Tudi Programski svet RTV Slovenija prepoznal kršitve v intervjuju z Zvjezdanom Radonjićem

Na podoben način, kot je varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev pritrdila mojemu stališču o kršitvah Poklicnih meril in s tem novinarskih načel v oddaji Intervju, kjer je dr. Jože Možina gostila sodnika Zorana Radonjića, je takšno razumevanje včeraj potrdil še Programski svet RTV Slovenija.

O tem, kakšno mnenje je zavzela Ilinka Todorovski v svojem mesečnem poročilu, sem obširno pisal v prispevku Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde. Na svoji včerajšnji seji so člani sveta v celoti dali prav interpretaciji varuhinje, kar je pokazalo glasovanje; ob živahni razpravi so med najbolj ostrimi kritiki ravnanja odgovorne urednice Manice J. Ambrožič, urednice oddaje Lidije Hren in voditelja oddaje Možine bili novinarja Jože Poglajen in Marjan Dora, slednji je tudi podpredsednik Programskega sveta, nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik in še nekateri. Med tistimi, ki so izrekali pomisleke glede vpletanja v »uredniško avtonomijo«, je bila Petra Bezjak, predsednica Sveta delavcev RTV Slovenija.

Rumeni kartoni

Rotovnik je v svojem nastopu sugestivno podelil tri ločene rumene kartone: Možini, Ambrožičevi in Hrenovi. Na koncu so o kršitvah novinarskih standardov članice in člani sveta tudi glasovali. In sicer so sprejemali dva sklepa. V prvem so potrdili poročilo varuhinje, v drugem pa so izrecno podprli priporočila, s katerimi varuhinja naslavlja pred tem grajane uredniške odločitve in jih prepoznava kot neustrezne in kot kršitve Poklicnih načel in Programskih standardov.

programski svet rtv radonjić varuhinja glasovanje 1 sklep

Programski svet med glasovanjem o prvem sklepu (na platnu v ozadju)

programski svet rtv radonjić varuhinja glasovanje 2 sklep

Programski svet med glasovanjem o drugem sklepu

Na ta način je, zmerno presenetljivo, omenjena trojica Možina-Ambrožič-Hren doživela jasen signal, zaradi katerega bi se morala zamisliti nad svojimi kršitvami, a se to običajno na javnem servisu nikoli ne zgodi. In prav zato bi pričakovali tudi sankcije.

Kadunc zahteval odstope

Naj spomnim na dogajanje sredi leta 2017, ko je tedaj novi generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc zaradi Pirkovičevega intervjuja s hrvaškim pevcem Thompsonom v oddaji Tednik zahteval odstavitev direktorice TV Slovenija Ljerke Bizilj.

To je storil, ker je pričakoval, da bo odgovornost za objavo spornega prispevka o Thompsonu prevzela Jadranka Rebernik kot urednica informativnega programa, kar se ni zgodilo. Igor Pirkovič je sicer odstopil, kasneje je bila zamenjana tudi Rebernikova in še kasneje Biziljeva.

Če bi Kadunc postopal na enak način, bi moral od sedanje direktorice TV Slovenija Natalije Gorščak, na ta položaj je bila imenovana 19. marca letos, izreči podobno zahtevo in jo nasloviti na Programski svet: da ukrepa proti odgovorni urednici Manici J. Ambrožič.

programski svet rtv radonjić varuhinja rotovnik rumeni karton

Mitja Rotovnik med “podeljevanjem” rumenega kartona

Generalni direktor bi imel še več dobrih razlogov, da ravna na podoben način kot v primeru Biziljeve in Rebernikove dve leti nazaj. Kot je bilo pojasnjeno tudi na včerajšnji seji sveta in o čemer sem obširno sproti pisal, namreč to sploh ni prvi incident z odkrito neuravnoteženo in pristransko agendo v prikazovanju zadeve Novič: pred intervjujem s sodnikom Radonjićem je na enak način voditelj Možina postopal še v primeru z odvetnikom Jožetom Hribernikom, še pred tem pa še prej omenjeni Pirkovič na tretjem programu televizije v pogovoru z obsojenim in trenutno oproščenim Milkom Novičem.

Če bi Kadunc želel ravnati konsistentno in povsem enako kot v prvem primeru, bi torej moral od odgovorne urednice terjati odstop voditelja oddaje Intervju in končno tudi sankcijo proti odgovorni urednici ali celo njen odstop.

Kot rečeno, je takrat storil še en korak več: ker ni ukrepala proti Rebernikovi, je zahteval tudi odhod direktorice TV Slovenija. Tokrat pa se znova zdi, da se ne bo zgodilo nič.

Možina Todorovski reakcija varuhinja

Možina v svoji žaljivi reakciji na razpravo Programskega sveta včeraj

Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija je dala prav mojim očitkom o oddaji Intervju, v kateri je dr. Jože Možina gostil sodnika Zvjezdana Radonjića.

O tem, na kakšen način so voditelj oddaje, urednica oddaje Lidija Hren in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič več kot očitno kršili »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov, sem obširno pisal v zapisu Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila, na katerega se je kasneje odzval Radonjić s svojimi zmerjaškimi in osebno skrajno žaljivimi stališči.

radonjić možina

Insert iz enostranske oddaje Intervju

Storjene kršitve zadevajo medijsko komentiranje nepravnomočnih sodb, opozorilo iz Poklicnih meril, da javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev z neuravnoteženostjo, kar je s storil s tem, ko v oddaji očitno povsem zavestno niso bila uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča, pa tudi s pristranostjo, ko o disciplinskem postopku zoper sodnika in njegovem spornem ravnanju voditelj ni zastavil nobenega resnega vprašanja.

Stališče odgovorne urednice

Poglejmo si, na kakšen način je varuhinja Ilinka Todorovski obravnavala pritožbe na omenjeno oddajo in najprej predvsem, kakšna pojasnila je ponudila odgovorna urednica. Ta so bila v oktobrsko poročilo varuha vključena z naslednjim komentarjem:

»O zadevi Novič smo poročali v različnih oddajah, osvetljevali so jo različni sogovorniki. Med sogovorniki oddaje Intervju je bilo letos že nekaj sodnikov, gospod Možina se je za pogovor s gospodom Radonjičem odločil, ker je ta javno opozoril na domnevne pritiske na svoje delo. To ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki je ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Kot vidimo, je Manica J. Ambrožič zavzela pričakovano stališče, da oddaja Intervju na noben način ni bila profesionalno sporna. Pričakovano zato, ker je v preteklosti v podobno spornih oddajah že zaščitila novinarja Možino. Čeprav je identiteta pritožnikov v poročilih vedno prikrita, ti so namreč navedeni z inicialkami, pa so tokrat storili izjemo. Iz pojasnila odgovorne urednice namreč lahko zaznamo identiteto enega izmed njih:

»Sprašujete me, kdaj bomo celovito raziskali postopke in dogodke, ki so povezani s tragedijo vaše družine. Menim, da bo pravi čas za daljše raziskovalno delo, ko bodo končani sodni postopki.«

Ambrožičeva kar samo sebe postavlja v protislovje: pritožniku ali pritožnici iz vrst družine brutalno umorjenega Janka Jamnika priznava, da je RTV Slovenija s povabili odvetniku Jožetu Hriberniku (tudi nedavni gost Možinove oddaje), samega Milka Noviča in zdaj še sodnika, ki je Noviča oprostil, zavzela pristransko pozicijo, vendar bo »daljše raziskovalno delo« prišlo na vrsto šele kasneje. V tem času pa javni zavod več kot evidentno popolnoma pristransko in neuravnoteženo poroča o tem primeru in se ob tem pri komentiranju nepravnomočnih sodb obenem arogantno sklicuje še na čas, ko bodo sodni postopki končani! Kako torej, da odgovorna urednica dovoljuje njihovo (enostransko) obširno komentiranje že pred tem?

Stališče varuhinje

Varuhinja, ki sicer moje zapise vztrajno in vedno znova ignorira, čeprav sem tudi v tem primeru pisal zelo obširno in zanesljivo tudi prvi, se v svojem mnenju sklicuje na kršitve novinarske etike v točkah nepristranskosti, uravnoteženosti in pravičnosti iz Poklicnih meril, pomenljivo pa je njeno pričakovanje, ali bodo v isti oddaji Intervju ali morda v drugih programskih pasovih Informativnega programa kasneje morda dali besedo »nasprotni strani«, predstavili drugo plat in drugačne argumente, analizo dosedanjega poteka procesa Novič, kar se potem ni zgodilo vse do danes. Po njenem prepričanju občinstvo javne televizije upravičeno pričakuje takšno uredniško načrtovanje programa, kjer bo primer obravnavan celovito in večplastno.

Zato je v svojem mnenju in priporočilu pograjala ne zgolj omenjeno oddajo, ampak celo ugotovila, da se je podobna kršitev Poklicnih načel odvila že v tisti z odvetnikom Jožetom Hribernikom (tu je priimek napačno zapisala) in ugotovila, da je šlo za enostranski prikaz dejstev. Njeno daljše stališče v tem delu objavljam v celoti:

»Zavedam se, da je takšne oddaje težko odgovorno in kredibilno pripraviti v času, ko sodba še ni pravnomočna, saj kompetentni sogovorniki iz tožilstva in sodstva zadeve ne morejo komentirati dokler postopek še poteka. Ta okoliščina in omejitev pa je bila znana tudi uredništvu oz. jo je uredništvo lahko predvidelo in bi jo moralo upoštevati. Menim, da je bila vnovična obravnava zadeve Novič z zgolj ene strani uredniška napaka.

Argument odgovorne urednice Manice J. Ambrožič je, da Intervju s sodnikom Radonjićem »ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Menim, da je oddaja potrdila, da v konkretnem primeru tematik ni mogoče mehanično razločevati, saj so sodnikovi očitki o pritiskih neločljivo povezani prav z zadevo Novič. Zato se je neizogibno ponovil primer intervjuja z odvetnikom Jožetom Hribarjem, ki prav tako ni bil le pogovor o njegovi karieri, ampak predstavitev enega pogleda na konkretno zadevo Novič.

Menim, da je bila uredniška napaka tudi izbira žanra intervju, ki zaradi imanentne enostranskosti ni primeren za obravnavo kontroverznih tem, saj ne more razjasniti večplastne in kompleksne tematike. O tem sem pisala že večkrat, uredništvu sem prav v kontekstu nedeljske oddaje Intervju priporočala notranje razprave in upoštevanje pravil žanra.

Menim, da je v pripravi oddaj, ki se dotikajo najhujših kaznivih dejanj in s tem tudi pravic žrtev, treba vnaprej predvideti možnost nepietetnega govora ter načrtovati ustrezno ravnanje v takšnem primeru. Obžalujem, ker je bilo gostu omogočeno, da v oddaji javne televizije izreče kategorično trditev o vdovi oz. vdovinem ravnanju.

Menim, da je šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem sama zaščitila sebe in svoje dostojanstvo. Vnovič poudarjam, da v javnem mediju ne more biti prepovedanih tem ali gostov, velja pa dolžnost odgovornega načrtovanja programskih vsebin, z določitvijo fokusa, konteksta in žanra – ob upoštevanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Ko sodnik javno spregovori o pritiskih nase, na svoje delo in napade na neodvisnost sodstva, je treba biti vse plati zvona, javni medij mora z dolžno skrbnostjo in v imenu javnosti takšno tematiko obravnavati posebej vztrajno, natančno, poglobljeno, analitično, raziskovalno. Enostranskega prikaza z enim akterjem po mojem mnenju ni mogoče šteti za takšno obravnavo.

Odgovornim za programsko vsebino priporočam natančno branje in dosledno spoštovanje Poklicnih meril in načel novinarske etike ter Programskih standardov, z namenom, da se napake v tehtanju, presoji, odločanju ali izvedbi ne bi ponovile.«

Do naslednjih kršitev

Čeprav se z varuhinjo Ilinko Todorovski velikokrat ne strinjam in sem zavrnil nekatera tudi zgornja navedena prepričanja v zapisih, navedenih v spodnjih povezavah, njeno reakcijo razumem kot pravilno in ustrezno. Pozdraviti velja, da je javno zapisala oceno o uredniški napaki. Dragoceno je opozorila na dejstvo, da je v oddaji šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem zaščitila sebe in svoje dostojanstvo – tukaj ima v mislih žaljivi napad na vdovo pokojnega Janka Jamnika in morda tudi njenega odvetnika.

Podobno je pritrdila moji oceni, da je oddaja bila zgolj enostranski prikaz, s tem pa nedostojna in narejena s premalo skrbnostjo in natančnostjo. Ob tem opozarja tudi na nekaj, kar sem sam spregledal: da tako občutljivih tem ne kaže predvajati v žanru intervjuja zaradi njemu »imanentne enostranskosti«, zato je to še ena uredniška napaka – torej voditelja, odgovorne urednice in urednice oddaje Lidije Hren.

Varuhinja je torej povsem jasno opozorila, da so bile v oddaji Intervju storjene napake in kršitve dveh dokumentov, Poklicnih meril in Programskih standardov. Spregledala je sicer močno politično motiviranost tega primera in intenzivne medijske agende, ki iz tega dejstva izvirajo. Težava je v tem, da za napake najbrž nihče ne bo odgovarjal in da bo javna radiotelevizija takšno postopanje, kot vsakič, pometla pod preprogo – vse do naslednjih oddaj in naslednjih kršitev.

Več:

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje?

Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Točno 16 dni je potrebovalo vodstvo RTV Slovenija, da se je vsaj zelo posredno odzvalo na grozljivo in nedopustno ravnanje poslanca Zmaga Jelinčiča v oddaji Tarča.

Naj spomnim, v prispevku Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? sem podrobno opisal, zakaj bo ta oddaja odšla v anale javne radiotelevizije zaradi nedopustnega nastopa poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, v katerem je promoviral nasilje in sovraštveni govor in pozival k streljanju ljudi pred zidom.

V njem sem omenil tudi, da še vedno čakamo na dolžno pojasnilo, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos, torej pred točno dvema mesecema. Takrat je voditeljica oddaje tik pred njenim predvajanjem celo tvitnila, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega. Ob Eriki Žnidaršič je podoben tvit o pritiskih objavila še novinarka iste oddaje Nataša Markovič. Javni zavod bi takšno pojasnilo moral javno objaviti, a tega nikoli ni storil.

Neodgovorno početje

No, če se glede tega ni zgodilo nič, smo glede Jelinčičevega apela k streljanju v Pismih bralcev pod naslovom »Pri nas se strelja z dušilcem, 2.« včeraj lahko prebrali odgovor generalnega direktorja RTV Slovenija, ki se je odzval na zapis Leona Magdalenca v kolumni z zgornjim naslovom (Dnevnik, 16. 3. 2019).

Kadunc Tarča Dnevnik

Kadunčev odgovor na straneh časopisa Dnevnik

Najprej k statusu odziva, v katerem bom obravnaval zgolj en vidik, ki je naslednji: kako bi vodstvo moralo ravnati ob takih priložnostih in kaj naj stori z gosti, pri katerih lahko domneva, da bodo sejali sovraštvo in grobo kršili kulturo dialoga? Igor Kadunc je kot generalni direktor (!) v časopisu Dnevnik reagiral na javni očitek  – tega niso storile odgovorne osebe zavoda, kot bi pričakovali – kar pomeni, da brez Magdalenčevega zapisa javnega odziva ne bi bilo, kar se mi zdi še dalje skrajno neodgovorno početje. Bolje to kot nič?

Neodzivnost vodstva se mi zdi bistveno bolj problematična od odzivanja Erike Žnidaršič v studiu, ki za ustavljanje gosta res ni imela veliko možnosti – razen te, da mu v oddaji več ne bi dovolila do besede. A poglejmo si tisto, kar smo po dolgem čakanju ob vsej asistenci anemičnih množičnih medijev in novinarskega ceha sploh prejeli v pojasnilo.

Kritizerstvo in obšankarstvo

Kadunc namreč v svoji repliki zvaja očitek o nastopu Jelinčiča na »kritizerstvo«, zato zažuga:

Nespodobno pa je, kadar kritike prerastejo v »kritizerstvo« vsepovprek brez pravih argumentov. Že nekaj dni tako odmeva oddaja Tarča, v kateri je bil, med drugimi, gost Zmago Jelinčič. Ali so ustvarjalci oddaje vedeli, da bo predsednik ene od političnih strank izrabil »svojih pet minut« za izrekanje nepredstavljivega?

Generalnega direktorju dajem prav, ko Magdalenčevo razlago o namernem povabilu Jelinčiču za to, da »dvigali gledanost in dajali material za obšankarske prepire«, zavrača. Sam menim, da za to nimamo zadostnega dokaza in tudi ne razloga, da bi v to verjeli. Vsaj upam, da na RTV še ni tako hudo – in po moje ni. Ne morem pa se strinjati s Kaduncem, ki namiguje, da politika takšnega kova v studio ne morejo prenehati vabiti zgolj zato, ker obstaja možnost zlorabe javnega medija in sejanja sovraštva.

Odreči vabilo ali ne

Kajti prav to, da odreči vabila politiku ne smejo, je implicitno tudi zatrdil:

Sprašujemo se, ali naj RTV Slovenija odreče vabilo članom ali celo predsednikom političnih strank v oddajah »v živo« samo zaradi strahu pred zlorabo javnega medija za izražanje (neprimernih) mnenj?

Dilema je realna, ampak odgovor bi moral biti pritrdilen: če obstaja takšna verjetnost, potem je nepovabilo edina rešitev. Kadunc je namesto tega v odgovoru ponovil nekaj floskul o tem, da uredniki dobro opravljajo svoje delo, da ne morejo izključiti faktorja tveganja, ker gre za oddaje »v živo«, da zaupa uredniški presoji in da nihče ne pravi, da njihovo delo teče brez napak.

Ima prav, vsi delamo napake. Ampak težava je v tem, ali jih vodstvo zna priznati javnosti in potem res zna ali želi odpraviti? Kako bo odpravilo prihodnje možne napake, če jih skriva? Bo v oddajo še naprej vabilo politike, ki pozivajo k nasilju? Bo s tem znova sprejelo omenjeni »faktor tveganja« in se po nastopu takega politika vedno znova posulo s pepelom, mi pa naj kar znova in znova odpuščamo javni radioteleviziji in zaman čakamo na pojasnilo, kot se je to zgodilo v navedenih dveh primerih?

Kot vidimo, nam Kadunčeva stališča ne povedo veliko vsebinskega in skoraj nič o uredniških smernicah v takih primerih. Zato je tudi nenavadno, da se ob tem oglaša generalni direktor, ne pa npr. odgovorna urednica informativnega programa na TV Slovenija, Manica Ambrožič.

Ključno in nenehno isto vprašanje, glede katerega se očitno vsi izmotavajo v odgovoru, se enostavno glasi takole: boste politika X še naprej vabili v svoje studie? Če boste, na kakšnih načelih utemeljujete svojo odločitev? Če ne boste, zakaj tega ne poveste naravnost in sporočite svojega stališča javnosti?

Kakšna je dolžnost uredništev

Gledalec, ki ga je zmotila omenjena oddaja Tarča, mi je preposlal odziv varuhinje pravice gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski. V njem najdemo dovolj prepoznavno mnenje, kaj storiti, zato ga citiram v ključnem delu:

Zato je dolžnost uredništev, da v studijske razprave ne vabijo sogovornikov, ki ne želijo sodelovati v strpni in spoštljivi razpravi, ki so že zlorabili eter javnega medija ter kršili družbene norme in kulturo javnega dialoga.

Z njim se v celoti strinjam. Priznati moram tudi, da je to hvalevreden preboj od zame zgrešenega načela, da za RTV Slovenija ne obstajajo prepovedane teme in gosti, kar zagovarjata ravno Ilinka Todorovski in Manica Ambrožič – o tem več v zapisu O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«.

Toda v Kadunčevem odzivu, ki je doslej edini javni, ni mogoče zaznati ničesar podobnega. Nasprotno, v že citiranem delu generalni direktor očitno takim »dolžnostim« nasprotuje, pri čemer je pojem, ki izraža normirano pričakovanje nekega ravnanja v skladu z moralnimi standardi, povsem enoznačen: ne le, da Jelinčiča in podobne politike v svoje oddaje ne rabijo vabiti, če to storijo, kot uredniki kršijo svoje dolžnosti.

Povedano drugače: ob gotovosti, da omenjeni ustreza opisu nekoga, ki je »zlorabil eter javnega medija ter kršil družbene norme in kulturo javnega dialoga«, glede česar bi se morali strinjati, Kadunc še dalje namiguje, da takih politikov ne morejo kar nehati vabiti v studio, Todorovski pa meni ravno nasprotno in apelira na dolžnost, da se jih ne vabi. K temu bi dodal, da ima javni zavod še eno: jasno in glasno povedati politikom, naj ne pričakujejo vabil, če javni medij zlorabljajo, ne pa vedno znova bogaboječe molčati v strahu, da bodo obtoženi cenzure in omejevanja svobode govora.

Na RTV Slovenija se bodo morali resno pogovoriti med sabo. In končno plačnikom RTV prispevka sporočiti, kaj so ugotovili.

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je spisala »Poročilo v zadevi Utrip/komentar – 3.2.2019, TV SLO1«, ki nosi datum 19. februar 2019.

Govorimo o novinarskem navijaštvu Jadranke Rebernik, ne nepričakovanem ali prvem, ki sem ga podrobno komentiral v zapisu Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili. Seveda ne gre le za avtorico prispevka, temveč za razpravo, ali je takšno ravnanje na javnem zavodu dopuščeno. No, v besedilu, ki ga je spisala varuhinja Ilinka Todorovski, so se na štirih straneh znašli trije elementi poročila o Utripu, predvajanem drugega in ne tretjega februarja: nekaj komentarjev zgroženih gledalcev in nekaj pohval, njeno »mnenje in priporočilo« in nato še »odziv« in »poročilo« odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Ambrožič poročilo Utrip

Izsek iz obravnavanega poročila: močan avtorski pečat Jadranke Rebernik

V kolosalnem loku brez komentarja

Pričakovali smo seveda, da bomo prebrali mnenje, kaj si varuhinja in urednica mislita o novinarskem pristopu avtorice Utripa in ali ga razumeta kot skladnega s standardi javne radiotelevizije in novinarske etike. Žal ugotavljam, da se je zgodilo ravno to, kar se v zgoraj citiranem zapisu napovedal: da bo končna ugotovitev ob oddaji ostala pri tem, da »so prejeli pohvale in kritike, torej so bili spet uravnoteženi«.

Ampak res si nisem predstavljal dimenzij končnega rezultata njunega poročila, še drastično hujšega: na štirih straneh bo lahko bralec dobesedno s povečevalnim steklom iskal kakršnokoli opredelitev do konkretnega Utripa, a je ne bo našel. Todorovski in Ambrožič sta se namreč v kolosalnem loku izognili že eni sami samcati besedici komentarja omenjene oddaje. No, na tolikšno sprenevedanje, očitno novi standard, ki ga še nismo videli v delovanju varuha in odgovornih urednikov, celo ob svojih res do konca znižanih pričakovanjih, nisem računal. Ja, človek se v svoji naivnosti vedno znova moti in greši.

O tem, kaj morajo, ne o tem, kaj počnejo

Kaj sta potemtakem storili, da bi se izognili slehernemu mnenju, komentarju in stališču? Na štirih straneh beremo razpravo o tem, kako morajo novinarji postopati in ne o tem, kako so. Todorovski o tem, kaj da je komentar, kaj je značilno za ta žanr, da »avtorici takšne oddaje ni mogoče oporekati pravice do podajanja mnenj ali od nje zahtevati nevtralne drže« – kar je edini stavek, v katerem varuhinja, se zdi, vsaj posredno meri na avtorico in kaj ta sme početi, ne pa tudi, kaj je storila v oddaji.

Še več, po njenem ima RTV Slovenija »ne le pravico, ampak tudi dolžnost kritično obravnavati politične in družbene odklone« – in znova ni jasno, kako naj si s tem navodilom v analizi Utripa metodološko pomagamo. Novinar bi moral po njenem mnenju podajati preverjena dejstva »s čim bolj nevtralne in distancirane pozicije«, od komentatorjev pa se pričakuje, da »na podlagi teh dejstev, strokovne podkovanosti in poznavanja konteksta podajo mnenja, podkrepljena z argumenti, vedenjem in znanjem«.

Nato preide k strinjanju z odgovorno urednico, katere poročilo je potem v celoti objavljeno v nadaljevanju, in ki pravi, da morajo novinarjeva mnenja ostati »podkrepljena z dejstvi, izbor izjav za vsako tematiko naj bo reprezentativen, uporaba jezikovnih prijemov oz. sredstev naj bo premišljen in nikakor žaljiv, v kratkih in preglednih komentiranih formatih naj ima aktualno dogajanje prednost pred ideološkimi temami«.

Kaj še ostane od funkcije?

Naj ponovim ključno: Todorovski in Ambrožič se niti z enim stavkom nista opredelili do ravnanja novinarke in zapisali, ali je avtorica Utripa postopala pravilno ali napačno in v čem je ta pravilnost ali napačnost, kar se od njiju pričakuje in na kar računajo pritožniki. Očitno nova taktika javne radiotelevizije?

Žal predstavlja izogibanje temu, kar bi morali početi. V opisu delovanja instituta varuha beremo, da ta »preiskuje pritožbe posameznikov in predlaga odpravo nepravilnosti, kadar ugotovi, da je pritožba utemeljena.« V tem primeru pa ugotovitev ni. S tem varuhinja in odgovorna urednica pritožnikom in javnosti ne privoščita niti osnovne informacije – v čem da se ti motijo, ko hvalijo ali grajajo Utrip zaradi novinarskega zdrsa, ali v čem imajo prav.

Naj navedem manjši miselni eksperiment. Kaj bi dejali, če bi iz Narodne galerije nekdo odnesel Groharjevo sliko, kasneje bi ga ujeli in storilec bi se znašel pred sodnico zaradi tatvine. No, ko bi pričakovali sodbo, bi v njej sodnica na dolgo in široko ugotavljala, da so tatvine v Republiki Sloveniji kaznivo dejanje in da se krasti ne sme, ali je v konkretnem primeru do nje prišlo, pa bi v sodbi povsem izpustila. Kaj si bomo mislili o takšnem ravnanju? Brez presoje konkretnih dejanj je funkcija varuhinje in odgovornega urednika pretežno nepotrebna in nesmiselna!

Nepristranskost kot (ne)vrednota

Ni naključje, da omenjeni niti z besedico ne poskušata analizirati konkretnih novinarskih postopkov ali izrečenih besed v Utripu. Logično, da bi do konca izpeljali svoj očitni namen izogibanju podajanja presoje, se morata temu v celoti odpovedati. In sta se. V svojem prvem zapisu sem že storil tisto, od česar bežita kot hudič od križa: analiziral sem dele besedila in nakazal, v čem so pomanjkljivosti osrednjega dokumenta zavoda z naslovom Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. Kar očitno marsikomu ustreza.

Navzlic temu ta dokument, kot rečeno, predvideva nepristranskost kot »temeljno vrednoto v vseh programih RTV Slovenija«. Zato bom ponovil vajo in s pomočjo delne tekstovne analize poskušal pokazati, da je novinarka Rebernik kršila to načelo. V oddaji je namreč med drugim dejala:

Govor je seveda požel odobravanje na levici, ki se že leta napaja z gojenjem antijanšizma in z agresivno delitvijo Slovenije na dva pola. V tej tekmi izgublja Slovenija, izgubljamo mi vsi.

Kot sem že zapisal, je tiha premisa njene vrednostne ocene takšna, da nas nujno vodi do naslednjega sklepa: če se Slovenija ne bi toliko ubadala z odporom do Janše, ne bi zamujala dolgih let napredka. Kar avtorici nedvoumno pomeni, da bi s pomočjo prvaka SDS in njim na oblasti prosperirala. Predstavljajmo si torej, da bi nek novinar v programih javne radiotelevizije izrekel s stavke, kot so: »V Sloveniji izgubljamo mi vsi, ker ne gojimo dovolj simpatij do Zmaga Jelinčiča (ali Mateja Tonina, Alenke Bratušek, Marjana Podobnika, itd.). Mar ni to povsem jasno in eklatantno politično navijaštvo? Kako ga je mogoče upravičiti? Pri čemer je Rebernik trdila še bistveno več od tega. Navijaštvo je nesporno oblika novinarske pristranosti – tiste, o kateri zdaj varuhinja in odgovorna urednica molčita.

Pionirska čepica in dvomljivec v komunistični sistem

Podobno politično ideološkost in pozicioniranje vsebuje naslednji del Utripa, tudi že citiran:

»Drži, vsi ki smo bili rojeni v tistem času, smo bili deležni pranja možganov v šolah. In pri sedmih letih najbrž verjameš marsičemu, kar si slišal v šoli. Problem je v tem, če temu verjameš dandanes. A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«

Avtorica oddaje se spet popolnoma jasno opredeljuje do ideologije in režima bivše države, pri čemer se skozi prvo osebo množine postavlja v pozicijo nas vseh in govori v našem imenu: »nam« so prali možgane, »mi« smo bili naivni, »mi« smo morali verjeti marsičemu. Svojo pristranost še podkrepi in kara tiste, ki še danes verjamejo v socializem.

In potem sledi še pričakovana solidarizacija z njenim očitnim političnim idolom. Res, do njega ima vso pravico, vendar ne v komentarjih javnega servisa, kot nam želita dopovedati omenjeni. Če bi Rebernik zgolj smešila predsednika vlade (»ko je Marjan nosil pionirsko čepico«), bi temu lahko dejali bolj ali manj posrečena kritika. In bila bi legitimna, razpravljali bi le o okusu. Preostanek citiranega stavka pa prestopa to mejo in je značilen za navijaštvo in politično pristranost: spet dokazuje simpatiziranje s svojim političnim idolom.

In to takšno, ki predstavlja še potvarjanje dejstev: tednik Mladina je bogato dokumentiral, da je Janša v tistem času poskušal razviti koncept vseljudske obrambe, da je bil v tej svoji leninistični maniri preveč radikalen za komunistično partijo in da potemtakem ni žrtev režima, kot nam to sočutno predstavlja Rebernik. Ni šlo za njegov dvom v komunistični sistem v imenu več demokracije, ampak njegovo preveliko fanatičnost. Ta nam tudi pojasni, zakaj je napisal prošnjo, da bi se v partijo znova včlanil – le zakaj bi si želel vanjo znova včlaniti, če je v komunistično partijo dvomil? S kakšno materialno evidenco in v imenu katere novinarske resnice nam torej slika mučenika, ki je zdaj še nova žrtev v primerjavi s predsednikom vlade, ki je okusil zgolj pionirsko čepico?

Strankarsko trobilo in legitimirana pristranost

Avtorica je potemtakem v aktualni politični debati med Šarčem in Janšo preprosto branila tistega, ki ji je politično všeč in s tem nesporno ravnala pristransko, kar daleč presega kritičnost in subjektivnost. Če je to korektno novinarsko postopanje, kot to nesporno dopuščata Ambrožič in Todorovski s tem, ko se do takšnega ravnanja ne opredelita, potem se je enkrat več pokazalo že povedano: da se javna radiotelevizija zaradi ohlapnih novinarskih pravil lahko v trenutku potencialno spremeni v strankarski medij in trobilo, ne da bi temu smeli oporekati.

Če bi se po nekem naključju, kar se zgodi mimogrede, med novinarji znašli navdušenci le ene politične linije, sme po tem branju vsak med njimi biti »subjektiven« na opisani način. Rezultat lahko slutimo. Da se razumemo: težava ni razrešena niti s pluralizmom političnih mnenj različnih novinarjev, ker pluralizem pristranosti v ničemer ne reši začetne zagate – jo kvečjemu absurdno multiplicira. Komentar je namreč prešel mejo subjektivnega, ko novinar v svojem prikazu dejstev pristransko odstopa od standardov objektivnosti, točnosti in uravnoteženosti iz točno določenega vzroka, namreč zaradi novinarjevih/urednikovih vrednot, političnih preferenc, osebnih vezi in podobno.

V prikazu Medijska pristranost sem naštel nekaj elementarnih načinov, kako jo prepoznati. Rebernik je v Utripu demonstrirala predvsem prva dva načina: pristranost skozi pritrjevanje, kjer v prostorskem in časovnem smislu novinar ne obravnava stališč enakovredno, pozicije »naših« in »vaših« niso podane skozi kriterij njihove argumentacijske sprejemljivosti, temveč neobjektivno in navijaško skozi pritrjevanje »našim«.

V praktičnem smislu pritrjevanje prepoznamo po enostranosti v poročanju, opazni naklonjenosti, dajanju prednosti in hvalisanju. Po drugi strani obstaja pristranost skozi opuščanje, kjer se opuščajo in prezrejo stališča in trditve, ki ne govorijo v prid »našim« ideološkim in političnim pozicijam, ker so ta zoprna, odvečna in v napoto. Pri opuščanju novinar in urednik ne izvajata neposredne cenzure, temveč navidezno nevtralno opustita neprijetne in zamolčanja »vredne« okoliščine, dejstva, izjave in stališča. Opuščanje je oblika pristranosti, ki je nasprotna pritrjevanju.

Če sklenem: od odgovornih na RTV Slovenija in varuhinje pričakujemo presoje novinarskih dejanj in postopkov, ne le abstraktno naštevanje profesionalnih standardov in načel, kar ima za posledico izmikanje odgovornosti. Todorovski in Ambrožič s svojim nekomentarjem dejansko podeljujeta licenco za vsa prihodnja sorodna početja: sporočata, da si lahko vsak novinar v oddaji Utrip ali kateri podobni izbere svojega političnega varovanca in zanj izvaja propagando, a na to ne bosta vsebinsko reagirali.

Več:

Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Medijska pristranost

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Kakšno stališče so zavzeli odgovorni na TV Slovenija po intervjuju Jožeta Možine s psihologom Andrejem Perkom? Dokazoval bom, da neznosno! Naj spomnim, o tem čudaškem enournem zvarku mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma in ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti sem pisal v prispevku z naslovom Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki.

Poudariti velja, da so Perkovi pogledi splošno znani, že leta jih reklamira vrsta branih medijev, npr. časopisna hiša Delo, zato sta voditelj in vodstvo RTV Slovenija že vnaprej dobro vedela, kaj lahko pričakujeta. Še več, omenjeni poudarki so bili razberljivi že iz objavljene najave oddaje.

perko intervju

Perko in Možina v seksističnem elementu

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski je zdaj javno objavila svojo presojo in v njej povzela tudi mnenje odgovorne urednice TV Slovenija, Manice J. Ambrožič. Oddaji Intervju sicer urednikuje Lidija Hren. Odziv odgovorne urednice na pogovor s Perkom povzemam v celoti, saj ga bom podrobneje razčlenil:

»Po oddaji Intervju, v kateri je kolega Jože Možina gostil psihologa in psihoterapevta Andreja Perka, sem od gledalcev prejela kritike in pohvale. Voditelj in gost sta govorila o temah, o katerih sicer ob spoštovanju njihove občutljivosti, večplastnosti in zahtevnosti poročamo v različnih oddajah in jih tudi širše kontekstualiziramo ali analiziramo. V prvi polovici oddaje sta voditelj in gost denimo govorila o eni najbolj perečih in tudi občutljivih tem slovenske družbe – o alkoholizmu in zdravljenju alkoholikov. Oddaja Intervju je oddaja z močnim avtorskim pečatom, vodijo jo trije izjemno izkušeni in že dolga leta prepoznavni ustvarjalci programa TV Slovenija. V oddaji naši gostje govorijo o svojem delu, predstavljajo svoja mnenja in poglede na teme, ki pomembno krojijo našo družbo. V Informativnem programu TVS redno in odločno opozarjamo na položaj žensk in na kratenje pravic ženskam v številnih družbah sodobnega sveta, na diskriminacijo homoseksualcev in napade nanje, obširno smo poročali o gibanju #metoo. Predstavljamo različna mnenja in stališča in kot sem že večkrat zapisala ob podobnih odzivih, menim, da ni prepovedanih tem ali gostov.«

Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov

Zaenkrat je mnenje odgovorne urednice pritegnilo medijsko pozornost zgolj Mladine. Veliko več od tega v domači medijski gošči ni pričakovati, končno je Manica J. Ambrožič članica Upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije in je zato malo verjetno, da jo bodo, tako dosedanja empirija, cehovski kolegice in kolegi javno opozorili na njene zdrse.

Ključen poudarek iz odziva je en sam, skorajda vodilo, da za javni servis ne obstajajo prepovedane teme ali gostje. Trdim, da je z njim nekaj strahovito narobe in da v končni fazi predstavlja zanikanje smiselnosti uredniške presoje: kaj je potem sploh še vloga odgovornega urednika, če je dovoljena vsaka tema in vsak gost? Da v vročo razpravo o smiselnosti holokavsta ali uvedbi apartheida doda nekaj »etične dimenzije«?

Ne gre spregledati, da fraza »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« apelira na nekakšno liberalnost, hvali se tem, da je odprta, da ne cenzurira. Toda karikiranje s pomočjo ideje o »prepovedi« ima funkcijo zanikanja tega, kar uredniki in novinarji sicer morajo početi: procesov odbirateljstva (gatekeeping), prednostnega tematiziranja (agenda setting), uokvirjanja (framing) in podobno. Del tega je tudi odločanje, komu dati besedo in o čem govoriti. Seveda lahko tudi vsi navedeni postopki hitro postanejo uredniška karikatura.

Hkrati je argument »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« očitno postal že ponotranjena presoja več urednikov javne radiotelevizije, tudi sedanje varuhinje Ilinke Todorovski. V primeru sporne oddaje Tarča o splavu, kjer je bila razprava iniciirana po načelu »za in proti«, je takrat še kot urednica povedala naslednje:

Moje uredniško načelo sicer je, da v novinarstvu ni prepovedanih tem. To velja tudi za splav. Smo res tako zelo prepričani, da se nam ne more zgoditi Poljska?

Na podoben način se je takrat odzvala urednica dnevno-informativnih oddaj Mojca Pašek Šetinc in tudi ona je ob razpravi o splavu izrecno zavzela afirmativno pozicijo: za RTV Slovenija ne obstajajo prepovedane teme. O oddaji sem sicer pisal v prispevku Tarča proti ustavi: kako je RTV hiša proizvedla množični odpor.

Kaj pomeni omenjeno stališče v absolutnem smislu

Ker je ponovljeno,  ima stališče že tako rekoč status splošne maksime, kar pomeni, da ga moramo jemati zelo resno: če ni prepovedanih tem in gostov, potem lahko na javnem servisu pričakujemo marsikaj, najbrž ne samo nastope šarlatanov, konspiracistov in psevdoznanstvenikov, seksistov, mačistov in homofobov, antisemitov in ksenofobov, zanikovalcev holokavsta, iluminatov, prostozidarjev in članov tajnih lož vseh vrst in prepričanj, temveč tudi zadrtih neonacistov, fašistov ali kukluksklanovcev.

Podobno so glede izbire tem na stežaj odprta vrata domišljiji slehernika in recimo zanikovalcem človekovih pravic za vsakokratno razpravo. Ne le o tem, ali bi prepovedali splav in zmanjšali enakopravnost spolov, ženskam odvzeli volilno pravico, uvedli otroško suženjstvo, prisilno sterilizacijo za invalidne ženske ali evtanazijo za duševno zaostale, legalizirali trgovino z ljudmi ali znova uvedli koncentracijska taborišča za begunce, ampak morda tudi o tem, ali bi morali uvesti obvezni izpit iz etičnega novinarstva za tiste, ki ga nujno potrebujejo, pa o navidezni liberalnosti ali zlomu profesionalnih standardov v medijih. Vse teme so dovoljene, vsi avtorji potencialno vabljeni.

Kaj pomeni omenjeno stališče v primeru intervjuja s Perkom

Varuhinja sicer ob Perku ustrezno opozarja na kršena načela iz »Poklicnih meril in načel novinarske etike«, ki jih odgovorna urednica zanemari, npr. da ko sogovornik izrazi polemična stališča, jih je treba med pogovorom razjasniti, ali da so uredniki dolžni, kadar odločijo, da v posameznih oddajah intervjuvajo osebo ali osebe, ki izražajo skrajna stališča o določenih vprašanjih, v naslednjo enako oddajo povabiti tistega, ki izraža nasprotna stališča. Seveda se to drugo najbrž ne bo zgodilo, za prvo načelo pa vemo, da je Možina svojemu gostu ves čas vneto prikimaval. Obenem Todorovski opozarja na zaveze iz istih meril, ki izrecno prepovedujejo gojenje ali podžiganje predsodkov ter poudarjanje stereotipnih delitev na moške in ženske vloge, v ničemer pa se posebej ne naveže na stališče urednice.

Na drugi strani je Manica J. Ambrožič pohvalila Možino, saj da oddajo vodijo »izjemno izkušeni in že dolga leta prepoznavni ustvarjalci programa TV Slovenija«. Da bi se ubranila, nato navaja svoja dokazila o veliki skrbi javnega servisa za položaj žensk:

V Informativnem programu TVS redno in odločno opozarjamo na položaj žensk in na kratenje pravic ženskam v številnih družbah sodobnega sveta, na diskriminacijo homoseksualcev in napade nanje.

Ne oporekam, a s tem je najbrž povedala več, kot je želela neposredno priznati. Nekaj takega: v naših programih opozarjamo na kratenje pravic ženskam, zato lahko kdaj gostimo tudi koga z nasprotnim mnenjem, ki mu pravice žensk ali obtožbe o diskriminaciji homoseksualcev gredo na živce in jim oporeka. Drugače res ni mogoče razumeti reference njenega iz te povedi izhajajočega pojasnila, da na televiziji »predstavljamo različna mnenja in stališča«.

Kaj so ta »različna mnenja in stališča«?

No, gledalci so omenjena mnenja iz oddaje tudi našteli. Naj jih na kratko povzamem iz dokumenta varuhinje, a seveda niso edina. V sporni oddaji smo slišali, da moški in ženske nimajo enake zmožnosti moralne presoje in čuta pravičnosti, da enakost med spoloma ne obstaja, da feministke postajajo nepotešene in so zato do moških napadalne, da se moški spolni nagon demonizira in kriminalizira, da so teorije spolov protinaravne in jih širijo gejevski in feministični lobiji, da nas bodo preplavili migranti, ki nimajo težav s spolno identiteto, da so ženske v kriznih razmerah nezanesljive oz. da krizne situacije lahko rešujejo le moški. Odgovorna urednica jim je podelila status relevantnih mnenj.

Ni dvoma, v programski shemi RTV Slovenija se je našel prostor tudi za seksiste in mizogine in njihovo »različno« stališče. Sklicevanje na »kritike in pohvale«, torej na to, da gledalci »uravnoteženo« odobravajo izbiro gosta, zveni zelo votlo. Ker jih je varuhinja objavila, takoj vidimo, da so pohvalna stališča do intervjuja s Perkom povsem vsebinsko in argumentacijsko prazne lavdacije, kritična pa, ravno nasprotno, navajajo racionalne pomisleke. Seveda drži, da bo odgovorni urednik tudi po oddaji »Holokavst – pro et contra« prejel odzive hvaležnih in kritičnih, zato takšno prazno uravnoteževalno sklicevanje ad populum ni vredno resnega urednika in pomeni zgolj permanentni, že stokrat doživeti alibi za bežanje od odgovornosti.

O menda neustreznem žanru in poljskih zgledih

Ne morem se strinjati niti z oceno varuhinje, da je bil pri oddaji sporen zgolj »žanr intervjuja«, češ da ni ustrezen »za izrekanje mnenj zoper dosežene človekove pravice«. Ne, noben novinarski žanr ni primeren za kaj takega!

Izrazito me je strah tudi njene legitimacije razprave o splavu z že citiranim argumentom tipa »Smo res tako zelo prepričani, da se nam ne more zgoditi Poljska?« Todorovski je želela povedati: poglejte, prepoved splava ali vsaj strožja zakonodaja s tega področja je ponekod že realnost, zato sme tema možne prepovedi splava biti dopuščena v razpravo tudi pri nas. Znova smo priča varianti argumentacije ad populum: ker je prepoved splava ponekod že splošna praksa in stvar prepričanja mnogih, se o njej sme razpravljati na ravni »za in proti«. Če je seksistični in mačistični diskurz splošna realnost prvaka Bele hiše, se lahko ob ženske obregnemo tudi v Sloveniji? Če je Jemen država z največjo spolno neenakostjo na svetu, bi se smeli pogovarjati tudi o preveč pravicah žensk?

Logika odgovornih na RTV Slovenija se je približala naslednjemu: ker opozarjamo tudi na pravice žensk, lahko kdaj gostimo tudi koga, ki jim te pravice odreka, in ker smo uravnoteženi, lahko glede pravice ženske do splava gostimo tudi tiste, ki menijo, da je bila Simone Veil največja morilka na svetu. V oddaji Tarča in podobnih pa kar prve in druge skupaj.

Ko nacionalka spodbuja k spolni neenakopravnosti

Odgovorna urednica Ambrožič se, kot vidimo, ne priključuje borbi proti spolnim stereotipom in seksizmom, povezanim z ženskami, ampak jih legitimira kot možne artikulirane teme v programskih shemi javnega servisa, ki ne smejo biti prepovedane. S pohvalo »izjemno izkušenemu novinarju«, ki je to izpeljal.

Imajo torej seksizmi svoj prostor na TV Slovenija? Imajo ga, četudi 8. člen Zakona o medijih prepoveduje njihovo spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti:

Prepovedano je z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.

No, seksizem po definiciji neizpodbitno je ravno to, spodbujanje k neenakopravni obravnavi zaradi spola. Ne more biti dvoma, da nacionalka krši omenjeni zakon vsakič, ko takšna stališča razširja skozi programske vsebine. Odgovor Manice J. Ambrožič je v tem smislu škandalozen, prav takšen pa je tudi ultimativni suspenz odgovornosti – če v programih ni »prepovedanih« tem in avtorjev, potem je najbrž v njih dovoljeno vse.

Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo

Zadnje poročilo Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev za mesec junij je zanimivo. Med podatki morda izstopa pritožba nad tretjim televizijskim programom, ki ga vodi Jadranka Rebernik, ker so na njem intervju Igorja Pirkoviča v desetih dnevih ponovili 17 krat. Kar je varuhinja Ilinka Todorovski označila za »moteče pretiravanje«.

In potem sem naletel na samega sebe. Presenečen seveda nisem: moja kritika Odmevov je pri urednikih in urednicah TV Slovenija bila deležna simpatične oznake iz časov menda totalitarne predhodnice naše države, postala je nesramen pritisk in napad, s tem tudi osnovni izvor problema, kot je v pojasnilu zapisala urednica Uredništva dnevnoinformativnih oddaj Nataša Rijavec Bartha:

Zapise, kot je spodaj prilepljen blog, razumemo kot neposreden pritisk in napad na novinarsko in uredniško avtonomijo.

Za razkritje sem ji iskreno hvaležen. Kot trdim vedno znova, je približno takšen status sicer redke medijske kritike v naši državi: če te že ne ignorirajo na polno, te razglasijo za razrednega (ali državnega) sovražnika, ki se vmešava v uredniško avtonomijo. O nekaterih rečeh se pri nas pač ne sme pisati. Saj se ve: novinarji in uredniki so nedotakljivi in dvomiti vanje je bogokletno dejanje. Več o tem v mojem razmišljanju o medijski kritiki. Da se to zgodi avtorju bloga kot avtorju bloga, je vendarle dobra novica za ta pri nas zaničevani medij.

poročilo varuhinje julij 18

Začetek citiranega dokumenta: mesečno poročilo o odzivih občinstva

Realnost etične dileme

O čem govori Rijavec Bartha? Zmotil jo je moj zapis o povabilu Sebastjanu Jeretiču v Odmeve, ki sta ga meni neznana gledalca I. B. in D. K. priložila k svoji pritožbi varuhinji in pri tem, sklepam, posvojila moje argumente. Ali kot so pribeležili v njenem poročilu:

Pritožbi sta gledalca priložila še blogovski zapis, ki naj bi utemeljil njuno stališče (avtor bloga uredniško odločitev problematizira predvsem zaradi dejstva, da je eden od vabljenih v dolgotrajnem sporu z eno od novinark Informativnega programa).

Naj spomnim: v njem sem dovolj nazorno pokazal na odsotnost sleherne novinarske empatije in solidarnosti, ki jo prakticirajo uredniki in vodstvo javne RTV v odnosu do svoje znane in cenjene novinarke Eugenije Carl. Zakaj? Ker v svoje prostore vabijo tistega, ki tako rad neženirano pljuva tako po javni radioteleviziji in njihovi novinarki – in to v funkciji plačanega piarovca koprskega župana in le zato, ker je novinarka desetletja razkrivala njegove nečednosti in pogumno opravljala svoj posel.

O vsem sem dovolj podrobno poročal v omenjenem zapisu z naslovom Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu, še pred tem pa še v Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija in Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje.

Trdil sem, da v situaciji, ko RTV nikoli ni niti poskušala zaščititi svoje novinarke pred nizkotnimi, osebnimi, žaljivimi javnimi napadi Jeretiča in njegovega delodajalca in ko se ne odziva na delovanje spornega portala Ekoper niti takrat, ko je kot institucija sama žrtev teh obračunov, povabilo uredniku portala in svetovalcu župana preprosto ni samoumevno. Še več: je izjemno sporno.

Ne mislim, da Jeretiča ne bi smeli vabiti, prepričan pa sem, da načete dileme niso niti poskušali reševati – raje so se pretvarjali, da je ni in so svoji novinarki obrnili hrbet. S tem je sam akt povabila pridobil status sporočila novinarki in manifestiral popuščanje pritiskom; in tudi najbolj pozorno prebiranje zapisa v poročilu varuhinje pokaže, da konteksta s pritiski na Carlovo niso omenili niti z eno samo besedico. Na analogen način trdim, da je, razen v izjemnih primerih, ko je to nujno, npr. predvolilnih kampanjah ali informativnih oddajah, neupravičeno in obenem mazohistično medijsko minutažo namenjati osebi, ki javno sistematično poziva proti neplačevanju RTV prispevka – pa četudi je to zadnji zmagovalec volitev. Znova opozarjam na kontekst: po tistem, ko javni servis ni zmogel problematizacije tega dejanja politika!

Redukcija na osebni spor

Že citirani stavek »Avtor bloga uredniško odločitev problematizira predvsem zaradi dejstva, da je eden od vabljenih v dolgotrajnem sporu z eno od novinark Informativnega programa« je zavajajoč opis stanja in tudi intence mojega zapisa, ki želi izpostaviti realnost etične dileme uredniškega dela. Intrigantna in že čisto simptomalna se mi zdi že redukcija intence na »dolgotrajni spor«, kar pomeni, da urednica Rijavec Bartha sodelavke v svoji hiši ne obravnava kot žrtve napadov, temveč vidi težavo zgolj v nekakšnih osebnih peripetijah, na podoben način pa evidentno obravnava tudi njeno novinarsko delo.

Povedano drugače: v tej zgodbi se je že na strani terminologije dobesedno postavila na stran Jeretiča, ne Carlove, saj je prav on tisti, ki nenehno manipulira s kontekstualizacijami o »osebnem sporu« in celo s tezo o manični novinarki, ki osebne spore razplamteva v državno stvar. Naj v dokaz temu citiram Janšev medij, v katerih sicer nenehno gostuje, a ga tokrat le navaja:

Očitno se s tem strinja tudi politični analitik Sebastjan Jeretič, na spletni strani ekoper.si je tako zapisal: »Nekoga, ki svoje osebne spore dviguje na raven vprašanja nacionalnega interesa, in vse, ki se ji pri tem ne klanjajo in sodelujejo, zelo hitro popljuva. (vir: Škandal24).

Referenčnost kot alibi

Da RTV medse vabi urednike drugih medijev, ki permanentno napadajo, diskreditirajo in omalovažujejo sam javni servis in njeno novinarko, in to na načine, ki so v čisti opreki z novinarskim profesionalizmom, je urednica nato želela upravičiti z navajanjem referenc, zaradi katerih je po mnenju urednice bilo smiselno povabiti Jeretiča:

Aljaž Bitenc Pengov je eden izmed prvih blogerjev na slovenskih tleh, tviteraš, politični komentator, direktor in odgovorni urednik Radia Kaos. Sebastjan Jeretič je odgovorni urednik portala Ekoper, vendar pa tudi dolgoleten politični komentator, strokovnjak za volilne kampanje, v številnih je aktivno sodeloval, jih tudi vodil, v Sloveniji in v tujini. Menimo, da imata oba dovolj referenc za nastop v Odmevih, kjer smo gostili in še bomo najrazličnejše komentatorje in analitike. Oba sta pogosto gosta tudi drugih oddaj in medijev, tudi neposredno konkurenčnih.«

Za Barthovo je torej referenca »biti odgovorni urednik portala Ekoper« – tistega, ki krši novinarske standarde na opisani način, tudi po mnenju Novinarskega častnega razsodišča. Referenca je nastopati na Nova24TV in Požarjevi oddaji VV Faktor, torej konkurenčnih medijih. Da se ve, čemu javni servis konkurira. Končno je referenca tisto, kar nenehno kritiziram na tej strani: za urednike je biti vodja kampanj, svetovalec in piarovec odlika uravnoteženega političnega komentatorja, ne ovira. Če si plačan za svojo politično pristranost, imaš torej najboljše kvalifikacije za povabilo v informativne oddaje javne radiotelevizije. Vedno znova je treba urednikom čestitati za ta briljanten kriterij.

Kam plove RTV barka?

In tako kot se je aktiv novinarjev RTV Slovenija molče strinjal z navodilom vodstva RTV Slovenija, da njihovi delavci javno ne smejo izražati svojih političnih stališč, se najbrž vodilni možje in gospe strinjajo z Natašo Rijavec Bartha. Gorje, če bi kdo kritiziral javni servis, to se ne dela, to se ne sme. Da je s tem argumentom nekaj narobe, je opazila celo varuhinja, ki me je delno vzela v bran in zapisala svoje nestrinjanje z uredničino interpretacijo, »da je sleherni zapis v blogosferi ali na družbenih omrežjih že mogoče razumeti kot pritisk; v skrajni konsekvenci bi takšna razlaga pomenila, da je pritisk na uredništvo že vsaka javno izrečena ali zapisana kritika (ali pritožba pri varuhu).«

Imel sem srečo, da je nekdo opazil, kako bi s pritrditvijo urednici padel cel inštitut pritožb na javni servis, s tem pa inštitut varuha. A kaj, ko se Ilinka Todorovski že v naslednjem stavku spomni ponoviti tezo o »sporih«, ki jih je treba reševati »po mirni poti«, s tem pa poglobi argument, ki sem ga zavrnil že zgoraj in ga naredi za še bolj komičnega: njen poziv se torej bere kot ideja o mediaciji med Jeretičem in Carlovo. Bizarno!

Še več, ob tem varuhinja moralizira o bunkerjih in prepovedih nastopanja, ki si jih hiša ne sme privoščiti. A to resno? Uredniki Odmevov v svoj studio ne vabijo cele vrste ljudi, med drugim tudi avtorja teh vrstic. Ne oporekam, ker se zavedam, da je takšna pač usoda medijskega kritika v državi brez demokratične in medijske kulture. Še vedno pa menim in vztrajam, da so povabila nekaterim gostom v kontekstih, ki sem jih opisal, neokusna in skrajno moralno sporna.

Cinizem izbire

Na koncu se želim ustaviti ob še enem neverjetnem momentu v cinizmu urednice, ki se pritožuje nad mojim »neposrednim pritiskom in napadom na novinarsko in uredniško avtonomijo«. Zanje v njenih očeh šteje moja medijska kritika in izpostavljanje etičnih dilem novinarstva, medtem ko tistega, ki žali ustanovo in novinarke, diskreditira in ponižuje – o čemer celo govori taista kritika – naredi za referenčnega, ga povabi in nato slavi svojo imenitno izbiro. Povedano drugače: Jeretič ne napada novinarske avtonomije, četudi počne prav to, pač pa jo jaz, ker na to opozarjam!

Tudi s tega vidika me res ni začudilo, kako pičlega odziva v širšem domačem medijskem prostoru so bila deležna sicer redka opozorila pred nevarnim poskusom erozije svobode javne besede zaposlenih na RTV Slovenija, denimo popolna cenzura izjave Alternativne akademije. »Forma mentis« absolutističnih prepričanj vselej manifestira sprevrženost, prepoznaš jo po pervertiranosti, privrženosti rablju, prostovoljnem sadizmu in občutku, da si svoboden šele takrat, ko nimaš svobode. Ko je vse to opravljeno, je treba locirati samo še zunanjega sovražnika in se zaslepiti, da je največji sovražnik tisti, ki te opazuje v zrcalu.

Dvojna žrtev

Za konec sem bom, preslišan, preprosto ponovil. Psihologi bi znali pojasniti, zakaj in kako je Eugenija Carl dejansko značilna dvojna žrtev svojega novinarskega dela: najprej zaradi tega, ker nosi glavo na pladnju in tvega številne ovadbe politikov proti sebi, diskreditacije in žaljivke, na koncu pa se, v čisti posmeh svojemu delu, njene urednice na tovrsten način perverzno priklanjajo in promovirajo osebe, ki bi si zaslužile popoln prezir. Ne, da ne vedo, da je to narobe: še kako dobro vedo, a to vseeno počnejo, celo navzlic opozorilom: formula, ki jo je svojčas Slavoj Žižek prepoznavno opisal kot cinično.

Več:

Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Medijska kritika

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

Zdaj že bivši Varuh pravic gledalcev in poslušalcev pri RTV Slovenija, gospod Lado Ambrožič, je javno objavil in tri dni nazaj programskemu svetu tudi predstavil svoje letno poročilo o delu za leto 2016.

Nič novega, vse je predvidljivo, a vendar frapirajoče, ko se zgodbe do potankosti uresničujejo takrat, ko jih celo napoveš: na vsem odvečno funkcijo varuha sem opozarjal večkrat, nazadnje pred tedni, ter pri tem napovedal, kako bodo Ambrožiča znova dobesedno pometli pod preprogo. Navzlic temu in ravno zaradi tega si njegovo zadnje poročilo zasluži precej pozornosti, tudi zaradi številnih končnih ugotovitev, tako rekoč varuhovega testamenta o vlogi in pomenu funkcije, ki jo opravlja.

ilinka-todorovski-mmc-pokoj-ambrozic

Ambrožič v pokoj, Todorovski nova varuhinja: poročilo na MMC

Zapovedana ignoranca

Moja opozorila sicer segajo globoko v začetek mandata Miše Molk. Lahko rečem, da se vse od začetne inavguracije tega sicer obetavnega inštituta ni spremenilo skoraj nič. Poglejmo si, kaj najdemo v besedilu poročila, naj začnem bolj ironično obarvano: Ambrožič je vedel, da bodo zadnje poročilo v vodstvu RTV dali v bunker, zato je kar v njem to dejanje prehitel in napovedal. Nič ni pomagalo niti dejstvo, da se predčasno poslavlja in širi protestna svarila, na nacionalki in drugod so njegovo slovo dosledno označevali kot »odhod v pokoj«: lep evfemizem v primerjavi z zapisanimi ugotovitvami.

Zadnji stavek 68 strani dolgega besedila je resnično takšen, da sodi v anale zgodovinskih izjav javne radiotelevizije, najmanj zaradi finalne ugotovitve:

Seveda ne pričakujem, da bi pričujoče letno poročilo dobilo kakršno koli pozornost v programih Televizije, Radia, v regionalnih programih in na spletnem portalu MMC, torej nič drugače, kot je bilo pri dosedanjih letnih poročilih. Zapovedana ignoranca varuha in javnosti!

Ne le, da se je napoved varuha res uresničila in v njegovi lastni hiši letnega poročila nikjer niti omenili niso, kaj šele da bi ga citirali in obnovili, podobno so storili vsi slovenski novinarji po vrsti – recimo, da jih je okoli 2000.

Se pravi: ko varuh v svojem zadnjem brifingu obelodani, da se njegovo delo ignorira in da je ta ignoranca zapovedana, mu novinarji ustrežljivo pritrdijo in s tem afirmirajo njegovo presojo. Razen če ne obstaja res dober partikularen razlog, da mu ne zaupajo, bi to smeli označiti za škandal – ali vsaj še en simptom hiberniziranega domačega novinarstva. Človek bi še razumel, če bi šlo za suhoparno besedilo nekoga, ki ga ne smemo jemati resno. Ampak je varuh res edini, ki vidi stanje čisto po svoje?

ambrozic-letno-porocilo-ignoranca

Ambrožičevo zadnje letno poročilo in zaključni stavek

Lep fikus ali kdo sploh prebira mesečna poročila

Naslednja ironija: če bi poročilo brali in o njem poročali, bi lahko argumentirano razpravljali o stanju. Če tega novinarji ne želijo storiti, zanikajo smisel demokratične razprave in še pred tem svoje poslanstvo. Ne samo, da se je uresničilo prognozirano geslo »Varuh je mrtev, živel varuh« in so danes svetniki že izbrali novo varuhinjo, Ilinko Todorovski, pokazalo se je, da moramo vse opise stanja komunikacije in statusa varuha v lastni hiši jemati že z določeno dozo tragičnosti.

V cenzuriranem poročilu Ambrožič zelo neposredno opozarja, da želita vodstvo RTV in programski svet upogljivega in naklonjenega varuha. Kot sem sam temu večkrat rekel: ob sebi želita lep fikus, nič več. Pravilnik o delovanju varuha je mrtva črka na papirju, kar je, beremo, spoznala tudi javnost. Njegov vpliv je neznaten, podatka, kdo prebira poročila in jih jemlje resno, ni in se ustrezno manjša:

Javnost je v času, odkar teče varuhov mandat, dokaj hitro zaznala, da je varuh pozoren poslušalec in bralec pritožb in mnenj, da pa je njegov vpliv na zahtevane spremembe minoren. Na svoja mesečna poročila ne prejme nobenega feedbacka, tudi nima podatka, kdo ta poročila sploh prebira. Kaže pa opozoriti na dva ali tri primere nevljudnih komunikacij z varuhom s strani novinarjev oziroma urednikov, kar tudi kaže na stanje duha v hiši.

Orkestrirana komunikacijska obstrukcija

Na delu je dvoličnost, načelna podpora je samo načelna, dejanske varuh nima, kar velja tudi za pozornost, ki jo v hiši namenjajo poročilom in bojkot opozoril o nespoštovanju Pravilnika o delovanju varuha. Ambrožič govori o »orkestrirani komunikacijski obstrukciji«, ki onemogoča njegovo delo ali celo objave na portalu MMC:

Varuh se je oglasil tudi na neodzivnost hišnega vodstva ob nesreči osnovnošolca pri uporabi petarde, ko je izgubil obe roki, obregnil se je ob neetično objavo oglasa za pirotehniko v špici Dnevnika in Odmevov, ko je bila uvodna in nosilna tema v obeh oddajah ravno omenjena nesreča. Spletni portal MMC je z objavo bloga dolgo odlašal, nato pa ga vendarle objavil – mimo ustaljenih pravil – na dnu rubrike Kolumne.

Polni predalčki in delo zaradi lepšega

Neposredna opozorila varuha so, da je »programska odličnost na javni radioteleviziji vse manj dosegljiva«, kar se dogaja ne samo zaradi pomanjkanja denarja, ampak tudi »zaradi prenizkih kriterijev, zaradi neambicioznih in premalo usposobljenih urednikov, improvizacij pri kadrovski politiki.«

Ambrožič nadaljuje z opisi poraznega stanja in zapiše, da svoje delo »opravlja zaradi lepšega, njegova poročila pa končajo v predalih direktorjev in urednikov, morda jih občasno prebere kateri izmed programskih svetnikov, to pa je tudi vse.« Dodaja, da nima nobene podpore hišnih medijev, tudi ne vodstva in Programskega sveta.

Hkrati omenja, da v minulem letu ni bilo zaslediti kakšne resne debate o kršitvah programskih standardov in poklicnih meril in da se je še tedaj, ko je bila za to priložnost, Programski svet umaknil. Pravi, da je njegova vloga vse manj jasna, da bi sprejemanje hišnih razvojnih dokumentov, s katerimi se na dolgo ukvarja, prav lahko mirno potrjeval Nadzorni svet.

Ideološki nakloni in promocija političnih veljakov

O logiki pritožb dodaja, da večkrat ni potrebnega odziva na pritožbe, še manj na opažanja in problematizacijo, recimo promocijske funkcije tretjega parlamentarnega kanala:

Tudi odgovori so pogosto premalo vsebinski, prej formalni in pomanjkljivi, nesamokritični. Toda odgovori v glavnem so, četudi samo vljudnostni, včasih tudi tega ni bilo. Mnoge pritožbe gledalcev in poslušalcev, tudi tiste, ki bi morale dobiti epilog v hišnih vrhovih, ostajajo brez potrebnega odziva. Prav tako tudi ni nikakršnega odziva na varuhova opažanja, da na nekatere programe Radia, še bolj pa na programe regionalnih radijskih in televizijskih postaj v sistemu RTVS, sploh ni nobenega odziva. Programski svetniki bi se morali vprašati, kaj to pomeni. Nihče tudi ne problematizira ideološkega naklona v nekaterih programih oziroma oddajah. Iz mesečnih poročil je jasno razvidno, da so nekatere teme iz naše novejše zgodovine favorizirane, druge povsem odrinjene. Nihče tudi ne problematizira tako imenovanega parlamentarnega programa, kamor si po nerazumnih kriterijih vsak dan prihajajo politični veljaki ustvarjat zastonj promocijo.

Kot trpko ugotavlja v zaključku, je varuh »za določene strukture postal moteč«, saj med drugim terja transparentnost programskih odločitev, »ki jih zdaj ena politična opcija sprejema pod mizo, s tihim soglasjem druge.«

Zmagovita gesta »Najdimo novega varuha, da bomo lažje prikrili, kako ga ne potrebujemo«, mimikretična logika videza varovanja nekakšnih pravic, da bo ljudstvo sprejelo lažen vtis participacije in pozabljeni občutek, da je nacionalka tu zaradi državljanov in ne obratno, se bosta nekoč pač morala končati. Kot vse kaže, čas izteka farse še ni prišel. Napak bi bilo misliti, da takšne razmere ustvarja le kader nacionalke. Kot sem pokazal, brez neženirane pomoči celotnega ceha uspeha ne bi bilo.

Rešitev? Nemudoma ukiniti inštitut varuha, dokler se nekdo ne zresni. Nihče ga ne pogreša, naše oči pa so že polne medijskega peska.

Več:

Varuh je mrtev, živel varuh!

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?