::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Je program SMC sploh legalen?

Je program Stranke Mira Cerarja, s katerim nastopa v koalicijskih pogajanjih z drugimi strankami, sploh legalen? Čudno vprašanje? Niti ne.

Če bi se izkazalo, da ni, potem bi potencialni koalicijski partnerji sploh ne mogli uspešno usklajevati svojih programov med sabo, posledično skleniti koalicijske pogodbe in seveda nastopiti svojega mandata. Poskušal bom pokazati, da se nam dogaja prav to: program SMC ni legalen, vsaj »znotrajstrankarsko« ne, in partnerji bi morda smeli terjati, da se vsa pogajanja ustavijo.

Da bi pojasnil, zakaj program SMC ne more šteti za legitimno podlago v koalicijskih pogajanjih, naj spomnim na moje stare pomisleke, ki sem jih kasneje prekvalificiral v vprašanja, ki se jih prihodnjemu mandatarju po vsem sodeč novinarji in javnost ne upajo zastaviti ali se jim vsaj zdijo nepomembna. Velja še danes.

Štiri dejstva o dveh programih

Ena ključnih razprtih dilem ostaja, kje in kako je nastajal program vodilne stranke, ustanovljene ekspresno tik pred volitvami, ter seveda, kdaj je bil potrjen. Gremo po vrsti in po dejstvih.

Prvo dejstvo: Stranka Mira Cerarja na svojem ustanovnem kongresu 2. junija 2014 sploh ni imela polnega ali celo »pravega« programa, čeprav zakon njegov sprejem nalaga.  Da ga ni imela, se je pokazalo tudi retroaktivno, kot bom kasneje pojasnil, z vznikom novega programa. Situacija z odsotnim programom je silovito nerodna, ker se je Miro Cerar v kampanji in sicer večkrat pobahal, da je več kot 80 strokovnjakov na tem programu garalo več kot leto. In potem ga na kongresu enostavno ni?

Drugo dejstvo: na ustanovnem kongresu je po vsem sodeč  iz formalnih razlogov za program štel dvostranski dokument z naslovom »Programska načela«. V njem lahko prebiramo o vrednotah stranke, idejah in viziji, prav nič pa o vsebinskem delovanju. Že dolžina dokumenta nakazuje, da ga avtorji sami niso mogli šteti za program v polnem pomenu besede, sploh pa ne, če pomislimo, da bi omenjeni dve strani pripravljalo 80 eminentnih strokovnjakov debelo leto. Res je, da zakon ne nalaga, kaj mora pisati v njem, toda praksa in pričakovanja so tu jasna. Te dni so mi zainteresirane osebe poslale dokument, pridobljen v skladu z ZDIJZ, ki dokazuje, da je SMC ob registraciji stranke na ministrstvu priložil prav ti dve strani, iz Zapisnika ustanovnega kongresa stranke, pridobljenega na enak način, pa nedvomno izhaja, da so obravnavali in sprejemali dokument, ki so mu dejali »program stranke«. Program je zanesljivo več od seštevka principov in načel. Več v zapisniku ustanovnega kongresa.

Tretje dejstvo: da so na ustanovnem kongresu sprejemali omenjeni dvostranski dokument in mu nadeli status programa, ne izhaja le iz priznanj o poznem nastanku in obenem pozni objavi »pravega«19. junija, temveč tudi iz dejstva, da so pri registrskem organu (beri: ministrstvu za notranje zadeve) priložili dvostranski program. Zakon o političnih strankah namreč veleva: »Zahtevi za vpis v register je treba priložiti statut in program stranke«. Dokaz o tem, kaj so priložili, je tukaj.

Četrto dejstvo:  19. junija je SMC na svoji strani končno objavila program, tudi na (zapozneli) pritisk javnosti in očitke, da ga nima.  V spremnem dopisu, ne pa tudi v dokumentu, mu je mimogrede nadela ime »volilni program« in je dejansko šele prvi programski zapis, v katerem sporoča svojo vsebinsko vizijo, kako želi urediti (in voditi) državo po posameznih področjih.  Dokument na 26. straneh se v ničemer tekstovno ne ujema z dokumentom »Programska načela«, ki so ga sprejemali na kongresu in oddali pri registraciji. SMC je spisala program, ki ga na ustanovnem kongresu še ni imela. Toda kateri program potem sploh jemljejo in štejejo za politični program stranke? In katerega naj vsi ostali?

Njihov strankarski statut v 12. člen govori o tem, da je kongres najvišji organ stranke, ki ima pristojnost, da »sprejema program stranke«. Stranka SMC pa od 2. junija naprej ni imela nobenega kongresa. Zato je »polni« program, s katerim nastopa v pogajanjih, enostavno nepotrjen s strani njihovega najvišjega organa in kot neverificiran ne bi smel imeti prave teže. Iz povedanega izhaja, da njihov program, čigar vsebine so stvar koalicijskih pogajanj, preprosto ni strankarsko »legaliziran«. Če karikiram: pogajanja so videti kot barantanja, kaj početi s črnogradnjo, v njih pa sodelujejo Erjavci, Židani, Novakove in drugi.

Še več težav

Če drži moja teza o dveh programih, potem sledi še več nepremostljivih težav. Zakon o političnih strankah veleva, da mora ustanovitelj na kongresu izjaviti, da sprejema statut stranke in njen program. Kateri program torej, če soglašamo, da je pravi nastal šele sedemnajst dni po kongresu? Dalje: v statutu stranke SMC piše, da njen član lahko postane vsakdo, ki sprejema njihov program. Katerega so potemtakem podprli vsi pristopli člani med 2. junijem in 19. junijem, ko je program šele dokončno nastal in bil objavljen? In še: petnajsti člen Zakona o političnih strankah veleva, da mora v primeru spremembe programa v 15 dneh od nastale spremembe zahtevati vpis spremembe:

Če stranka spremeni ime, skrajšano ime, kratico imena, znak, sedež stranke ali druge določbe statuta, program, naslov sedeža ali zastopnika stranke, mora v 15 dneh od nastale spremembe zahtevati vpis spremembe v register.

Če je program SMC nastal npr. 19. junija, ko so ga s priznanjem, da so se končno uskladili, objavili na svoji spletni strani, potem bi moral v vsakem primeru v roku 15 dni zahtevati vpis spremembe – verjetno od njegove potrditve na kongresu. Nemogoče se je namreč pretvarjati, da je dejanski program stranke tisti, ki nosi naslov »Programska načela« po tistem, ko so objavili »polnega«.  Seveda nisem ugotavljal, ali so to res storili, a ne bi bil presenečen, če niso, saj kongresa ni bilo.

Kako se lahko SMC brani?

Edini način, iz katerega bi se lahko SMC izvlekla brez očitkov o obstoju dveh programov je, da bi vztrajala, da je na ustanovnem kongresu sprejeti program edini, pravi in pravcati program stranke, ki ga ima in ki ga terja zakonodaja, medtem ko je dokument na 26. straneh, ki so ga objavili 19. junija, le časovno omejen, efemeren »volilni program«.

Cerar objavil program 19.6.14

Ni prepričljivo, ker s tem ne morejo rešiti začetne zagate, ki se glasi, da svojega vsebinskega strankarskega programa v resnici sploh nimajo – vse do tega trenutka. Razen tega »volilni program« nastopa kot takšen le po imenu: v njem se nikjer ne omenja niti besedica »volilni«, kaj šele, da bi iz njega sledilo, da velja za določeno mandatno obdobje, in še manj je v njem navedena dejavnost, ki naj bi se na to obdobje v takšni ali drugačni akcijski obliki nanašala. Skratka, njihov »volilni program« se obnaša, kot da ni volilni program, temveč politični program stranke. Na tak način so ga interpretirali tudi mediji.

Nadaljnja obramba v tej smeri bi tudi pomenila, da je odsotnost vsebinskega programa stranke v popolnem nesoglasju z utečeno prakso in programi vseh primerljivih političnih strank, ki so vselej bolj ali manj elaborirani načrti, kaj početi v sektorskih javnih politikah z bolj ali manj konkretnimi akcijskimi idejami. Pojasnilo, da ga nimajo, je potem lahko samo eno: da zakonodajo razumejo povsem drugače in da so jo vse stranke doslej razumele narobe. Kakorkoli obrnemo, v tej zgodbi nekaj ne štima: če za program štejejo prvi dokument, vsebinskega sploh nimajo, če za program štejejo drugi dokument, pa ga niso potrdili na kongresu.

Sicer pa je SMC nesporno »pravniška stranka« in razrešitev zgornjih navedb mora biti zanje mačji kašelj. Morda se ne bodo rabili niti potruditi – ob takšnih medijih so lahko brez skrbi.

Information

This entry was posted on 06/08/2014 by in aktualno, mediji, politika and tagged , , , .
%d bloggers like this: