Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki

No, pa smo preživeli še en čudaški enourni zvarek mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma, ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti, kot sta nam ga servirala dr. Andrej Perko in dr. Jože Možina. Bilo je nepozabno in prejkone simptom nekega političnega in ideološkega trenutka, ki ga živimo v Sloveniji, paralelno pa ga intenzivno diha tudi nacionalka.  Še zdaleč ne prvič, o javnem servisu v primežu gurujev spolnega konspiracizma sem, med drugim, pisal v Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija in Spontana ideologija seksizma in njeni častilci.

perko možina 1

Psevdoznanstveni diskurz na nacionalki: Perko in Možina o pomanjkanju pravih dedcev

Pretežno je šlo mimo odziva slovenske akademske skupnosti, feminističnih združenj in civilne družbe, kar pač pomeni, da smo vredni različnih Perkov, kakršne nam servirajo množični (nacionalni) mediji.

O dragocenem uvidu v seksizme

O tem, kako postajamo neobčutljivi na znanstveno resnico, kako nas na vseh koncih dohitevata politična in novinarska nekorektnost, tokrat ne bom. Festival homofobije, seksizma, antifeminizma, ksenofobije in sovraštva, katere osnovni motiv je bila katastrofična ogroženost moškega spola v sodobni družbi, so z vsemi slovničnimi napakami vred na javni radioteleviziji oglaševali takole:

V pogovoru, ki ga vodi Jože Možina bo priznani psiholog in psihoterapevt Andrej Perko spregovoril o svojem zgledu boja z alkoholno zasvojenostjo. Ob metodi dr. Ruglja se ni le fizično ozdravil odvisnosti, vzpostavil se je kot njegov naslednik, ki že več kot 20 let rešuje ljudi v stiski. Gre za najtežjo a tudi najuspešnejšo metodo, kot pravi. Njen končni rezultat je vsesplošni intelektualni in duhovni dvig človeka in višja raven zavedanja. K njemu ne prihajajo le alkoholiki, teh je le 15 odstotkov, ampak ljudje, ki bi radi izboljšali kakovost svojega življenja. Posebej izpostavlja primer uspešnih samskih ženski, ki si težko dobijo moškega partnerja. Ob tem se naveže na sodobno zahodno družbo, ki, kot pravi, moške potiska iz družbenega in celo družinskega življenja. Gre za »kulturno kastracijo moških« o čemer je pisala že dr. Vesna Vuk Godina. Dr. Perko meni, da je šla feminizacija družbe predaleč in da vsi, posebej ženske, pogrešajo »prave moške«. Ti pa izginjajo, dodaja dr. Perko, ker ob izločanju moških ni več vertikalne avtoritete, ki je nujno potrebna za vzgojo: »Fante je treba vzgajat, pripravit na realno življenje. Mama je vedno ljubeča, oče pa ne, mora pripravit svoje otroke, zlasti fante, da bodo lahko v tem življenju, ki je kruto, napredovali«. Dr. Perko meni, da gre po njegovem pri »kriminalizaciji moških« za zaroto kapitala, ki v družbi brez avtoritete lažje uveljavlja svoje interese. Ustvarja se »množica, ki je pripravljena molčati«, kar ustreza tudi politiki. Za razliko od drugih kultur po svetu, ki imajo naboj in energijo je zahodna družba po njegovem v upadu ali celo zapisna na »kulturi smrti«. Ena od stran poti, ki je po njegovem je sedaj pogosto favorizirana teorija spolov, ki je za dr. Perka v nasprotju z naravnimi zakoni.  Dr. Andrej Perko je po lastni izkušnji in izkušnjah svojih skupin prepričan, da je predpogoj za uspešno soočanje s težavami disciplina in pripravljenost za napor tako fizični kot tudi intelektualni in duhovni. Pogovor s priznanim in uspešnim psihologom in psihoterapevtom nam ponuja drugačen pogled na številne aktualne pojave. Njegov uvid je pogosto nasproten z »glavnim tokom« ter zato še toliko bolj zanimiv in dragocen.

Komični odtenki konspiracizma

V oddaji izrečena nepozabna domislica o slepem črevesu feminizma, ker da feministke same sebi pljuvajo v skledo, saj ostajajo nepotešene in so posledično do moških napadalne, ni bila vredna le RTV, saj je v naboru stalnih ubesedovalcev mizoginih domislic o kriminalizaciji moškega v celi seriji slovenskih medijev od Večera (povedati antifeministični bob?!) do Dela že stalna praksa, edino presenečenje enournega pogovora se, vsaj zame, skriva drugje.

Namreč v komičnih odtenkih učinka konspiracizma, v katerega se ulovita dva relativno heterogena motiva navedene kvaziteorije, tako kompatibilne z desničarskimi agendami – kajti misel, ko jo zagovarja Perko s svojim intelektualnimi avtoritetami, je dejansko takšna. Kako združljivi sta namreč obe naraciji prva, povsem mizogina, o prevladi žensk, tudi z elementi homofobije, ter tista druga, ksenofobna, o ogrožujočem prihodu migrantov?

Goran Klemenčič je dec

Iz teze, da je zahodna družba pomehkužena in do kraja feminizirana, da moški niso več moški, da smo sredi dekadence, kjer moških ni več in zato ne odigrajo svoje vloge, kot sta se močno strinjala voditelj in gost, zdaj nenadoma preti še nova nevarnost: k nam v Slovenijo in Evropo prihajajo milijoni »pravih moških«. No, ni čisto res, da ni več »pravih dedcev«, kot je večkrat dejal Perkova referenca, dr. Boštjan M. Zupančič, saj se vendar, sicer izjemno redko, še najdejo. Pri tem je imel v mislih, zelo dobesedno, na primer svojega začasnega delodajalca, o čemer piše v članku Seksizem in mizoginija skozi psevdoznanstveni diskurz: medijski konteksti obravnave »napačnega spola«:

 »Goran Klemenčič je dec. Problem je to, da takih, kot je on, ni več. Če bi bili, potem bi bilo vzpostavljeno drugačno razmerje med jinom in jangom, ravnotežje. Prestavljajte si, kakšna bi bila Slovenija, če ne bi bila tukaj en Goran Klemenčič, ampak bi jih bilo tisoč, bila bi res pravna država.«

Z maternico osvajajo Evropo

»Vse dam,  tudi svojo kariero, za korektnega dedca,« je odobravajoče navedel eno možnih rešitev iz ust svoje pacientke. Perko, ki nenehno citira Zupančiča, govori tudi o migrantih, ki »nas bodo preplavili« in je nekje celo slišal turškega predsednika Erdogana reči tole: »Pojdite v Evropo, plodite se in z maternico bomo osvojili Evropo«.

Povedano drugače, migrantski moški včasih celo po zaukazanem diktatu domnevno neusmiljeno ogroža avtohtonega »našega« moškega. Močan moški šibkega. Begunci se sicer nikoli ne bodo »asimilirali v našo družbo«, ker je to »nemogoče«, pravi psiholog, a poglavitna težava je v tem, da ima prihajajoče trume moških ravno tisto, kar Perko in Možina pri domačih pogrešata.

Komični učinek je torej tale: register psevdoznanstvenega diskurza o moških in ženskah se z registrom ksenofobije ne ujame, postane nekoherenten in nesmiseln, kajti po njem bi zahodna dekadentnost kulture smrti bila rešena zanesljivega propada, če bi vrata odprli vzhodu, ki je menda poln energije, prekipeva od življenja in prinaša pravo maskulinost. Ali kot je zapisala Ranka Ivelja v svojem komentarju:

Zahodna družba je zato na robu prepada, preplavili nas bodo migranti, med katerimi je še dovolj pravilno vzgojenih »pravih moških«, ki seksajo, ne pa prijateljujejo z ženskami. Sveta Marija pomagavka, reši nas!

Edina točka, na kateri se ti registri ujamejo, je občutek ogroženosti. Po Perku je naša poglavitna težava pač protimoška zahodna družba, kajti »jaz pravim, da gre za zaroto, kako moškega izložiti iz družbenega življenja. Ne samo družbenega, družinskega.« In potem je tukaj še neuničljivi feministični in gejevski lobi, ki »nam vsak dan nosita na pladnju, kako moramo razmišljati«, nakar si neupravičeno homofob, sta se potožila sogovorca, če v to ne verjameš. Ali kot je prikimavajoče povedal Možina: »To je popolnoma nesprejemljivo!«

Trije nasprotniki moškega in dve urednici

Ko se dve zaroti, sovraštva do žensk, ki itak v svoji inferiornosti »mislijo z zadnjico« (Zupančič), in potem še sovraštva do migrantov, na koncu srečata, postaneta v sferi racionalnega nekompatibilni. Iz druge bi morala slediti nekakšna ksenofilija, vsaj v primeru beguncev z Vzhoda, a dejansko sledi nova bojazen z vsemi pretnjami, da si bodo prilastili naša dekleta, naše žene. Neutemeljeni blodnjavi strah, ki stoji v njenem ozadju, zdaj nenadoma podvoji izvorni občutek moške ogroženosti, s čimer je osnovna teza dobila kar tri nevarne nasprotnike: žensko, ki se manifestira v seksizmu in mizoginiji ter napihuje v mačizmu, istospolno usmerjenega moškega ali žensko, ki se kaže v homofobiji, in končno begunca, ki se potem prelije v ksenofobna in islamofobna prepričanja.

Najbrž mora biti kar posebne vrste spolni mazohizem, da nam nacionalka takšne oddaje omogoča po zaslugi dveh žensk, urednice oddaje Lidije Hren in odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič.

Več:

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

V prispevku Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih sem opisal smisel pobude okoli spornosti oglaševanja podjetij v državni lasti v političnih medijih, v katerih sta se sovraštveni in sovražni govor razpasla do neslutenih razsežnosti. Trajalo je debela dva meseca, da smo prišli do široke javne diskusije, pa še to bolj zaradi partikularnega odziva. Kaj dokazuje zadnji odziv predsednika vlade Marjana Šarca v javnem pismu, in v katerem si je premier za slovnično obliko nagovora izbral kar drugo osebo množine?

Šarec sovražni govor pismo

MMC RTV Slovenija o nekoliko preveč defenzivnem nastopu Šarca ob očitkih na svoj račun

Nori časi: odkrito zagovarjanje sovražnega govora

Predvsem na dejstvo, kako močno smo pogrešali jasne politične pozive proti sovraštvu in nestrpnosti v preteklih letih, celo desetletjih. Enega zelo redkih odločnih odzivov, ki s strani politika, v tem primeru celo premierja, niso ostali na prazni deklarativni ravni, ampak z ambicijo jasno opredelitve do ravnanj, glede na druge možne kontekste resda dovolj specifično usmerjenega v prakso oglaševanja, je pričakovano spremljalo grmenje vseh, ki pri nas ustvarjajo agonijo ihtavega zagovarjanja sovražnega govora. Seveda predvsem tistih, ki ga vehemento širijo ali podpirajo.

Bodimo odkriti: da imamo v Sloveniji spolitizirane medije, ki so neprikrito ustanovljeni, financirani ali sicer v funkciji strankarskih trobil, smo popolnoma izvrgli iz svojega kognitivnega mapiranja domače medijske krajine. Dovolili smo in desetletje negovali dominantni diskurz o medijih, ki te deli na leve in desne – čeprav omenjena ločnica nikoli ni bila »ontološko« točna. Biti politično ali ideološko usmerjen še zdaleč ne pomeni biti spolitiziran ali nastopati kot servis neke stranke. No, prav ta dihotomija je potem proizvedla odlično kuliso in postala »raison d’être« za dodatno politizacijo medijev, vse pod gesli uravnoteževanja, pluralizma in končno, kakor so temu dejali v mandatu 2004-2008, njihovega »sproščanja«.

Domen Savič (Državljan D) je s svojo akcijo, nato pa še vztrajanjem in ponavljajočimi apeli na koncu le dočakal tudi Šarčevo reakcijo. A žal tudi nadvse poenoten pogrom slovenske politične desnice in njenih pristašev, obtoženih širjenja laži, sovraštva in propagande. Že mogoče, da izjave na strani slovenske vlade Šarec ni spisal sam, saj je v besedišču mogoče najti formulacije, ki jih lahko zasnuje le kakšen pravnik ali filozof, toda njegov poziv k razmisleku podjetjem je po svojem bistvu benigen in nezavezujoč, v njem pa odpira ključno vprašanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij – njihove oglaševalske podpore ksenofobiji, homofobiji, nestrpnosti in sovraštvu.

Ne gre za dobiček

Ključen je stavek, ki pravi, da je napačno zavračanje odgovornosti oglaševalca, kadar se ta skrije za argument, da se do vsebine medija ne želi opredeliti, hkrati pa v njem aktivno oglašuje. Takšni poduk bi že zdavnaj pričakovali od Slovenske oglaševalske zbornice in smešno je, da se sploh vzpostavlja na ravni dileme. No, seveda oglas vedno tudi je aktivna posredna podpora zapisanemu in mediju samemu. Ne samo, da odgovorni oglaševalci sledijo logiki družbeni odgovornosti, podpora npr. rasizmu ali sovražnemu govoru je nemudoma dojeta kot nekaj, kar uničuje dobro ime oglaševanega podjetja. V tem smislu je Šarčev poziv, sicer formuliran zelo filozofsko, z vidika ekonomike delovanja podjetij čisto odveč: »Ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti«?

Zakaj? Če pustimo ob strani, da pri državnih podjetjih niti ne gre nujno za željo po dobičku, saj omenjeni mediji morda niso najbolj ustrezna niša za njegovo kovanje, prej gre za neke vrste politično računico, s katero se vodstva teh podjetij ne želijo zameriti različnim političnim opcijam, je potemtakem poziv v striktnem smislu celo nesmiseln: oglaševanje v družbi nestrpnih v razvitih demokracijah proizvaja izgubo, ne dobiček. K takšnemu spoznanju Telekoma, denimo, nihče niti ne bi rabil pozivati, če bi v njem sedeli kompetentni ljudje.

Nevtralizacija kadrovske napake?

V nizu zapisov sem dokazoval, kako neverodostojen je predsednik vlade, kadar k sebi v kabinet povabi homofobnega in nestrpnega sekretarja. V prispevku Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva  pa opozoril, da bo zato v kateri koli svoji prihodnji obsodbi ksenofobije, rasizma in sovražnega govora že samo zaradi njega popolnoma neverodostojen. V tem smislu je Šarčeva izjava pozitivno presenečenje, ki je morda nastala ravno zato, da bi nevtralizirala neodpravljeno kadrovsko napako, imenovano dr. Damir Črnčec.

Prej citirani stavek o »upravičevanju strpnosti do nestrpnosti« pa je zanimiv tudi teoretsko: ne le zato, ker pojem upravičenja uporabljajo le filozofi in pravniki, temveč ker koncepcija »strpnosti do nestrpnosti« predpostavlja neko drugo, namreč »nestrpnosti do nestrpnosti«. Šarec se je z njo razglasil za vernika vanjo – in to ob številnih v preteklosti že dramatiziranih pozivih slovenskih desnih intelektualcev, da je z njo v temelju nekaj hudo narobe. Pa k sreči ni.

Legitimacije sovražnega govora

Odkriti politizaciji dela slovenskih medijev in končno tudi dela spolitiziranega novinarskega ceha, povsem neproblematizirani na več nivojih, končno tudi na ravni zloglasnega principa uravnoteževanja pri poročilih STA ali RTV Slovenija s polovično domovinsko pravico, saj se ob stališčih »levice« nenehno vštric in enakopravno omenja stališča »desnice«, se je vpričo neslutenega razraščanja homofobije, nestrpnosti in sovraštva pridružila še akademska elita.

Dr. Andraž Teršek, dr. Matej Avbelj, dr. Jurij Toplak in dr. Jernej Letnar Černič v svojem svarilu premierju, češ, da naj bolj pazi, »da ne bo sam prestopal meje svobodnega delovanja in izražanja, ki pritiče predsedniku vlade«, najprej tendenciozno očitajo, da zahteva prekinitev stikov med oglaševalci in mediji ter pritiska na prve, potem pa v imenu te svobode pokažejo, da stopnje razraščanja sovražnega govora zanje niso nobena posebna težava – bolj se čutijo poklicani zavarovati tiste, ki ga uporabljajo. Težko se je znebiti občutka, da se omenjeni zagovorniki svobode izražanja oglasijo zmerom, ko bi kdo želel obsoditi sovražni govor.

Zdaj, ko je to posredno storil predsednik in pokaral oglaševanje v (Janševih) medijih, kjer je sovraštvo dobilo svoj domicil, so takoj pohiteli, da mu v imenu iste svobode zažugajo. Kakšen paradoks: akademski zagovorniki svobode izražanja so torej zaskrbljeni, če nekdo posvari pred širitvijo sovražnega govora v naši družbi, ker to jemljejo za prekršek v svobodi izražanja! Še dlje od njih je šel za nekatere ikonični dr. Boštjan M. Zupančič, ki je v obrambi protagonistov sovraštva kot bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) navrgel, da sovražni govor pravno ne obstaja, kar lahko pomeni le, da ga ni mogoče preganjati. O tem, kako je sovražni govor pregonljivo dejanje in kakšna je sodna praksa ESČP, je med drugimi pisala npr. dr. Neža Kogovšek Šalamon.

BMZ sovražni govor ne obstaja tvit

Sovražni govor razglašen za pravno neobstoječega

Negativne bilance

Ne preseneča, da je s strani istih protagonistov sleherna pobuda pregona sovražnega govora, njegovega omejevanja ali sankcioniranja, razglašena za cenzuro in nezaslišan pritisk. V 20. letih boja proti sovražnemu govoru v Sloveniji beležimo negativno bilanco: del politične, medijske in akademske sfere nas prepričuje, da je ta lažen problem, da sovražnega govora ni, da sta obsodba ali pregon znamenje cenzure. Situacija še nikoli ni bila tako dramatično slaba. Še več, sovražni govor, nestrpnost in ksenofobija še nikoli niso bili v takšni meri normalizirani in sproti legitimizirani.

Pred 15. leti smo pisali in podpisovali peticije, da se sovražni govor širi iz parlamenta in kot kronska dokaza navajali Jelinčičev poziv k puškomitraljeznemu plesu z izbrisanimi in Ruparjevo pregledovanje mednožij poslank. Danes se vanj tudi vrača: Jelinčič se je tja vrnil kot poslanec, Rupar pa dokaj uspešno kandidira za župana Tržiča. Takratne manifestacije sovraštva se zdijo prav benigne proti sedanjim – in bistveno redkeje posajene od sodobnih domačih trendov.

Končno pa je silno simptomatično opazovati ne zgolj poskuse levodesnega uravnoteževanja diskusij o sovražnem govoru, v katerega se zatekajo nacionalni mediji, ampak tudi njihovo klasično uvodno novinarsko pojasnilo v razpravo o tem, običajno, in tudi tokrat, ubrano nekako takole: »Na družbenih omrežjih se je razvila razprava«, ki ji, v tem primeru, sledi omemba zgodbe o oglaševanju javnih podjetij in sovražnem govoru. Cvetober domačih novinarjev, vključno z Društvom novinarjev Slovenije, znova ni bil sposoben sam vzpostaviti javne diskusije o tem – ampak je moral počakati, da ga v to prisilijo uporabniki tviterja in facebooka.

BMZ altright sovražni govor spletno oko

BMZ in njegova podpora alt-right: simptomalno se napadi na tiste, ki opozarjajo na sovražni govor, kar vrstijo

Panegirik v naglici

Sobotna priloga Dela predstavlja, le nekaj tednov po dvodelni epopeji dr. Boštjana M. Zupančiča o nesmislu pisanja o smislu življenja, no, natančneje avtorjem nesmiselnem poskusu, liriko ob dr. Janezu Ruglju, ki je označen za »najbolj znanega slovenskega psihiatra«.

Smiselno sicer, sami občudovalci eden drugega na kupu. In očitno njihovi uredniški. Najbolj intrigantno je bilo kajpak anticipativno vprašanje, kako se bo novinarka Vesna Žarkovič lotila dominantne presoje, da je Rugelj na veliko širil mačistične, seksistične in druge vulgarne domislice, ob hvaležni podpori domačih medijskih matadorjev.

Ker se priklanja spominu pokojnika in piše tako rekoč spominsko literaturo, smo lahko seveda z veliko dozo verjetnosti pričakovali bajne količine prijaznosti, naklonjenosti in evfemizmov. Dilema je zdaj bila: bo novinarka v Delu poskušala s preverjenim opuščanjem problema, bo zavila svoje ocene v kliše o »kontroverznosti« psihiatra, bo poštena in iskrena ali pač ravno to ne?

Zadrego očitkov o Rugljevem večnem patriarhalizmu, seksizmu, homofobiji in mačizmu je potem reševala s takole oceno:

Številni so mu očitali preveč drastične in konfliktne poglede na družbo. Odgovarjal jim je, da so bili ti namenjeni provokaciji oziroma prebuditvi ljudi iz apatije. Javne nastope je rad jemal kot provokacijo, s katero je želel prebuditi ljudi. Prepričan je bil, da jih je treba tudi kdaj prizadeti, užaliti, če sami ne uvidijo resnice. Sicer ni napredka. Javnosti je znan tudi po izjavah o ženskah, ki da v vlogi žena in mater »delajo« alkoholike na način, da jih prenašajo brez ponosa in dostojanstva. Trdil je, da brez krepitve ženskega ponosa ne moremo pričakovati spremembe družbenih odnosov. »Če bi žene premogle dovolj samospoštovanja, ne bi bilo niti enega poročenega moškega alkoholika,« je poudarjal. »S histeroidnim sitnarjenjem žene spremljajo alkoholični razkroj svojih mož, uničevanje svojih otrok in lastno usihanje, čeprav bi z odhodom in razvezo lahko že zdavnaj prekinile vzajemno uničevalni proces.«

Rugelj priloga Dela

Seksizem in provokacija v sobotni prilogi Dela

Dlje od tega ni želela. Nobene iskrene označbe, zgolj olajševalna redukcija na nekakšno pedagoško in terapevtsko metodično provokativnost, s katero si bojda zagotovimo napredek. Zatrjevati kaj takega temelji na odpovedi resnicoljubnosti – res ni nobenega indica, da svojih spornih stališč Rugelj tudi dejansko ne bi zagovarjal in vanje verjel.

Pred dvema meseca sem že načel isti fenomen, saj je predsednik republike Borut Pahor sprejel častno pokroviteljstvo dogodka, posvečenega omenjenemu. Vprašal sem se, kako daleč bo šel pri zastavitvi svoje časti:

Se bo predsednik poklonil misli, da so »homoseksualci marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo!« Ali ideji, da je ženska, ki med seksom ne doživi vsaj 5 orgazmov, aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica, moški pa da so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti…?

Glede na analizo medijskih poročil še danes nesporno izhaja, da Rugelj ne nekoč ne v tem trenutku nikakor ni prepoznan za seksista in mačista: po zaslugi časopisov Delo, Večer in vseh drugih. Po zaslugi njihovih urednikov. K temu prištejmo še politiko in mera je polna. Samo da vemo, kje smo. In kako hinavski so novinarji in uredniki, ko o teh družbenih fenomenih govorijo.

Angleški kulturni kritik Matthew Arnold je nekoč dejal, da je novinarstvo literatura v naglici. Tole zgoraj v prilogi Dela je videti kot panegirik v naglici.

Več:

Rugelj, seksizmi in njihovo častno pokroviteljstvo

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

Post scriptum:

In seveda ni konec: očitno je Delo specializirano za Ruglja, zato so 10. marca v njem pribeležili še nov panegirik v naglici, razčlenjen zgoraj, kot se za osrednji medij (ne) spodobi. Simona Bandur je uporabila že videni argument, češ Rugelj je marsikaj izrekal v »na pol v šali, na pol zares«, zaradi česar menda ne more biti kontroverzen psihiater. Neskončno velik napor, da bi mediji rehabilitirali ne samo Ruglja, temveč vse njegove mačizme, seksizme in homofobijo.

Rugelj Delo Bandur

Novi obrambni poskusi Dela ali o pokojniku vse najlepše

 

Sojenje Cakiću: kaj pomeni imeti iste spolne preference

Kot da ni dovolj že to, da bo proces proti Stefanu Cakiću odprt za javnost, zdaj je izpadlo še, da sme obtoženi postavljati posebne, vsaj posredno homofobne preference glede tega, kdo mu bo sodil. V današnjem Delu smo ob robu sojenja za uboj igralca Gašperja Tiča prebrali:

Povedal je namreč, da »glede na spolne preference pokojnega ne želi, da Cakiću sodi oseba z istimi spolnimi preferencami«, na kar so mu zagotovili, da v senatu takšne osebe ni.

Res ne poznam prakse sodišč v takih primerih, tudi ne drži pavšalna ocena, da je sodišče obtoženemu ugodilo. Toda iz zapisanega je moč razbrati, da je Cakića »pomirilo« s pojasnilom, da istospolno usmerjene osebe v senatu ni. Pokazalo je torej pripravljenost slediti njegovi zahtevi.

Cakić sojenje Delo

Začetni del citiranega članka v Delu

Kaj bi storilo, če temu ne bi bilo tako? Mar ni spolna usmerjenost občutljiv osebni podatek, ki zahteva posebno obravnavo, ne pa kar razkrivanje svojih preferenc, kot je zapisano, na odprti sceni, na očeh celotne javnosti?

Kakšna je sploh pravna teža takšne zahteve obtoženca, kakšna je dosedanja sodna praksa? Nesporno njegova zahteva predpostavlja nekakšno pristranost v presojanju, pristati na takšno pričakovanje pa bi bila lahko nedopustna diskriminacija. A bojim se, da je še huje: iz Delovega poročila je predvsem razbrati, da Cakića – če ne gre za psihološko igro njegovega odvetnika – navzočnost istospolno usmerjenih moti iz povsem nedoločenega razloga, tako rekoč iz averzije.

Zgornje je le marginalna opazka v tudi medijsko vedno bolj dramatizirani zgodbi. Pomembno je zavedanje, da bo odločitev po odprtem sojenju za javnost imela fatalne posledice za pokojnikovo družino in njegove otroke. Ne vem, kakšne so bile pravne podlage oziroma možnosti za zapiranje sojenja, ki zadeva v prvi vrsti pravico obtoženega, torej Cakića samega, a se ji je očitno sodnik odpovedal. Z vidika obrambe morda celo ne nujno slaba izbira, saj utegne s pomočjo pritiska javnosti lažje priti do manjše kazni za dejanje, ki ga sicer ne zanika – zanika le to, da je pokojnega želel ubiti.

Dejstvo je, da kakšne posebne pravice javnosti do obveščanja, ki bi utemeljevala dostop do vseh mogočih podatkov z intimnimi in zasebnimi okoliščinami pokojnika in iz takega razloga pritrjevala javnemu sojenju, v tem primeru pač ni najti. Posledica so predvidljive, ker smo jih že doslej, vse od usodnega dneva, lahko frekventno spremljali: mrhovinarsko novinarstvo, izživljajoče se nad pikantnostmi iz zasebnega življenja, moralizirajoče ob spolnih preferencah posameznikov z neskrito homofobno ambicijo, začinjeno s konspiratologijo o nekakšnih gejevskih lobijih in mamilarskih hobotnicah, ki so se zarotile proti nam, poštenim državljanom, zato nam v tej melodrami lobiji ne dovolijo priti do resnice.

Posledično se bodo oni, novinarji, opremljeni s posebnim poslanstvom, pogumno borili do zadnjega diha, da nas obvestijo o vsakem detajlu. Predstavljajmo si zdaj, za trenutek, da bi Cakić namesto zgornje zahteve podal naslednjo:

»Glede na spolne preference pokojnega ne želim, da o meni pišejo novinarke in novinarji z istimi spolnimi preferencami.«

Potem bi najbrž še bolj postalo poudarjeno dejstvo, da bomo, zelo verjetno, pri tem sojenju spremljali obrambne argumente, ki se bodo poigravali s prestopanjem tenke črte med instrumentalizirano ali realno homofobijo na eni strani ter iskrenim opisom dejanskega dogajanja in okoliščin, zaradi katerih je nesrečni igralec obležal v mlaki krvi.

Rugelj, seksizmi in njihovo častno pokroviteljstvo

Je bil psihiater dr. Janez Rugelj genialec ali nastopač? Ta lažna dilema se je dobesedno pojavila v naslovu prispevka Večera, ki ga podpisuje Bojan Tomažič.

Za kaj točno gre? Jutri se bo odvilo prvo srečanje v spomin tega leta 2008 preminulega psihiatra; na spletni strani, posvečeni omenjenemu dogodku, pravijo, da bo odprtega tipa, za izhodišče so vzeli izid njegove menda kultne knjige Dolga pot, ki je izšla pred štiridesetimi leti.

tomažič rugelj genialec

Večerov članek z indikativnim naslovom

V utemeljitvi piše, da je zaradi njegovega dela »še za časa njegovega življenja in po smrti, nastala kopica socialno-varstvenih in programov na področju krepitve zdravja, ki neposredno ali posredno delujejo na temeljnih izhodiščih dr. Ruglja in njegove socialno-andragoške metode.«

In ne le to, omenjeni borec proti alkoholizmu si je zaslužil častno pokroviteljstvo dogodka – nad njim bo bdel nihče drug kot predsednik republike Borut Pahor.

Obsoditi homofobijo in seksizem

O Rugljevem delu je nehvaležno soditi: zdi se, da ga del stroke zavrača, nek drugi del, tesneje povezan z njegovo osebo, pa očitno sprejema. Kateri od njih je večji in ima večjo težo, je najbrž ključno vprašanje, a nihče nima tehtnice. O čemer ne bi smelo biti dvoma, pa je temačna plat Rugljevega delovanja. Če kaj, bi si morali biti enotni v tem, da je njegov jezik, tudi v knjigah, vključeval številne ocene družinskih in družbenih dinamik, ki so nesporno seksistične, mačistične in homofobne. Še več, tovrstne presoje so bile velikokrat osnova njegove diagnostike, ne le družbene – vsaj v nekem delu njegovega strokovnega delovanja.

Moralna zadrega je s tem očitna: v kolikšni meri se v tem, ko se poklanjamo takšnemu avtorju, želeli ali ne priklonimo tudi njegovi menda genialni homofobiji in seksizmu? Do katere mere je slednja sploh mogoče obravnavati izolirano od njegovih strokovnih prizadevanj, še zlasti, če je videti, da so prva in druga stkana med sabo? V kolikšnem obsegu je, upoštevajoč vse naštete dileme, nedostojno in neokusno, da svoje ime za Ruglja kot častni pokrovitelj zastavi predsednik republike, ne da bi pri tem skozi tezo o dveh Rugljih, problematičnem in manj problematičnem, tako ali drugače minimizirali en del njegove podobe? Edina stična točka je najbrž, da sta tako Rugelj kot Pahor kdaj postregla s svojimi seksističnimi miškami.

Nekaj je gotovo: v javnem in medijskem diskurzu imamo velike težave, da bi bobu rekli bob. Tudi pri Večeru. Ko jih neposredno zaznamo in identificiramo, nikakor ne gre z jezika, da bi seksizmu in homofobiji dejali to, kar sta.

Moški pezdeteki in matere, slovenskih fantov grob

V samostojnem prispevku sem že primerjal seksistično javno govorico, v katero sta se zatekla dr. Boštjan M. Zupančič, ki v Ruglju, glede na citiranje, očitno vidi enega svojih vzornikov. Novinar Večera v prispevku, ki napoveduje sobotni dogodek, ponovi nekatere njegove radikalno sovražne, seksistične in homofobne misli. O tem, da je tolkel po »pijančkih, kilavcih, zafuranih in zaležanih Slovencih, ki so jih vzgojile matere, ki niso izbrale pravega oplojevalca«, o »kvarnem feminizmu, ki je privedel do razpada patriarhalnih družin z očeti, ki so še znali udariti po mizi«, da matere »kopljejo slovenskim fantom grob, ko jih delajo kilave«, pa o tem, da so ženske, ki se z njimi poročijo, »nepotešene in širijo svojo prizadetost na otroke in na okolje, v katerem živijo. Možje bežijo zdoma v gostilno, v omamo, v kajenje, zabušavanje, skratka, postanejo zarukanci.« Ali v krajšem navedku iz članka, vehementni kritiki moških pezdetekov:

Svet vodijo moški, in ko povzdignejo glas, udarijo po mizi, vsi utihnejo, jim prisluhnejo in jih razumejo. Če pa to ženska naredi, ljudje rečejo, da razgraja zato, ker je že dolgo ni nihče v postelji dobro obdelal. Spolnost je imel za zapoved, bolj kot se moški razdaja, bolj se obnavlja, ženska pa mora imeti pet orgazmov, če ne je z njo nekaj narobe. Če moški ni razmišljujoč, je pezdetek. Držati mora vajeti v rokah pri vzgoji otrok, se posvečati poklicu, osebnostno rasti z branjem, s telovadbo ali s tekom in se izkazovati v ljubezni. Takih je malo, je vedel, a so elita, otok pameti, ki svet pelje naprej.

Genij ali nastopač – lažna izbira

Čemu od tega ali tistega, kar morda ostaja zunaj provokativnega diskurza, se bodo priklonili na posvetu in koga bo pozdravil Pahor? Je res možno vzpostaviti razliko med dvema Rugljema in od enega abstrahirati? Se bo predsednik poklonil misli, da so »homoseksualci marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo!« Ali ideji, da je ženska, ki med seksom ne doživi vsaj 5 orgazmov, aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica, moški pa da so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti…?

Bizarna je legitimacija Večerovega novinarja, ki uspeva ves seksizem, mačizem in homofobijo prekvalificirati v lažno izbiro med nič manj kot Rugljevo genialnostjo (!) in morda le njegovim nastopaštvom:

Eni so rekli, da je bil njegov pristop zgolj nastopaštvo, da je bil preveč, surov, direkten in žaljiv, za primitivnega so ga šteli. Drugi so ga imeli za genialca, ki ni hodil kot mačka okoli vrele kaše.

Obe evfemistični (?) možnosti sta močno zgrešeni in v končni fazi tam, kjer bi pričakovali jasno besedo ali obsodbo, hote ali nehote olepšujeta dejansko stanje.

Nov obraz generalnega pokrovitelja

Kot rečeno, je tu še generalni, no, častni pokrovitelj. Česa že?

Pahor Rugelj častni pokrovitelj

Pahor kot častni pokrovitelj: s spletne strani dogodka

Borut Pahor ob začetku svojega novega mandata opazno spreminja svoj kurz koketiranja z ljudstvom. Kakor da bi v prvih tednih želel držati svojo obljubo sledenja nekaterim kritikam, ki so ga ob slabem rezultatu pred nekaj dnevi streznile. In res, s pravniško latovščino se je oglasil v primeru sirskega begunca, pohitel je s svojimi konkretnimi predlogi glede zdravstvene reforme, sprejel je ženo priprtega Milka Noviča, končno je menda pripravljen preklicati tudi svojo večkrat dano »obljubo«, da se v politiko ne bo vmešaval. Včeraj je recimo, po poročanju Radia Slovenija, glede Zakona o obrambi skorajda napovedal nič manj kot lobiranje med poslanci:

Ja pa zanimivo, da zakon, kljub pripombam državnozborsko zakonodajno-pravne službe, podpira predsednik Pahor, ki celo napoveduje, da bo obrambni ministrici, če bo treba, celo aktivno pomagal poiskati tistih najmanj 60 glasov poslancev. V ta namen naj bi celo sklical razpravo o nacionalni varnosti. Nekateri se zato že sprašujejo, ali je predsednik prestopil med lobiste oziroma ali tovrstna napoved ne pomeni celo vmešavanje v zakonodajno vejo oblasti.

Dvojni caveat

Nekatera od naštetih dejanj nakazujejo nov vzorec njegovega ravnanja, ki bi ga načeloma veljalo pohvaliti in pozdraviti. Pred prehitrim navdušenjem bi vseeno morali pomisliti na dvoje. Prvič, da so nekatera od ravnanj očitno sporna in precej propagandne narave, česar smo sicer pri njem že navajeni. In, drugič, ker res ne verjamem v iskrenost njegovih dejanj, je tu še en caveat: seveda smemo računati, da bo v svojem zadnjem mandatu Pahor bistveno manj kalkulativen, omleden, sredinski in mlačen, ker se za vse vrste volivcev več ne rabi truditi: čez pet let bo zanj vsega konec. Kar pomeni, da si lahko zdaj res privošči več odkritosti in poštenosti, s tem pa tudi zamere dela državljanov. Do kakšne mere in pri katerih vrstah dejanj, bo zanimivo spremljati.

Več:

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

Ko se je pred tednom ali dvema del novinarske javnosti celo zganil ob ekscesnih stališčih dr. Boštjana M. Zupančiča in se uspel rahlo poenotiti v obsodbi, se je to zgodilo skoraj izključno zaradi zapisa dr. Svetlane Slapšak v Večeru, razkrivajočega katastrofalen miselni horizont omenjenega sodnika glede pravic žensk skozi stališče, ki ga je izrazil o »največji morilki vseh časov« Simone Veil.

Dobro, pri tem sem odštel številne Janševe medijske satelite, ki so gospodu nesebično priskočili v bran. K dinamiki javnega zavračanja je dodatno prispeval v medijih ravnokar objavljeni podatek, da je BMZ slovenski kandidat za članstvo v Odboru za človekove pravice pri ZN. Kar je glede na njegovo opredelitev proti pravici splava figuriralo kot grozljiva in nedopustna izbira naše vlade.

Skriti avtomatizem spregleda

Kje, kdaj in kako mediji prezentirajo tiste prelome, ko iz malodane idolatrije posameznika slednjemu končno odvzamejo avreolo? Vedno so me fascinirali podobni vzniki »spregleda«, s katerim nam servirajo novinarji: nenadoma so nekateri, še zmerom razmeroma maloštevilni, kar čez noč začeli enotno ugotavljati, da imamo opravka s seksistom in mizoginom. In če so ga še včeraj njihovi kolegi obravnavali kot spoštovanja vrednega sodnika s Strassbourga, cenjenega kozmopolita, sodnika, pravnika in filozofa (!), je iznenada po nekem skritem avtomatizmu postal zaničevanja vreden seksist in borec proti pravicam žensk. No, še zmerom sicer le izjemoma.

Težava seveda ni v samem dejstvu, da o nekom povsem spremenimo stališče. Se dogaja. Zaradi nekega partikularnega dejanja ali izjave X je tak obrat logičen in samoumeven. Toda pri Zupančiču gre za nekaj drugega – kot sem že večkrat poudaril, njegov seksizem ni od včeraj, ima permanentno zgodovino in ga lahko natančno identificiramo v njegovih knjigah.

Ena od ilustracij povedanega obrata je kolumna Jožice Grgič v Delu. V tistem časopisu, ki se nikoli, celo ob zadnjih dogodkih ne, ni vrednostno opredelil do nevzdržnih Zupančičevih stališč. Še več, večino časa mu je odmerjal prostor.

Grgič nadškof morilka BMZ

Delova kolumna o nadškofu, morilki in Zoretovi referenci

Zmaji, ki žrejo ženske sadove

Na ravni zapisanega se z njeno kolumno z naslovom »Nadškof in morilka«, ki sploh ni posvečena Zupančiču, temveč govoru nadškofa Stanislava Zoreta na Brezjah o »odgovornosti do življenja«, lahko sicer povsem strinjam. Ker gre po moji evidenci za sploh prvi zapis v tem časopisu, ki posredno problematizira Zupančičevo ekscesnost, sem bil pozoren na diskurzivne načine obravnave Zupančiča. Primarna ost je, kot rečeno, posvečena nadškofovim mnenjem o ženskah, pravici do splava in seveda vpeljavi Zoretove obrambe Zupančiča skozi stavek »Nedavno smo lahko doživeli, kakšnih besed je bil deležen človek, ki se je zavzel za nerojeno življenje«.

V nadaljevanju se nadškof poigrava z Razodetjem 12 in vizijo žene in zmaja, tako da v svojem brezjanskem govoru med drugim zapiše: »Na njenega otroka pa preži zmaj, ki hoče požreti sad njenega telesa.« Novinarka Dela ost nadškofovih stališč obsodbe splava usmeri predvsem v dejstvo, da se ta raje obrača na »mizoginega Boštjana M. Zupančiča kakor na papeža Frančiška. Frančišek je v svetem letu usmiljenja 2016 sporočil, da lahko vsi duhovniki podeljujejo odvezo za greh splava.«

Kot rečeno, pri tem ima poanto in z njo se strinjam. Toda kdaj točno se je odvil prelom, kjer je za Delove novinarje še včeraj bil avtor, s katerim so sopodpisovali njegove knjige, zdaj pa je nekako nevidno postal univerzalna referenca mizoginije in odurnih stališč o pravicah žensk, ki nam nemudoma lahko služi celo za kritiko stališč Cerkve?

Ali kot zapiše Grgičeva: »Pri Zupančiču smo vajeni podobnih izjav, sploh kadar se nanašajo na ženske.« Bo to res držalo? Če smo jih »navajeni«, zakaj so jih doslej novinarji spregledovali in se pretvarjali, da jih ni? Smo v redkih primerih, ko se dogaja, priča post-festum brisanju lastne odgovornosti, operaciji das Ungeschehenmachen, znotraj katere se ustvarja vtis, da razlike med prej in potem ni bilo? V splošnem Delo in podobni mediji dejansko uporabnikom dolgujejo pojasnilo, če želijo ohraniti svojo verodostojnost.

BMZ spomni na Ruglja

Ko je včeraj BMZ v svojem slogu na Facebooku spomnil na pokojnega psihiatra Janeza Ruglja, sicer previdno brez vsebinskega komentarja, se je odprla podobna dilema: kakšne medijske obravnave je bil deležen slednji?

BMZ Rugelj

BMZ in njegovo obujanje spominja na Ruglja

Splača se analizirati, kakšen zapis časopisa Dnevnik je zbudil njegovo pozornost. Uvod v cvetober Rugljevih paberkovanj nam ponuja nekaj primerjav. Zapis z dne 18. februarja 2008 z naslovom »In memoriam: Nekaj sočnih nepozabnih Janeza Ruglja« je relativno dolg za navajanje, a ga bom citiral v celoti:

Minuli teden nas je zapustilo eno najbolj znanih imen psihologije na Slovenskem: Janez Rugelj. S svojimi izjavami in načinom delovanja, ki so pogosto mejili na rob družbeno sprejemljivega, celo spornega, se je zagotovo v zgodovino slovenske psihologije zapisal kot nepozaben člen. In da obudimo nekaj spominov na njegovo delo, vam ponujamo nekaj njegovih nepozabnih izjav. Preberite…. in si seveda mislite svoje.

– “Vsak študent bi moral imeti pravico ponavljati letnik samo enkrat! In to pred stroko komisijo, po ustrezni psihoterapevtski proceduri. Vsak ki ponavlja letnik več kot enkrat je zabit in zato nesposoben za študij!”

– “Vse ženske so frigidne, nadute, slepe, sadistične in poniževanja vredne. Moški pa so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti…”

– “Na tem svetu so ostali samo še nevrotični faliranci, zato je skrajni čas da izumremo.”

– “Svojo ženo sem vedno peljal s sabo v hribe… zato, da mi je nahrbtnik nosila!”

– “Vsi pacienti ki pridejo k meni so navadni kreteni, katerih ne mislim niti podrazno crkljati ali jim dajati potuho!”

– “Homoseksualci so marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo! Treba je uporabljati natančne izraze, da se ve, kam homoseksualci spadajo. Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški!”

– “Ženska ki med seksom ne doživi vsaj 5 orgazmov je aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica.”

– “Vsak ki pri meni prestane zdravljenje, stopi v elito.”

– “Osnovna značilnost Slovencev je ta, da so pezdeki.”

– “Nemčija stoji tik pred pokopom! Vodilno vlogo v državi ima namreč ženska – in to celo takšna, ki ni sposobna roditi, kaj šele da bi bila erotično zanimiva!”

– “Pravi moški počasi izumirajo! Kako pa naj ne bi, če jih vzgajajo čudne feministke, samske ali s pobeglim možem. Očetov enostavno več ni.”

– “Za vse partnerske, družinske in starševske probleme tega sveta so krive ženske! Zato ker izbirajo neustrezne oplojevalce!”

– “Vse ženske so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne! Enostavno niso sposobne za moške zadeve. Sodoben in vsestransko razvit moški ima ženo, tajnico, prvo in drugo asistentko – in z vsemi lahko vzpostavlja “obetaven erotičen odnos”. Jaz sem star 77 let, pa imam še vedno te možnosti! Vse delajo zame! Povejte mi kje lahko najdete 77 letno žensko, ki bi zanjo delal mož, tajnik in asistent?!”

– “V cerkvi so samo zarukanci! Kakšni so to deci, ki morajo skrivat svojo spolnost. To so sami “drkadžije”!”

– “Moški ne znajo seksati in pika! Imam žensko zdravnico, ki je seksala 2000 in vsakič brez orgazma! Moški bi morali biti umetniki seksa, v resnici pa so navadni luzerji, budale!”

– “Vsi homoseksualci so navadni zarukanci, z zakrnelimi možgani. Samo heteroseksualen moški lahko zaplodi – vse drugo je izvržek. Ok, če smo natančni, tudi homoseksualec lahko zaplodi, vendar to ni estetsko!”

– “Homoseksualce bi bilo potrebno preganjati po naravnem pravu, kajti niso polnovredni in polnoveljavni ljudje. Sploh še ne vemo zakaj natančno nastanejo! Sami priznavajo, da so nesposobni ljubiti žensko, prmejduš! Jaz pravim: če imaš krasno žensko, ki ti je na razpolago da z njo delaš kar hočeš – in če tega ne izrabiš, potem si navaden kozel!”

Ne vem sicer, zakaj se je nepodpisani avtor Dnevnika odločil ustvariti zbirko citatov, s katerimi je Rugelj svojčas zaslovel. Kajti če pomislimo, da je to storil tik ob njegovi smrti, ko se pišejo nekrologi, se nam razpre še vprašanje pietetne dimenzije razprave o pokojnem. Verjetno bi bilo precej tragično, če je to edino, kar velja pri njem omeniti.

V družbi istomišljenika

Po vsem sodeč nas je BMZ kar sam opomnil, da še zdaleč ni edini seksist v javnem prostoru in da se z njegovimi mnenji lahko kosajo tudi drugi. In res, Rugljev šovinistični diskurz in odnos do žensk in posredno moških, do gejev in lezbijk ali drugih družbenih skupin, je najbrž še hujše sorte od tistega, ki ga promovira omenjeni sodnik in varovanec ministra za pravosodje.

Lahko le ugibamo, kaj točno je želel z objavo, ti. Facebook delitvijo, poudariti. Morda to, da ni osamljen, da je v dobri družbi istomišljenikov. Verjetno je blizu čas, ko bo citiral še mag. Romana Vodeba. Vsekakor smo mu lahko hvaležni, da nas je spomnil na primerjavo obeh diskurzov in dejstvo, da v njem najdemo številne podobnosti: oba nekako menita, da so v tem svetu na oblasti psihopati in nevrotični faliranci, zato je verjetno skrajni čas, da izumremo. Oba menita, da ženske mislijo z zadnjico in da so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne. Le Rugljevih stališč do splava ne poznamo dovolj dobro, a znabiti, da se oba misleca tudi okoli tega ujameta.

Mediji kot legitimatorji seksističnega diskurza

O vsem tem le mimogrede. Kar me najbolj intrigira ob vpeljavi primerjave, so bolj načini medijske legimitacije seksističnega diskurza. Znova bi rad poudaril, da najbrž kakšne posebne obsodbe Boštjana M. Zupančiča ne bi bilo, če njegovo grobo stališče do Simone Veil ne bi vsebovalo podtonov kratenja človekovih pravic ženskam in odtenkov antisemitizma – vsaj tako meni slovenska judovska skupnost. Trdim, da njegov seksizem nobenega od množičnih medijev pri nas ni izrecno zmotil.

Nekaj podobnega se je deset in več let nazaj dogajalo z Rugljem. Množični mediji so njegove poglede z velikim veseljem legitimirali in pridno vrteli »sočne« izjave, ne da bi jih zares obsodili ali se do njih distancirali. Resnično iritirajoč je že Dnevnikov uvod v navedene domislice – avtor jih evfemistično opiše kot nekaj, kar »pogosto meji na rob družbeno sprejemljivega«, jih nato oceni kot potencialno »celo sporne«, nato pa jih po svoje nagradi s presojo, da bodo prišle v zgodovino slovenske psihologije »kot nepozaben člen«.

Nato nas opozori na »njegovo delo« in nam ponudi »nekaj njegovih nepozabnih izjav«. Kakor da je nepozabnost edina kvalifikacija, celo pohvalna, ki bi jo morali gojiti do njegovih mačizmov, seksizmov in homofobije. Za konec nas povabi k branju in temu, da si lahko o domislicah »seveda mislite svoje«.

Seksizem kot nepozabnost

Poziv k temu, da si »mislimo svoje«, je kajpak poziv k navidezni demokratični odprtosti in toleranci do povedanega. Do seksizmov in homofobije, torej. Ko bomo morda čez nekaj let lahko trezneje primerjali medijski odnos do Ruglja in Zupančiča, verjetno ne bomo ugotavljali večjih razlik. Še zmerom živimo v družbi, kjer je po odločitvi novinarske javnosti seksistična govorica zgolj neka nepozabnost, če citiram Dnevnikovega pisca, je rob družbene sprejemljivosti in do nje ima lahko vsak svoje mnenje. Do trenutka, ko bo postala nesprejemljiva in o njej ne bo mogoče imeti afirmativne sodbe, bo očitno moralo preteči še kar nekaj časa.

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

 

Rugelj Dnevnik seksizmi

Še članek s cvetoberom Rugljevih nepozabnosti, prvi del

Dnevnik Rugelj 2

…in drugi del