Videti HIM v živo na Schengenfestu in narediti intervju z njimi, čeprav jih fantje iz helsinškega benda ne dajejo. Naloga, ki je mladenka ni opravila, a je zato bila pokroviteljsko pohvaljena s strani kulturne urednice Petre Vidali, zaradi truda. Nov melodramski žanr pisanja v Večeru, javna, a osebnoizpovedna srce parajoča pisma urednikov nesojenim novinarkam na lovu za njihovimi idoli. In časopis kot izpolnjevalec osebnih želja – kot v pocukranih vikend TV šovih. Komentar skoraj odveč:
Najprej je šlo vse narobe. Seveda je niso spustili do benda. Potem je obupana hodila okrog in slišala nekoga govoriti finsko. Nagovorila ga je in ugotovila, da je menedžer skupine. Ne, intervjujev res niso dajali, še kratkih izjav ne, ampak na koncu jo je menedžer, in res izmed vseh tisočev samo njo, tik preden so se odpeljali, “prijel za roko in me odpeljal do kombija skupine, kjer sem z njimi lahko pogovarjala in jim povedala, kar sem jim želela že dalj časa povedati. V tistem trenutku se je zame zaustavil čas in nisem mogla verjeti, da jih lahko vidim od blizu in z njimi govorim v finščini.”
Potem ni mogla avta spraviti iz blata in potem se je še en nestrpnež zabil vanj. Kljub vsemu jo je še vedno s skrbelo, ker Večeru ni prinesla intervjuja.
Draga Marina Pavlović, zame je ta zgodba o tebi in skupini H.I.M. neskončno boljša in lepša kot vse, kar bi mi lahko povedal intervju. In tega boš itak prej ali slej dobila, če sem o čem, sem o tem povsem prepričana. Hvala in vse dobro.
Članek:
Pred nekaj tedni je “stopila v stik” z našo redakcijo mladenka, ki je nisem poznala. Imela je eno samo željo, če rečem, da najmočnejšo v življenju, ne pretiravam. Da bi naredila za Večer intervju s finsko skupino H.I.M., ki je bila napovedana za zadnji večer Schengenfesta. Zakaj bi naredila intervju prav ona in zakaj prav s tem finskim bendom, sem povprašala. Zato ker tekoče govori finščino, jo tudi študira na Dunaju in ker se je za učenje tega jezika odločila izključno zaradi skupine H.I.M.
Nisem bila čisto šokirana. Ampak samo zato ne, ker poznam še eno še mlajše dekle, ki je pred nekaj leti tako zavzeto poslušala finske glasbenike, zlasti metalce, da se je začela finščine učiti z nekim internetnim interaktivnim tečajem. Dobro, vztrajala je samo kakšno leto, ampak takrat je bila želja res močna.
Zdaj vidim, še zdaleč ne tako kot pri občudovalki H.I.M. Piarovec Schengenfesta je takoj rekel, da intervjujev ne bodo dali. Pa je rekla, nič hudega, samo zraven naj me spustijo, pa jih bom sama prepričala. Ko je bila nazadnje v Helsinkih, je spet stopila do trgovine (z erotičnimi pripomočki), ki jo ima oče enega od članov benda in ji je podaril članke o skupini in obljubil, da bo zanjo rekel dobro besedo. Menda se v trgovini redno zbirajo feni s celega sveta. Ogromno jih je bilo tudi v nedeljo zvečer v Vinici, v Sloveniji so H.I.M. nastopili samo enkrat, no, takrat je bila junakinja te zgodbe še na pragu osnovne šole.
Najprej je šlo vse narobe. Seveda je niso spustili do benda. Potem je obupana hodila okrog in slišala nekoga govoriti finsko. Nagovorila ga je in ugotovila, da je menedžer skupine. Ne, intervjujev res niso dajali, še kratkih izjav ne, ampak na koncu jo je menedžer, in res izmed vseh tisočev samo njo, tik preden so se odpeljali, “prijel za roko in me odpeljal do kombija skupine, kjer sem z njimi lahko pogovarjala in jim povedala, kar sem jim želela že dalj časa povedati. V tistem trenutku se je zame zaustavil čas in nisem mogla verjeti, da jih lahko vidim od blizu in z njimi govorim v finščini.”
Potem ni mogla avta spraviti iz blata in potem se je še en nestrpnež zabil vanj. Kljub vsemu jo je še vedno s skrbelo, ker Večeru ni prinesla intervjuja.
Draga Marina Pavlović, zame je ta zgodba o tebi in skupini H.I.M. neskončno boljša in lepša kot vse, kar bi mi lahko povedal intervju. In tega boš itak prej ali slej dobila, če sem o čem, sem o tem povsem prepričana. Hvala in vse dobro.
You must be logged in to post a comment.