Tudi Programski svet RTV Slovenija prepoznal kršitve v intervjuju z Zvjezdanom Radonjićem

Na podoben način, kot je varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev pritrdila mojemu stališču o kršitvah Poklicnih meril in s tem novinarskih načel v oddaji Intervju, kjer je dr. Jože Možina gostila sodnika Zorana Radonjića, je takšno razumevanje včeraj potrdil še Programski svet RTV Slovenija.

O tem, kakšno mnenje je zavzela Ilinka Todorovski v svojem mesečnem poročilu, sem obširno pisal v prispevku Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde. Na svoji včerajšnji seji so člani sveta v celoti dali prav interpretaciji varuhinje, kar je pokazalo glasovanje; ob živahni razpravi so med najbolj ostrimi kritiki ravnanja odgovorne urednice Manice J. Ambrožič, urednice oddaje Lidije Hren in voditelja oddaje Možine bili novinarja Jože Poglajen in Marjan Dora, slednji je tudi podpredsednik Programskega sveta, nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik in še nekateri. Med tistimi, ki so izrekali pomisleke glede vpletanja v »uredniško avtonomijo«, je bila Petra Bezjak, predsednica Sveta delavcev RTV Slovenija.

Rumeni kartoni

Rotovnik je v svojem nastopu sugestivno podelil tri ločene rumene kartone: Možini, Ambrožičevi in Hrenovi. Na koncu so o kršitvah novinarskih standardov članice in člani sveta tudi glasovali. In sicer so sprejemali dva sklepa. V prvem so potrdili poročilo varuhinje, v drugem pa so izrecno podprli priporočila, s katerimi varuhinja naslavlja pred tem grajane uredniške odločitve in jih prepoznava kot neustrezne in kot kršitve Poklicnih načel in Programskih standardov.

programski svet rtv radonjić varuhinja glasovanje 1 sklep

Programski svet med glasovanjem o prvem sklepu (na platnu v ozadju)

programski svet rtv radonjić varuhinja glasovanje 2 sklep

Programski svet med glasovanjem o drugem sklepu

Na ta način je, zmerno presenetljivo, omenjena trojica Možina-Ambrožič-Hren doživela jasen signal, zaradi katerega bi se morala zamisliti nad svojimi kršitvami, a se to običajno na javnem servisu nikoli ne zgodi. In prav zato bi pričakovali tudi sankcije.

Kadunc zahteval odstope

Naj spomnim na dogajanje sredi leta 2017, ko je tedaj novi generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc zaradi Pirkovičevega intervjuja s hrvaškim pevcem Thompsonom v oddaji Tednik zahteval odstavitev direktorice TV Slovenija Ljerke Bizilj.

To je storil, ker je pričakoval, da bo odgovornost za objavo spornega prispevka o Thompsonu prevzela Jadranka Rebernik kot urednica informativnega programa, kar se ni zgodilo. Igor Pirkovič je sicer odstopil, kasneje je bila zamenjana tudi Rebernikova in še kasneje Biziljeva.

Če bi Kadunc postopal na enak način, bi moral od sedanje direktorice TV Slovenija Natalije Gorščak, na ta položaj je bila imenovana 19. marca letos, izreči podobno zahtevo in jo nasloviti na Programski svet: da ukrepa proti odgovorni urednici Manici J. Ambrožič.

programski svet rtv radonjić varuhinja rotovnik rumeni karton

Mitja Rotovnik med “podeljevanjem” rumenega kartona

Generalni direktor bi imel še več dobrih razlogov, da ravna na podoben način kot v primeru Biziljeve in Rebernikove dve leti nazaj. Kot je bilo pojasnjeno tudi na včerajšnji seji sveta in o čemer sem obširno sproti pisal, namreč to sploh ni prvi incident z odkrito neuravnoteženo in pristransko agendo v prikazovanju zadeve Novič: pred intervjujem s sodnikom Radonjićem je na enak način voditelj Možina postopal še v primeru z odvetnikom Jožetom Hribernikom, še pred tem pa še prej omenjeni Pirkovič na tretjem programu televizije v pogovoru z obsojenim in trenutno oproščenim Milkom Novičem.

Če bi Kadunc želel ravnati konsistentno in povsem enako kot v prvem primeru, bi torej moral od odgovorne urednice terjati odstop voditelja oddaje Intervju in končno tudi sankcijo proti odgovorni urednici ali celo njen odstop.

Kot rečeno, je takrat storil še en korak več: ker ni ukrepala proti Rebernikovi, je zahteval tudi odhod direktorice TV Slovenija. Tokrat pa se znova zdi, da se ne bo zgodilo nič.

Možina Todorovski reakcija varuhinja

Možina v svoji žaljivi reakciji na razpravo Programskega sveta včeraj

Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija je dala prav mojim očitkom o oddaji Intervju, v kateri je dr. Jože Možina gostil sodnika Zvjezdana Radonjića.

O tem, na kakšen način so voditelj oddaje, urednica oddaje Lidija Hren in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič več kot očitno kršili »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov, sem obširno pisal v zapisu Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila, na katerega se je kasneje odzval Radonjić s svojimi zmerjaškimi in osebno skrajno žaljivimi stališči.

radonjić možina

Insert iz enostranske oddaje Intervju

Storjene kršitve zadevajo medijsko komentiranje nepravnomočnih sodb, opozorilo iz Poklicnih meril, da javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev z neuravnoteženostjo, kar je s storil s tem, ko v oddaji očitno povsem zavestno niso bila uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča, pa tudi s pristranostjo, ko o disciplinskem postopku zoper sodnika in njegovem spornem ravnanju voditelj ni zastavil nobenega resnega vprašanja.

Stališče odgovorne urednice

Poglejmo si, na kakšen način je varuhinja Ilinka Todorovski obravnavala pritožbe na omenjeno oddajo in najprej predvsem, kakšna pojasnila je ponudila odgovorna urednica. Ta so bila v oktobrsko poročilo varuha vključena z naslednjim komentarjem:

»O zadevi Novič smo poročali v različnih oddajah, osvetljevali so jo različni sogovorniki. Med sogovorniki oddaje Intervju je bilo letos že nekaj sodnikov, gospod Možina se je za pogovor s gospodom Radonjičem odločil, ker je ta javno opozoril na domnevne pritiske na svoje delo. To ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki je ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Kot vidimo, je Manica J. Ambrožič zavzela pričakovano stališče, da oddaja Intervju na noben način ni bila profesionalno sporna. Pričakovano zato, ker je v preteklosti v podobno spornih oddajah že zaščitila novinarja Možino. Čeprav je identiteta pritožnikov v poročilih vedno prikrita, ti so namreč navedeni z inicialkami, pa so tokrat storili izjemo. Iz pojasnila odgovorne urednice namreč lahko zaznamo identiteto enega izmed njih:

»Sprašujete me, kdaj bomo celovito raziskali postopke in dogodke, ki so povezani s tragedijo vaše družine. Menim, da bo pravi čas za daljše raziskovalno delo, ko bodo končani sodni postopki.«

Ambrožičeva kar samo sebe postavlja v protislovje: pritožniku ali pritožnici iz vrst družine brutalno umorjenega Janka Jamnika priznava, da je RTV Slovenija s povabili odvetniku Jožetu Hriberniku (tudi nedavni gost Možinove oddaje), samega Milka Noviča in zdaj še sodnika, ki je Noviča oprostil, zavzela pristransko pozicijo, vendar bo »daljše raziskovalno delo« prišlo na vrsto šele kasneje. V tem času pa javni zavod več kot evidentno popolnoma pristransko in neuravnoteženo poroča o tem primeru in se ob tem pri komentiranju nepravnomočnih sodb obenem arogantno sklicuje še na čas, ko bodo sodni postopki končani! Kako torej, da odgovorna urednica dovoljuje njihovo (enostransko) obširno komentiranje že pred tem?

Stališče varuhinje

Varuhinja, ki sicer moje zapise vztrajno in vedno znova ignorira, čeprav sem tudi v tem primeru pisal zelo obširno in zanesljivo tudi prvi, se v svojem mnenju sklicuje na kršitve novinarske etike v točkah nepristranskosti, uravnoteženosti in pravičnosti iz Poklicnih meril, pomenljivo pa je njeno pričakovanje, ali bodo v isti oddaji Intervju ali morda v drugih programskih pasovih Informativnega programa kasneje morda dali besedo »nasprotni strani«, predstavili drugo plat in drugačne argumente, analizo dosedanjega poteka procesa Novič, kar se potem ni zgodilo vse do danes. Po njenem prepričanju občinstvo javne televizije upravičeno pričakuje takšno uredniško načrtovanje programa, kjer bo primer obravnavan celovito in večplastno.

Zato je v svojem mnenju in priporočilu pograjala ne zgolj omenjeno oddajo, ampak celo ugotovila, da se je podobna kršitev Poklicnih načel odvila že v tisti z odvetnikom Jožetom Hribernikom (tu je priimek napačno zapisala) in ugotovila, da je šlo za enostranski prikaz dejstev. Njeno daljše stališče v tem delu objavljam v celoti:

»Zavedam se, da je takšne oddaje težko odgovorno in kredibilno pripraviti v času, ko sodba še ni pravnomočna, saj kompetentni sogovorniki iz tožilstva in sodstva zadeve ne morejo komentirati dokler postopek še poteka. Ta okoliščina in omejitev pa je bila znana tudi uredništvu oz. jo je uredništvo lahko predvidelo in bi jo moralo upoštevati. Menim, da je bila vnovična obravnava zadeve Novič z zgolj ene strani uredniška napaka.

Argument odgovorne urednice Manice J. Ambrožič je, da Intervju s sodnikom Radonjićem »ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Menim, da je oddaja potrdila, da v konkretnem primeru tematik ni mogoče mehanično razločevati, saj so sodnikovi očitki o pritiskih neločljivo povezani prav z zadevo Novič. Zato se je neizogibno ponovil primer intervjuja z odvetnikom Jožetom Hribarjem, ki prav tako ni bil le pogovor o njegovi karieri, ampak predstavitev enega pogleda na konkretno zadevo Novič.

Menim, da je bila uredniška napaka tudi izbira žanra intervju, ki zaradi imanentne enostranskosti ni primeren za obravnavo kontroverznih tem, saj ne more razjasniti večplastne in kompleksne tematike. O tem sem pisala že večkrat, uredništvu sem prav v kontekstu nedeljske oddaje Intervju priporočala notranje razprave in upoštevanje pravil žanra.

Menim, da je v pripravi oddaj, ki se dotikajo najhujših kaznivih dejanj in s tem tudi pravic žrtev, treba vnaprej predvideti možnost nepietetnega govora ter načrtovati ustrezno ravnanje v takšnem primeru. Obžalujem, ker je bilo gostu omogočeno, da v oddaji javne televizije izreče kategorično trditev o vdovi oz. vdovinem ravnanju.

Menim, da je šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem sama zaščitila sebe in svoje dostojanstvo. Vnovič poudarjam, da v javnem mediju ne more biti prepovedanih tem ali gostov, velja pa dolžnost odgovornega načrtovanja programskih vsebin, z določitvijo fokusa, konteksta in žanra – ob upoštevanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Ko sodnik javno spregovori o pritiskih nase, na svoje delo in napade na neodvisnost sodstva, je treba biti vse plati zvona, javni medij mora z dolžno skrbnostjo in v imenu javnosti takšno tematiko obravnavati posebej vztrajno, natančno, poglobljeno, analitično, raziskovalno. Enostranskega prikaza z enim akterjem po mojem mnenju ni mogoče šteti za takšno obravnavo.

Odgovornim za programsko vsebino priporočam natančno branje in dosledno spoštovanje Poklicnih meril in načel novinarske etike ter Programskih standardov, z namenom, da se napake v tehtanju, presoji, odločanju ali izvedbi ne bi ponovile.«

Do naslednjih kršitev

Čeprav se z varuhinjo Ilinko Todorovski velikokrat ne strinjam in sem zavrnil nekatera tudi zgornja navedena prepričanja v zapisih, navedenih v spodnjih povezavah, njeno reakcijo razumem kot pravilno in ustrezno. Pozdraviti velja, da je javno zapisala oceno o uredniški napaki. Dragoceno je opozorila na dejstvo, da je v oddaji šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem zaščitila sebe in svoje dostojanstvo – tukaj ima v mislih žaljivi napad na vdovo pokojnega Janka Jamnika in morda tudi njenega odvetnika.

Podobno je pritrdila moji oceni, da je oddaja bila zgolj enostranski prikaz, s tem pa nedostojna in narejena s premalo skrbnostjo in natančnostjo. Ob tem opozarja tudi na nekaj, kar sem sam spregledal: da tako občutljivih tem ne kaže predvajati v žanru intervjuja zaradi njemu »imanentne enostranskosti«, zato je to še ena uredniška napaka – torej voditelja, odgovorne urednice in urednice oddaje Lidije Hren.

Varuhinja je torej povsem jasno opozorila, da so bile v oddaji Intervju storjene napake in kršitve dveh dokumentov, Poklicnih meril in Programskih standardov. Spregledala je sicer močno politično motiviranost tega primera in intenzivne medijske agende, ki iz tega dejstva izvirajo. Težava je v tem, da za napake najbrž nihče ne bo odgovarjal in da bo javna radiotelevizija takšno postopanje, kot vsakič, pometla pod preprogo – vse do naslednjih oddaj in naslednjih kršitev.

Več:

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje?

Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila

So se sodni procesi v zadnjem času iz sodnih dvoran preselili na javno radiotelevizijo? Imajo tamkajšnji uredniki in novinarji pretenzije v črnih haljah odmerjati pravico, ali pa se, kar je še huje, v studiih odvijajo javna sojenja po neki čisto svoji, z neposrednim političnim aktivizmom zabeljeni logiki?

Sodnik o svoji nepravnomočni sodbi

Včerajšnji intervju Jožeta Možine s sodnikom Zvjezdanom Radonjićem na TV Slovenija je postregel s takšno izkušnjo. Novinar in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič sta se odločila v studiu gostiti sodnika, ki je razveljavil poprejšnjo sodbo proti Milku Noviču in ga oprostil – a sodba še nikakor ni pravnomočna. Potem sta jo dovolila komentirati. Še pred tem je, celo nedavno, isti novinar v istem studiu gostil Novičevega odvetnika Jožeta Hribernika.

Ker je ta primer spolitiziran do konca in Noviča, na prvi stopnji spoznanega uboja Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta, neposredno ščiti in brani Janševa SDS, sploh ni bilo presenečenje, ko je daljši napovednik prejšnjega intervjuja najprej objavila strankarska Demokracija, šele potem javni zavod: o tem več v Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija.

Ni še konec. Ker niti to bilo ni dovolj, so na tretjem parlamentarnem (!) kanalu, politični ekspozituri iste hiše, že gostili tudi samega Noviča – takoj je mogoče uganiti, da ga je povabil Igor Pirkovič. O čemer sem pisal v Parlamentarni kanal in sodniška semena. Zdaj čakamo samo še, da se prebije tudi v Možinovo oddajo, s čimer bo nastop domnevnega morilca, sprva obsojenega in nato oproščenega, njegovega odvetnika in sodnika, ki ga je oprostil, zaokrožen in kompletiran.

radonjič 3 možina

Radonjić in Možina v akciji: oddaja Intervju, 20. oktober 2019

Udbomafija in domišljija

Zakaj je primer Novič tako močno zaželen tudi za javni servis in tamkajšnje politične promotorje? Ker skozi njega slovenska desnica na silo dokazuje eno svojih kardinalnih tez: da Sloveniji vlada krivosodje. Da je naše pravosodje krivično in prepredeno z udbomafijo. Da moramo izvesti lustracije. Več o tezi o krivosodju in njeni uporabnosti v Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi.

Če Novič ne bi bil oproščen, bi si kakšno drugo nedolžno žrtev morali izmisliti. Če Radonjić ne bi frenetično nenehno doživljal občutkov, da nanj pritiskajo mreže udbomafije, bi si takšnega morali izmisliti. Sodnikov domišljijski »modus operandi« sem opredelil v besedilu Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote. Pri tem, spletkarjenju seveda, sodelujejo tudi novinarji, zato sem o sodnikovem občutenju slovenskih medijev pisal v Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih.

Žalostno spričevalo

Povabilo Radonjiću ima zanimiv timing. Urednica in novinar, ki z neskritim veseljem vsakič sledi svojim političnim agendam, sta ga udejanjila malo po tistem, ko je bil sodnik zaradi škandaloznega komentiranja ob izreku prepoznan kršitev etičnega kodeksa. Disciplinski postopek zaradi več drugih kršitev še teče in tudi ni nerazumljivo, zakaj: osvoboditelj Novića namreč povsod vidi strašanske zarote proti sebi, odkriva neverjetne hobotnice in povezave, posledično pa pritiskov obtožuje svoje sodelavce sodnike, nadrejene, vodjo tožilcev, politični vrh in neznane akterje.

Sam intervju je potem kar sam v najlepši meri ilustriral vse grobosti javnih žalitev neverjetnih dimenzij, s katerimi Radonjić sicer rad streže in kjer se večina res mastnih pljunkov običajno usmerja v njegovega šefa Marjana Pogačnika. Demonstriral je njegovo psihično stanje in široka javnost si je lahko kar dobro ustvarila vtis, v čem in kom tiči problem. Da javna radiotelevizija odpira prostor nebrzdanemu klevetanju in žalitvam drugih, je žalostno spričevalo tega trenutka in odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Kršitve osnovnih novinarskih načel

A ne le to. Odločitev za povabilo odpira zelo resne profesionalne dileme. S tem, ko je ponudila zvočnik vsem neutemeljenim in že po sebi neverjetnim obtožbam, bo javna radiotelevizija kršila osnovna etična načela, če v naslednji oddaji ne bo ponudila prostora tistim, ki jih Radonjić strahovito napada. Še več, taista novinarska načela bo kršila tudi, če ne bo gostila oškodovane strani v zadevi Novič, torej žene pokojnega Jamnika, njenega odvetnika in tožilke. Upam, da ni možno, da takšno možnost zavrača.

Prve tudi zato, ker jo je sodnik izjemno žaljivo osebno kompromitiral in je poskušal pokazati kot neprizadeto vdovo, ki je v sodnem postopku »popolnoma nič ne zanima, to trdim odgovorno«, zaradi česar je dvakrat moral intervenirati voditelj oddaje in vsaj malce ublažiti surove izpade svojega gosta. Njenega odvetnika, Miho Kuniča, pa je dobesedno pošiljal v zapor.

S takšnim ravnanjem in svojo intervencijo v sodni postopek sta novinar in odgovorna urednica oddaje  kršila »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov: javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev. V intervjuju niso bila, in to povsem zavestno, uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča; o disciplinskem postopku in spornosti sodnika ni voditelj zastavil nobenega resnega vprašanja.

Pač pa je, nasprotno, intervju na svojem osebnem tviter računu reklamiral v podporo gostu kot oddajo, ki bo morala spremeniti Slovenijo (sic!); očitno osebno prepričan v nujnost lustracij proti »krivim« sodnikom. Avtorju in urednici s tem ni uspelo ohraniti »nepristranskega in etičnega razmerja do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov«, celo v tako tragičnem in delikatnem primeru, kot je zahrbtni umor posameznika.

Možina Radonjić intervju tvit

Intervju, ki bo spremenil Slovenijo: Možina na tviterju

Projekt javne radiotelevizije

Niti sta se Jože Možina in Manica J. Ambrožič poskušala izogniti vtisu, ki bi lahko spodbudil »upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.« Kajti prav to se je zgodilo: politični in strankarski projekt reševanja Noviča je zdaj postal projekt javne radiotelevizije. Možina, ki mu je tokrat res potrebno priznati določeno zadržanost, je tudi aktivno zamolčeval in zanemarjal podatke, ki so v nasprotju z njegovim osebnim stališčem in mnenjem.

Da bi dosegla uravnoteženost in nepristranskost, beremo v »Poklicnih merilih«, mora RTV Slovenija zagotoviti najširši možen obseg izražanja različnih stališč in mnenj. No, ni se zgodilo.

O čem je v oddaji Intervju tekla beseda? Pričakovano je bil Radonjić prikazan kot preganjana ultimativna žrtev. Vse se je menda zarotilo proti njemu, ko je začeli delati na zadevi Novič. Možina je postopal spretno. Ker dobro ve, da Radonjić ni politični desničar, ga je pričakovano izzval z vprašanjem v to smer v pričakovanju razbremenitve možnih očitkov. Jasno, Radonjićeva apropriacija s strani stranke, ki propagandistično širi vero v krivosodje, je drugačna od tiste v primeru Noviča, nekoč strankarskega kandidata za župana.

Takoj smo lahko razumeli, kam pes taco moli: sodnik, ki je oprostil domnevnega morilca, pač ni janšist, zato mu tovrstnih povezav ni mogoče očitati. In nihče mu jih ne. Je zgolj človek z bujno fantazijo, rade volje uporabljen in zlorabljen v politične namene tistih, ki igrajo šah z njim, in to v novinarskih in političnih vrstah.

Kriminal belih ovratnikov

Gost se je zaradi vprašanj voditelja najprej sprehodil po nekaj svojih odmevnih primerih, od Romov iz Ambrusa, potem omenjal sojenje narkokartelu, zaradi katerega je imel osebno varovanje, komentiral je sojenje duhovniku Frantarju. Vsakič znova je izrecno in na silo izpostavil, da v njih ni bilo nobenih političnih pritiskov – te je začel doživljati le v zadnjem, Novičevem. Temu primeru je bila namenjena daleč največja minutaža. Ob tem je ves čas komentiral nepravnomočno sodbo in namigoval, da za umorom Jamnika stoji nekakšen kemofarmacevtski lobi s številnimi povezavami v pravosodju in politiki.

Njegovi namigi, kdo bi lahko bil storilec, so povezani z nekaterimi drugimi sodnimi procesi, sebe pa je, ob številnih pritiskih nase, ki jih čuti s strani tožilcev in sodnikov, razumel predvsem kot tistega, ki ne sme podleči kriminalu belih ovratnikov, ki menda sega visoko v sfero politike in gospodarstva. Kot vemo že iz njegovih drugih javnih zapisov, smo v Sloveniji ujetniki »globoke države« z vsemi njenimi lovkami vred, ki zdaj za sabo puščajo trupla  – in tudi tokrat ni mogel mimo tega pojma.

radonjič 1 možina.PNG

Radonjić o komplotih proti sebi

Šepeti z Možino

Po svoje je bil Radonjić hvaležen gost, kar zadeva odmevnost: ne zgolj, da je komentiral številne odprte sodne primere, recimo tudi proti Zoranu Jankoviću, stregel je s klasičnimi konspiracizmi, težko se je zadrževal v svojih grobostih, žalitvah in neposrednih ocenah, tiste proti predsedniku sodišča Pogačniku, ki še kar najprej molči, je potem utemeljil z metaforo »Ko hiša gori, se ne šepeta«.

V njegovem javnem šepetanju potem sicer ni manjkalo pikanterije: celo oseba, ki ga je v začetni predstavitvi Jasne Krljić Vreg predstavljala, ga je opisala kot človeka nenavadnih manir. »On je posebnež,« je razlagala, in celo navajala neverjetne logične nesmisle, kot je tale: »On veliko več ve, kot zna«.

Sebe je sodnik, ki je v pogovoru ves čas mencal z nogami in rokami, svetovnonazorsko opisal kot možnega komunista (kar je, kot rečeno, Možini najbrž prvič v življenju nadvse godilo), vodjo tožilcev pa neposredno obtožil komplota in prikrivanja podatkov na način namigov o tem, kako se je skupina ljudi preprosto odločila, da Noviča po krivici obsodi, da bi prikrila prave storilce. Ti so po njegovem že dolgo časa nekje v tujini.

Absolutno čudak

Ob številnih sugestijah, da je z njim nekaj narobe, ga je s tem izzval tudi voditelj in povprašal, če je res čudak. Odgovor je bil: »Sem absolutno čudak« in k temu dodal, da zgolj v slovenskem sodnem sistemu, kajti v drugih evropskih ne bi bil. No, pozabil je povedati, da je za neko politično in evidentno tudi novinarsko linijo pravcati heroj.

Do sebe ne goji ni najmanjše kritičnosti, kar je bilo razvidno skozi izjavo o sodbi v primeru Novič: »Vsi ki so brali to sodbo, se strinjajo, da je napisana odlično.« No, močno dvomim in tudi sam sem v besedilu ugotavljal ravno nasprotno, njeno škandalozno nesmiselnost, o čemer več v Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec.

radonjič 2 možina

Globoka država, globoke mreže: sodnik v studiu o zarotah vseh vrst

Priložnost le eni strani

Ni prvič, da je TV Slovenija v primeru Novič stregla s svojo izrazito pristranskostjo, o čemer bolj obsežno v dveh prispevkih: Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem in potem še Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Ponovimo za gostom: ko hiša gori, se ne šepeta. Morda gori RTV hiša, ne šepetajmo. Intervju z Radonjićem je z vidika kršitev novinarske etike eden pomembnejših v zadnjem času. Ne dvomim, da ga bodo častili v Janševih medijih, sicer pa bo najbrž poniknil v pozabo kot še en dokaz tega, kako daleč je pripravljen odkorakati naš javni servis. Ker smo se takih korakov preprosto že navadili. Manica J. Ambrožič se je povsem odpovedala objektivnemu in nepristranskemu pregledu dogajanja v procesu Novič. Njeno stališče ni bilo, da bo počakala do konca sodnih postopkov, v svojih programih je televizija zavestno dajala priložnost le eni strani: Noviču, Radonjiću, Hriberniku. Tisti, ki brani domnevnega morilca.

Da je za kakšno minuto v oddaji nastopil odvetnik žene pokojnika, tega dejstva ne spremeni. Kot rečeno: čakamo, da javna radiotelevizija vzame svoja »Poklicna merila« zares in zdaj, ker jih je že kršila, pred kamere posadi še tiste, ki jih v svojih oddajah tako zelo neposredno vehementno in vulgarno napada.

 

 

TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa

Le kaj želi Manica Janežič Ambrožič skupaj z uredniki dnevnika TV Slovenija doseči z rubriko, v kateri proti koncu osrednje informativne oddaje »predstavljajo prostočasne dejavnosti nekaterih predstavnikov državnozborskih strank«? Je to brezplačni, morda prostočasni piar za posamične poslanke in poslance? Po čigavem izboru?

Kronisti dopustov politikov

Izračun pokaže, da vsem ne bodo mogli dati mesta: to bi vzelo 90 rubrik in prav toliko dni. S tem so klecnili pri osnovnem načelu, ki ga imajo zapisanega v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija: da bodo nepristransko dali priložnost vsem političnim stranem. Drži, bizarno je sledenje temu načelu pričakovati v rubriki, ki govori o dopustniških dogodivščinah političark in politikov. Toda ne po naši volji, tj. plačnikov RTV prispevka. O tem, kako bodo rešili zadrego z neizbežno selekcijo, morajo vedeti tisti, ki so takšno rumeno rubriko v dnevnik sploh vpeljali.

In so jo rešili: prav nič niso pojasnili, toda v goste so povabili točno tri poslance in eno poslanko. Nič več. Po kakšnem ključu so izbirali, niso pojasnili. V včerajšnji so kot tretjega po vrsti reklamirali poslanca SDS Žana Mahniča. Novinarka Katarina Golob je v dobri dve minuti dolgem prispevku obiskala Janševega poslanca, v zadnjih letih morda najbolj navdušenega privrženca radikalne Generacije identitete, ki je z izvodom njihovega Manifesta za domovino, po vsem sodeč temeljnega in »bibličnega« dela slovenske veje gibanja, ponosno mahal in se tudi slikal v domačem parlamentu, o čemer sem pisal v Jurišni vod v slovenskem parlamentu: le komu mar?

mahrnič prosti čas rtv 1

TV Slovenija med informiranjem: Mahnič na preži

Spreten tudi s puško

Golobova je že na začetku ponesrečeno uvedla svojega prostočasnega portretiranca: Mahnič da je »marsikdaj dvignil prah s svojimi izjavami«, ga je previdno predstavila, potem pa takoj dodala, da »malokdo pa ve, da je spreten tudi s puško«. Skratka, poslančeve sporne izjave je nemudoma povzdignila in jim pripisala status spretnosti…

Prispevek, ki je sledil, je Mahniča spremljal na njegovem obhodu lovišča. Nekolikanj ležernem, brez puške, a s psom in prijateljem, sledilo pa je pojasnilo, da je predan lovec da bo tudi to poletje večino časa menda preživel na preži.

mahnič prosti čas 2

Trofejni poslanec med razlago, kako je težko streljati v koprivah

In prav tja ga kamera tudi pospremi, tam da je velikokrat, ko »ure in ure preživi med krošnjami dreves, visoko na lovski preži«, predani poslanec pa novinarki pojasni, da živali včasih le opazuje, nič strelja, pozimi pa lovci poskrbijo za divjad.

Brez dolgočasenja

Po tem se z novinarko prestavita v lovsko kočo, kjer ji razkaže lovske trofeje in se pohvali, da je doslej uplenil srnjake, gamse, jelena in bil na lovu na svizca v Avstriji.

Piar nacionalke za politične izbrance potem začini še prijatelj intervjuvanca in zabeljeno pove, da je Mahnič boljši lovec kot politik – ja, ljudje to radi slišijo in hitro razumejo: tako fejst poba, žal ga je za politiko. Ampak kaj hočemo, se pač žrtvuje. In ker številnih trofej ni mogoče spraviti v dve minuti, novinarka počasi zaključi: »In sklepamo lahko, da Mahniču na lovski preži zagotovo ne bo dolgčas.«

mahnič prosti čas 3

Ertevejevsko tihožitje: visoko med krošnjami dreves

No, za to ne rabimo prav nič skrbeti, z Manifestom za domovino je lažje.  O tem, ali se v prostem času res dolgočasijo in ali poslanske prostočasne dejavnosti tečejo gladko in brez preprek, bomo s pomočjo javnega servisa sproti obveščeni.

Več:

Hibridna vojna in Vinko Möderndorfer kot ruski obveščevalec

Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Točno 16 dni je potrebovalo vodstvo RTV Slovenija, da se je vsaj zelo posredno odzvalo na grozljivo in nedopustno ravnanje poslanca Zmaga Jelinčiča v oddaji Tarča.

Naj spomnim, v prispevku Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? sem podrobno opisal, zakaj bo ta oddaja odšla v anale javne radiotelevizije zaradi nedopustnega nastopa poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, v katerem je promoviral nasilje in sovraštveni govor in pozival k streljanju ljudi pred zidom.

V njem sem omenil tudi, da še vedno čakamo na dolžno pojasnilo, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos, torej pred točno dvema mesecema. Takrat je voditeljica oddaje tik pred njenim predvajanjem celo tvitnila, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega. Ob Eriki Žnidaršič je podoben tvit o pritiskih objavila še novinarka iste oddaje Nataša Markovič. Javni zavod bi takšno pojasnilo moral javno objaviti, a tega nikoli ni storil.

Neodgovorno početje

No, če se glede tega ni zgodilo nič, smo glede Jelinčičevega apela k streljanju v Pismih bralcev pod naslovom »Pri nas se strelja z dušilcem, 2.« včeraj lahko prebrali odgovor generalnega direktorja RTV Slovenija, ki se je odzval na zapis Leona Magdalenca v kolumni z zgornjim naslovom (Dnevnik, 16. 3. 2019).

Kadunc Tarča Dnevnik

Kadunčev odgovor na straneh časopisa Dnevnik

Najprej k statusu odziva, v katerem bom obravnaval zgolj en vidik, ki je naslednji: kako bi vodstvo moralo ravnati ob takih priložnostih in kaj naj stori z gosti, pri katerih lahko domneva, da bodo sejali sovraštvo in grobo kršili kulturo dialoga? Igor Kadunc je kot generalni direktor (!) v časopisu Dnevnik reagiral na javni očitek  – tega niso storile odgovorne osebe zavoda, kot bi pričakovali – kar pomeni, da brez Magdalenčevega zapisa javnega odziva ne bi bilo, kar se mi zdi še dalje skrajno neodgovorno početje. Bolje to kot nič?

Neodzivnost vodstva se mi zdi bistveno bolj problematična od odzivanja Erike Žnidaršič v studiu, ki za ustavljanje gosta res ni imela veliko možnosti – razen te, da mu v oddaji več ne bi dovolila do besede. A poglejmo si tisto, kar smo po dolgem čakanju ob vsej asistenci anemičnih množičnih medijev in novinarskega ceha sploh prejeli v pojasnilo.

Kritizerstvo in obšankarstvo

Kadunc namreč v svoji repliki zvaja očitek o nastopu Jelinčiča na »kritizerstvo«, zato zažuga:

Nespodobno pa je, kadar kritike prerastejo v »kritizerstvo« vsepovprek brez pravih argumentov. Že nekaj dni tako odmeva oddaja Tarča, v kateri je bil, med drugimi, gost Zmago Jelinčič. Ali so ustvarjalci oddaje vedeli, da bo predsednik ene od političnih strank izrabil »svojih pet minut« za izrekanje nepredstavljivega?

Generalnega direktorju dajem prav, ko Magdalenčevo razlago o namernem povabilu Jelinčiču za to, da »dvigali gledanost in dajali material za obšankarske prepire«, zavrača. Sam menim, da za to nimamo zadostnega dokaza in tudi ne razloga, da bi v to verjeli. Vsaj upam, da na RTV še ni tako hudo – in po moje ni. Ne morem pa se strinjati s Kaduncem, ki namiguje, da politika takšnega kova v studio ne morejo prenehati vabiti zgolj zato, ker obstaja možnost zlorabe javnega medija in sejanja sovraštva.

Odreči vabilo ali ne

Kajti prav to, da odreči vabila politiku ne smejo, je implicitno tudi zatrdil:

Sprašujemo se, ali naj RTV Slovenija odreče vabilo članom ali celo predsednikom političnih strank v oddajah »v živo« samo zaradi strahu pred zlorabo javnega medija za izražanje (neprimernih) mnenj?

Dilema je realna, ampak odgovor bi moral biti pritrdilen: če obstaja takšna verjetnost, potem je nepovabilo edina rešitev. Kadunc je namesto tega v odgovoru ponovil nekaj floskul o tem, da uredniki dobro opravljajo svoje delo, da ne morejo izključiti faktorja tveganja, ker gre za oddaje »v živo«, da zaupa uredniški presoji in da nihče ne pravi, da njihovo delo teče brez napak.

Ima prav, vsi delamo napake. Ampak težava je v tem, ali jih vodstvo zna priznati javnosti in potem res zna ali želi odpraviti? Kako bo odpravilo prihodnje možne napake, če jih skriva? Bo v oddajo še naprej vabilo politike, ki pozivajo k nasilju? Bo s tem znova sprejelo omenjeni »faktor tveganja« in se po nastopu takega politika vedno znova posulo s pepelom, mi pa naj kar znova in znova odpuščamo javni radioteleviziji in zaman čakamo na pojasnilo, kot se je to zgodilo v navedenih dveh primerih?

Kot vidimo, nam Kadunčeva stališča ne povedo veliko vsebinskega in skoraj nič o uredniških smernicah v takih primerih. Zato je tudi nenavadno, da se ob tem oglaša generalni direktor, ne pa npr. odgovorna urednica informativnega programa na TV Slovenija, Manica Ambrožič.

Ključno in nenehno isto vprašanje, glede katerega se očitno vsi izmotavajo v odgovoru, se enostavno glasi takole: boste politika X še naprej vabili v svoje studie? Če boste, na kakšnih načelih utemeljujete svojo odločitev? Če ne boste, zakaj tega ne poveste naravnost in sporočite svojega stališča javnosti?

Kakšna je dolžnost uredništev

Gledalec, ki ga je zmotila omenjena oddaja Tarča, mi je preposlal odziv varuhinje pravice gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski. V njem najdemo dovolj prepoznavno mnenje, kaj storiti, zato ga citiram v ključnem delu:

Zato je dolžnost uredništev, da v studijske razprave ne vabijo sogovornikov, ki ne želijo sodelovati v strpni in spoštljivi razpravi, ki so že zlorabili eter javnega medija ter kršili družbene norme in kulturo javnega dialoga.

Z njim se v celoti strinjam. Priznati moram tudi, da je to hvalevreden preboj od zame zgrešenega načela, da za RTV Slovenija ne obstajajo prepovedane teme in gosti, kar zagovarjata ravno Ilinka Todorovski in Manica Ambrožič – o tem več v zapisu O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«.

Toda v Kadunčevem odzivu, ki je doslej edini javni, ni mogoče zaznati ničesar podobnega. Nasprotno, v že citiranem delu generalni direktor očitno takim »dolžnostim« nasprotuje, pri čemer je pojem, ki izraža normirano pričakovanje nekega ravnanja v skladu z moralnimi standardi, povsem enoznačen: ne le, da Jelinčiča in podobne politike v svoje oddaje ne rabijo vabiti, če to storijo, kot uredniki kršijo svoje dolžnosti.

Povedano drugače: ob gotovosti, da omenjeni ustreza opisu nekoga, ki je »zlorabil eter javnega medija ter kršil družbene norme in kulturo javnega dialoga«, glede česar bi se morali strinjati, Kadunc še dalje namiguje, da takih politikov ne morejo kar nehati vabiti v studio, Todorovski pa meni ravno nasprotno in apelira na dolžnost, da se jih ne vabi. K temu bi dodal, da ima javni zavod še eno: jasno in glasno povedati politikom, naj ne pričakujejo vabil, če javni medij zlorabljajo, ne pa vedno znova bogaboječe molčati v strahu, da bodo obtoženi cenzure in omejevanja svobode govora.

Na RTV Slovenija se bodo morali resno pogovoriti med sabo. In končno plačnikom RTV prispevka sporočiti, kaj so ugotovili.

Jan Zobec in selektivni napovedniki na MMC RTV Slovenija

Se oddaje Intervju na TV Slovenija »samooglašujejo« tudi na portalu MMC RTV Slovenija? Govorim o zadnjem primeru: Jože Možina je gostil vrhovnega sodnika Jana Zobca in v relativno dolgem besedilu, morda na kakšnih treh straneh, zapisal poudarke in tudi natančne citate iz intervjuja, ki je bil na sporedu dan kasneje, v nedeljo, 10. marca, ob 20.30. na TV Slovenija 1.

Poskušam bom pokazati, da se, in to izrazito selektivno. In da je takšna selektivnost, ko pogledamo pobliže, zelo sporna.

MMC Možina Zobec

Napovednik oddaje Intervju, tako rekoč intervju pred intervjujem, na MMC RTV

Najbrž je tovrstna praksa lahko nekaj povsem običajnega, gledalce TV Slovenija vzpodbuja k ogledu prihajajoče oddaje. Vsekakor pa je zaenkrat zelo nenavadna za javni servis, vsaj v takšnem obsegu, in vsebuje kar nekaj pasti, od katerih ni najpomembnejša ta, da lahko tako dolgi nestandardni »napovedniki« intervjujev tudi preveč razkrijejo in radikalno zmanjšajo suspenz gledalk in gledalcev.

Selektivni napovedniki

Ker so gostje Možine že itak popolnoma neprikrito vabljeni po skoraj izključno političnoideološkem ključu, za kar prevzema popolno odgovornost urednica informativnega programa na TV Slovenija Manica J. Ambrožič, čisto mimogrede tudi odgovorna urednica novic na portalu MMC RTV Slovenija, želim na tem mestu opozoriti na nedoslednost v tovrstni promociji – ki ni več promocija le oddaje Intervju, ampak tudi političnih pristranosti.

Moj argument je enostaven: tovrstnih napovednikov na multimedijskem portalu ne bomo zasledili za goste, ki jih v studio vabita preostala voditelja oddaja, torej Ksenija Horvat in Lidija Hren. V zadnjem času smo zato videli napovednike z Janom Zobcem, Pawlom Czerwinskim, Jožetom Dežmanom itd., ne pa tudi s Tatjano Rojc (Ksenija Horvat), Barbaro Riman (Ksenija Horvat), Markom Nočem (Lidija Hren), Aleksandro Kornhauser (Ksenija Horvat), Francijem Justom (Ksenija Horvat), Marcelom Štefančičem (Ksenija Horvat), Andrejem Razdrihom (Lidija Hren), Zaharjem Prilepinom (Ksenijo Horvat), Erikom Kerševanom (Lidija Hren), če naštejem le nekaj zadnjih oddaj.

Od kod takšna nedoslednost, ki ima za rezultat podvojitev političnoideološke agende?

MMC priporoča Dežmana

No, včasih se zgodi celo, da nam MMC RTV Slovenija priporoča kakšen intervju: Možina in Ambrožič sta nam tako priporočila intervju z dr. Jožetom Dežmanom. Priporočil za intervju z Aleksandro Kornhauser pa ni…

MMC priporoča Dežman Možina

Priporočila MMC RTV Slovenija

Nenavadna usoda je po vsem sodeč doletela napovednik intervjuja z Andrejem Perkom,  o čemer sem podrobneje pisal v Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki. Nekakšen povzetek  z zamudo, torej po oddaji, smo namreč lahko prebirali ne na MMC RTV Slovenija, temveč na portalu katoliških izobražencev www.casnik.si. Vse kaže, da oba portala sodelujeta?

Možina Perko casnik.si

Možina s svojim povzetkom lastnega intervjuja na portalu www. casnik.si

Sodnik o bistroumnem ljudstvu

Čeprav je bil intervju v marsikaterem pogledu in gledano v celoti na trenutke bizaren, podobno kot je kontroverzen sam sodnik Jan Zobec, želim vendarle izpostaviti le en poudarek iz njega. Možina ga je v napovedniku povzel takole:

Res je, sem kritičen, vendar izraza krivosodje ne uporabljam. Izraz krivosodje se je rodil v specifičnih okoliščinah in ponesreči se lepi na celotno sodstvo. Sodstvo kot celota, se pravi vsi sodniki, sodnice, si tega izraza ne zaslužijo. Ta izraz mora biti fokusiran na posamezne nosilce sodne veje oblasti, ki so s svojim odločanjem, s svojimi sodbami in vodenjem postopka hudo kršili človekove pravice. Samo posamezni sodniki, v posameznih zadevah, primerih, kot je Patria, Kangler, tudi Novič in še nekateri drugi, so tisti, ki so vrgli katastrofalno slabo luč na celotno sodstvo. Račun teh, ki so kršili človekove pravice, nosimo vsi sodniki.

Vrhovni sodnik je v oddaji zanikal, da bi uporabljal ta izraz, sicer izrazito sistematično razširjan s strani Janševih pristašev dolga leta, tudi v organiziranih protestih pred sodišči. Resnica o diskreditaciji sodstva je povsem drugačna: že mogoče, da si Zobec ne lasti avtorskih pravic, vendar pojem sam izrazito rad propagira in se z njim solidarizira.

Še nedavno, oktobra lani, je objavil kolumno z naslovom »Krivosodje« (!) na pravniškem portalu Ius Info, ki so jo povzeli številni mediji. Dele lahko preberemo tudi v Večeru, seveda izpod peresa Vanesse Čokl:

Zato je skrajni čas, da se sodniki prenehamo zaganjati v simptome in jamrati zaradi etikete ‘krivosodje’, ki je samo bistroumna ljudska ali, kot je rekel tisti novinar, ‘politično-ulična’ ustreznica fenomena, ki mu profesor Avbelj še kako utemeljeno pravi klinično mrtvo sodstvo, ter se raje ozremo vase, predvsem pa medse, snamemo plašnice in prepoznamo konkretna imena, zaradi katerih se upravičeno izrekajo ‘ulične’, v resnici pa čisto zdravorazumske in na empiričnem izkustvu utemeljene oznake ‘krivosodje’.

Povedano drugače: Zobec je eden izmed najbolj prepoznavnih promotorjev zanj bistroumne teze o krivosodju, pa četudi še tako zanika.

 

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je spisala »Poročilo v zadevi Utrip/komentar – 3.2.2019, TV SLO1«, ki nosi datum 19. februar 2019.

Govorimo o novinarskem navijaštvu Jadranke Rebernik, ne nepričakovanem ali prvem, ki sem ga podrobno komentiral v zapisu Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili. Seveda ne gre le za avtorico prispevka, temveč za razpravo, ali je takšno ravnanje na javnem zavodu dopuščeno. No, v besedilu, ki ga je spisala varuhinja Ilinka Todorovski, so se na štirih straneh znašli trije elementi poročila o Utripu, predvajanem drugega in ne tretjega februarja: nekaj komentarjev zgroženih gledalcev in nekaj pohval, njeno »mnenje in priporočilo« in nato še »odziv« in »poročilo« odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Ambrožič poročilo Utrip

Izsek iz obravnavanega poročila: močan avtorski pečat Jadranke Rebernik

V kolosalnem loku brez komentarja

Pričakovali smo seveda, da bomo prebrali mnenje, kaj si varuhinja in urednica mislita o novinarskem pristopu avtorice Utripa in ali ga razumeta kot skladnega s standardi javne radiotelevizije in novinarske etike. Žal ugotavljam, da se je zgodilo ravno to, kar se v zgoraj citiranem zapisu napovedal: da bo končna ugotovitev ob oddaji ostala pri tem, da »so prejeli pohvale in kritike, torej so bili spet uravnoteženi«.

Ampak res si nisem predstavljal dimenzij končnega rezultata njunega poročila, še drastično hujšega: na štirih straneh bo lahko bralec dobesedno s povečevalnim steklom iskal kakršnokoli opredelitev do konkretnega Utripa, a je ne bo našel. Todorovski in Ambrožič sta se namreč v kolosalnem loku izognili že eni sami samcati besedici komentarja omenjene oddaje. No, na tolikšno sprenevedanje, očitno novi standard, ki ga še nismo videli v delovanju varuha in odgovornih urednikov, celo ob svojih res do konca znižanih pričakovanjih, nisem računal. Ja, človek se v svoji naivnosti vedno znova moti in greši.

O tem, kaj morajo, ne o tem, kaj počnejo

Kaj sta potemtakem storili, da bi se izognili slehernemu mnenju, komentarju in stališču? Na štirih straneh beremo razpravo o tem, kako morajo novinarji postopati in ne o tem, kako so. Todorovski o tem, kaj da je komentar, kaj je značilno za ta žanr, da »avtorici takšne oddaje ni mogoče oporekati pravice do podajanja mnenj ali od nje zahtevati nevtralne drže« – kar je edini stavek, v katerem varuhinja, se zdi, vsaj posredno meri na avtorico in kaj ta sme početi, ne pa tudi, kaj je storila v oddaji.

Še več, po njenem ima RTV Slovenija »ne le pravico, ampak tudi dolžnost kritično obravnavati politične in družbene odklone« – in znova ni jasno, kako naj si s tem navodilom v analizi Utripa metodološko pomagamo. Novinar bi moral po njenem mnenju podajati preverjena dejstva »s čim bolj nevtralne in distancirane pozicije«, od komentatorjev pa se pričakuje, da »na podlagi teh dejstev, strokovne podkovanosti in poznavanja konteksta podajo mnenja, podkrepljena z argumenti, vedenjem in znanjem«.

Nato preide k strinjanju z odgovorno urednico, katere poročilo je potem v celoti objavljeno v nadaljevanju, in ki pravi, da morajo novinarjeva mnenja ostati »podkrepljena z dejstvi, izbor izjav za vsako tematiko naj bo reprezentativen, uporaba jezikovnih prijemov oz. sredstev naj bo premišljen in nikakor žaljiv, v kratkih in preglednih komentiranih formatih naj ima aktualno dogajanje prednost pred ideološkimi temami«.

Kaj še ostane od funkcije?

Naj ponovim ključno: Todorovski in Ambrožič se niti z enim stavkom nista opredelili do ravnanja novinarke in zapisali, ali je avtorica Utripa postopala pravilno ali napačno in v čem je ta pravilnost ali napačnost, kar se od njiju pričakuje in na kar računajo pritožniki. Očitno nova taktika javne radiotelevizije?

Žal predstavlja izogibanje temu, kar bi morali početi. V opisu delovanja instituta varuha beremo, da ta »preiskuje pritožbe posameznikov in predlaga odpravo nepravilnosti, kadar ugotovi, da je pritožba utemeljena.« V tem primeru pa ugotovitev ni. S tem varuhinja in odgovorna urednica pritožnikom in javnosti ne privoščita niti osnovne informacije – v čem da se ti motijo, ko hvalijo ali grajajo Utrip zaradi novinarskega zdrsa, ali v čem imajo prav.

Naj navedem manjši miselni eksperiment. Kaj bi dejali, če bi iz Narodne galerije nekdo odnesel Groharjevo sliko, kasneje bi ga ujeli in storilec bi se znašel pred sodnico zaradi tatvine. No, ko bi pričakovali sodbo, bi v njej sodnica na dolgo in široko ugotavljala, da so tatvine v Republiki Sloveniji kaznivo dejanje in da se krasti ne sme, ali je v konkretnem primeru do nje prišlo, pa bi v sodbi povsem izpustila. Kaj si bomo mislili o takšnem ravnanju? Brez presoje konkretnih dejanj je funkcija varuhinje in odgovornega urednika pretežno nepotrebna in nesmiselna!

Nepristranskost kot (ne)vrednota

Ni naključje, da omenjeni niti z besedico ne poskušata analizirati konkretnih novinarskih postopkov ali izrečenih besed v Utripu. Logično, da bi do konca izpeljali svoj očitni namen izogibanju podajanja presoje, se morata temu v celoti odpovedati. In sta se. V svojem prvem zapisu sem že storil tisto, od česar bežita kot hudič od križa: analiziral sem dele besedila in nakazal, v čem so pomanjkljivosti osrednjega dokumenta zavoda z naslovom Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. Kar očitno marsikomu ustreza.

Navzlic temu ta dokument, kot rečeno, predvideva nepristranskost kot »temeljno vrednoto v vseh programih RTV Slovenija«. Zato bom ponovil vajo in s pomočjo delne tekstovne analize poskušal pokazati, da je novinarka Rebernik kršila to načelo. V oddaji je namreč med drugim dejala:

Govor je seveda požel odobravanje na levici, ki se že leta napaja z gojenjem antijanšizma in z agresivno delitvijo Slovenije na dva pola. V tej tekmi izgublja Slovenija, izgubljamo mi vsi.

Kot sem že zapisal, je tiha premisa njene vrednostne ocene takšna, da nas nujno vodi do naslednjega sklepa: če se Slovenija ne bi toliko ubadala z odporom do Janše, ne bi zamujala dolgih let napredka. Kar avtorici nedvoumno pomeni, da bi s pomočjo prvaka SDS in njim na oblasti prosperirala. Predstavljajmo si torej, da bi nek novinar v programih javne radiotelevizije izrekel s stavke, kot so: »V Sloveniji izgubljamo mi vsi, ker ne gojimo dovolj simpatij do Zmaga Jelinčiča (ali Mateja Tonina, Alenke Bratušek, Marjana Podobnika, itd.). Mar ni to povsem jasno in eklatantno politično navijaštvo? Kako ga je mogoče upravičiti? Pri čemer je Rebernik trdila še bistveno več od tega. Navijaštvo je nesporno oblika novinarske pristranosti – tiste, o kateri zdaj varuhinja in odgovorna urednica molčita.

Pionirska čepica in dvomljivec v komunistični sistem

Podobno politično ideološkost in pozicioniranje vsebuje naslednji del Utripa, tudi že citiran:

»Drži, vsi ki smo bili rojeni v tistem času, smo bili deležni pranja možganov v šolah. In pri sedmih letih najbrž verjameš marsičemu, kar si slišal v šoli. Problem je v tem, če temu verjameš dandanes. A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«

Avtorica oddaje se spet popolnoma jasno opredeljuje do ideologije in režima bivše države, pri čemer se skozi prvo osebo množine postavlja v pozicijo nas vseh in govori v našem imenu: »nam« so prali možgane, »mi« smo bili naivni, »mi« smo morali verjeti marsičemu. Svojo pristranost še podkrepi in kara tiste, ki še danes verjamejo v socializem.

In potem sledi še pričakovana solidarizacija z njenim očitnim političnim idolom. Res, do njega ima vso pravico, vendar ne v komentarjih javnega servisa, kot nam želita dopovedati omenjeni. Če bi Rebernik zgolj smešila predsednika vlade (»ko je Marjan nosil pionirsko čepico«), bi temu lahko dejali bolj ali manj posrečena kritika. In bila bi legitimna, razpravljali bi le o okusu. Preostanek citiranega stavka pa prestopa to mejo in je značilen za navijaštvo in politično pristranost: spet dokazuje simpatiziranje s svojim političnim idolom.

In to takšno, ki predstavlja še potvarjanje dejstev: tednik Mladina je bogato dokumentiral, da je Janša v tistem času poskušal razviti koncept vseljudske obrambe, da je bil v tej svoji leninistični maniri preveč radikalen za komunistično partijo in da potemtakem ni žrtev režima, kot nam to sočutno predstavlja Rebernik. Ni šlo za njegov dvom v komunistični sistem v imenu več demokracije, ampak njegovo preveliko fanatičnost. Ta nam tudi pojasni, zakaj je napisal prošnjo, da bi se v partijo znova včlanil – le zakaj bi si želel vanjo znova včlaniti, če je v komunistično partijo dvomil? S kakšno materialno evidenco in v imenu katere novinarske resnice nam torej slika mučenika, ki je zdaj še nova žrtev v primerjavi s predsednikom vlade, ki je okusil zgolj pionirsko čepico?

Strankarsko trobilo in legitimirana pristranost

Avtorica je potemtakem v aktualni politični debati med Šarčem in Janšo preprosto branila tistega, ki ji je politično všeč in s tem nesporno ravnala pristransko, kar daleč presega kritičnost in subjektivnost. Če je to korektno novinarsko postopanje, kot to nesporno dopuščata Ambrožič in Todorovski s tem, ko se do takšnega ravnanja ne opredelita, potem se je enkrat več pokazalo že povedano: da se javna radiotelevizija zaradi ohlapnih novinarskih pravil lahko v trenutku potencialno spremeni v strankarski medij in trobilo, ne da bi temu smeli oporekati.

Če bi se po nekem naključju, kar se zgodi mimogrede, med novinarji znašli navdušenci le ene politične linije, sme po tem branju vsak med njimi biti »subjektiven« na opisani način. Rezultat lahko slutimo. Da se razumemo: težava ni razrešena niti s pluralizmom političnih mnenj različnih novinarjev, ker pluralizem pristranosti v ničemer ne reši začetne zagate – jo kvečjemu absurdno multiplicira. Komentar je namreč prešel mejo subjektivnega, ko novinar v svojem prikazu dejstev pristransko odstopa od standardov objektivnosti, točnosti in uravnoteženosti iz točno določenega vzroka, namreč zaradi novinarjevih/urednikovih vrednot, političnih preferenc, osebnih vezi in podobno.

V prikazu Medijska pristranost sem naštel nekaj elementarnih načinov, kako jo prepoznati. Rebernik je v Utripu demonstrirala predvsem prva dva načina: pristranost skozi pritrjevanje, kjer v prostorskem in časovnem smislu novinar ne obravnava stališč enakovredno, pozicije »naših« in »vaših« niso podane skozi kriterij njihove argumentacijske sprejemljivosti, temveč neobjektivno in navijaško skozi pritrjevanje »našim«.

V praktičnem smislu pritrjevanje prepoznamo po enostranosti v poročanju, opazni naklonjenosti, dajanju prednosti in hvalisanju. Po drugi strani obstaja pristranost skozi opuščanje, kjer se opuščajo in prezrejo stališča in trditve, ki ne govorijo v prid »našim« ideološkim in političnim pozicijam, ker so ta zoprna, odvečna in v napoto. Pri opuščanju novinar in urednik ne izvajata neposredne cenzure, temveč navidezno nevtralno opustita neprijetne in zamolčanja »vredne« okoliščine, dejstva, izjave in stališča. Opuščanje je oblika pristranosti, ki je nasprotna pritrjevanju.

Če sklenem: od odgovornih na RTV Slovenija in varuhinje pričakujemo presoje novinarskih dejanj in postopkov, ne le abstraktno naštevanje profesionalnih standardov in načel, kar ima za posledico izmikanje odgovornosti. Todorovski in Ambrožič s svojim nekomentarjem dejansko podeljujeta licenco za vsa prihodnja sorodna početja: sporočata, da si lahko vsak novinar v oddaji Utrip ali kateri podobni izbere svojega političnega varovanca in zanj izvaja propagando, a na to ne bosta vsebinsko reagirali.

Več:

Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Medijska pristranost