Židanov kiks: ko je težko priznati napako

Po tistem, ko sem v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom pretresel škandalozno opazko Dejana Židana in obenem problematiziral, kako protežirani so v svoji nedotakljivosti nekateri politiki v medijih, se je z veliko distanco le našel prvi novinar, tokrat novinarka, ki ga je konkretneje povprašala po smiselnosti stališča o ogrožanju obstoja lastnega naroda, če beremo tuje knjige, ne pa slovenskih.

Tanja Gobec je z zamudo reševala novinarski ceh pred tem, kar sem opisal kot Sherlockov sindrom – da naši psi čuvaji neradi zalajajo, ko imajo opravka z osebo, ki jo poznajo.

Motiti se je človeško, ampak politiki se ne

Pričakovali bi, da bo Židan ob izzivu komentarja za najširšo javnost svoje stališče omilil ali umaknil. Motiti se je pač človeško. Kajti, za božjo voljo, kdo pri zdravi pameti bi hitel razlagati, da našemu narod pretita internacionalizacija in globalizacija ter da »vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, kot je komentiral v sumljivo polomljeni slovenščini?

Židan Politično Gobec

Židan ni priznal kiksa: v oddaji Politično s Tanjo Gobec

Ampak ne, tako kot v Sloveniji ne gojimo politične kulture in naši politiki ne prevzemajo krivde in odgovornosti nase, še manj odstopajo s svojih funkcij ali sprejemajo sankcij, tudi svojih lastnih besed, kadar ga biksajo, niso pripravljeni obžalovati in jih umakniti. Ne, to pa ne! In tako je samozavestni Židan v studijskem pogovoru z novinarko kar vztrajal pri svojem:

»Morate se zavedati, da sem govoril na vseslovenskem kongresu našim zamejcem. Jaz poznam, kaj se dogaja, vedno manj jih govori slovenski jezik in enostavno kot slovenska skupnost marsikje tudi izginjamo in želel sem poudariti, da ob tem, da podpiram globalizacijo, podpiram tudi tole, da mednarodno delujemo, so pa tudi tveganja…«

Lažna dilema

S ponovitvijo svoje teze je predsednik parlamenta kar sam zanikal vse tiste, tudi novinarje, ki so v njegovih besedah videli zgolj nepomemben lapsus. Zdaj, ko vztraja pri svojem, ga na tak način ne morejo več najbolje opravičevati.

No, mimogrede si je premislil glede nevarnosti globalizacije in internacionalizacije, kar je resnično pohvalno, potem pa izpostavil ogromno tveganje… Skratka, našim zamejcem predsednik še dalje svetuje, da ne ogrožajo obstoja slovenskega naroda z branjem »tujih knjig«, berejo naj slovenske, uporabljajo naj naš jezik v vsakodnevni komunikaciji in ne tistega, ki jih obkroža. Predsedniku parlamenta in stranke SD se še vedno ni utrnilo, da je ta dilema med »tujimi knjigami« in »domačimi knjigami«, kot jo je disjunktivno zastavil, lažna in povsem zgrešena. Seveda potrebujemo oboje.

In potem so v Mladini v svojem standardnem naboru izjav tedna opazili enkrat več, da je predsednik državnega zbora »v pojasnilu svoje izjave o ogroženosti obstoja slovenskega naroda zaradi branja tujih knjig pozabil na skrb za rodilnik«:

»Če v tem času ne govorimo slovenščino, če ne beremo slovensko knjigo takrat, ko je mogoče brati slovensko knjigo, v bistvu ne skrbimo zadosti za nekaj, kar pa je pomembno.«

No, pa pustimo slovnico. Če tak napotek zamejcem beremo dosledno, takoj opazimo, da je z njim že omilil svojo začetno tezo: ta je bila, da naši zamejci ogrožajo obstoj slovenskega naroda, če ne govorijo slovensko, sedaj je pristal le pri očitku, da »ne skrbijo zadosti za nekaj, kar je pomembno«. Kaj je precej manj od ogrožanja narodove substance in še vedno preveč kot obtožba.

Zamejci, ki ogrožajo obstoj naroda

In še nekaj je Židanu v svojem nerodnem vztrajanju pri začetni tezi brez posutja s pepelom uspelo. Da je namreč očitek v pojasnilu omejil predvsem na zamejce. Če upoštevamo zožitev njegovega konteksta in sklicevanje, da je na parlamentu naslavljal prav njih, je njegov obtožba še dodatno komična. Namreč verjeti, da obstoj našega naroda ogrožajo pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo onstran državnih meja, in predvsem njih obtožiti, da premalo govorijo in berejo slovensko, predstavlja res nedostojno in nesramno dejanje, ki je najbrž velikokrat v nasprotju z dejstvi.

In tako se je Židan svoje nerodne izjave obranil s tem, da se je še bolj nerodno zapletel. Ima pa zopet srečo, kar velja za naše politike vedno znova: novinarjem ni mar ali niso sposobni opaziti.

Odganjalec primitivizma: Cerar in njegova avtopercepcija

Veliki predvolilni intervju z Mirom Cerarjem v Delu prinaša že v svojem naslovu nekaj, kar se zdi simptomalno.

Kaj naj bi pomenila ocena, da se je s prihodom Mira Cerarja domača politika nenadoma spremenila na način, da je postala manj primitivna?

Cerar primitivnost Delo

Intervju v Delu z naslovnim poudarkom

Poglejmo si kontekst izjave. V njem premier cilja nase kot na nosilca napredka v domači »politični kulturi« in očitno »primitivizem« razume predvsem kot dimenzijo v njej, s katero je opravil on:

Kar je posebej pomembno: dokazali smo, da znamo dvigniti nivo politične kulture. Odkar smo na oblasti, je politika manj primitivna, četudi je primitivizem in sovražni govor še zaslediti. Bolj se ukvarjamo s prihodnostjo, razvojem.

Dve opazki, da ne rečem spoznanji, se mi pri tem porajata. Prvo zadeva popolno nesoglasje z dejstvi: meni se zdi, da je v domači politiki primitivizma, vulgarnosti, diskreditacij, cinizma, sovraštva in sovražnega govora vedno več. Neznosno več. In da pri tem nisem pristranski, da to mnenje deli večina. Kako je potem mogoče, da Cerar opaža ravno nasprotno?

No, s tem pridem do drugega spoznanja: da bodisi nekako blefira in prav dobro ve, da povedano ne drži, je pa všečno, ali pa da je zašel v pristranost selektivne evidence in vidi okoli sebe le tisto, kar želi videti. Zato, da bi učvrstil prijazen pogled na samega sebe – in pri tem sebe dojema kot tistega, ki prinaša odločilen dvig politične kulture. Na tej strani sem večkrat dokazoval, da pri tem ni preveč uspešen.

Ker Cerarja ne dojemam kot nekoga, ki bi lagal na prvo žogo in prej kot resnega zagovornika moralnosti, ki pa se mu zalomu ravno v samopercepciji, absolutno bolj verjamem v možnost pristranosti selektivne evidence kot prepričljivejšo razlago. K njej se mi zdi preprosto ves čas nagnjen.

S tem sem pri osnovni težavi: odhajajoči predsednik vlade, ki je ljudstvu prinašal etiko in moralo ter stavil na dvig politične kulture, je seveda vedno pozabil grajati sovražni ksenofobni govor – k njemu je s svojo retoriko varovanja naših mej in državljanov, na koncu pa s postavljanjem »tehničnih ovir«, v bistvu kar sam najbolj prispeval. To je le en primer.

Da bi dojeli njegovo pozicijo, si moramo predstavljati ravno to dimenzijo: Cerar dejansko najbrž ves čas verjame, da je moralni zgled, da Sloveniji prinaša svetlobo in jo vodi proč od primitivizma. Da je njen rešitelj. In ravno v tem je njegova tragika. Zdaj, ko mu ljudstvo pretežno več ne verjame, po anketah sodeč, prihaja zanj trpka izkušnja, ko bo moral korigirati bodisi stališče o sebi ali mnenje o volivcih.

Več:

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Après Cerar le déluge: samo z njim bomo uspešna družba

Miro Cerar in obeti filozofije v politiki

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

Biti vernik, biti v SMC, biti na misiji

 

 

 

Teroristični novinarji ali zakaj se DNS znova moti

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) se je vendarle odzvalo na tvit Janeza Janše – odsotnost odziva sem omenjal v prejšnjem zapisu.

Kot se da razbrati iz nekaterih zapisov vodilnih ljudi v njem, ga je k temu prepričal množičen odziv socialnih omrežij. Lepo torej, a še bolje bi bilo, če za svojo reakcijo ne bi potrebovalo nareka drugih.

In kako se je pri tem odzvalo? Poglejmo:

Zapis dvakratnega slovenskega premiera Janeza Janše, ki je novinarja TVS Erika Valenčiča na družbenem omrežju Twitter označil za “potencialnega terorista”, prestopa vse meje dostojnega, sprejemljivega in spodobnega v javnem komuniciranju, obenem pa razgalja nadaljevanje razkroja politične kulture v demokratični državi in kaže zavestno ignoriranje odgovornosti za izrečene besede, ki bi morala biti pri politikih še posebej visoka. Pri tem politiku in njegovi stranki nikakor ne gre za prvi žaljivi in nekulturni napad na novinarje, v tem primeru in v času, ko se zaradi strahu pred terorizmom krepita represija in nadzor, pa lahko ima tudi negativne posledice za novinarjevo delo.

Od politike zahtevamo, da se odreče tovrstnim zlorabam javne besede, novo vodstvo TVS in uredništvo pa pozivamo naj zaščiti poklicno in osebno integriteto svojih novinarjev.

DNS odziv Valenčič terorist

DNS torej predpostavlja, da je Janša storil napako v nečem, kar zadeva dostojnost in spodobnost v javnem komuniciranju, nadalje njegovo nekulturnost in je odraz nizkega stanja politične kulture v naši družbi. No, še nekaj pesnikovanja: zlorabil je javno besedo. Za nameček prepušča štafeto vodstvu TV Slovenija, da poskrbi za osebno integriteto Valenčiča.

Je primer Janševega čivkanja res mogoče zvesti na vprašanje dostojnosti in nizke politične kulture? Zakaj to ni mogoče, sem dokazoval večkrat, najbolj fokusirano na primeru Janševih napadov na novinarje: ker spregleda območje politične patologije, psihopolitike sovraštva in teorij zarot, ker se pretvarja, da ne obstaja politična propaganda in ker  ne opazi, da obstajajo politične tehnike sovraštva in diskvalifikacijskih manipulacij. Spregleda, skratka, realne učinke tovrstnega diskurza in jih še vedno benigno obravnava kot zdrs v coni normalnega.

Kaj je in kaj ni politična kultura

V slovenskem javnem prostoru se pojem politične kulture banalizira. Čeprav je tak koncept razvil Gabriel Almond za svoje potrebe primerjalne politologije, se v domačem novinarskem žargonu pojem uporablja skoraj izključno kot izraz vedenjske kulture in opisuje manire politikov na podlagi njihovega ekscesnega obnašanja. Povedano drugače, politična kultura se reducira na omiko ter vedenjske in etične standarde naših politikov, malodane na bonton.

Toda politična kultura v polnem pomenu analizira politične sisteme in orientacije, povezana je z analizo političnih vrednot, ideologijo, nacionalnimi preddispozicijami, njegovim značajem in nekaterimi kulturnimi značilnostmi.

In tako kot je razprava na nivoju »nizke politične kulture« Janševega tvitanja povezana z redukcijo začetnega pojma, je lahko takšna tudi reakcija: tudi DNS se zato lahko omeji zgolj na ukor ali grajo politiku zaradi njegove nezrelosti, neprimernosti, nezavedanja dejanja in podobno. Govoriti o politični kulturi je torej zgrešeno z vidika diagnoze in z vidika predvidene terapije. Ker kaj točno naj si začnemo z očitkom o zlorabi javne besede?

In ravno zato, ker ni haska in ker je zgrešilo v diagnozi, lahko razen infantilnega hihitanja, objave lastnih fotomontaž v stilu Tudi jaz sem džihadist, otročjih prečrkovanj časopisnih naslovov le skomignejo z rameni, ko Janša v zameno znova udari, tokrat po njih:

Janša tvit DNS hamas

Že na ravni reakcij na Janšo vidimo, da kakšen poseben trud v dvig slovenske politične kulture pač ne bo vložen. Zakaj bi torej besede o tem jemali resno?

Politična propaganda, kaj pa drugega

Ker se v DNS ponavljajo v svojem vzorcu reakcij, naj navedem pasusa iz mojega starega teksta o natanko istem problemu na isti relaciji Janša vs. mediji. Moja poanta je namreč znova ista in kot napisana za novo priložnost – napačnost pristopov sem takrat poimenoval »argument iz konteksta medijskega zavojevanja« in »argument iz konteksta političnega propagandizma«.

Prvi je tale:

Ko politika komentira posamičen medij, še zdaleč ne gre nujno le za nivoje kulture. Ko jih komentira SDS, gre za stranko, ki je medije brutalno zavojevala in jih še. Bomo zavojevalca, ki si podreja medije na vse mogoče načine, educirali o nizki politični kulturi? S tem je nekaj narobe. Bomo Janezu Janši, ko si je s Slivnikom in Jančičem podredil časnik Delo, na koncu očitali:

  1. Janša, res ni lepo od vas, kje vam je kultura?

Mu bomo očitali kaj podobnega danes, če bo komentiral Delo ali kakšen drug medij, kar sicer rad počne? Bomo za spodnjo izjavo in likovno opremo na strani SDS (»DELO osvobaja«) dejali, da je nekulturna?

Takšen diskurz v reakciji DNS je enostavno understatement, nujno zgreši, ne doseže naslovnika, je neproblemski. Še več, na drugi strani lahko sledi le nova spodbuda, nova delitev na tiste, ki imajo Janšo za bedaka in tiste, ki mu dajejo prav. Mar temu potem posplošeno ne rečemo delitev naroda na »naše« in »vaše«? Bomo dejali, da so ideološke igrice naroda zgolj rezultat nizke politične kulture? Razprava torej v pretežni meri dezauvira psihološki vidik razlag in se ne sprašuje po izvoru in motivih.

Poglejmo si še v kratkem izsek zapisa o drugem argumentu:

Teza o manku politične kulture namreč spregleda propagandistični naboj tovrstnih izjav in miselnih horizontov, oziroma po nepotrebnem izloči takšno branje, ki pa je največkrat bistveno. Eno je namreč kontekst in zgodovina nekoga, ki ga karamo glede bontona. Nekaj drugega je psihopolitična konotacija, ki naredi razpravo o bontonu za neresno. Politična kultura gotovo ni isto kot npr. politična propaganda, težko je celo reči, da je slednja njen nekakšen del. Privoščimo si nekaj kratkega miselnega eksperimenta. Predstavljajmo si, da imamo pred sabo tudi pri nas čaščenega Josepha Goebbelsa, mojstra propagande v Tretjem Reichu, ovekovečenega tudi na zgornji sliki s strani SDS, nato pa mu namenimo očitek:

  1. Goebbels, vaše čivkanje je prelahkotno – razkriva vašo nizko politično kulturo.

Deplasirano, kaj pa drugega! V svoji substancialni danosti propagandizem ni pokazatelj politične kulture, saj je vendar nekaj čisto svojskega. Če je slednja izvorno razumljena kot spontan proces in reducirana na nek banalen behaviorizem (ko je nekdo politično nekulturen, mu je nekako ušlo, ni dovolj kontroliral svoje »narave«), je propagandizem pri npr. tvitanju nekaj prav nasprotnega, premišljen in nadziran proces s svojim ciljem. Nehoteni in v nekem smislu tudi hoteni učinek nenehnih razprav o politični nekulturi je, da nas navajajo k nemišljenju in uspavajo. Želijo bolj le zgolj-obsodba, ostati v sferi moralnega poduka, pravzaprav rinejo proč od analitične presoje. Moralizirati o nizki kulturi drugih je tako preprosto in nezahtevno, da bi vse drugo kvarilo prijazen spanec moralista.

Čisto na kratko za konec: obsoditi prikazovanje novinarja Erika Valenčiča kot terorista z vatli nizke politične kulture je neproduktivno, zgreši družbeno in politično diagnostiko in je v končni instanci na neuspeh obsojeno prazno moraliziranje.

Janša tvit Janševa rit

Meja demokracije ali kako ustaviti Jankovića

Je preprečitev kandidature Zoranu Jankoviću s strani vodstva stranke Pozitivna Slovenija legitimno in celo legalno dejanje? O tem sem se dovolj jasno izrazil negativno. Novinar Aleš Kocjan verjame, da je, vsaj v nekem relativnem smislu:

Ob ogorčenju večjega dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša spodnesti Alenko Bratušek na čelu stranke, ki jo je ustanovil in z njo proti pričakovanjem porazil Janeza Janšo s SDS na volitvah, smo lahko slišali prav tako ogorčene glasove in opozorila, da ima pravico kandidirati za predsednika “svoje” stranke. Seveda, ima pravico, kot vsi ostali člani. A vse slovenske promotorje demokracije in vladavine prava velja opomniti, da ima tudi demokracija svoje meje, še zlasti pa ima svoje meje politična kultura, ki je v slovenskem političnem imaginariju sicer res bolj neoprijemljiv pojem. Nekdanji prvi mož Mercatorja, danes pa župan glavnega mesta, je imel tako o biznisu kot o politiki vedno svoje predstave. Zato se tudi ni nikoli oziral na pravila, ki naj bi obstajala v razvitih demokracijah. In povrh vsega Slovenija z 20-letno tradicijo suverenosti ne sodi v družbo evropskih zibelk demokracije, da bi imeli vzorci visoke politične kulture tukaj domovinsko pravico.

Prav na tej točki se kaže paradoksalnost godlje, v katero je Zoran Janković, najbrž zaradi svoje neizmerne karizme, povlekel celotni politični prostor in celo usodo države. Navkljub opozorilom iz Bruslja in navkljub trdnim zavezam koalicijskih partnerjev, da bo vlada z Jankovićem na čelu Pozitivne Slovenije padla, obstaja tolikšna bojazen, da bi zmlel aktualno predsednico vlade in predsedujočo PS Alenko Bratušek, da je moral najvišji organ stranke prestaviti volilni kongres na nedefinirani datum pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami, bodisi rednimi bodisi predčasnimi. Naravnost strašljivo! Ali pa nerazumno. Skregano z zdravo pametjo, da lahko posameznik drži v šahu vso državo.

Novinar, še zdaleč ne edini, razmišlja takole:

(1) Ob ogorčenju dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša kandidirati za predsednika stranke, obstajajo tudi tisti, ki so obratno ogorčeni na tem, da se mu takšno kandidaturo oporeka.

(2) Oporekati kandidaturo Jankoviću je nesmiselno, pravijo, ker je to njegova pravica, nenazadnje gre za »njegovo« stranko in ima enako pravico kot vsi ostali.

(3) Takšni, ki opozarjajo na takšno pravico, so promotorji demokracije in pravne države.

(4) Vendar ti promotorji pozabljajo, da ima demokracija svoje meje.

(5) Meja demokracije je politična kultura.

(6) Zoran Janković ne pozna politične kulture, kar dokazujejo njegovi pretekli »biznisi« in predstave o politiki, ki dokazujejo, da se nikoli ni oziral na demokratične vrednote.

(7) Torej nimajo prav tisti (»jih velja opomniti«), ki Jankoviću dodeljujejo pravico do kandidature na volilnem kongresu.

Kdo je vreden demokratične obravnave?

Implicitni premislek v zgornji izpeljavi je torej naslednji: kdor se ne opira na demokratične (in najbrž pravne) vrednote, naj tudi ne bo deležen obravnave v skladu z njimi. Kdor ni demokratičen, skratka, naj v zameno ne pričakuje čisto demokratičnega postopanja. Če sta demokracija in pravna država vrednostna ekvivalenta ali vsaj sorodnika, velja naslednje: Kdor ne ravna v skladu s zakoni v državi, naj v zameno ne pričakuje zakonsko vzdržne obravnave. Oziroma je ni vreden, mi pa bomo, kot državljani, pripravljeni mižati na kakšno oko, če bomo to opazili.

V praksi to pomeni kaj? Če tisti »promotorje demokracije velja opomniti« ne implicira drugačnega postopanja v odnosu do Jankovića in strpnosti do postopkovnih akrobacij v Pozitivni Sloveniji, le kaj bi lahko impliciralo? Da bomo kot novinarji, mediji, državljani malce gledali skozi prste in »natega« s prelaganjem volilnega kongresa Pozitivne Slovenije ne bomo preveč grajali? Da obenem ne bomo preveč grajali postopkovnih kršitev in statutarnih določil v tej stranki, iz katerih izhaja, da stranka ravna proti lastnim zapisanim načelom? Vse v imenu cilja, ki posvečuje sredstvo, imaginarnega boja za »politično stabilnost« v državi, na katero se zaklinja Alenka Bratušek, in seveda v pričakovanju kazenskih posledic vseh postopkov zaradi sumov storitev kaznivih dejanj, v katere se je zapletel Zoran Janković?

Sam sem prepričan, da je Pozitivna Slovenija kršila svoje lastne dokumente in zakone že pri institutu »predsedujoče stranki«, ki ni predsednica, pri tem, da se je o tem izrekal strankin svet, pri izumljanju »zamrznitve funkcije«, pri preložitvi kongresa stranke pa sploh. Toda novinar pledira za sprejem izjeme, ki jo prinaša »meja demokracije«, po kateri se menda giblje Janković. Razmislek me nekoliko spomni na obravnavo izbrisanih v zadnjih letih in vprašanje, komu podeliti odškodnine.

V stranki SDS so na vso moč v drugi fazi, ko so pristali na mednarodno zahtevano izplačilo odškodnin, znova poskušali z »izjemo«: odškodnine da, vendar jih ne moremo podeliti kar vsem izbrisanim. Npr. vojnim špekulantom že ne, napadalcem na suvereno mlado državo tudi ne.

Bojim se, da pravo ne prenaša takšnih in podobnih izjem. Eno izmed osnovnih načel v pravu je, da zakoni veljajo za vse enako in se na enak način tudi morajo uporabljati. Ne vem, zakaj bi v demokraciji bilo kaj drugače. Sklicevanje na nizko politično kulturo tistega, ki mu bomo spregledali pravice in enakopravno obravnavo, ki je je deležen, je bizarnost. S kršitvami lastnih dokumentov stranka Pozitivna Slovenija ravno krši lastno nizko politično kulturo. Pristajati na nizko politično kulture v imenu boja proti njenim nižinam?

»Meja demokracije« bi v danem primeru npr. pomenila, da so oškodovani vsi kandidati Alenke Bratušek, ki se podajajo v boj, a jim je to možnost predsednica kot šefica Izvršnega Odbora spodnesla in jo prikrojila v svoj časovni okvir. Sama sreča je verjetno hotela, da je soglasje h kandidaturi podal le Zoran Janković, tako da je s tem neposredno oškodovan le on, sicer bi bil še kdo. (In ja, kakšna stupidnost je brati očitke, da s tako načelnostjo podpiramo Jankovića in kako je to sumljivo po sebi. Prosim, naj takšen znova poskuša razumeti.)

Ustaviti Jankovića v imenu česa?

»Meja demokracije« kot argument, zakaj je treba ustaviti Jankovića in navijati za odločitev Alenke Bratušek in Pozitivne Slovenije, se očitno oplaja iz nepreverjenih supozicij. Ena je ta, da bi stranka in kasneje država zgrmela v prepad neke politične nestabilnosti. Vendar ne nujno in morda le v primeru, če na kongresu ne bi zmagala Alenak Bratušek. Druga je, da si Janković menda s tem itak kupuje nekakšno imuniteto pred kazenskimi pregoni, saj bo politično močnejši akter. Mimogrede, tak premislek dodatno predpostavlja, da so naši organi pregona in pravosodje globoko pod vplivom politike. Je to neko stanje, na katerega pristajamo že vnaprej, se ga bojimo, anticipiramo in bežimo pred njim, ga upravičujemo in to vključno z izrazi naklonjenosti predsednici vlade?

Kaj potemtakem tvori novinarjev vtis, da je treba Jankovića ustaviti? Pretekla nizka politična kultura poslovanja, ki jo omenja, ali pričakovanja nizke politične kulture v prihodnosti in skrb za stabilnost države? Kaj vse smemo storiti državljani, da bi prestavljali takšno mejo in kako daleč menda lahko gredo kot čuvarji demokracije sami novinarji, ki bi priložnostno prestavljali meje?

Dvomim, da sploh kam. Zelo nevarno početje.

Aleš Kocjan Janković Večer