Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki

No, pa smo preživeli še en čudaški enourni zvarek mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma, ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti, kot sta nam ga servirala dr. Andrej Perko in dr. Jože Možina. Bilo je nepozabno in prejkone simptom nekega političnega in ideološkega trenutka, ki ga živimo v Sloveniji, paralelno pa ga intenzivno diha tudi nacionalka.  Še zdaleč ne prvič, o javnem servisu v primežu gurujev spolnega konspiracizma sem, med drugim, pisal v Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija in Spontana ideologija seksizma in njeni častilci.

perko možina 1

Psevdoznanstveni diskurz na nacionalki: Perko in Možina o pomanjkanju pravih dedcev

Pretežno je šlo mimo odziva slovenske akademske skupnosti, feminističnih združenj in civilne družbe, kar pač pomeni, da smo vredni različnih Perkov, kakršne nam servirajo množični (nacionalni) mediji.

O dragocenem uvidu v seksizme

O tem, kako postajamo neobčutljivi na znanstveno resnico, kako nas na vseh koncih dohitevata politična in novinarska nekorektnost, tokrat ne bom. Festival homofobije, seksizma, antifeminizma, ksenofobije in sovraštva, katere osnovni motiv je bila katastrofična ogroženost moškega spola v sodobni družbi, so z vsemi slovničnimi napakami vred na javni radioteleviziji oglaševali takole:

V pogovoru, ki ga vodi Jože Možina bo priznani psiholog in psihoterapevt Andrej Perko spregovoril o svojem zgledu boja z alkoholno zasvojenostjo. Ob metodi dr. Ruglja se ni le fizično ozdravil odvisnosti, vzpostavil se je kot njegov naslednik, ki že več kot 20 let rešuje ljudi v stiski. Gre za najtežjo a tudi najuspešnejšo metodo, kot pravi. Njen končni rezultat je vsesplošni intelektualni in duhovni dvig človeka in višja raven zavedanja. K njemu ne prihajajo le alkoholiki, teh je le 15 odstotkov, ampak ljudje, ki bi radi izboljšali kakovost svojega življenja. Posebej izpostavlja primer uspešnih samskih ženski, ki si težko dobijo moškega partnerja. Ob tem se naveže na sodobno zahodno družbo, ki, kot pravi, moške potiska iz družbenega in celo družinskega življenja. Gre za »kulturno kastracijo moških« o čemer je pisala že dr. Vesna Vuk Godina. Dr. Perko meni, da je šla feminizacija družbe predaleč in da vsi, posebej ženske, pogrešajo »prave moške«. Ti pa izginjajo, dodaja dr. Perko, ker ob izločanju moških ni več vertikalne avtoritete, ki je nujno potrebna za vzgojo: »Fante je treba vzgajat, pripravit na realno življenje. Mama je vedno ljubeča, oče pa ne, mora pripravit svoje otroke, zlasti fante, da bodo lahko v tem življenju, ki je kruto, napredovali«. Dr. Perko meni, da gre po njegovem pri »kriminalizaciji moških« za zaroto kapitala, ki v družbi brez avtoritete lažje uveljavlja svoje interese. Ustvarja se »množica, ki je pripravljena molčati«, kar ustreza tudi politiki. Za razliko od drugih kultur po svetu, ki imajo naboj in energijo je zahodna družba po njegovem v upadu ali celo zapisna na »kulturi smrti«. Ena od stran poti, ki je po njegovem je sedaj pogosto favorizirana teorija spolov, ki je za dr. Perka v nasprotju z naravnimi zakoni.  Dr. Andrej Perko je po lastni izkušnji in izkušnjah svojih skupin prepričan, da je predpogoj za uspešno soočanje s težavami disciplina in pripravljenost za napor tako fizični kot tudi intelektualni in duhovni. Pogovor s priznanim in uspešnim psihologom in psihoterapevtom nam ponuja drugačen pogled na številne aktualne pojave. Njegov uvid je pogosto nasproten z »glavnim tokom« ter zato še toliko bolj zanimiv in dragocen.

Komični odtenki konspiracizma

V oddaji izrečena nepozabna domislica o slepem črevesu feminizma, ker da feministke same sebi pljuvajo v skledo, saj ostajajo nepotešene in so posledično do moških napadalne, ni bila vredna le RTV, saj je v naboru stalnih ubesedovalcev mizoginih domislic o kriminalizaciji moškega v celi seriji slovenskih medijev od Večera (povedati antifeministični bob?!) do Dela že stalna praksa, edino presenečenje enournega pogovora se, vsaj zame, skriva drugje.

Namreč v komičnih odtenkih učinka konspiracizma, v katerega se ulovita dva relativno heterogena motiva navedene kvaziteorije, tako kompatibilne z desničarskimi agendami – kajti misel, ko jo zagovarja Perko s svojim intelektualnimi avtoritetami, je dejansko takšna. Kako združljivi sta namreč obe naraciji prva, povsem mizogina, o prevladi žensk, tudi z elementi homofobije, ter tista druga, ksenofobna, o ogrožujočem prihodu migrantov?

Goran Klemenčič je dec

Iz teze, da je zahodna družba pomehkužena in do kraja feminizirana, da moški niso več moški, da smo sredi dekadence, kjer moških ni več in zato ne odigrajo svoje vloge, kot sta se močno strinjala voditelj in gost, zdaj nenadoma preti še nova nevarnost: k nam v Slovenijo in Evropo prihajajo milijoni »pravih moških«. No, ni čisto res, da ni več »pravih dedcev«, kot je večkrat dejal Perkova referenca, dr. Boštjan M. Zupančič, saj se vendar, sicer izjemno redko, še najdejo. Pri tem je imel v mislih, zelo dobesedno, na primer svojega začasnega delodajalca, o čemer piše v članku Seksizem in mizoginija skozi psevdoznanstveni diskurz: medijski konteksti obravnave »napačnega spola«:

 »Goran Klemenčič je dec. Problem je to, da takih, kot je on, ni več. Če bi bili, potem bi bilo vzpostavljeno drugačno razmerje med jinom in jangom, ravnotežje. Prestavljajte si, kakšna bi bila Slovenija, če ne bi bila tukaj en Goran Klemenčič, ampak bi jih bilo tisoč, bila bi res pravna država.«

Z maternico osvajajo Evropo

»Vse dam,  tudi svojo kariero, za korektnega dedca,« je odobravajoče navedel eno možnih rešitev iz ust svoje pacientke. Perko, ki nenehno citira Zupančiča, govori tudi o migrantih, ki »nas bodo preplavili« in je nekje celo slišal turškega predsednika Erdogana reči tole: »Pojdite v Evropo, plodite se in z maternico bomo osvojili Evropo«.

Povedano drugače, migrantski moški včasih celo po zaukazanem diktatu domnevno neusmiljeno ogroža avtohtonega »našega« moškega. Močan moški šibkega. Begunci se sicer nikoli ne bodo »asimilirali v našo družbo«, ker je to »nemogoče«, pravi psiholog, a poglavitna težava je v tem, da ima prihajajoče trume moških ravno tisto, kar Perko in Možina pri domačih pogrešata.

Komični učinek je torej tale: register psevdoznanstvenega diskurza o moških in ženskah se z registrom ksenofobije ne ujame, postane nekoherenten in nesmiseln, kajti po njem bi zahodna dekadentnost kulture smrti bila rešena zanesljivega propada, če bi vrata odprli vzhodu, ki je menda poln energije, prekipeva od življenja in prinaša pravo maskulinost. Ali kot je zapisala Ranka Ivelja v svojem komentarju:

Zahodna družba je zato na robu prepada, preplavili nas bodo migranti, med katerimi je še dovolj pravilno vzgojenih »pravih moških«, ki seksajo, ne pa prijateljujejo z ženskami. Sveta Marija pomagavka, reši nas!

Edina točka, na kateri se ti registri ujamejo, je občutek ogroženosti. Po Perku je naša poglavitna težava pač protimoška zahodna družba, kajti »jaz pravim, da gre za zaroto, kako moškega izložiti iz družbenega življenja. Ne samo družbenega, družinskega.« In potem je tukaj še neuničljivi feministični in gejevski lobi, ki »nam vsak dan nosita na pladnju, kako moramo razmišljati«, nakar si neupravičeno homofob, sta se potožila sogovorca, če v to ne verjameš. Ali kot je prikimavajoče povedal Možina: »To je popolnoma nesprejemljivo!«

Trije nasprotniki moškega in dve urednici

Ko se dve zaroti, sovraštva do žensk, ki itak v svoji inferiornosti »mislijo z zadnjico« (Zupančič), in potem še sovraštva do migrantov, na koncu srečata, postaneta v sferi racionalnega nekompatibilni. Iz druge bi morala slediti nekakšna ksenofilija, vsaj v primeru beguncev z Vzhoda, a dejansko sledi nova bojazen z vsemi pretnjami, da si bodo prilastili naša dekleta, naše žene. Neutemeljeni blodnjavi strah, ki stoji v njenem ozadju, zdaj nenadoma podvoji izvorni občutek moške ogroženosti, s čimer je osnovna teza dobila kar tri nevarne nasprotnike: žensko, ki se manifestira v seksizmu in mizoginiji ter napihuje v mačizmu, istospolno usmerjenega moškega ali žensko, ki se kaže v homofobiji, in končno begunca, ki se potem prelije v ksenofobna in islamofobna prepričanja.

Najbrž mora biti kar posebne vrste spolni mazohizem, da nam nacionalka takšne oddaje omogoča po zaslugi dveh žensk, urednice oddaje Lidije Hren in odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič.

Več:

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Dragić je velik. Alah je velik. Ampak naš Bog je največji.

Seveda gre za še eno apropriacijo športnih uspehov naših košarkarjev. Kititi se s tujim perjem je najslajše. Prozorno je, ko se politiki slikajo s športniki in se nanje šlepajo ob uspehih. V demonično depolitiziranem prostoru, ki ga v Sloveniji še bolj ekscesno kot običajno radi ustvarjamo, je šport za dvigovanje ugleda politikov rešitev iz permanentne stiske nizke podpore, ki jo uživajo pri državljanih.

Včasih steče politična operacija v malce drugačni smeri. Ko govorimo o Janševi Nova24TV, ki nas edina približuje resnici, kakor se hvalisajo v svojih propagandnih sloganih, postane tudi vsebinska, ideološka in v tem primeru religijska:

Neustrašni Goran Dragić s križem okoli vratu pokazal Turčiji in Evropi, da njegovega Boga, ki mu je pomagal do zmage, ne morejo cenzurirati!

Emocionalna hipertrofija v naslovu nam takoj sugerira, da so športni rezultati proizvod božje intervence. Na podlagi česa so to ugotovili novinarski znanilci resnice? Ker je Dragić pred kamere v Carigradu stopil z verižico okoli vratu, na kateri je križ.

Dragić križ nova muslimani

Nova24TV in resnica o križu

Od tod brž sledi zmagovito spoznanje: Dragić je na posebni misiji, ki močno presega košarkarsko. Ne le, da je Bog player vseh playerjev, tam ni le Dragić, da bi nas osrečeval, temveč še njegov asistent. Preko njega nam pošilja Dragića, da bi Turkom v posmeh pokazal, katera religija je prava. Ker njihova namreč ni: Evropa se trudi ustreči muslimanom, cenzurira »domače« verske simbole, kristijanofobija povečuje nestrpnost Turkov do kristjanov.

In potem se najde Dragić, naš heroj, ki jim, kot kakšnim vampirjem, pred očmi pobinglja s križem. In to pravoslavnim! Še več, košarkarski heroj je tudi religijski heroj, ki je v rog ugnal še medije:

Slovenski kapetan Goran Dragić je zmago na parketu milijonskemu občinstvu na očeh proslavljal s pravoslavnim križem okrog vratu. V prenosu cenzura pač ni mogoča.

Avtor z inicialkama T.F. se nato razpiše še o Erdoganovi Turčiji, v kateri je menda Sveto pismo »teroristično gradivo«, kjer se diskriminira vse študente krščanske veroizpovedi, »saj so številni pri pouku prisiljeni citirati islamske preroke oz. povzemati koran, udeleževati se morajo tudi islamskega verouka«.

Končno je apropriacija športnikov na podlagi njihovih odličnih uspehov dobila čisti politično-ideološki zven: Dragić je s križem okoli vratu nekdo, ki provocira domačine, a tudi domače »levičarske medije politike«, ki so islamu naklonjeni in v svoji zmedenosti ne vedo, kako bi interpretirali njegovo gesto.  Njegova misija je dvojna.

Ne le športnik, Dragić je religiozni upornik, tik pred polfinalno tekmo s Španijo v enako športnem žargonu narisan kot nepremagljiv in predan priprošnjik, nad čigar uspehi bdi sam Bog, kar v praksi seveda pomeni, da brez nesebične pomoči od tam zgoraj ne bi bilo nič:

Nihče ni mogel narediti popolnoma ničesar, zgolj nemo so lahko opazovali svetovnega košarkarskega zvezdnika, kako se svojemu Bogu zahvaljuje za zmago in hkrati prosi za srečo tudi na naslednji tekmi, ki čaka Slovenijo – danes ob 20.30 uri bo namreč v polfinalu, prav tako v največjem turškem mestu, nasprotnik velesila Španija. Z zmago bi si Slovenija že zagotovila prvo medaljo na velikih košarkarskih tekmovanjih.

Skratka: Dragić je velik. Alah je velik. Ampak naš Bog je največji.

Dragić križ Nova

Izsek iz istega članka: priprošnje in zahvale, brez katerih ni in ne bo športnih uspehov

Preveč gostoljubna arijska kri do islamskih teroristov

Zadnji teden ali dva pogostih terorističnih in drugih incidentov v zahodni Evropi, ki jih mentaliteta množic, pregnetena z medijskimi turbo pospeševalniki, rada tlači v rubriko »Islamska država spet napada«, je tudi v Sloveniji dvignila stopnje prostodušnega legitimiranja islamofobije na vseh koncih in krajih. Predvsem pri številnih novinarjih in publicistih.

Zadnji napadi v Nici, Bruslju, Münchnu in drugod so spodbudili tudi bivšega ministra dr. Žigo Turka, da nam po znani in preverjeni enačbi »Ni vsak musliman potencialni terorist, je pa vsak terorist musliman« oziroma »Prihod muslimanov v Evropo prinaša terorizem« ponudi nekaj svaril pred tem, kar nas menda čaka zaradi naše prevelike, a kratkovidne evropske prijaznosti do beguncev. Takšnih, ki tako ali drugače temeljijo na prepričanju o intrinzičnem zlu islama.

Odmevi opozarjajo

Turk je svoje čudenje zgradil na ogledu Odmevov, kjer je Tanja Gobec gostila obramboslovca Vladimirja Prebiliča in popotnika Gregorja Preaca; slednji je verjetno rekorder med posamičnimi domačimi avtorji po objavah opozorilnih besedil pred nevarnostjo in nasiljem, ki pretita Evropi v begunski krizi.

Ne, seveda ne gre za ksenofobijo ali njeno mejo, tu je vedno znova na delu Verneinung. Gre za tisto drugo, ne čisto dobro artikulirano agendo zaskrbljenca, na katero se podobni sklicujejo: »Mi vas zgolj opozarjamo, poskrbite zase, poskrbimo za varnost!«

Odmevi Gobec Preac Prebilič

Opremljena s takima gostoma je Gobčeva namreč v nekem trenutku Turkovo pozornost uplenila zaradi naslednjega začudenja, s katerim jima je postregla:

Zakaj napadi tudi v Nemčiji, ko je to vendar država, ki je najbolj gostoljubna do beguncev?

Kar je Turka zmotilo, zadeva njegovo oceno, da gre za deplasirano napačno izhodišče voditeljice: »Podmena v ozadju vprašanja je, da islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne. Ker prišlekov ne sprejemajo. Terorizirajo, da bi se maščevali za ksenofobijo domorodcev. Za napade naj bi bili krivi tisti, ki niso bili dovolj gostoljubni, ki se drznijo podvomiti v prevladujočo doktrino gostoljubja. Ker je treba ljudem povedati, da se bomo napadom izognili edino tako, da bomo migrante sprejemali odprtih rok. Čim več, tem bolje.«

Muslimani dežujejo

Pisec se, kot vidimo, posmehuje novinarkini naivnosti. On pač že ve, da gostoljubnost ne prepriča muslimanov, da ne bi uporabili terorja, novinarka pa tega ne razume. On ve, da islam je intrinzično zloben in ubijalski, medtem ko se novinarki ne sanja. On se spozna na meteorologijo, v Odmevih se uredniki ne, zato se čudijo vremenskim dogodkom. Ali kot pravi s primero, s katero želi opozoriti na enakovrednost pozicij:

»Zakaj poplave v Angliji, ko pa je tam vendar padlo največ dežja?«

Turk želi reči samo tole: zakaj se čudite, da je toliko terorizma, če pa je v Evropi vedno več muslimanov? Pustimo ob strani, rečeno mimogrede, da bivši minister ne loči med trditvama »Islamisti ne napadajo držav, ki so gostoljubne« in »Islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne« – v prvi imamo uvedeno zgolj korelacijo med napadi na države in gostoljubnostjo, v drugi pa je med njima uvedena vzročna povezava, ki je voditeljica Odmevov v svojem izraženem stališču ni izrekla in ne implicirala.

Janšev superminister, kot so mu dejali, je nekoč pokrival tudi kulturni resor, morda bo nekoč kakšnega za integracijo. Ko je v Odmevih uvidel »napačen okvir« – deduciral ga je iz omenjene trditve – je pohitel postaviti pravega. Zelo preprostega in z že omenjenim enačajem med muslimani in terorizmom, takole:

Neprijetna resnica namreč je, da več kot je muslimanov, večja je nevarnost terorizma. Na Japonskem npr. ga ni nič, ker je zaprta za priseljevanje, še posebej za priseljevanje muslimanov. Napadi so tam, kjer so velike koncentracije muslimanov iz okolij brez sekularne tradicije.

Res je treba dodati: previdno je uvedel razlikovanje med muslimani s sekularno tradicijo in tistimi brez nje. Na tako rekoč dobre in slabe muslimane. Tisti, ki prihajajo v Evropo kot begunci, so evidentno slabi; proti njim ne bo, še pravi, zadostovala niti nemška arijska kri:

»Z množičnim prihodom migrantov lani in letos tudi v Nemčijo prihajajo ljudje, ki so kulturno-civilizacijsko še bolj drugačni in zato bodo večji tudi problemi. Nemci si morda domišljajo, da je njihova arijska kri dovolj močna, da jim bo kos. Ali pa se motijo.«

Vojna bo

Še več, avtor verjame, da bodo migranti proizvedli vojno, kajti želeli bodo priti na oblast: »Če 1400 let zgodovine konfliktov med Zahodom in Orientom kaj pove, je to, da Muslimani nikoli in nikjer niso dolgo v miru živeli skupaj s Kristjani. Razen, če so bili prvi na oblasti. Verjetno zato, ker so Muslimani delali na tem, da bi prišli na oblast – kot se je to zgodilo npr. v Indoneziji, kot so poskušali v Indiji, kot se dogaja v podsaharski Afriki. Tradicionalni Islam pač ne zna biti ločen od države in hoče državo ugrabiti.«

Pri ksenofobičnih posploševanjih in fear-mongering taktikah je na delu vedno ista zgodba: njeni protagonisti se branijo takšne označbe. Razumejo jih kot diskreditacijo, svoja stališča pa kot nedolžne, racionalne in objektivne razlage sveta in dogajanj v njem. Poseben užitek svoje pozicije črpajo retroaktivno, običajno skozi maksimo »Saj smo vam povedali, pa niste poslušali. Zdaj pa imate!«

Turk zakaj terorizem

O tem, da so svoja stališča zgradili na predsodkih in pomagali dirigirati sovraštvo, ne želijo slišati ničesar. Nekdo, ki verjame, da je nesekularni islam intrinzično nagnjen k nasilju in podpira terorizem, zaradi česar bi smeli vzpostaviti korelacijo med obema, bi moral za to navesti konkretne dokaze. Ne, ni se zgodilo.

Who speaks for Islam?

Profesor John Louis Esposito na Georgetown University v Washingtonu je skupaj z Dalio Mogahed že pred leti,  po 11. septembru 2001, opravil obsežno raziskavo za Gallupov inštitut pod naslovom »Who Speaks for Islam?«. Leta 2008 sta svoje izsledke izdala tudi v knjigi z istim naslovom: v šestih letih sta analizirala okoli 50.000 muslimanov v 35 državah in ugotovila, da npr. Američani in muslimani enako zavzeto zavračajo teroristične in druge napade na civilno prebivalstvo – glede moralnega upravičevanja ni nobene posebne razlike. V isti raziskavi je pokazal, da je napad 11. septembra podprlo le 7 odstotkov vseh anketiranih – avtorja jih imenujeta »politično radikalizirane«.

Začetne Turkove trditve, češ prihod muslimanov predstavlja večjo nevarnost terorizma, s tem sicer čisto neposredno še nismo zavrnili. Omenjena raziskava je pokazala le na to, kakšno stališče gojijo do nasilnih dejanj, posredno pa tudi, da v njihovi politični ali religiozni naravi »intrinzično« ni nič takšnega, da bi jih morali z njimi povezovati. Kajti če bi se nad terorizmom res navduševali, bi o njem morali imeti afirmativno mnenje.

Nobenega dvoma sicer ni, da se muslimani kot povzročitelji terorističnih dejanj v Evropi v zadnjih letih pojavljajo vedno pogosteje. Tega nihče ne želi opravičevati, kot sem želi največkrat imputirati, nikoli in nikdar. Toda leta 2009  je npr. Europol ugotavljal, da je več kot 99 odstotkov takih dejanj v zadnjih treh letih bilo izvedenih s strani nemuslimanov.

Če bodo želeli Turk in podobni pokazati, da jih ne vodijo ksenofobni in islamofobni stereotipi, ampak resna skrb, češ muslimani predstavljajo absolutno nevarnost terorizma in nove vojne v Evropi, ker so intrinzično destruktivni, bodo onstran praznih posploševanj morali predstaviti nekaj več dokazne evidence. Tudi takrat, ko hitijo islamskega napadalca, ki se je zgledoval po Breikovih protislamskih stališčih in imitiral neonacistična ksenofobna nagnjenja, čisto mimogrede stlačili v svojo rubriko islamsko motiviranih fundamentalistov.

Več:

Turkova hitra misel in afriška počasna

Medijsko sovraštvo do islama in vzniki nasilja

Zdi se, da smo doma priča prvim nastopom nasilja, ki bi jih smeli neposredno pripisati medijski asistenci in stampedu ščuvanja proti beguncem, posredno s tem tudi proti muslimanom. Tistemu hujskaštvu, ki se mu odgovorni ne želijo na noben način upreti. Kot da je razbito okno na stavbi s sedežem Islamske skupnosti prvi grozeči pokazatelj povedanega:

V Islamski skupnosti v Sloveniji so opozorili, da smo bili v preteklih dneh s strani nekaterih medijev priča vsakodnevnemu pozivanju in hujskanju ljudi na linč muslimanov in njihove skupnosti.

Kot so zapisali v sporočilu za javnost, so pozivi nekaterih medijev pripeljali do napadov v noči s sobote na danes, ko je neznani storilec razbil okno pri vhodnih vratih na objektu Islamske skupnosti v Sloveniji. Podoben primer se je po njihovih navedbah zgodil leta 2008, tudi takrat je policija opravila ogled, vendar storilca niso odkrili.

MMC sovraštvo muslimani napad

Muslimani so torej sami presodili, da so žrtve nečesa, kar čutijo kot poziv k hujskanju. In pokazali s prstom na tistega, ki ga, 29. novembra letos, ne politika ne novinarski ceh še nista pripravljena vzeti kot resen problem. Na kar velik del slovenskih medijev.

Analize, kako profesionalno postopajo ob begunski krizi mediji, dejansko ni. Še huje je, stara rakasta rana, ko del slovenske scene ne želi obsoditi ravnanje drugega dela  – ja, redke razsodbe NČR tega dejstva ne spremenijo – in ga raje ignorira, se kar ponavlja in seveda ne zaceli.

Vzemimo zgolj naključen, prav današnji zgled. Na dan, ko so mediji pisali o nasilju ali vandalizmu nad objektom. Kdor je denimo kliknil na spletno stran Reporterja, je že na njegovi vstopni strani lahko zagledal nič manj kot devet (!) naslovov in prispevkov, ki zelo točno ustrezajo opisu Islamske skupnosti, z vsemi elementi grobega fear-mongering, posploševanja in izkrivljanja ali širjenja nestrpnosti. Praktično drug(ačn)ega naslova ni.

Reporter vstopna stran 9 primerov begunci sovraštvo

Še več, zvečer se je sovražnemu diskurzu pridružila še nova tendenciozna naslovnica nove številke in – kaj pa drugega – celo seznam potencialnih lokacij v Ljubljani, ki jih lahko napadejo teroristi.

Že zdaj lahko napovemo, z veliko induktivno verjetnostjo, da razen ustreznega diskreditacijskega kaznovanja tistih, ki bi utegnili nasprotovati takšnim novinarskim maniram, ne gre pričakovati nobenih odzivov ali reakcij. Najbolj tragično je vedno, ko mora sama žrtev opozarjati na tiste, ki z izjemno vnetostjo, praktično fanatično privrženostjo širijo strahove, stigmatizirajo in sejejo odpor. Ne vemo še, kaj utegnejo storiti muslimani, toda očitno bodo posledice patološke politizacije in ideologizacije slovenskih medijev preizkušali in čutili na svoji koži.

Vendar popustkov za novinarje pri tem ne bi smelo biti. Slovenski novinarski kodeks obsoja širjenje sovraštva v 21. členu:

Spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora so nedopustni. Novinar jih ne sme dopustiti, če pa to ni mogoče, se mora nanje nemudoma odzvati oziroma jih obsoditi. 
 

Reporter naslovnica Islamska republika

Kaj je in ni rekel mufti

Ob tako hitro prepoznavni evidenci za proizvajanje in širjenje medijskega sovraštva (ali bolje: sovraštva s pomočjo medijev), ki ostaja prezrto in nesankcionirano, je katerakoli podrobnejša in natančnejša preiskava že skorajda vnaprej obsojena na posmeh in zamah z roko.

Lep zgled tega je morda lahko nastop muftija v Odmevih s Slavkom Bobovnikom, ki je bil v vrsti medijev hitro zlorabljen in zmanipuliran v nekaj, česar Nedžad Grabus nikoli ni rekel. Samo zato, znova, da bi izzvenelo v prid iskalcev sovražnika v muslimanih.

Muftiju zelo na široko pripisana izjava – video insert je bil pravi hit na socialnih omrežjih in širše  – je bila, da bo Slovenija bo čez 20 let večinsko muslimanska. Izbruh prebujenega strahu, sumničenj in sovražnega odpora je bil nato zelo pričakovan naslednji korak.

Težava je seveda v tem, da mufti ničesar takšnega ni rekel. Tukaj je prepis njegovih besed v celotnem kontekstu (povzeto po Slovenskih novicah):

»/…/ Ne bomo dovolili tega, da nam vedno govorijo, da smo vsi enakopravni pred zakonom. Ko pa pridemo mi in poskušamo doseči določene pravice, potem čakamo več kot 40 let na to. Veliko je primerov in mislim, če hočemo graditi resne družbene odnose, potem moramo govoriti tudi o tem, kakšni so problemi, s katerimi se soočajo tudi mlajši ljudje, ki imajo slovensko identiteto in so muslimani. Mi smo starejša generacija. Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji. In zato je zelo pomembno za širšo družbo, da razume, za kaj sploh gre, ko govorimo o islamskem kulturnem centru in naši identiteti v Slovenji.«

Za napačno razumevanje je ključen tale muftijev stavek: »Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali, smo si zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo, 20 let večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji.« Med drugimi je takšno branje prevzel in nato še razširil Janšev portal Nova24TV.

Nova24 mufti Grabus večina

Toda poanta povedanega je pri muftiju drugačna, preprosta: ko govorimo o džamiji in muslimanskem centru, se moramo zavedati, da gre za »naše«, slovenske državljane. Da so to ljudje, ki takšno državljanstvo sprejemajo in želijo biti del tukajšnje identitete. Trditev je torej:

(1) Čez 20 let bo večina muslimanske skupnosti v Sloveniji takšne, da bodo to slovenski državljani.

Edina možna in izrečena razlaga (1) pa je bila preslišana in zmanipulirana v drugo smer (2). Kar so slišali ali želeli slišati tisti, ki so napadli muftija, je naslednja trditev:

(2) Čez 20 let bo večina (državljanov) muslimanske oziroma islamske skupnosti (v Sloveniji).

Prvi stavek se očitno nanaša na državljanstvo pripadnikov muslimanske skupnosti v Sloveniji čez 20 let: subjekt so pripadniki muslimanske skupnosti. Drugi stavek se očitno nanaša na opis, po katerem bo »večina«, namreč prebivalstva, prevladala in ta bo pripadala muslimanski skupnosti: subjekt je celotno prebivalstvo.

Vidimo lahko, da je druga, konspirativna in hujskaška interpretacija možna le, če je dekontekstualizirana in fokusirana na to, da razume izraz »večina« kot hegemonsko prevlado pripadnikov muslimanske skupnosti v državi. V resnici pa je smisel Grabusovih besed lahko enoznačno povzet le po prvem branju: »večina« pripadnikov muslimanske skupnosti bo imela čez 20 let slovensko državljanstvo.

Samostalnik »večina« je torej uporabljen v dveh pomenih, kot ekvivokacija. Če v prvem primeru jasno referira, pa v drugem ni tako: del stavka »večina muslimanske oziroma islamske skupnosti v Sloveniji« se tendenciozno, ob predpostavljeni slabi slovenščini in iskanju ohlapnejšega branja zaradi nje, interpretira kot »večina prebivalstva«. Skratka: večina prebivalstva naj bi bila čez 20 let pri nas islamskega.

In šele na tej in sorodnih podlagah, zavestnih in hotenih dekontekstualizacijah in ponaredbah, je nato konstrukt o dominaciji muslimanov v Sloveniji lahko uspešen. Seveda pospremljen s smrtno dozo islamofobnih občutkov in njihove medijsko podprte diseminacije.

Če v Islamski skupnosti v Sloveniji opozarjajo na hujskanje in pri tem kažejo s prstom na medije, imajo zelo evidentno popolnoma prav.