Kadunc, Thompson in stokanje glede odgovornosti

Zelo redko se zgodi, da generalni direktor RTV Slovenija piše javne apele. Oziroma kolumne. Ker imamo novega, se je to zgodilo prvič.

Igor Kadunc je na »svojem« MMC RTV Slovenija objavil nekakšno opozorilo. Tematsko razvrstiti njegov zapis je silno težko: v njem je želel povedati, da je nezadovoljen, ker odgovorni uredniki, od katerih to pričakuje, ne odstopijo.

Kolumna si predvsem zaradi navedenega dejstva zasluži pozornost. Nesporno gre za žanr, ki ni pogost ne v Sloveniji ne širše. Zapis je nastal po seji programskega sveta javnega zavoda, s katero očitno ni bil zadovoljen. Zgodba je enostavna: po predvajanju prispevka o pevcu Thompsonu v oddaji Tednik, ki ga je večina dojela kot posredno in nespretno reklamiranje nacionalizma in ustaštva, so se zaradi protestov proizvedle zahteve po ukrepanju. Na koncu je urednik oddaje Igor Pirkovič kot urednik oddaje zapustil to funkcijo. Množični mediji pa so poročali, da Kadunc zahteva še kakšno drugo glavo. Oziroma raje kakšno drugo.

Kadunc kolumna Thomspon

Razbremeniti nadrejene

Po svojem odhodu je Pirkovič povedal nekaj pomenljivega: da je želel s tem dejanjem razbremeniti svoje nadrejene. V tem primeru odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik in morda tudi direktorico TV Slovenija Ljerko Bizilj. Svoj odhod je torej javno razložil kot razbremenitev drugih odgovornih.

Že iz tega dejanja smo lahko zaslutili, da so zahteve direktorja radiotelevizije po sankcijah postavljene višje. Kadunc je v svoji kolumni napisal:

Ob primerih kršenja katerih koli internih pravil katere koli organizacije se pokaže dvoje. Ali so formalna pravila konsistentna in drugič: ali so ljudje sposobni zaznati in ustrezno sankcionirati kršitev. To še toliko bolj velja za javno RTV Slovenija, od katere se pričakuje, da ima ustrezne akte in sistem, da v primeru kršitev teh ustrezno ukrepa, upoštevaje značaj in velikost kršitve.

In ne, res ne gre za neko željo po menjavi vodilnih na Televiziji Slovenija! Že v sredo sem bil obveščen, da bom, ker samo razmišljam o tem, da bi v skladu s 55. členom Statuta RTV Slovenija začel postopek za razrešitev direktorice TV Slovenije, prejel ustrezno porcijo “gnojevke”. In (prva) je res priletela, kako simbolično, iz požara, že v soboto. Kot pozdrav pred sejo Programskega sveta RTV Slovenija. Lahko bi vse skupaj ignoriral in stoično prenesel, ampak spet ne gre zame, kot se želi prikazati. Zelo žal mi je, da se moramo ukvarjati s stvarmi, ki so pravzaprav zelo preproste. Vendar so ob tem tudi zelo pomembne.

Požar, najbrž gnojevka na portalu Bojana Požarja, ki jo je stoično prenesel, je prikazan kot ovira na poti zahteve po dodatnih oziroma ustreznih sankcijah. Povedano drugače, mediji so ves čas poročali o tem, da direktor pričakuje odstop Rebernikove in morda tudi Biziljeve. Kaj od tega nam potrjuje citirana kolumna?

Kadunc se v njej sklicuje na kršitev Poklicnih pravil in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija. Ob tem kot avtoriteto ne zastavlja lastnih spoznanj, temveč stališče varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, ki da je na osnovi prejetih pripomb ocenila prispevek in navedla, da je po njenem mnenju šlo za nekaj pomembnih kršitev načel. Direktor je nato »prebirajoč njene ugotovitve«  kot varuh zakonitosti lahko posvojil njeno argumentacijo. Zato je, še dodaja, na programskem svetu to storil: podal izjavo, da se z njenimi ugotovitvami strinja.

V kratkem historiatu primera je nato nakazal pričakovanje, da direktorica televizije ukrepa ne samo proti Pirkoviču, temveč tudi proti odgovorni urednici:

Ker je skoraj vsem očitno, da so šle stvari v napačno smer, sem pričakoval, da bo direktorica Televizije Slovenija v razumnem času sprejela odločitev, ali je treba zaradi ugotovljenih kršitev sprejeti kakršne koli ukrepe. Z dopisom dne 30. maja 2017 me je obvestila, da je odgovorna urednica Informativnega programa Televizije Slovenija sprejela pisni odstop urednika Tednika Igorja Pirkoviča in ga razporedila na druge zadolžitve. Iz sporočila direktorice televizije se da razumeti, da drugih ukrepov ni imela v mislih.

Ker se mi je zdelo, da se morda ni seznanila z dejstvi, da je prispevek nastajal ob nadzoru odgovorne urednice, in da je mogoče, da se je zavedala, da bo kršil programske standarde in poklicna merila ter načela novinarske etike, sem jo pozval, da odločitev o neukrepanju zoper odgovorno urednico informativnega programa znova pretehta. Z njo sem opravil tudi nekaj razgovorov. Vendar je ostala pri svojem stališču.

Razlog tiči v formalni ureditvi RTV Slovenija, še pojasni, kajti sam bi očitno kot generalni direktor takoj razrešil Rebernikovo, če bi imel takšno pristojnost. Toda za razrešitev odgovornih urednikov mora predlog podati direktor radia ali televizije, kar se ni zgodilo. Povedano zelo preprosto: Kadunc je od Biziljeve pričakoval, da bo podala predlog za razrešitev Rebernikove, česar prva ni storila.

Načelnost in lamentiranje

Na tej točki se začne bizarno stokanje in lamentiranje.  Kadunc pojamra, da živimo v nenavadnih krajih, kjer odgovorni ne ravnajo odgovorno:

Je prav, da se ob evidentnih kršitvah pravil odgovornim urednikom ne zgodi nič? Oziroma se konča pri tem, da se sprejme ponujeni odstop urednika, ker naj bi doživljal pritiske? Po mojem mnenju ne! Menim, da takšno ravnanje pomeni povsem napačen signal vsem, ki so zavezani k spoštovanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Posebej pa tudi signal odgovornim urednikom, da se ugotavljanje morebitne odgovornosti konča zgolj s sankcioniranjem novinarja ali urednika. Da gre torej za onemogočanje izvajanja morebitnega sankcioniranja kršilcev tega osnovnega akta odgovornosti pri delovanju javne RTV. Takšno ravnanje označujem kot izničenje naporov vseh, ki se zavzemajo za to, da bi ravnali tako, kot zakon in samo bistvo RTV Slovenija nalagata novinarjem in urednikom. V tem primeru ne gre več za solidarnost, ne gre za sankcioniranje, kajti nihče kljub ugotovljenim kršitvam ne bi izgubil službe. Prav tako ne gre za “naše” in “vaše”, gre preprosto za načela.

Se pravi, kot pove direktor zgoščeno: »Na Televiziji Slovenija se celo čisto resno postavlja vprašanje, ali so odgovorni uredniki res odgovorni tudi za spoštovanje programskih standardov, poklicnih meril in novinarske etike.« Ob tem polemizira z argumentom Rebernikove, češ da odgovorni uredniki »vsakega prispevka ne morejo pregledati pred objavo«. Temu nato v ironičnem podtonu doda argument Biziljeve, češ da je njihova pristojnost »načeloma v finančni, programski, kadrovski in produkcijski realizaciji«. Iz česar naj bi sledilo, meni Kadunc, da odgovorni uredniki naj ne bi bili odgovorni za morebitne kršitve osnovnih aktov, ampak so za to odgovorni uredniki oddaj.

Vedeti, kakšen je prispevek

Nesporno postavlja relevantna vprašanja definiranja odgovornosti in njenih nosilcev. Po njegovem velja, kajti s povedanim »se ne more strinjati«, osnovni postulat pri presoji, ki se glasi: »Če je vedel ali bi moral vedeti«. Se pravi: če je Rebernikova vedela, kakšen je prispevek, potem je odgovorna. In ona je menda dejala, da je vedela, zaradi česar je »pričakoval, da odstopa ne bo ponudil le Igor Pirkovič«.

Takoj opazimo, da je trditev v opreki s poprejšnjo načelno opazko, ki je zagotavljala, da odgovorni urednik ne more poznati vsakega prispevka. Če drži, da tega je, potem takšnega načela pri presoji niti ne rabimo upoštevati.

Na tej točki Kadunc zaključi z dvojim. Najprej z »mentalitetno« posplošitvijo, v katero vključi lastno pozicijo direktorovanja:

Pa očitno Slovenci res nimamo vgrajenega sistema samorefleksije, ki bi nam omogočila, da če je očitno, da smo izgubili zaupanje tako ali drugače nadrejenega, pač častno ponudimo odstop?

Se pravi: kako je mogoče, da se na javnem zavodu vsi požvižgajo, če izgubijo zaupanje generalnega direktorja? Hecno, o tem se sprašuje direktor. Temu sledi še lamentiranje o »bitkah«, ki sledijo pričakovanju, da bo nekdo odstopil. In zdi se, da tudi defetistično in kalimerovsko pričakovanje čistk na svoj račun:

Ne, pri nas nastane nekakšna vojna za “prav”, ki naj se na koncu potrdi z vsaj 15 glasovi za ali proti. Iz vprašanja neukrepanja zaradi večinsko ugotovljenega kršenja aktov naredimo bitko. Opozorjen sem bil, da bo to odmevalo celo v Evropi, ker naj bi se šel neko čistko! Da, in da bom dobil golido.

Sklep

Besedilo je nenavadno. Vzeto v splošnem je nesporno jasno, da se je Kadunc namenil pojamrati javnosti, iz nje narediti naslovnika. Češ: interno zahtevam odstop, zgodi se nič. Pri tem ni pomislil, kako s takšnim pritoževanjem sebi spodkopava verodostojnost. Da se lahko osebi, s katerima polemizira, Biziljeva in Rebernikova, počutita zelo varni. V smislu: poglejte ga, kako je nemočan. Togotno benti, izvenserijsko piše kolumne in apele, kajti to je edino, kar mu preostane, ker drugi ne plešejo tako, kot si je zamislil.

In v veliki meri to res drži. Dejstvo je, da Kadunc ima pristojnost razrešiti Biziljevo. Tudi zaradi tega, ker ni storila pričakovane zamenjave podrejene. In je prej videti, da tega Kadunc zaenkrat ne bo storil. Težava je torej v njem, v njegovi lastni negotovosti. Seveda bi bilo možno, da je kolumna le oblika še zadnjega pritiska v pričakovanju odstopov pred razrešitvijo. Ker si pač ne želi ali ne upa potegniti omenjene poteze. V tem primeru je direktor javnost, ki jo naslavlja, nekako vzel za svojega talca.

Po drugi strani se zdi, da ima v svojem opisu domačijske prakse popolnoma prav. Odgovorni se običajno res ne obnašajo odgovorno, kar velja za vse družbene sisteme. In če upoštevamo prostodušno Pirkovičevo izjavo, da je odstopil le zato, da drugim ne bi bilo treba, se takšen vtis domačijskosti prelaganja odgovornosti le še potrjuje.

Sicer pa nisem opazil, da bi kakšen medij Kadunčevo resda nerodno kolumno zaznal. Bojim se, da se je avtor uštel v pričakovanju odmevnosti. Če to že dokazuje, da pač živimo v krajini, kjer razprava o odgovornosti novinarstva ni tema, ki bi pritegnila medijsko pozornost, lahko vsak presodi zase.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KADUNC, THOMPSON IN STOKANJE, sonet

Je ena bizgec*, druga kaže rebra* …
Kako znebil bi se nevarnih punc,
razmišlja, tuhta general Kadunc.
Zanj žal je previsoka to algebra.

Pretvarja se, da brez moči je, reva,
kot da je lik iz limonade žanra.
Za javnost glasno stoka, hudó jamra,
Pa je preprosto … Naj odstop zahteva!

Moč, konec koncev, daje mu statut.
Sta Thompsonu reklamo dopustili –
zadosten vzrok, da bi ju odpustili

in rekli hvala za njun desni trud.
Kadunc pa noče »z gnojem« bit’ polit,
želí, da kozi celi sta, volk – sit!

*Bizilj
*Rebernik

Goljuf z ledvico in slepa pega neodgovornosti

Kako so se mediji odzvali na razkritje policije, da je domnevni prodajalec ledvice navaden goljuf, ki na hrvaškem otoku oddaja apartmaje, zraven pa skrbi še za dodaten zaslužek z »oddajanjem« svoje ledvice?

V prejšnjem zapisu sem že nakazal na brezrezervno promocijsko vlogo, ki so jo nekateri zavzeli v tej zgodbi. Navzlic številnim indicem so nepreverjeni zgodbi nasedli, izpeljevali številne napačne sklepe in v končni instanci skrbeli za svojo branost in klikanost. Pri nekaterih je izrazito prevladal socialni populizem.

Na svoji strani so imeli veliko sprotnih razlogov za dvom. Dan kasneje jim ne preostane drugega, kot da skromno skomignejo z rameni in si kvečjemu dajo duška proti goljufu. Bo to dovolj? Kaj pa njihova odgovornost, kako je z avtorefleksijo in priznanje lastne krivde in udeležbe?

Če sem pozorneje prebiral Večer, ki še zdaleč ni edini kazal simptome novinarske lahkovernosti, jih je pa intenzivneje od marsikaterega drugega, si poglejmo njihovo današnjo reakcijo po razkritju.

Objavili so komentar Dragice Korade z naslovom Mrhovinarji in večje besedilo o razpletu. Poanta obeh je preprosta: uresničili so se strahovi, da zgodba o oglasu ni resnična, zaradi česar je brezsrčni prevarant storil veliko škode dobrodelnosti in naši prihodnji zavzetosti za ljudi z roba preživetja. Že mogoče, da so novinarji na prevaro previdno opozorili še pred razkritjem, toda vera v resničnost zgodbe je bila njihov magistrale:

V četrtek, ko smo zgodbo o obupanem Prekmurcu začeli preiskovati tudi pri Večeru, možnosti, da je posredi goljufija, nismo izključili. Te možnosti nismo izključili kljub opozorilom mnogih dobrih ljudi, ki so bili prepričani, da bi si “kaj takega lahko izmislil samo monstruozen človeški um”. Tisti, ki so za nesrečnika v najboljši veri takoj začeli zbirati pomoč, so včeraj obstali: ne toliko zaradi denarja, ki so ga darovali mnogi, ki se sami težko prebijajo iz meseca v mesec.

Korade ledvica po razkritju goljufije kolumna Mrhovinarstvo

Če bi sklepali iz obeh Večerovih zapisov, mediji ne kažejo niti najmanjše volje problematizirati svoje napačno postopanje. Kot da so iz sleherne odgovornosti popolnoma izvzeti. Apriorno. Kot da oni samo pišejo in veristično povzemajo, kar se ta nekje, navidezno nevtralno in objektivno resnično, tudi dogaja. Kot da niso posredniki med javnostjo in dogajanjem, kot da niso oni tisti, ki konstruirajo dogodke in stanja stvari, jim dajejo pomene in poudarke. Kot da oni ne odločajo malodane o tem, kaj je in kaj ni.

Če bi mediji ne nasedli, bi goljuf s hrvaškega otoka ostal zgolj tatin, ki išče nedolžne in naivne žrtve. Tako pa je postal paradigma socialnega dna države in nesposobnosti delovanja naših služb, ki mu je treba nemudoma pomagati.

Sklicevanje novinarjev, da so preverili vse možne podatke, je resnično kratkega daha, saj niso preverili niti, če je oglaševalec realna oseba z realno socialno stisko. Da so mu telefonirali, očitno ne more šteti za zadostno dokazno evidenco, česar so se sami zavedali, a so v dilemi tehtanja raje dali prednost prepričanju, da je zgodba oglaševalca resnična. Poudarki medijskih poročil so nesporno takšni, možnost potegavščine pa je zavzela status varne omembe za potrebe potencialnega alibija.

Resen novinar enostavno ne bo pisal o materiji, ki ni dokazljivo izpričana kot resnična in o ljudeh, ki jih ni srečal in se prepričal o njihovi socialni stiski. Sploh ne tako vehementno in širokopotezno, vključno z najavami nekakšnih finančnih akcij. Ali kot piše v prvem členu kodeksa: novinar je dolžan preveriti točnost zbranih informacij. Evidentno to ni bilo storjeno.

Ampak še najbolj boleča v zapletu je slepa pega, dobesedno nemoč uvideti lastno novinarsko pozicijo in udeležbo. Šele ta vodi to točke, ko novinarji niso ne samo pripravljeni sprejeti svoje krivde, ampak jim ne pride na misel niti, da bi jo reflektirali.

Večer članek goljuf ledvica

Ko se je pred nekaj tedni Večeru zgodil nerodil zdrs in je za mnenje o prodaji slovenskega Elana tujcu poslal po pomoti SMS Bojanu Požarju, ne pa Bojanu Križaju, je na koncu sledilo opravičilo. Pri Večeru so namreč objavili hudomušen Požarjev komentar, ga napihnili in ga predstavili kot smučarjevega.

Opravičilo je bilo nujno, ker je zadevalo Križaja in pripis besed nekomu, ki jih ta nikoli ni izrekel. Iz razlogov, ki sem jih navedel, in ker je prizadeta stran dejansko dovolj »abstraktna« celotna slovenska javnost, pa je težko verjeti, da bodo novinarji zmogli podobno gesto.

Več:

https://vezjak.com/2015/08/25/kako-so-oglasu-z-ledvico-nasedli-mediji/

Maribor je njihov

Mestni svet Maribor konstitucija MMC

Fištravec je o novi sestavi mestnega sveta dejal, da so volivci zamenjali tri petine od skupaj 46 svetnikov in njegovi listi podelili največ mandatov v zgodovini mestnega sveta. Ne le njegova lista, pač pa tudi vsi drugi novi svetniki imajo zato po njegovem mnenju do volivcev veliko odgovornost, to voljo pa želi upoštevati tudi v koaliciji.

Lahko se strinjamo z mariborskim županom – nova koalicija v mestu bo nosila veliko odgovornost.  Vendar je nekaj nje vpisane že v samo izbiro kandidatov, ki so zdaj postali svetniki. Njegova lista je prejela zgodovinskih 17 mandatov. Katere že? Tu so našteti:

Lista župana Andreja Fištravca

Jelka Černivec

Sašo Papp

Nataša Šeneker

Saša Pelko

Melita Petelin

Ivan Žebeljan

Tjaša Mikuž

Vitja Sikošek

Petra Knežević

Janko Leva

Maja Tašner

Miloš Stevanović

Zvonka Novak

Andrej Trobentar

Melisa Curkić

Aleš Sumer

Urška Merc

 

Večina imen je popolnoma neznanih v vseh ozirih. Oglejmo si za trenutek njihovo izobrazbeno strukturo s pomočjo Cobissa. Ki sicer lahko kje tudi zavede, a vendar. V svetniški skupini je pet diplomantov od sedemnajstih mandatov. Nobenega doktorja znanosti, nobenega magistra, le en doktor ginekologije. Ker gre za prva mesta s seznama 45 kandidatov, ki imajo pač največ možnosti za uspeh, bi ob oceni vseh kandidatov verjetno dobili še slabši rezultat.

In še primerjava: druga največja svetniška skupina stranke SMC ima šest svetnikov, od tega imajo vsi diplome, dva imata tudi doktorat. Razlika je očitna. Tretja največja svetniška skupina stranke SDS ima pet svetnikov, od tega le en nima diplome, en svetnik ima doktorat in en magisterij. Četrta največja svetniška skupina Kanglerjeve liste ima štiri svetnike, od tega le ena oseba nima diplome.

Vodilna svetniška skupina torej izkazuje izrazito slabo izobrazbeno povprečje – nenavadno glede na dejstvo, da je Andrej Fištravec bil dolga leta pomemben intelektualec v mestu in predavatelj na univerzi. Odločitev za omenjene kandidate za mestni svet nedvomno nakazuje, da za starega in novega župana izobrazbena struktura ni igrala prav nobene pomembne funkcije.

Je potem odigralo vlogo kaj drugega, neka druga oblika znanja? Noben med njimi nima nikakršnih posebnih izkušenj v gospodarstvu, še manj bi se odlikoval po kakšnem posebnem poznavanju mesta ali nekem drugem znanju. Iz sfere medijskega nastopanja sta javnosti znana le radijski voditelj Sašo Papp in udeleženec resničnostnega kuharskega šova Miloš Stevanović. Izbira, ki si za vodilo jemlje populizem in za katero lahko domnevamo, da ni bila narejena z željo po iskanju najboljših rešitev.

Tudi iz naslova izobrazbene strukture vodilne skupine mestnih svetnikov v drugem največjem mestu imamo dobre razloge verjeti, da se v Mariboru vse bolj uveljavlja Popovičev model odnosa do vodenja mesta, emblemsko predstavljen že v poimenovanju liste »Koper je naš« – ozke prijateljske strukture razumejo svojo participacijo kot dobro priložnost zase, Maribor je naš. Točno na način, kot je mesto razumel Franc Kangler. S to razliko, da sta socialna skrahiranost mesta in obdobje vstaj s svojo zahtevo po več transparentnosti in poštenosti v politiki odgovornost za takšne izbire le še poglobila.

Za padec vrednosti Telekoma krivi mediji

»Naša stališča so jasna. Ne bomo ogrožali nobenega zakonitega procesa,« pravi prvak SMC Miro Cerar, čeprav bi najnovejši osnutek koalicijske pogodbe utegnil odnesti pri prodaji Telekoma Slovenije 700 milijonov evrov.

Miro Cerar trdi, da je padanje cene oz. vrednosti Telekoma krivda medijev. Izjava je nedopustna iz več razlogov.

Prvič, faktičnost. Dvomim, da je možno zelo prepričljivo upravičiti, da ima padec vrednosti omenjenega krivca. S »krivdo medijev« se prejkone meri na tiste medijske zapise, ki ugibajo, kaj bi morali z državnim podjetjem storiti ali ne, morda tudi na tiste, ki so ugibali, kaj bo storil prihodnji mandatar Cerar. Dokazov ni.

Drugič, sumljivost pripisane krivde. Kadarkoli kakšen politik kaže s prstom na medije in jih generalno okrivi (pozor, ne gre le za to, da iščemo kazalce dogajanja glede vrednosti), bi morali biti skeptični. Sem med zadnjimi, ki bi medijem ne pripisovali odgovornosti in tale stran je polna argumentov o tem, tudi o njihovih manipulacijah. Vendar mediji ne morejo postati izključna tarča za ravnanje politikov: odločitev pač ne sprejemajo novinarji in uredniki. Ker mediji povzemajo besede, volilne napovedi (ja, Cerarjeva vlada še ni konstituirana) in koalicijske obljube politikov, naj si odgovornost pripišejo kar politiki sami.

Tretjič, teža izrečenega. Ker Cerar malodane razume svoj vstop v politiko kot posebno misijo z vzvišenimi moralnimi cilji, ker je njegova misel katehetska in venomer reartikulira koncepte o politični kulturi in odgovornosti, je potrebno njegovi interpretaciji podati dvojen pomen, ne zgolj status majhnega lapsusa. Če nekdo, ki rad deli odgovornost in želi politiko narediti prav takšno, za krive dela medije, velja dvakrat pogledati pod lupo, kaj želi povedati s tezo o krivdi medijev in biti kritičen do izrečenega.

Četrtič, in vse tiho je bilo. Spet nisem opazil, da bi razen Financ kdorkoli drug problematiziral Cerarjev žugajoči prst, pa so bili mediji resno izzvani. Obenem Financ ne bi ob tem preveč hvalil: njihova agresivna agenda angažiranega educiranja politike, kaj storiti s Telekomom in širše, je bila šele tista, ki jih je navedla, da poiščejo mandatarjevo nedopustno izjavo.

Finance mediji krivda Telekom

Vatikan kot svinja in domača Cerkev kot melnati žakelj

Hudo je, zelo hudo. Še nikoli tako. Če razvpiti slovenski moralni teolog zmerja Vatikan s svinjo in domačo lokalno Cerkev, kot ji pravi, primerja z melnatim žakljem, potem bi celo najbolj nepristranski opazovalec smel takoj slutiti, da je nekaj v teh podalpskih krajih močno narobe. Sam naphani diskurz bi mu veleval, da mora postati dvomljiv. Da gre za nohte ob odstavitvi obeh nadškofov, dr. Stresa in dr. Turnška, zaradi mariborske finančne polomije, in da smo deležni posebne predstave za javnost, kjer ne sme biti težko blasfemično pljuniti celo proti Vatikanu. In tako v vestički STA beremo:

V pogovoru za Odmeve na Televiziji Slovenija pa je Štuhec dejal, da je skrajni čas, da “se zavzamemo za svojo cerkev” in za to, “da ne bodo z nami ravnali kot svinja z melnatim žakljem”. Kot pravi, ni pričakoval, da je mogoče v tako kratkem času “obglaviti” krajevno cerkev na način, da imajo štiri upokojene nadškofe.

Vatikan kot svinja

No, zdaj vemo. Vatikan za dr. Štuheca morda ni svinja, ampak ravna kot svinja. Toda kaj točno spremeni metaforizacija opisa? Z domačimi nadškofi Sveti sedež nesramno pometa kot svinja z melnatim žakljem, domačo Cerkev obglavlja, še slikovito pravi. In edini izhod? Alarmanten je: zavzeti se moramo za svojo cerkev. Kako točno razumeti ‘zavzemanje’, ni jasno. Zavzeti za ‘svojo’ cerkev seveda, ali morda, ne pomeni ustvarjati nove verske ločine. Proti Vatikanu. Pomeni verjetno nekaj takega kot prenovo Cerkve. Pomeni torej končno prenovo Vatikana. Tako hude in neposredne kritike na račun Vatikana s strani samih cerkvenih ideologov že dolgo nismo slišali. In to tistih najbolj konservativnih. Tistih najbolj provatikanskih.  Izjemno redko videna priložnost je to, ko gre za upor na ladji Bounty – ne za sklicevanje na strice iz ozadja, temveč za revolt proti vatikanskim stricem in rožljanje z vstajo. Štuhec bo prenovil Vatikan. No, pa smo le naleteli na nekaj vstajniškega duha celo pri tistih, ki so nekaj mesecev nazaj prisegali, da je tako rekoč bogoskrunski.

Mediji kot statisti v cerkvenem teatru

Ne more biti nobenega dvoma, da so morali slovenski škofje dolgo pripravljati medijski »coming out«. Vse je teklo kot po maslu. Dolge tedne so vedeli, da bo treba javnosti posredovati novico o odhodu. Zavili so jo v kup evfemizmov, mediji so jih avtomatično povzemali, med njimi najbolj bode v oči tisti, da sta Stres in Turnšek »sprejela povabilo« po odstopu. Kot da sta imela kakšno drugo izbiro! Kot da sta odšla prostovoljno. A mediji so jo imeli, vendar je niso izkoristili.

Prvič, slovenski mediji so prezentacijo odstopa po potrebi cenzurirali. Vsi po vrsti. Oklestili so je dodatnih zoprnih kontekstov. Lep primer cenzurirane izjave, ki gre onstran praznega »sprejemanja« odstopa in plehkih deskripcij stanja stvari brez substancialnih ocen, je tale:

Bolj zaskrbljujoča od moralne pa je aroganca Cerkve, od katere bi že zdavnaj pričakovali, da brez sprenevedanja in laži poplača vse dolgove, ki jih ima do države in državljanov. Tudi in predvsem do upnikov z možnostjo poplačila dolgov npr. iz prodaje nepremičnin. Nesporno je, da je v denacionalizacijskih postopkih Cerkev pridobila ogromno premoženje v naravi in nepremičninah in da torej takšne možnosti ima.

Drugič, slovenski mediji so znova ravnali enodimenzionalno, na prvo žogo in v skladu z zamišljenim medijskim teatrom v režiji škofov. V finančnem bankrotu mariborske nadškofije vidijo le finančno odgovornost, ne sprašujejo se o politični. Kot da je bankrot nekaj, kar se je zgodilo zunaj političnih silnic, paktiranja Cerkve z Janšo, politično motiviranega pridobivanja kreditov, politično dirigiranih malverzacij (s pomočjo s strani politike nastavljenih akterjev v državnih podjetjih in npr. vpletenosti Cerkve v produkcijo famoznih propagandnih brezplačnikov:

Člani komisije, ki se ukvarja z ozadjem izdajanja brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, bodo dopoldne zaslišali nekdanjega predsednika uprave Gospodarstva Rast Mirka Krašovca, direktorja sklada Julius Lea Ivanjka ter nadzornico Gospodarstva rast Danico Ozvaldič.

Predsednica komisije Melita Župevc (SD) je pred mesecem dni pojasnila, da so odprli tudi temo “cerkvene pomoči Slovenskemu tedniku”. Šlo naj bi za sredstva, ki so jih brezplačniku namenila podjetja in skladi blizu mariborske nadškofije. Pri tem se po besedah Župevčeve zastavlja vprašanje, kakšen interes so ta podjetja videla v določenem brezplačniku. Komisiji tako namerava najti odgovor, ali ni šlo za “vezano trgovino”.

Povedano drugače, tudi če bi Stres res nič ne vedel o nasedlih naložbah in finančnih malverzacijah, gre njegova odgovornost onstran teh dogajanj. Je tako rekoč politična. In svoja politična pajdašenja je poznal zelo dobro.

Tretjič, Cerkev si lahko nekaznovano privošči celo bizarne očitke medijem (kill the messenger!), konkretno Dnevnika, ki je (dejansko 12 ur, če upoštevamo splet!) pred tiskovno konferenco poročal o odstavitvi dveh nedolžnih nadškofov. Lahko si privošči prepoved dajanja svojih izjav, selektivnost. Lahko si privošči popolno aroganco in nerazumevanje vloge medijev, a bodo ti v zameno še vedno pohlevno nekritični in benevolentni – nekateri tudi odkrito servilni, kot sem že pisal. In še vedno ne bodo dojeli, kako prostovoljno sodelujejo v piarovskem spektaklu, pri katerem je treba nadškofa prezentirati kot obžalujoča vrla človeka, polna dobrote,  ki se jima sicer dela krivica, jo pa z dvignjeno glavo prenašata.  Zato menda, ker sta pač delno soodgovorna za nastali položaj, ne pa »glavna krivca«, kot sta dejala. Si lahko zamislimo podobno medijsko sliko ob vseh obsojenih in neobsojenih tajkunih, ki se trenutno odvijajo po sodiščih?

Odgovoren ali ne, to je zdaj vprašanje

Lep dokaz temu, da so naivno in apatično sodelovali v skrbno pripravljenem spektaklu,  diskurzivno s strani klerikov izpeljanem nadvse učinkovito, je totalna odsotnost presoje, kaj točno sploh pomeni Stresovo sklicevanje na odgovornost in neodgovornost v primeru finančnega bankrota.

Stres je namreč včeraj na tiskovki govoril o tem, da je »padel del odgovornosti« tudi nanj. Skrbno izbrane in pretehtane besede, kjer se zaradi odgovornosti celo opraviči. Nakar pove:

»Nikoli nisem trdil, da nimam nikakršne odgovornosti, vendar skupaj z nadškofom Turnškom odločno zanikava, da bi bila midva glavna krivca za razmere, ki so pripeljale do tega finančnega zloma.«

Kar očitam novinarjem, je torej dejstvo, da niso zmožni problematizirati tega dejstva: ne definirati odgovornosti, temveč enostavno pogledati, ali je tak stavek resničen. Ne gre le za to, da sta nadškofa uspela minimizirati svojo odgovornost v smeri »soodgovornosti«, žalosti spoznanje, da Stresa ne želijo, ne znajo ali nimajo motiva ujeti na laži.

Stres je namreč do včerajšnjega dne vedno zanikal sleherno svojo odgovornost. Tu so trije arbitrarno nabrani dokazi, ki bodo morali zadostovati. Najprej prvi. Že v naslovu in podnaslovu naslednjega prispevka 1. oktobra 2012  jasno razbiramo vehemenco zanikanja odgovornosti:

Stres odgovornost

Na mariborski nadškofiji zavračajo navedbe, da je za finančni polom nadškofije odgovoren škof Anton Stres. Kot zatrjujejo, so vse ključne poslovne odločitve predlagala, sprejela in izvrševala poslovodstva gospodarskih družb.

Drugi dokaz, da Stres ni sprejemal odgovornosti, je znova vsebovan že v podnaslovu in sami vsebini:

Stres: Odgovornosti ne morem sprejeti

Stres je včeraj komentiral tudi očitke v zvezi s pogodbo mariborske nadškofije z Vegradom o obnovi dvorca na Betnavi. Pojasnil je, da nadškofija ni imela lastnih sredstev, zato je iskala strateškega partnerja in ga našla v podjetju Vegrad. Sredi septembra 2009 je zato Stres, ki je bil takrat mariborski nadškof koadjutor, podpisal krovno pogodbo s tem podjetjem. »Menim, da je bila pogodba korektna in v skladu z interesi nadškofije, da se kompleks Betnava uredi in nečemu služi,« je dejal metropolit in pristavil, da v času izvrševanja pogodbe ni bil več v Mariboru, temveč je že bil imenovan za ljubljanskega metropolita, »zato ne morem sprejeti ali imeti nobene odgovornosti za posle in dejanja, ki so predmet kriminalistične preiskave«.

Tretji dokaz, kjer se je spet želel dekulpabilizirati s sklicevanjem na to, da je on vendar ljubljanski nadškof (!), je tukaj:

“Ne razumem, zakaj sem ves čas pod pritiskom jaz kot ljubljanski nadškof. Razumem, da ljudje kolaps gospodarstva mariborske nadškofije radi posplošujejo na celotno Slovenijo, vendar gre vendarle najprej za njeno zadevo,” je za tednik še povedal Stres. “Ne morem dajati izjav na račun pravne osebe, za katero nisem odgovoren,” poudarja.

Stokanje medijem o neodgovornosti

Stres je torej lagal, a tega novinarji ne znajo opaziti – njegova izrečena trditev, da nikoli ni trdil, da nima nikakršne odgovornosti, je netočna. Je lažna. Trdil je prav to. In večkrat. Trdil je celo, da odgovornosti ne more sprejeti. Tudi selektivna branja v smislu tacitne delitve na »finančnopravno« in »moralno« odgovornost tu ne bodo pomagala; zato, ker je sam avtor ni uvedel. S tem, ko je Stres lagal, je tudi veličina njegova kesanja lažirana. In opravičilo prazno.

Najbolj cinično perverzna med vsemi pa je Stresova lekcija novinarjem in medijem 24. januarja letos ob godu sv. Frančiška Saleškega, ko se je srečal z več kot 50 katoliškimi novinarji in drugimi sodelavci v medijih. Takrat je novinarje metropolit podučil, da Slovenijo mori ideološka polarizacija, ki vodi v samomor družbe. Del samomorilskega ravnanja pa je ravno neprevzemanje odgovornosti:

Izpostavil je potrebo po preseganju »delitev ljudi na naše in one tam, ki jih je treba onemogočiti, kajti to pomeni samomor družbe. Nihče se ne trka na prsi, nihče ne prevzema odgovornosti«.

Ko se torej te dni dr. Stres poslavlja in naznanja, da se bo znova posvetil svoji veliki ljubezni filozofiji, bi lahko med svoje novostajajoče knjige o etiki – in zanjo je specialist – vključil tudi kakšno novo poglavje o sprejemanju odgovornosti in laganju. Izkušnje in reference ima. In ko se dr. Štuhec te dni vsaja nad Vatikanom in s prstom kaže na menda edinega (!) krivca mariborske polomije, Mirka Krašovca, bi ga novinarji lahko vendar pocukali za rokav in vprašali, kaj je Cerkev storila, da bi kazensko Krašovca tudi res ovadila. Razen v zadevi obnove betnavskega gradu, kjer je med ovadenimi, se namreč nekdanjemu mariborskemu ekonomu še ni skrivil las.

Vtis je, da je kazanje s prstom en na drugega in bežanje pred odgovornostjo, tudi za ceno laži in prevar, novi šport domačih cerkvenih dostojanstvenikov. Melnati žakelj, ki za svoj obstoj niti več ne rabi svinje. Vstajo proti Vatikanu in upor na ladji SLO-RKC pa bo treba še budno spremljati.