»Obljubim vam happy end,« je januarja letos udeležencem izrednega občnega zbora Slovenskega sodniškega društva navrgel premier. Na sporedu je bila le ena točka dnevnega reda: sodniška jeza zaradi plač. Kot vemo, je sledil »upor sodnikov, ker je Golob pojedel obljubo o 600 evrih dodatka«, če citiram enega od medijskih naslovov.
Očitno so tovrstne težave preteklost, kajti vodilna stranka pod njegovo taktirko po novem več ne bo dajala obljub. Najbrž tudi on ne. Svet stranke Gibanje Svoboda je sprejel stališče, da bodo zgolj trdo delali in javnost nato seznanjali z rezultati. To razumejo, pravi premier in predsednik stranke, kot komunikacijski obrat:
»Mogoče ste bili do zdaj hvaležni, da smo dajali obljube, zdaj nam bodo pa ljudje raje hvaležni za rezultate. To je pomemben zasuk v načinu komuniciranja in se ga bomo držali, dokler se ga bomo lahko.«
Niso sicer specificirali, kakšnih obljub ne bodo dajali, ampak zveni, kakor da čisto nobenih. Mar to pomeni, da se vladajoči odpovedujejo vsem prihodnjim obljubam?
Nesmiselna gesta
Bizarna napoved, tako rekoč obljuba, da ne bodo več dajali obljub, premika težavo čisto drugam. Ker ta nikakor ni v njih, temveč v njihovem izpolnjevanju! Zakaj bi se sploh nekdo zaklinjal, da jih več ne bo dajal? Za doslej dane se pričakuje, da se izpolnijo, torej se jih ne obljublja več in znova. Prihodnje pa državljanke in državljani naravnost pričakujemo!
Gesta je globoko nesmiselna, pa če se še tako trudimo biti prijazni v razumevanju: ko je enkrat obljuba podana, jo pač uresničiš, ne daješ je ponovno. To počnejo obrtniki, ko jih kličeš vedno znova, pa te vedno znova nategnejo, da bodo prišli in uredili tvojo težavo.
Na splošno velja, da je odgovornost vsake stranke, sploh vladajoče, da izvaja politike in izpolnjuje svoj program, s katerim se je zavezala volivcem. Če nenadoma ugotavlja, da ničesar več ne obljublja, to lahko predstavlja izraz njenega pomanjkanja zavezanosti odgovornosti do njih. In ne samo to, če pravi, da bo brez obljub izvrševala stvari, pade v skušnjavo, da ne bo delovala odprto in transparentno glede svojih programskih načrtov.
Iz napovedi, da ne bo več ničesar obljubljala, lahko sledita kar dve katastrofalni nedemokratični posledici, saj si res ne želimo manj odgovornosti politikov, ampak več. Pa tudi ne manj transparentnih dejanj, temveč bolj.
Kaj je sploh zunanji povod in razlog, da se je odločila za opisani korak? So v državi kakšne posebne dramatične razmere, je pred nami svetovna kriza ali kaj tretjega, kar bi zahtevalo dodatne komunikacijske ukrepe? Nič od tega, očitno zgolj racionalizacija lastnih napak, ko je morda stranka ugotovila, da veliko pove in malo naredi, kar ji tako ali drugače škodi.
Toda s težavo si predstavljamo, da stranka, ki vodi vlado, tudi v prihodnjih mesecih in letih ob vseh tekočih težavah ne bi bila prisiljena dajati novih zavez in obljub za vse nastajajoče probleme, ki jih bo preprosto morala reševati.
Grupa TNT
Podobno je nemogoče, da politične stranke pred volitvami ne bi obljubljale, kaj bodo storile, če bodo izvoljene na položaj. Kot rečeno, svoje obljube oblikujejo v bolj resen format zavez in končno politični program. Če zmagajo na volitvah, programe zapakirajo v koalicijske pogodbe.
V najboljšem primeru ima Golobova izjava smisel zgolj v zelo zamejeni smeri: če se nanaša na že dane programske ali druge obljube in če obenem meri na to, da ne bo več obljubljanja, da se bodo obljube izpolnile. Da jih stranka več ne bi dajala v polnem pomenu, je nesmiselno in tudi nemogoče; brez njih je malo verjetno, da bo pridobila podporo volivcev že med tem mandatom in še manj na naslednjih volitvah. Razen v primeru, če bi Gibanje Svoboda ponotranjilo princip grupe TNT: »Mi ničesar ne obljubljamo in to tudi izpolnimo!«