::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kandidatov manifest kot učinek populističnega pahorjanstva

Temu bi se lahko reklo ultimativna retorična praznina. Manifest, ki ga je spisal dr. Boštjan M. Zupančič, da bi kandidiral za predsednika republike, potem pa se je umaknil. Po načelu kislega grozdja, češ: ni še zrelo, ne maram zanj!

Kaj ga je tako potrlo, da je slovensko občestvo prikrajšano za imenitno kandidaturo referenčnega pomembneža in nadvse cenjenega pravnika, ki zase verjame, da Slovenija brez njega pač ne bo zmogla? Kajti točno to tudi zapiše v svoje besedilo?

Hja, kot prebiramo v njegovem tvitu, so to predvsem zanj protiustavni roki za zbiranje podpisov podpore državljanov. Ki so, resnici na ljubo, res nenavadno kratki, a enaki za vse kandidate.

BMZ kandidatura ustava

Kandidat, ki nič ne obljublja!

Zupančič je svoj manifest nato objavil na Facebook profilu. Janševo-Orbanovi mediji so ga z veseljem povzeli. Če mu je verjeti, predvsem z namenom, da bi se do vprašanj, ki jih odpira, »morali opredeliti zdaj tisti, ki bodo kandidirali«. Imamo torej srečo, da nam je na voljo navzlic upešanemu kandidatu, ki si je premislil. Vržen kot rokavica drugim. Naslova prispevek nima:

Avgust 2017

Nastopam kot popolnoma neodvisen in nadstrankarski kandidat. Nikomur nič ne dolgujem in nikomur vnaprej nič obljubljam. Moja kampanja bo brez vsake finančne pomoči gradila na tem Manifestu in na mojem Programu.

Otroci so lačni, petdeset odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. A v Sloveniji obstaja razjarjena in grobo utišana in zdaj že apatična tiha večina! Ta tiha večina je žrtev kontinuitete prejšnjega režima. Nasprotnike te zarote kot politično nekorektne takoj napadejo kontrolirani mediji.

Uničuje se okolje, ljudje so absurdno obdavčeni, nacionalizira se zdravstvo, sodstvo je kronično nesposobno, ni pravne varnosti, mladi bežijo v tujino, rodnost se bliža točki nepovrata, etatistična država je ekonomski analfabet, obstaja splošna neplačilna nedisciplina, univerze nimajo avtonomije, bančni sistem je talec domačega klientelizma, bruseljske politike ter globalizacije.

Prekariat mladih brez pravne varnosti omogoča grobo izkoriščanje; Slovenija je v EU daleč najbolj sprekarizirana država. Banke so s švicarskimi krediti izkoristile neuke komitente, zdaj so kredite prodale najbolj brezobzirnemu švicarskemu rubežniku; več kreditojemalcev je nareedilo samomor! Ministrica za finance pravi, da ni v tem nič nezakonitega, v Franciji pa so bili bankirji za goljufijo že kazensko obsojeni…

Vlada vodi (po načelu ‘gliha vkup štriha’) katastrofalno personalno politiko. Negativna selekcija in klientelizem sta povzročila, kot je rekel stárosta France Bučar, da smo si državo morda že zapravili. In da nas bodo razgrabili sosedje. Zunanje politike nimamo, ker smo šibki in ne vemo, da smo zanemarljivi –, razen če bi uveljavljali prodorne argumente.

Bijem plat zvoná!

Kot predsednik države bom nasilno utišani večini kot edini dal svoj glas vpijočega v puščavi!

Hočem, da se enkrat za vselej odpravi razbohotena hobotnica kontinuitete. Nočem, da bi bili otroci lačni, nočem da bi se nadaljevala korupcija in še vedno trajajoči rop stoletja. Nekdo mora vestno čuvati slovensko okolje, mora doseči, da se bo dobiček v državi delil pravično, da ne bo več absurdnih davkov, da ne bodo iz države izganjali mladih zdravnikov, inženirjev itd. – in tako slabili narod in državo. Imam namen predstavljati to tiho večino!

Bijem plat zvoná!

Stojim na svojih nogah. Imam prepričanja in ne zgolj mnenj. Moji zavezniki so tisti, ki se jih 25 let ni ne slišalo in ne uslišalo! Čému, če ne temu, da se jih sliši, služi demokracija in je bila služila osamosvojitev?

Zavzemam se za družino in za nerojene otroke. Vem tudi, kaj usodnega za Slovenijo pomeni demografska luknja. Zavzemal se bom za preproste delavce, ki jih izkoriščajo, goljufajo, jim ne plačujejo prispevkov, ki ob goljufivem stečaju ostanejo na cesti –, a morajo nekako preživeti družino! Boril se bom za upokojence, ki zdaj živijo ob kruhu in mleku. Za otroke, ki grejo lačni v šolo. Za žene, ki morajo sužnjevati ob slabo plačanem delu in ob tem, pogosto čisto same in osamljene, skrbeti za otroke.

Moje srce je na strani prevaranih, ponižanih in razžaljenih.

Vplival bom na vlado in na državni zbor in na sodstvo, ne bodo me mogli spregledati. Kot sodnik ustavnega in Evropskega sodišča za človekove pravice najbolje vem, kaj so človekove pravice. Kot človek, ki se je šolal na Harvardu in tujino dobro pozna, se bom zavzemal za normalizacijo razmer v EU in v tem zdaj mrtvem rokavu zahodne civilizacije, v katerem so se zaredili paglavci…

Vem, da me bodo podprli vsi, ki tako čutijo in vse skupine, ki so zdaj odrinjene na rob. Ljudje imamo vsega dovolj!

Bijem plat zvoná!

Hočem biti glas vseh tistih, ki se jih zdaj ne sliši! Ne bom izvoljen od vseh, a v dobro vseh bom predstavljal vse.

Obljube neobljubljajočega

Besedilo kliče po diskurzivni analizi. Vzelo bi preveč časa, bilo tudi pretirano, zato zgolj nekaj kratkih zapažanj. Preskočimo Janševo konspiratološko psihopolitično govorico, vključno z opletanjem s tezo o kontroliranih medijih, ali primčevsko zavzemanje za družino in nerojene otroke. Kar resnično šokira, je kandidatovo opletanje s samoprepričanjem o lastni nepogrešljivosti. Saj ne, da preseneti. Neskromnost, v katero se lahko zatečejo le tisti, ki močno podcenjujejo volivčevo inteligenco.

Res je, da si v kampanjah posamezniki privoščijo marsikaj, včasih tudi maksimalni »antirealizem« obljub in sajenje rožic, ampak ko imate pred sabo nekoga, ki se nosi kot intelektualni kozmopolit in daje že desetletja naduto vedeti, da je njegov kulturni in kognitivni domet nad drugimi, pričakujemo več in nujno gojimo zahtevnejše standarde. Naši kriteriji presojanja morajo biti višji. In potem naletite na omenjeno operiranje iz lastne nepogrešljivosti:

Kot predsednik države bom nasilno utišani večini kot edini dal svoj glas vpijočega v puščavi!

Seveda, kot edini. Zupančičev plitki populizem naslavljanja na volilno bazo, kot si ga je zamislil in je zdaj padel v vodo, predpostavlja izjemnost, singularnost njegove kandidature. On že ve, da noben drug kandidat ne bo tako dober kot on. On že ve, kaj ponujajo vsi drugi, čeprav najbrž vseh kandidatov niti po imenu ne pozna, in da je, gledano primerjalno, v taki družbi superioren.

V čem je ta edinost? Skrita je za opis zavzemanja za pravice tistih, za katere je prihranil elementarne, prežvečene in ohlapne floskule: odrinjene, obubožane, socialno odrinjene. Doslej seveda nikoli in nikdar pri njem nismo opazili tovrstne socialne komponente, toda predsedniške volitve očitno tudi po tej liniji delajo populistične čudeže. Ko jih prevedeš v pocukrane retorične izraze, dobiš ogabno patetiko dobrikanja za naivne, zgoščeno v recimo takšnem stavku:

Moje srce je na strani prevaranih, ponižanih in razžaljenih.

Resnično se sprašujem, kakšen profil ljudi bi prepričala takšna oguljena prozorna praznina emocionalnega apeliranja. In v čem je manj hlinjena ter manjše podcenjevanje intelekta kot samopromocijske kičaste bravure še enega kandidata: kakšnega Damjana Murka. Retorične iteracije »Bijem plat zvoná!«, s katerimi želi dvigovati čustva bralca ali volivca vse do nebes, kot znova samodeklarirani glas vpijočega v puščavi – kar je v bistvu prazna puhlica, ki v slovenskem jezikovnem prostoru predstavlja defetistično pozicijo nekoga, ki ve, da ne bo uspel -, se zdi bolj namenjena njemu samemu kot komu ali čemu drugemu. In morda je v tem zanimiva enigma manifesta: kakor da ni zapisan za druge, ampak za avtorja samega. Kakor da bi se z njim narcisistično naslavljal nase in želel že vnaprej dati vedeti, da se oglaša zaradi oglašanja, da vpije v puščavi in da se kuja, ker ne bo slišan.

Nelogično in nesmiselno pa je vlagati kandidaturo in državljanom obljubljati, da ne boš slišan. In si obetati, da te bodo zaradi tega volili.

Po Pahorju Pahor

V končni instanci je kandidatura Zupančiča bizarna iz še enega razloga. Izkazuje kolosalno nevednost glede predsedniških kompetenc. Tj. nepoznavanje pravnega statusa predsedniške funkcije, če jo vzamejo zares, oziroma neodgovorno všečno nakladanje, če se avtor tega zaveda. Kar namreč obljublja, če sploh kaj, nikakor ni v dometu njegovih pristojnosti. Eden od možnih pogledov na Pahorjevo degradacijo te je namreč prav v dejstvu, da je aktualni prezident do roba prignal absurdnost te praznine in se prelevil v neznosnega ljudskega koketa, ki želi vsakomur zlesti pod kožo in se, kot nenehno ponavlja, približati ljudem.

Kot smo nekateri že napovedali, bodo po Pahorju zaradi njegovega obsežnega populizma prišli na vrsti mali pahorji. Povedano drugače, degradacija te funkcije se bo nujno kazala v tem, da bodo tudi prihodnji kandidati želeli imitirati svojega predhodnika. In zdi se, da je nerealizirani poskus Zupančiča ilustrativni zgled tovrstnega pahorjanstva.

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

 

%d bloggers like this: