitimnost. V resnici pa je treba takšen govor v temelju zavrniti.
Trije izzivi
Ne zgolj teoretski, ampak tudi zelo praktičen izziv za javno razpravo o porazni etiki javne besede je torej jasen, v bistvu gre za kar tri: (a) je res nepomembno, koga je Hojs žalil?; (b) je poročanje ali analiza o tem, koga je žalil in kako, res način normalizacije in legitimacije začetnega žalitvenega govora?; (c) ali iz analize ali poročil, koga je žalil, res sledi, da se takšen govor ne zavrača, ker ga je »v resnici treba zavrniti«?
Sam se ne morem strinjati z nobeno od naštetih trditev in tudi avtorja nobene od njih žal nista posebej dokazovala. Za začetek: seveda se nam mora zdeti pomembno, koga je Hojs žalil. Brez tega ne bomo mogli presoditi družbenih in političnih dimenzij dejanja, pa tudi ne izmeriti moralne teže in odgovornosti ministra. Vemo, da je sprva protestnike, potem se je ugibalo, ali tudi Fransa Timmermansa, na koncu pa je sam priznal, da je s svinjo meril na komisarja Janeza Lenarčiča.
Ne le, da to mora po nujnosti zanimati Hojsove tarče, sploh takrat, ko se podajo na sodišče v primeru tožbe, kajti tak podatek bo zanesljivo eden od elementov v presoji sodnika, sam celo menim, da celo samega dejanja »pravične« obsodbe pač ne more biti brez analize, ki bo določila žrtve, težo, obseg in posledice ministrove pobalinske retorike.
Protestniki, ki so se prepoznali pod njegovim izrazom »svinja«, na podoben način kot je z »biseri« meril na rumenojopične neonaciste, so na tej podlagi tudi reagirali in oblikovali svoje protestniške ideje. Bi se morali pretvarjati, da ni pomembno, da zmerja njih? Bi se morali pretvarjati tudi, da ni pomembno, da z »biseri« hvali neonaciste? Že iz tega vidimo, da ne moremo zanemariti, na koga je žalitelj ciljal, saj bomo šele iz tega dejstva presojali težo njegovega dejanja, na podoben način pa je smiselno tudi določiti status avtorja žalitev, kar omenjena najbrž priznavata: znatna razlika je, če je to anonimnež ali pomembna javna oseba, recimo politik.
Gotovo nas ne sme bistveno intrigirati, če bi Hojs žalil svojo ženo, mamo ali nekoga iz družinskega okolja, na drugi strani pa bo žalitev visokih predstavnikov v Bruslju in v funkciji notranjega ministra, celo v kontekstu očitkov o naduti avtokratski naravi oblasti, imela čisto drugačno težo. Hkrati je tudi pomembno, kje se je odvilo dejanje: o biserih in svinjah je govoril na tviterju, o evropskih politikih pa kar na tiskovki s tujimi novinarji. Toliko o prvi zame nepričakovani trditvi.
Kaj je normalizacija diskurza
Pojdimo k drugi, po kateri je naše ukvarjanje z žalitvami, torej tudi razprava, analiza ali poročanje o tem, koga je žalil in na kakšen način, oblika normalizacije in legitimacije žalitvenega govora. Ne vemo sicer, kakšen tip vsebine in katere avtorje imata pri tem v mislih, toda če merimo na medijsko poročanje, potem bi rekel, da npr. v primeru POP TV, o čemer sem podrobno pisal, nisem zaznal nobenega opisanega elementa normalizacije.
Dopuščam sicer, da bi morda zelo rumeni tisk uspel sproducirati takšen format vsebine, ki bi ustrezal tovrstni deskripciji normalizacije Hojsovih žalitev, ker bi jo pač podajal na dovolj prijazen in neproblemski način, vendar se v primerih, ki sem jih sam zaznal, to ni zgodilo. In tudi če bi se, ne bi bila podana zadostna podpora za začetno tezo: dokazovala bi zgolj, da v nekaterih izrednih primerih, ne pa nujno, poročila ali celo analize njegovih zmerljivk legitimirajo njegov govor in ga »reklamirajo«.
V resnici se mi zdi razlaga o legitimaciji diskurza celo nevarna, ker lahko novinarje utrdi v prepričanju, da se z omenjeno temo in žalitvami ni smiselno podrobneje ukvarjati. V podobni smeri bi potem moralo veljati, da si tudi poročila in analiza diskreditacijskega diskurza in sovražnega govora v javni diskusiji ne zaslužijo svojega mesta, saj preveč promovirajo tiste, ki jih želimo obsoditi…
Takšna linija razmisleka ni redka, jemljem jo že za stereotipno navzočo, nikakor pa se ne zdi upravičena, kajti v naslednjem koraku bi potem morala veljati za sleherno formo kritike, tudi politično. Kar pomeni, da bi se hitro znašli pred bizarnim dokazovanjem, da npr. avtoritarnega režima pač ne smemo kritizirati, ker bo to zanj prevelika reklama!
Poročanje ne izključuje zavračanja
Tretjo trditev je relativno enostavno zavrniti, predstavlja enostaven non sequitur: iz razprave, medijske analize ali poročil o tem, koga je minister žalil, pač ne more slediti, da se njegovih besed ne zavrača in obsoja. Če je tak govor »v resnici treba zavrniti«, to vnaprej predpostavlja, da razprave, analize in poročila tega ne počnejo. Kar seveda največkrat ne drži in tudi v tem primeru ne.
Dejansko so v celoti združljive z obsodbo in zavračanjem. S tem sem, vsaj upam, dovolj nazorno pokazal, da so vse tri trditve na precej majavih nogah. Sicer lahko razumemo izhodiščno skrb, da bi razprava o sovraštvu lahko podžgala še več sovraštva, toda cena za ustavljanje tovrstne nezaželene posledice pač ne more biti, da se odpovemo razpravi in analizi. In čisto mimogrede: kako verodostojna in kakšna sploh bi bila potem alternativa, torej nekakšna medijska in javna ignoranca, molčanje in gledanje proč, pospremljena z zgolj bolj ali manj abstraktno obsodbo? Če kaj, se prav takšna drža zdi voda na mlin promotorjem sovraštva.
Cerar in Virant kot arbitra
Sam sem v nizu prispevkov pozval k prepoznanju, obsodbi in sankcijam ministra zaradi žalitev s svinjami, kar se ujema z intenco prispevka na N1. Novinarki sta k besedi v članku povabili še Mira Cerarja, predsednika zdaj porušene stranke SMC, ki je omogočila avtokratsko oblast, kakršno imamo, s tem pa tudi Hojsa kot ministra.
Njegove »svinjske« besede je Cerar označil za zgolj »neprimerne«, potem pa je sledila ocena, ki simptomatično kaže na globoko nerazumevanje problema:
Na vprašanje, ali bi ga lahko doletele kakšne posledice, Cerar odgovarja, da je to stvar Hojsove politične presoje in tudi presoje predsednika vlade.
Narobe, Hojsove diskreditacije ne smejo in ne morejo postati stvar njegovega političnega (?) občutka, tudi zato, ker ga očitno nima, pa tudi ne predsednika vlade, iz istega razloga, ker preprosto ne smejo biti dopuščene v javni komunikaciji. Cerar nam torej sugerira rešitve, ki lahko pripeljejo zgolj do statusa quo, do tega, da se nič ne bo zgodilo, žalitvam ne priznava »interesa« javnosti, da bi o tem presojala. Kot sankcijo dejansko predlaga, da se Hojs sam sankcionira – skrajno naivno in neustrezno.
Etičnost mu ni več izziv
Drugi komentator, ki nastopa v članku, je Gregor Virant, ker je v času prve Janševe vlade pripravil prvi etični kodeks. Novinarki zapišeta, da je bil v preteklosti zelo artikuliran glede etičnega kodeksa, toda zdaj je Virant »odgovoril, da tega ne želi komentirati«. Obstaja kaj takšnega kot neetičnost molka o etiki? Res porazno, skratka.
Kaj je torej izkupiček članka, ki se loteval vprašanja moralne odgovornosti ministra Hojsa? Vogrinc in Rajgelj, kot sem pokazal, grajata njegovo ravnanje, ne bi pa ga analizirala in s tem normalizirala. Cerar misli, da je tako rekoč interni problem Hojsa in morda še njegovega šefa. Virant pa etičnost v politiki več ne vidi kot kakšen poseben izziv.
Če je javna, medijska in politična razprava o Hojsu lahko nekakšna normalizacija njegovega diskurza, potem je bil »nenormalizirajoč« namen dosežen: ministru se pač ne more skriviti noben las in obsodbe, ki jih prebiramo, so lahko zgolj površinske, brez sankcij in tudi brez zavedanja, v čem je problematičnost Hojsovih verbalnih deliktov. Ravno zato pravim znova: brez analize jih tudi ne more biti.
Več:
Zdaj ni več dvoma, kdo bi lahko bil svinja: za ministra Hojsa je to komisar Lenarčič
Slovenija, moja svinjska dežela
Ob streljanju na novinarja Hojsov napotek Timmermansu, da pomete pred domačim pragom