Zdaj ni več dvoma, kdo bi lahko bil svinja: za ministra Hojsa je to komisar Lenarčič

Primitivna in neotesana govorica oblasti, trenutno zgoščena v nič manj kot dolgotrajnem diskreditacijskem licitiranju svinj, je svoj epizodni vrhunec dosegla v odkritem priznanju: če se je minister Aleš Hojs v svoji prvi izjavi neprepričljivo izvijal, da s svinjami ni meril na protestnike, temveč »svinjske vrednote«, ki jih je v njihovem ravnanju opazil, če je zanikal razlago osuplih tujih novinarjev, ko je v drugem koraku s »svinjo« na tiskovki, kamor so bili povabljeni, po njihovem morda opisal podpredsednika Evropske komije, zdaj več ne taji, da z zmerljivko meri na evropskega komisarja Janeza Lenarčiča.

S tem je »socialna igra namigov«, kot sem temu dejal, vsaj v eni točki prišla do konca: brez poprejšnjega izmotavanja je prostaški Hojs, samodeklarirani ljubitelj neonacističnih bisernih vrednot, nekoga na koncu prepoznavno označil za potencialno svinjo, ne da bi to poskušal zanikati. Trdil bom, da mu je takšen »napredek« uspel tudi zato, ker ga politična opozicija in mediji niso znali ustaviti.

Vsem je jasno, kdo je svinja

POP TV je bil dejansko edini od večjih medijev, ki je tudi jasno nakazal, da Hojs s »svinjo« meri na Lenarčiča in pri razkrivanju škandaloznosti njegovih diskreditacijskih manir tudi vztrajal. Komisar naj bi si jih prislužil, ker je glasoval, čeprav to energično zanika, proti slovenskemu načrtu okrevanja.

Ključni moment Hojsovega »prepoznanja« svinje, kakorkoli bizarno in nelagodno že zveni dikcija tega novega dna Janševe politične kulture v državi, so njegovi odgovori za novinarje POP TV, ki so hvalevredno kot edini opazili tisto, na kar sem opozoril: da ministrovo opravičilo, poslano v Bruselj, sploh ni opravičilo. Ko so ministra znova preizprašali, kako je z njim, so se obenem dotaknili njegove licitacije svinj, v tretjem krogu usmerjene v nič hudega slutečega Lenarčiča:

Jaz nikogar nisem imenoval tako. Jaz sem samo povedal, da bi glede na to, kar sem slišal, nekoga lahko imenoval tako. To, koga, po vsem tem, kar se že dva dni pregovarjamo, pa po moje ni treba dodatno pojasnjevati. To mislim, da je že vsem jasno.

»Gospoda Lenarčiča?« je vrtal novinar in prejel ministrovo potrditev, ne zanikanje: »Mislim, da je vsem jasno. Takó.«

Neznosna lahkóst diskreditacij

Razlika je očitna: po protivladnih protestnikih in Fransu Timmermansu je v tretje šlo rado: po dveh medlih zanikanjih imamo pred sabo osebo, za katero bi bil Hojs pripravljen priznati, da je svinja.

Tokrat je celo zadovoljno predel ob svoji novi retorični domislici v funkciji izmikanja: s tem, ko je vpeljal prislov »lahkó«, si je najbrž domišljal, da je povsem varen pred očitkom, da je koga res imenoval za svinjo. Kajti po njegovem je zgolj izrazil možnost, da bi »lahkó« Lenarčiču dejal, da svinja tudi je.

Ali kot je svojo globoko distinkcijo pojasnil za Nova24TV, tisto propagandno televizijo, katere direktor je bil tudi še v času, ko je že bil minister, čeprav to nikogar ni motilo: »V svojem govoru pa sem povedal, da bi lahko koga imenoval, ne pa da ga tudi imenujem.«

Ker ne poznamo natančnega zapisa magnetograma, žal ne moremo vedeti, ali ni minister morda spet izpeljal manipulacije in je morda začetna trditev bila v povednem naklonu in trdilne oblike, kot so poročali številni mediji, češ da svinje niso v Sloveniji, ampak »visoko v birokraciji EU«.

Odločilna funkcija namiga

Z vidika predrznosti in žaljivosti kakopak ni bistvene razlike, če komu rečemo, da je svinja ali bi mu lahko rekli, da je. Osnovno tezo, da nikogar ni poimenoval, lahko ob tem kot nerelevantno pustimo pri strani, kajti Hojsova strategija je innuendo, namig: z njim v skladu z nakazano intenco drugega osebno žalimo, obrekujemo in diskreditiramo do nezavesti, potem pa se prav nič herojsko skrijemo za inovativni »lahkó« ali »morda« . Če pristanemo na govorico namigov, potem je možno o komerkoli povedati karkoli prostaškega brez slehernega zadržka in samokontrole, o kateri govori Pahor, ko ga je postalo strah za premierjevo zmožnost samoobvladovanja.

Potencialno bi potem Marjan Šarec »lahkó« katerega od sedanjih Janševih ministrov označil za izrojeni izmeček človeške vrste in njeno gnojno bulo, a bi naslovnik sploh ne mogel oporekati, saj ga za takšnega ni imenoval. Zgolj neskončni domišljiji najbolj zavržnega karakterja brez morale je nato prepuščeno, kakšen nabor skrajno prostaških izrazov bo tisti, ki se zateka v opisano prozorno tehniko namigov, tudi uporabil. Da lahko to stori nekaznovano, se dogaja le v Sloveniji. Še več, žalitveni, sovražni in sovraštveni govor so postali v družbi normalizirani, njihovi akterji pa so s strani SDS-NSi-SMC koalicije nagrajeni.

Evropska komisija seveda ni želela komentirati Hojsovega svinjskega jezika, ker v visoki politiki in diplomaciji pač velja, da tovrstne izjave kar same kažejo na umazane štale, iz katerih prihajajo njegovi uporabniki. Pa tudi na svinjsko deželo, ki trenutno predseduje Svetu EU in kjer se morajo v Bruslju kar na veliko krohotati, ko jih slovenska vlada, z vsak dan svežo marmelado okoli ust, čisto resno prepričuje, da ona pa res ni snedla kozarca marmelade v shrambi. Vendar takšno načelo zadržanosti niti malo ni v pomoč v boju proti psihopropagandi laži in diskreditacij, sploh pa je slaba popotnica opoziciji, ki bi morala jasneje skomunicirati, da so osebne žalitve in hkrati tudi strahoviti pritiski na komisarja Lenarčiča povsem nedopustni.

Opravičilo brez opravičila

Toda minister ni zgolj žalil, ampak tudi na veliko manipuliral. K sreči so novinarji POP TV kot najbrž edini vztrajali pri ugotovitvi, da se Hojs v svojem dopisu Bruslju sploh ni opravičil. Najprej so ga demantirali kar v Evropski komisiji in navedli, da so prejeli le pojasnilo vladnega predstavnika, v katerem komisiji zagotavljajo, da izjava ni bila usmerjena proti kateremu izmed njenih članov. Opravičila torej ne. Ključen glede analize opravičevanja je končni del ministrovega bruseljskega pisma, ki je naslednji:

Kot je po brifingu še dodatno pojasnil minister na svojem profilu na družbenem omrežju, pri tem zagotovo ni imel v mislih podpredsednika Evropske komisije Fransa Timmermansa. S tem minister zaključuje pojasnila o tem in obžaluje, da je ob predstavitvi prioritet našega predsedovanja moral pojasnjevati tudi notranjepolitične teme.

Ob vseh neverjetnih količinah retoričnega varanja ministru znova ni bilo nerodno kar v dveh zaporednih stavkih zanikati lastne pozicije. Poglejmo si dialog z novinarjem Tadejem Grešovnikom v prispevku POP TV:

Novinar: »Torej je šlo bolj za obrazložitev kot opravičilo.«

Minister: »V drugem delu jasno piše, da se pač opravičujem.«

Novinar: »Jaz sem prebral to obrazložitev, ampak tam ne piše, da se opravičujete, ampak da obžalujete.«

Minister: »Ne, poglejte, opravičevati se jaz pravzaprav nimam za kaj, ker jaz nikogar nisem imenoval s tem izrazom.«

Dva trika zapored: »red herring« in obžalovanje

Kako se je Hojs lotil nove manipulacije? Soočen z razliko v stališču, češ v dopisu ni opravičila, je sprva vztrajal, da vsebuje opravičilo. Ko pa je uvidel, da novinar besedilo dobro pozna in ne bo mogel dolgo časa blefirati, je nemudoma zamenjal metodo in nenadoma izvedel klasični red herring: namesto pojasnila, zakaj omenja svoje opravičilo, če tega dejansko ni, je razpravo hipoma speljal na drugačen led in se hitel zaklinjati, da se ne rabi opravičevati za nič. Njegova začetna trditev, da se je opravičil, se je v roku dveh sekund razblinila v čisti nič.

In kakor da to ni dovolj, je potem manjkajoče opravičilo poskusil nadomestiti še s svojim domnevnim obžalovanjem:

Še enkrat – je šlo torej za obrazložitev? »Za obrazložitev in opravičilo. Tam piše obžalujem,« je strnil Hojs. 

Če je novinarjem potrebno čestitati, da so vsaj podvomili v manipulacijo glede opravičila, nadaljevanje več ni bilo uspešno. Hojs je zlahka prodal nov trik, tokrat je našel nadomestek zanj – obžalovanje. Toda popolnoma očitno ni obžaloval svojega dejanja, kot nam želi podtakniti, ampak zgolj, da je »ob predstavitvi prioritet našega predsedovanja moral pojasnjevati tudi notranjepolitične teme«. Od geste priznanja, da je storil kaj narobe, ni ostalo prav nič, ni se ne opravičil in tudi obžaloval ni ničesar.

Dejansko je ob svojih prostaških bravurah uspel nekaznovano izreči karkoli, celo to, da »svinja« ni nobena žalitev, ker jih ima gospod Jenull doma v bloku. Ampak če ni, potem so njegove skrivalnice čisto odveč, s tem pa tudi vsa neizrečena opravičila in obžalovanja.

Pobalinskost ti da krila

Ob predpostavki, da je medijska ignoranca najslabša izbira, imamo pred sabo še en zgled, kako naše novinarstvo nima volje, kompetenc in znanj, da bi ustavljalo nizkotne retorične in propagandne akrobacije oblasti. Tudi takrat, ko se zdi, da bi bilo to skrajno potrebno in obenem tudi relativno enostavno dejanje. Mediji so dovolili, da se jim minister znova izmakne – in tukaj je še najmanj potrebno kriviti POP TV.

Pravzaprav novica ni, da je avtoritarna oblast do konca prostaška. Edina tragična novica ostaja, da politika in novinarsko občestvo tega sploh ne znata ali želita v problematizaciji pripeljati do konca. V praksi to pomeni, kot že rečeno, prepoznati, obsoditi in zahtevati sankcije za politika, ki mu uspehi v pobalinskosti dajejo le nova krila.

Več:

Hojsove perle so »dokazano neonacistične skupine«

Slovenija, moja svinjska dežela

Hojs in Orban odkrila razlog epidemije