Kadunc, Thompson in stokanje glede odgovornosti

Zelo redko se zgodi, da generalni direktor RTV Slovenija piše javne apele. Oziroma kolumne. Ker imamo novega, se je to zgodilo prvič.

Igor Kadunc je na »svojem« MMC RTV Slovenija objavil nekakšno opozorilo. Tematsko razvrstiti njegov zapis je silno težko: v njem je želel povedati, da je nezadovoljen, ker odgovorni uredniki, od katerih to pričakuje, ne odstopijo.

Kolumna si predvsem zaradi navedenega dejstva zasluži pozornost. Nesporno gre za žanr, ki ni pogost ne v Sloveniji ne širše. Zapis je nastal po seji programskega sveta javnega zavoda, s katero očitno ni bil zadovoljen. Zgodba je enostavna: po predvajanju prispevka o pevcu Thompsonu v oddaji Tednik, ki ga je večina dojela kot posredno in nespretno reklamiranje nacionalizma in ustaštva, so se zaradi protestov proizvedle zahteve po ukrepanju. Na koncu je urednik oddaje Igor Pirkovič kot urednik oddaje zapustil to funkcijo. Množični mediji pa so poročali, da Kadunc zahteva še kakšno drugo glavo. Oziroma raje kakšno drugo.

Kadunc kolumna Thomspon

Razbremeniti nadrejene

Po svojem odhodu je Pirkovič povedal nekaj pomenljivega: da je želel s tem dejanjem razbremeniti svoje nadrejene. V tem primeru odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik in morda tudi direktorico TV Slovenija Ljerko Bizilj. Svoj odhod je torej javno razložil kot razbremenitev drugih odgovornih.

Že iz tega dejanja smo lahko zaslutili, da so zahteve direktorja radiotelevizije po sankcijah postavljene višje. Kadunc je v svoji kolumni napisal:

Ob primerih kršenja katerih koli internih pravil katere koli organizacije se pokaže dvoje. Ali so formalna pravila konsistentna in drugič: ali so ljudje sposobni zaznati in ustrezno sankcionirati kršitev. To še toliko bolj velja za javno RTV Slovenija, od katere se pričakuje, da ima ustrezne akte in sistem, da v primeru kršitev teh ustrezno ukrepa, upoštevaje značaj in velikost kršitve.

In ne, res ne gre za neko željo po menjavi vodilnih na Televiziji Slovenija! Že v sredo sem bil obveščen, da bom, ker samo razmišljam o tem, da bi v skladu s 55. členom Statuta RTV Slovenija začel postopek za razrešitev direktorice TV Slovenije, prejel ustrezno porcijo “gnojevke”. In (prva) je res priletela, kako simbolično, iz požara, že v soboto. Kot pozdrav pred sejo Programskega sveta RTV Slovenija. Lahko bi vse skupaj ignoriral in stoično prenesel, ampak spet ne gre zame, kot se želi prikazati. Zelo žal mi je, da se moramo ukvarjati s stvarmi, ki so pravzaprav zelo preproste. Vendar so ob tem tudi zelo pomembne.

Požar, najbrž gnojevka na portalu Bojana Požarja, ki jo je stoično prenesel, je prikazan kot ovira na poti zahteve po dodatnih oziroma ustreznih sankcijah. Povedano drugače, mediji so ves čas poročali o tem, da direktor pričakuje odstop Rebernikove in morda tudi Biziljeve. Kaj od tega nam potrjuje citirana kolumna?

Kadunc se v njej sklicuje na kršitev Poklicnih pravil in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija. Ob tem kot avtoriteto ne zastavlja lastnih spoznanj, temveč stališče varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, ki da je na osnovi prejetih pripomb ocenila prispevek in navedla, da je po njenem mnenju šlo za nekaj pomembnih kršitev načel. Direktor je nato »prebirajoč njene ugotovitve«  kot varuh zakonitosti lahko posvojil njeno argumentacijo. Zato je, še dodaja, na programskem svetu to storil: podal izjavo, da se z njenimi ugotovitvami strinja.

V kratkem historiatu primera je nato nakazal pričakovanje, da direktorica televizije ukrepa ne samo proti Pirkoviču, temveč tudi proti odgovorni urednici:

Ker je skoraj vsem očitno, da so šle stvari v napačno smer, sem pričakoval, da bo direktorica Televizije Slovenija v razumnem času sprejela odločitev, ali je treba zaradi ugotovljenih kršitev sprejeti kakršne koli ukrepe. Z dopisom dne 30. maja 2017 me je obvestila, da je odgovorna urednica Informativnega programa Televizije Slovenija sprejela pisni odstop urednika Tednika Igorja Pirkoviča in ga razporedila na druge zadolžitve. Iz sporočila direktorice televizije se da razumeti, da drugih ukrepov ni imela v mislih.

Ker se mi je zdelo, da se morda ni seznanila z dejstvi, da je prispevek nastajal ob nadzoru odgovorne urednice, in da je mogoče, da se je zavedala, da bo kršil programske standarde in poklicna merila ter načela novinarske etike, sem jo pozval, da odločitev o neukrepanju zoper odgovorno urednico informativnega programa znova pretehta. Z njo sem opravil tudi nekaj razgovorov. Vendar je ostala pri svojem stališču.

Razlog tiči v formalni ureditvi RTV Slovenija, še pojasni, kajti sam bi očitno kot generalni direktor takoj razrešil Rebernikovo, če bi imel takšno pristojnost. Toda za razrešitev odgovornih urednikov mora predlog podati direktor radia ali televizije, kar se ni zgodilo. Povedano zelo preprosto: Kadunc je od Biziljeve pričakoval, da bo podala predlog za razrešitev Rebernikove, česar prva ni storila.

Načelnost in lamentiranje

Na tej točki se začne bizarno stokanje in lamentiranje.  Kadunc pojamra, da živimo v nenavadnih krajih, kjer odgovorni ne ravnajo odgovorno:

Je prav, da se ob evidentnih kršitvah pravil odgovornim urednikom ne zgodi nič? Oziroma se konča pri tem, da se sprejme ponujeni odstop urednika, ker naj bi doživljal pritiske? Po mojem mnenju ne! Menim, da takšno ravnanje pomeni povsem napačen signal vsem, ki so zavezani k spoštovanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Posebej pa tudi signal odgovornim urednikom, da se ugotavljanje morebitne odgovornosti konča zgolj s sankcioniranjem novinarja ali urednika. Da gre torej za onemogočanje izvajanja morebitnega sankcioniranja kršilcev tega osnovnega akta odgovornosti pri delovanju javne RTV. Takšno ravnanje označujem kot izničenje naporov vseh, ki se zavzemajo za to, da bi ravnali tako, kot zakon in samo bistvo RTV Slovenija nalagata novinarjem in urednikom. V tem primeru ne gre več za solidarnost, ne gre za sankcioniranje, kajti nihče kljub ugotovljenim kršitvam ne bi izgubil službe. Prav tako ne gre za “naše” in “vaše”, gre preprosto za načela.

Se pravi, kot pove direktor zgoščeno: »Na Televiziji Slovenija se celo čisto resno postavlja vprašanje, ali so odgovorni uredniki res odgovorni tudi za spoštovanje programskih standardov, poklicnih meril in novinarske etike.« Ob tem polemizira z argumentom Rebernikove, češ da odgovorni uredniki »vsakega prispevka ne morejo pregledati pred objavo«. Temu nato v ironičnem podtonu doda argument Biziljeve, češ da je njihova pristojnost »načeloma v finančni, programski, kadrovski in produkcijski realizaciji«. Iz česar naj bi sledilo, meni Kadunc, da odgovorni uredniki naj ne bi bili odgovorni za morebitne kršitve osnovnih aktov, ampak so za to odgovorni uredniki oddaj.

Vedeti, kakšen je prispevek

Nesporno postavlja relevantna vprašanja definiranja odgovornosti in njenih nosilcev. Po njegovem velja, kajti s povedanim »se ne more strinjati«, osnovni postulat pri presoji, ki se glasi: »Če je vedel ali bi moral vedeti«. Se pravi: če je Rebernikova vedela, kakšen je prispevek, potem je odgovorna. In ona je menda dejala, da je vedela, zaradi česar je »pričakoval, da odstopa ne bo ponudil le Igor Pirkovič«.

Takoj opazimo, da je trditev v opreki s poprejšnjo načelno opazko, ki je zagotavljala, da odgovorni urednik ne more poznati vsakega prispevka. Če drži, da tega je, potem takšnega načela pri presoji niti ne rabimo upoštevati.

Na tej točki Kadunc zaključi z dvojim. Najprej z »mentalitetno« posplošitvijo, v katero vključi lastno pozicijo direktorovanja:

Pa očitno Slovenci res nimamo vgrajenega sistema samorefleksije, ki bi nam omogočila, da če je očitno, da smo izgubili zaupanje tako ali drugače nadrejenega, pač častno ponudimo odstop?

Se pravi: kako je mogoče, da se na javnem zavodu vsi požvižgajo, če izgubijo zaupanje generalnega direktorja? Hecno, o tem se sprašuje direktor. Temu sledi še lamentiranje o »bitkah«, ki sledijo pričakovanju, da bo nekdo odstopil. In zdi se, da tudi defetistično in kalimerovsko pričakovanje čistk na svoj račun:

Ne, pri nas nastane nekakšna vojna za “prav”, ki naj se na koncu potrdi z vsaj 15 glasovi za ali proti. Iz vprašanja neukrepanja zaradi večinsko ugotovljenega kršenja aktov naredimo bitko. Opozorjen sem bil, da bo to odmevalo celo v Evropi, ker naj bi se šel neko čistko! Da, in da bom dobil golido.

Sklep

Besedilo je nenavadno. Vzeto v splošnem je nesporno jasno, da se je Kadunc namenil pojamrati javnosti, iz nje narediti naslovnika. Češ: interno zahtevam odstop, zgodi se nič. Pri tem ni pomislil, kako s takšnim pritoževanjem sebi spodkopava verodostojnost. Da se lahko osebi, s katerima polemizira, Biziljeva in Rebernikova, počutita zelo varni. V smislu: poglejte ga, kako je nemočan. Togotno benti, izvenserijsko piše kolumne in apele, kajti to je edino, kar mu preostane, ker drugi ne plešejo tako, kot si je zamislil.

In v veliki meri to res drži. Dejstvo je, da Kadunc ima pristojnost razrešiti Biziljevo. Tudi zaradi tega, ker ni storila pričakovane zamenjave podrejene. In je prej videti, da tega Kadunc zaenkrat ne bo storil. Težava je torej v njem, v njegovi lastni negotovosti. Seveda bi bilo možno, da je kolumna le oblika še zadnjega pritiska v pričakovanju odstopov pred razrešitvijo. Ker si pač ne želi ali ne upa potegniti omenjene poteze. V tem primeru je direktor javnost, ki jo naslavlja, nekako vzel za svojega talca.

Po drugi strani se zdi, da ima v svojem opisu domačijske prakse popolnoma prav. Odgovorni se običajno res ne obnašajo odgovorno, kar velja za vse družbene sisteme. In če upoštevamo prostodušno Pirkovičevo izjavo, da je odstopil le zato, da drugim ne bi bilo treba, se takšen vtis domačijskosti prelaganja odgovornosti le še potrjuje.

Sicer pa nisem opazil, da bi kakšen medij Kadunčevo resda nerodno kolumno zaznal. Bojim se, da se je avtor uštel v pričakovanju odmevnosti. Če to že dokazuje, da pač živimo v krajini, kjer razprava o odgovornosti novinarstva ni tema, ki bi pritegnila medijsko pozornost, lahko vsak presodi zase.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KADUNC, THOMPSON IN STOKANJE, sonet

Je ena bizgec*, druga kaže rebra* …
Kako znebil bi se nevarnih punc,
razmišlja, tuhta general Kadunc.
Zanj žal je previsoka to algebra.

Pretvarja se, da brez moči je, reva,
kot da je lik iz limonade žanra.
Za javnost glasno stoka, hudó jamra,
Pa je preprosto … Naj odstop zahteva!

Moč, konec koncev, daje mu statut.
Sta Thompsonu reklamo dopustili –
zadosten vzrok, da bi ju odpustili

in rekli hvala za njun desni trud.
Kadunc pa noče »z gnojem« bit’ polit,
želí, da kozi celi sta, volk – sit!

*Bizilj
*Rebernik

Za murgelske služabnice gre

Ko vam nacionalka v kar dveh informativnih oddajah zapored, v osrednjem Dnevniku (5.5.) in nato še v Odmevih, streže z Alešem Primcem pred Državnim zborom, potem se velja vprašati po njenih pravih, tako često zanikanih intencah.

Primc dnevnik Šavor rtv

Ne, to pot ni šlo za otroke. Šlo je za nekaj drugega. Ne glede na to, kaj si mislimo o dejanju Milana Brgleza, ki je zaustavil referendumsko pobudo predstavnikov sindikata delavcev migrantov in jim sporočil, da ne bo, upoštevaje ustavno utemeljene razloge, določil koledarskega roka za zbiranje referendumskih podpisov, je televizijska prezentacija protestnega shoda Odbora 2014 pred parlamentom, kjer se je po podatku iste TV Slovenija zbralo okoli 300 ljudi, pretiravala v obsegu in še čem.

Pustimo ob strani dejstvo, da je šlo dejansko za politični zbor »vztrajnikov«, kot sebi pravijo, političnega kroga Janeza Janše torej, ki sicer redno gostuje pred slovenskimi sodišči. Tudi ne gre za skrb suspenza volje tistih, ki so nabrali 2500 podpisov in zahtevali razpis roka za zbiranje 40.000 podpisov pod referendumsko pobudo. Ko se je pred kamero pojavil Aleš Primc, podpisan kot »Koalicija za otroke gre« in spregovoril kot ustanovnopravni ekspert, je bilo razlogov za čudenje že toliko, da ga lahko ustavi le še zelo partikularna hermenevtika. Če pomislimo, da je šlo za prvi prispevek sploh v Dnevniku in začetne minute v njem, se je vtis nesorazmernosti in vdoru Odbora 2014 pred teve ekrane še okrepil.

Ne le to, s tako rekoč javljanjem v živo se je kot novinarka na vklopu oglasila Tea Šavor. Čisto naključje verjetno, toda zanjo so lani pri Mladini v članku o trivializaciji TV Slovenije zapisali:

Tea Šavor je leta 2006 kandidirala na listi SDS za občinski svet občine Šmartno pri Litiji. Za izvolitev ji je zmanjkalo nekaj glasov, občinska svetnica je postala leta 2008, po smrti svetnika Jožeta Verbajsa. Politično funkcijo je opravljala do izteka mandata leta 2010. Ni tako narobe, da je bila novinarka nekoč mestna svetnica SDS, danes ni članica stranke, politično avanturo ji lahko tudi oprostimo.

Šavor odbo 2014

V Odmevih z Igorjem E. Bergantom dve uri kasneje so vajo z veseljem spet ponovili: znova prvi prispevek v njih, znova dodane scene z zborovanja Odbora 2014 pred parlamentom z vso zimzeleno folkloristiko o udbomafiji na transparentih, pa spet posnetki izjav Aleša Primca, Zvonka Černača in drugih. In nato seveda izbrana gostja, ki je imela – nekam uredniško pričakovano – stališče v sozvočju z Janševimi protestniki. Proti izpostavljenim pravnikom te dni, proti Brglezu.

Presenetilo je edino, da ne v Dnevniku in ne Odmevih niso reproducirali Primčevega izjave o tem, da naš parlament vodi fašist, kar so vendarle storili na MMC RTV Slovenija:

“To je fašistična poteza, s katero se odteguje pravica ljudstvu, da bi sodelovalo v zakonodajnem postopku,” je dodal, ki je dejal, da so se danes zbrali zato, da ga opozorijo, da si ne želijo “fašista za predsednika DZ-ja”.

Zadrego, ki smo ji priča, je treba vendarle globinsko razumeti. Čeprav se zadnja leta največkrat pogovarjamo o ti. Janševem faktorju vpliva na RTV Slovenija, pa tisti, ki takšen faktor vpliva precizno meri, še vedno ni zadovoljen.

Zato občasno Ljerki Bizilj kot direktorici pošlje ne preveč nežno ljubezensko sporočilo, da je še zmerom ‘murgelska služabnica’. Kot v spodnjem tvitu, nekaj dni nazaj. Za njih gre, morda. Za anticipacijo zadovoljstva gospodarja, dialektiko medijske predanosti in strahu. Ja, potreben bo še en novinarski napor, encore un effort.

Janša Ljerka Bizilj Murgle tvit

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

Kaj so bile štiri osnovne škandalozne teze iz odziva vodstva RTV Slovenija na poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS)?

Prvič: vodstvo RTV Slovenija ni dolžno odgovarjati društvu novinarjev.

Drugič: vodstvo RTV Slovenija ne rabi utemeljevati uredniških odločitev.

Tretjič: DNS nedopustno pritiska na RTV Slovenija.

Četrtič: Navedbe DNS so očitno prirejene v korist nekaterih posameznikov.

Tudi iz širših tonov odziva je razvidna že skoraj politikantska narava razumevanja javne diskusije: ker se je društvo odzvalo in menda enostransko prikazovalo in prirejalo dejstva, je s tem povzročilo »velik madež na žlahtnosti novinarskega poklica«: takšne teze so nesporno poskus adhominizacije diskurza z žaljenjem sogovorca, pravzaprav kar celotnega ceha.

Naj v zelo kratkem navedem, zakaj so trditve vodstva RTV nesprejemljive.

RTV MMC nedopusten pritisk DNS Valenčič

Prva je nedopustna zato, ker predpostavlja, da Radiotelevizija Slovenije ni javni servis, ki ga plačujemo državljani, ampak malodane država v državi, kjer naročnine nihče ne plačuje, avtonomija upraviteljev pa je zato povsem svobodna. Seveda to ne velja niti za komercialne medije. Za javni zavod morajo nesporno, tudi po statutu in zakonu, veljati še višji novinarski standardi in njegovo delovanje je upravičeno na očeh javnosti. Če je kdo varuh novinarskih standardov po definiciji, je to prav DNS: odrekati njemu pravico do presoj kaže na nevarno zgrešeno samodojemanje funkcije javnega zavoda s strani njegovega vodstva.

Druga je nedopustna iz podobnega razloga. Kot je opozoril že dr. Sašo Slaček, pravzaprav v simpatičnem predavanju pred zavodom, ki ga je izvedel, mora vodstvo še kako utemeljevati svoje odločitve. Meniti, kot urednica Jadranka Rebernik, da je utemeljevanje znamenje nekih preteklih časov komunizma, kaže na polno nepoznavanje osnovnega poslanstva in načel javnega zavoda. Slaček je pokazal, da ta teza temelji na zgrešenem dojemanju pojma avtonomije zavoda, po kateri je, tudi v skladu z münchensko deklaracijo, dolžnost in pravica novinarjev tudi njihova odgovornost do javnosti. Še več, kot pravijo ameriško novinarstvo, velja načelo: »Etično novinarstvo pomeni, da prevzemamo odgovornost za svoje delo in javnosti utemeljujemo svoje odločitve.«

Reči, da RTV nima dolžnosti do javnosti, bi bilo v čistem nasprotju z novinarstvom kot takšnim in smislom javnega servisa. V tem smislu je v opreki z njegovi načeli in, nenazadnje, kot pravi Slaček,  s komunikacijskimi pravicami državljank in državljanov.

Tretja  teza o tem, da društvo novinarjev nedopustno pritiska na RTV Slovenija, je arogantna insinuacijska interpretacija,  ki vnovič manifestira samozadostno držo vodstva in nepoznavanje vseh osnovnih načel novinarstva in delovanja javnega zavoda, navedenih pod prvima dvema. Odgovorno delovanje odgovornih bi moralo mnenje cehovskega društva jemati maksimalno resno, vedno in povsod. Razumeti poziv k pojasnjevanju svojih odločitev kot pritisk je poceni manever kazanja s prstom nazaj, ki razkriva slabe kompetence vodstva, vreden vse graje.

Četrta teza, češ da je DNS ravnala pristransko in očitno priredila svoje stališče  v korist nekaterih posameznikov, je žaljiva insinuacija, ki v ničemer ni dokazana, kot takšna pa ima evidentno le svojo retorično funkcijo, s katero bi vodstvo rado adhominalno in ne argumentativno »opravilo« z društvom na način, da bi ga stigmatiziralo kot neverodostojno in osebno motiviranega.

Ko je kasneje trojka Filli-Bizilj-Rebernik na dobro obiskani tiskovni konferenci ponovila nekatera svoja trda stališča in jih celo začinila s socialno brezčutnostjo in prozornimi manevri argumentiranja (Biziljeva »Ali bomo socialna ustanova ali pa bomo ustvarjali kakovosten javni program.« je že ena takšnih), je znova pokazala, da ni dorasla funkcijam, ki jih zaseda, da je verjetno padla tudi na izpitu iz razumevanja poslanstva javnega servisa, ki ga vodi.

Ukinitev varuha

Slaček je v svojem nastopu, podobno kot to počnem sam dolga leta, opozoril na spregledani oziroma »potlačeni« status Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. V bistvu je svoj nastop končal z apelom:

Od vodstva in programskega sveta RTV Slovenija pričakujem spis, ki naj odgovori na vprašanje, kako danes razumeti poslanstvo javne radiotelevizije, s stališča njene odgovornosti do javnosti? Kot izhodišče naj služi zapis Varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, Lada Ambrožiča, ki ga je na varuhovem blogu objavil julija letos. Citiram zgolj del in prosim, da si preostanek preberete na spletnem mestu RTV Slovenija:

»Poročilo za obdobje januar – maj 2015 ne zanima nikogar.

Varuh še naprej v ilegali

O Varuhovem poročilu so tudi tokrat molčali vsi trije hišni mediji, ki bi o tem morali poročati, saj jih k temu zavezujejo sklepi Programskega sveta kot tudi Pravilnik o delovanju Varuha. Vendar niso. Že letnemu poročilu so na silo odmerili žaljivo skromno pozornost (izjema je bila Slo 3), so pa menda napisali zelo obetaven program mesečnega pojavljanja Varuha v programih Radia in Televizije, vendar je ostalo le pri napisanem. Na Varuha so preprosto pozabili, enako zdaj tudi na njegovo petmesečno poročilo.

Varuh tako še naprej ostaja v ilegali, piše poročila in pripravlja analize, ki jih naslovniki nočejo brati. Javna RTV hiša na Varuha ni in še dolgo ne bo pripravljena.

Ukine naj ga!«

Varuh blog ukinitev

Ko sem nazadnje pisal o varuhu in se nanj obračal s svojimi pritožbami in bil v celoti ignoriral dolga leta oziroma do današnjega dne, sem Ambrožiču na tej strani predlagal, da naj v znak protesta odstopi. Idejo jo sprejel in v nekem nastopu na tretjem parlamentarnem kanalu pred tremi meseci tudi posvojil ter mi javno dal prav.

Morda je njegov predlog, ki ga daje v svojem zapisu na blogu, še bistveno boljši: ker so nivoji ignorance do instituta varuha tako zelo očitni in tako zelo obsežni, bi bila napaka odstopiti, vodstvo RTV Slovenija naj pokaže pogum ter ilegalnega varuha raje ukine, pa ne bo več imelo težav ne z njim in ne z javnostjo.

Morda ni treba čakati, takšno dejanje bi se zares prilegalo vsemu, kar sem o njem zapisal zgoraj.

Žurnal RTV odziv na DNS

Več:

https://vezjak.com/2015/09/02/tretji-parlamentarni-kanal-kot-odlagalisce-odvecnih-oddaj/

https://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/

https://vezjak.com/2014/04/27/varuh-ambrozic-je-kot-figov-list-v-misji-luknji/

https://vezjak.com/2015/04/24/varuh-pravic-gledalcev-med-kupi-umazanega-perila/