A senseless battle with Kafkaesque laws

Članek o pregonu slovenskih novinarjev v britanskem The Independent:

Though her hearing officially began on 15 October 2014, Delić first saw a courtroom on 5 January 2015. She is currently under trial for publishing alleged classified information under Article 260 of the Criminal Code. If convicted, she faces up to three years in prison.

“I have my good days and my bad days,” said Delić. “I would be lying if I said it has been easy. I have been fortunate to receive immense support from my colleagues at home as well as abroad. The other side of the coin is anger with the State for allowing these bogus criminal charges to be brought in the first place.”

Other journalists also being prosecuted under the Criminal Code include Primož Cirman and Tomaž Modić, of the daily newspaper Dnevnik also based in Ljubljana. Both were brought before an investigating judge over an alleged insult against the Competition Protection Agency (AVK) and some of its staff. If convicted, the journalists face up to six months in prison.

Other criminal complaints have been raised against Dnevnik journalists Peter Lovšin and Meta Roglič.

I asked Delić if she could offer words of advice to her fellow journalists to which she replied, “Fight for freedom of speech and media while you fight for justice and a fair trial. When a journalist is being prosecuted for doing their job the entire profession is on trial. Anyone can be next in line and we need to be vigilant of the developing situation.”

Independent Slovenski novinarji kazenski pregon

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/19/zapirati-novinarje-po-tekocem-traku/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/05/zmontirani-politicni-proces-proti-anuski-delic/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/26/tako-imenovani-novinarji-in-njih-pregoni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/16/primer-delic-in-cerarjevih-140/

Tako imenovani novinarji in njih pregoni

Predkazenski postopek zoper novinarja TV Slovenija Erika Valenčiča je še en v nizu velikopoteznega preganjanja slovenskih novinarjev, še en črni dan, neumnost, ki je kombinacija slabih zakonov, še slabših presoj tožilstva in političnih igric strank zoper novinarje in medije.

Ta primer je, kakorkoli je že grozen in nedopusten, zaradi svoje narave tudi miselno in profesionalno dolgočasen – ker je tako čist in nekompliciran, da ob čudenju in zgražanju česar drugega ni mogoče izustiti. Podobno kot v primeru pregona Anuške Delić.

Bolj zanimivi so načini, na katere se medijska obravnava postopka vpisuje v folkloro domače medijske krajine. Povedano drugače: reči, da je primer enostaven in posledično dolgočasen, zaradi nekaterih folklornih potez ne velja absolutno. Medijska krajina je pač spolitizirana, zato se del medijev trudi v nasprotni smeri: Valenčiča prikazati kot terorista, nevarnega novinarskega islamista, ki je »novinar«, torej tako imenovani novinar. En del novinarske srenje je torej antisolidaren z drugim delom na način, da drugega diskreditira:

Izrazito povečana raba narekovajev v političnem diskurzu zadnjih let bi verjetno ostala manj opažena, če se ji ne bi pridružil še njen ekvivalent v obliki besedne zveze »tako imenovan«, ker v govoru, razen mimetično, prvih pač ne morete uporabiti. Spisek stvari in oseb, ki so romali v narekovaje ali postali tako imenovani, je impozanten, frekventen in vsenavzoč: tako imenovana politika, civilna družba, strokovnjaki, levica, kultura, kulturniki. Največjo silo je protagonistom delala skupina izbrisanih: še letos, kot tudi vsakič poprej, je bila ta za poslanca Branka Grimsa, denimo, nenehno postavljana v narekovaje: tako imenovani »izbrisani«, je za vsak primer zapisal oboje. Stiska je izumljala vedno nove načine jezikovne diskreditacije: razglašala jih je zdaj za odpisane, drugič za prebrisane, tretjič za samoizbrisane. Stigmatizacija s pomočjo ločil in jezikovnih sredstev se ni vršila le s strani politike, temveč v veliki meri iz ust provladnih intelektualcev ali denimo mladoekonomistov. Njihov skupni imenovalec je bil v vpeljavi razumevanja, po katerem sebe dojemaš kot nosilca pravšnjosti, a se ob tem po svoje ves čas počutiš ogroženega. Od tako imenovanih.

Postopek takoimenovanizacije si v naslovu in sliki s sicer drugo intenco lahko ogledamo tukaj:

Demokracija Erik Valenčič narekovaji

 

Opisane prijeme manipulacij v naslovu in fotografski opremi, kjer vedno nastopa v osnovi predelana vestička STA, sem že opisal, tudi prijavil na Novinarsko častno razsodišče in prijavo dobil. Na podlagi kršitev istih členov kodeksa in tudi v primeru istega časopisa. Ja, res se ponavljam, ampak tudi primeri se kar ponavljajo – nesankcionirano, brez odziva kogarkoli od poklicanih, s tihim dopuščanjem in indiferenco odgovornih.

Manipulacija medijskega naslova je via regia do vašega želenega uspeha. Kot novinar se lahko takoj prikupite uredniku, politiki, kapitalu, izboljšate branost, klikanost, plačo ali honorar in svojo osebno priljubljenost. Metode so povsem neboleče, nesankcionirane, obetajo celo hitro napredovanje ter lep družbeni in medijski ugled. Tu je nekaj osnovnih navodil za vaš uspeh.

Uvod

Na tej strani boste našli že kar nekaj receptov, kako biti uspešen pri izbiri naslova. Eden izmed dokumentiranih primerov, kjer prevzamete tujo novico in ji pripnete drugačen naslov, je tale: »Kučan kot ponavadi spet meša meglo«. To je lep način, kako popestriti naslov nekega drugega članka STA (19. 3. 2010), ki nosi naslov »Kučan za Mladino: Vprašanje je, kako je Brezigarjeva lahko postala generalna javna tožilka«. Vsebini besedila članka sta seveda identični. Naslove namreč lahko ne le izumljate, ampak tudi spreminjate obstoječe, poljubno in v vseh smereh!

Splošna načela

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

 

Zmontirani politični proces proti Anuški Delić?

Na okrajnem sodišču se je danes začelo sojenje zoper novinarko Anuško Delić in nekdanjega direktorja Sove Sebastjana Selana. Delićeva je v zagovoru dejala, da je informacije pridobila s klasičnimi novinarskimi metodami in jih preverila z javno dostopnimi viri. Ovadba je, kot je poudarila, politično motivirana. S tem se je strinjal tudi Selan.

Nobenega dvoma ni, da je pregon novinarke Dela eno najbolj absurdnih in tudi sramotnih dejanj pravosodja v zgodovini naše države. Očitno bo potrebovalo slovensko tožilstvo še kar nekaj učnih ur iz elementov medijske demokracije, za sodišča pa še ne vemo. Zaenkrat mu ni jasno niti, da zaradi izdaje tajnih podatkov pač nikjer ne preganjajo novinarjev.

Anuška Delić sojenje STA Dnevnik

Kar je bizarno v zadevi pregona novinarke Dela Anuške Delić, je v resnici že ta fundamentalni nesporazum: kako bi lahko novinar »izdal« tajne podatke – saj jih je lahko kvečjemu le objavil, izdal pa jih je torej v najboljšem primeru njegov vir. Kaznivo dejanje, zaradi katerega se preganja, ima očitno napačno kvalifikacijo in preganja napačno osebo.

A težava nastopi prav zato, ker se po novem kazenskem zakoniku in njegovem 260. členu nenadoma za kaznivo dejanje šteje nerazlikovano tudi sleherna objava tajnih podatkov – kar se je v javnih razpravah doslej, dokler ni nastopil konkretni problem, največkrat spregledalo.

Da ne obnavljam zgodbe,v celoti je mogoče pritrditi stališču DNS in tujih organizacij, ki pravijo naslednje:

Prvič, novinarkine objave so bile nesporno v javnem interesu.

Drugič, tudi če bi novinar razkrival zaupne in druge za javnost pomembne podatke, se jih nikoli ne preganja.

Tretjič, novinar sme uporabiti anonimne vire in jih zaščititi njihovo zaupnost, če tako želijo, če do podatkov ni mogel priti na drug način, objava pa je v javnem interesu.

Za pregon novinarke ne bi bilo ključno niti, če bi res pridobila vsebino tajnih podatkov, kar sama zanika in trdi, da so vsi njeni viri bodisi javni ali posamezniki, s katerimi se je pogovarjala. Pregon bi tudi tedaj bil enako nedopusten.

Delić sojenje Delo

Kar nekoliko moti, je dejstvo, da sta DNS in novinarka Anuška Delić v svojem razumevanju ovadbe pohitela in naprtila krivdo za vložen obtožni predlog (ali obtožnico) kar politični stranki SDS, delno pa tudi tožilstvu:

Na vloženo obtožnico se je po pisanju časnika odzvalo tudi Društvo novinarjev Slovenije (DNS), ki opozarja, da je nedopustno, da se je tožilstvo ujelo v politični obračun nekdanjega vodstva Sove z novinarko. Ta je namreč razkrivala povezave desnega ekstremizma s stranko SDS, vrh obveščevalne agencije pa je v času ovadbe zoper novinarko obvladovala prav ta stranka.

(…)

Spoštovani gospod sodnik, ta proces je grotesken. Država me preganja zato, ker sem opravila svoje delo profesionalno, odgovorno, skladno z novinarskim kodeksom in zakonodajo. Ampak ni problema, vlogo dvornega norčka sem ponotranjila in bom po svoji vesti sodelovala v tem procesu, ki ga je zmontirala politična stranka. Ne želim komentirati ravnanja sodišča, toda vi, spoštovana tožilka, ste imeli druge in drugačne možnosti.

Težava ni v tem, da takšna obtožba ni resnična (četudi neposrednih evidenc za svoje navedbe verjetno niso predložili). Tudi ta stran je v celoti dokaz, da ne želim biti niti hudičev advokat, vendar se mi s pozicije sodne obrambe ne zdi najboljša rešitev poudarjanje nečesa, kar za sam primer ni bistveno, četudi za ceno navedbe pravega motiva. Zakaj ne? Tudi če bi namreč ovadba ne bila politično motivirana in bi se tožilstvo ne »ujelo v politični obračun«, kot pravijo v DNS, bi njena nedopustnost ne bila prav nič manjša. Dobrih rešitev v tej situaciji tako ni: preganjana novinarka očitno iskreno verjame, da je žrtev obračuna in imamo dobre razloge, da jih verjamemo, hkrati pa tudi, da ji dopustimo, da nam posreduje svoje razumevanje motivov. Toda s prevelikim poudarkom na tej plati bo šel v nič ali bo vsaj delno zbledel problem, ki je v osnovi zakonske in sistemske narave in po drugi strani govori o slabi zaščiti novinarjev in ignoranci tožilstva. Ta segment bi nas moral najbolj zanimati – razen seveda, če širimo področje obtožbe o političnosti tudi na pisce kazenskih zakonikov in npr. tožilstvo v celoti. Seveda je zdaj na medijih, v kaj točno se bo poročanje o procesu razvilo – v zgodbo o političnem preganjanju novinarke ali v zgodbo o otroških boleznih našega tožilstva (morda sodišč, bomo videli) in nevarnih luknjah v zakonih, ki jih je treba čim hitreje odpraviti.

Anuška Delić sojenje MMC politična

Zapirati novinarje po tekočem traku

Borut Mekina v Mladini o kazenski zakonodaji, ki omogoča zapiranje novinarjev, kakor se komu politično zljubi:

Kazenska zakonodaja je res nenavadna. Do leta 2008 sta bili namreč izdaja in tudi objava tajnih podatkov kaznivi dejanji. A zakonodaja je bila tedaj napisana tako, da je moralo sodišče vedno znova tehtati škodo in vedno znova presojati, kaj je državna skrivnost. Vrhovno sodišče je recimo zadnjič leta 2007 razsodilo, da pri objavi tajnih podatkov »ni dovolj, da gre za podatek, ki je uradna tajnost, ampak mora biti dokazan tudi zakonski znak pomembnosti dokumenta oziroma tistih podatkov v dokumentu, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da so taki, da bi lahko povzročili hujše škodljive posledice za službo«. Leta 2008 pa je pod prvo vlado Janeza Janše prišlo do poenostavitve. Po novem, 260. členu kazenskega zakonika je kaznivo dejanje praktično vsaka objava tajnih podatkov – skorajda avtomatsko. Če je dokument označen z oznako tajnosti, je kaznovan vsakdo, »kdor take podatke brez dovoljenja objavi«.

Absurdnost te ureditve je postala očitna že leta 2010, ko je izbruhnila znana afera Wikileaks. »Žvižgač« Julian Assange je tedaj objavil na tisoče ameriških diplomatskih depeš, označenih z oznako »strogo zaupno«. ki so razkrivale dvoličnost mnogih držav, recimo tudi resnično število civilnih žrtev v afganistanski vojni. Assange je dokumente objavil na Danskem in Švedskem, kjer imajo najbolj liberalno medijsko zakonodajo na svetu, kjer so, denimo, novinarjevi viri popolnoma zaščiteni in kjer novinar ni kaznovan, če objavlja zaupne dokumente. A te dokumente smo nato objavljali tudi v Sloveniji. Na Mladini smo se celo hvalili, da smo na naše strežnike skopirali celotno Wikileaksovo bazo.

Leta 2010 bi lahko slovenska sodišča na podlagi nenavadnega 260. člena kazenskega zakonika zaprla večji del slovenskih novinarjev. V ZDA imajo še zdaj težave, kako Assangea spraviti v zapor – pomagajo si denimo s sumom posilstva –, v Sloveniji pa bi lahko novinarje zapirali po tekočem traku. Resda so slovenski novinarji tedaj objavljali informacije iz ameriških strogo zaupnih dokumentov, a leta 1996 je naša država z ZDA podpisala sporazum o varovanju zaupnih vojaških podatkov, v katerem se je Slovenija zavezala, da bo varovala vse dokumente ali podatke, »ki jih je pripravilo ali so bili pripravljeni za ministrstvo za obrambo Združenih držav Amerike, ali so v pristojnosti ali pod nadzorom teh ministrstev«, na enak način kot »slovenske« državne skrivnosti.

Primerov, kot je Wikileaks, je bilo v zadnjih letih še več. Novinarji smo recimo objavljali tajne magnetograme vladnih sej ali opisovali zaposlovanje vodij lokalnih odborov SDS v Sovi. Tožilstvo in sodišča so ves ta čas imela na voljo izredno močno orožje, a so ga uporabila v redkih, bolj ali manj nedolžnih primerih. Tožilstvo recimo po 260. členu preganja novinarja Bojana Požara, ki je lani objavil »prešerno« sliko novega direktorja Sove Staneta Štembergerja in njegovega namestnika Stojana Jereba na nekem pikniku. Primer je sicer ravno tako absurden, a po drugi strani je Požar v članku opisal nekatere kadrovske menjave znotraj Sove oziroma ljudi, ki so se v Sovi na novo zaposlili, kar je Sova označila za tajno. Iz tega primera ni jasno, kakšen je javni interes razkritja tajnih agentov.

Primer Delićeve je drugačen. Prvič zato, ker so politični motivi za pregon novinarke precej očitni. Ovadbo proti Anuški Delić je namreč vložil Damir Črnčec, ki ga je prva Janševa vlada postavila za načelnika vojaške obveščevalne službe, druga Janševa vlada pa za načelnika Sove. V tem času je v Sovi zaposlil več članov lokalnih odborov SDS, danes pa je predsednik Odbora 2014, ki organizira proteste v podporo Janeza Janše. Na podlagi njegove ovadbe je nato obtožni akt proti Delićevi napisala višja tožilka Dragica Kotnik. Tista bivša višja državna tožilka, ki je v primeru »Baričevič« več kot očitno pomagala pri kampanji stranke SDS, ki je portalu Požareport pošiljala tožilsko dokumentacijo in je zaradi tega sedaj tudi v sodnem postopku.

A pri slabi zakonodaji in politični zlorabi tožilstva se primer Delićeve še ne konča. Delićeva je namreč v svojih člankih razkrivala informacije, ki so bile nedvomno v javnem interesu. Ni razkrivala zgolj povezav med SDS in skrajnimi desničarji, ampak predvsem nedelovanje organov pregona. Sova je na delovanje skrajnih desničarjev že leta 2011 opozorila državni vrh. Leta 2011 tedanji direktor Sove Sebastjan Selan predsednika vlade Boruta Pahorja opozoril, da se člani skupine Blood & Honour, katerih delovanje je sicer v Nemčiji prepovedano, v Sloveniji urijo na vojaškem vadbišču Škrilj na Dolenjskem. In to z ročnim netrzajnim raketometom RWG-90, ki je namenjen uničevanju tankov, ter s 64-milimetrskim ročnim protioklepnim raketometom M-80 zolja, ki sta bila po podatkih Sove oba sposojena pri Slovenski vojski.

Če bi se Borut Pahor kot predsednik vlade in tedanja obrambna ministrica Ljubica Jelušič ustrezno odzvala, novinarski članki na to temo ne bi bili potrebni, niti upravičeni. A je Jelušičeva tedaj raje napadla novinarje – na svojem blogu jih je obtožila laži. Borut Pahor se z kočljivo tematiko, neprijetno za stranko SDS, tudi ni želel ukvarjati, niti se z njo niso hoteli ukvarjati drugi organi. V času druge Janševe vlade, ko je notranje ministrstvo vodil Vinko Gorenak, je policija organiziran izpad črnosrajčnikov pred parlamentom v času protestov proti korupciji označila za »spontano organiziran«. Stranka SDS je v tem času blokirala parlamentarno komisijo za nadzor nad obveščevalnimi službami, posebna preiskovalna komisija pa ni prišla do nobenih konkretnih ugotovitev: štiri mesece je čakala na štiristransko poročilo, v katerem je Črnčec še kot direktor Sove zapisal, da je težko potegniti črto med »patriotizmom, domoljubjem, desnim ekstremizmom in nasilnim desnim ekstremizmom«.

Novinarka Dela Anuška Delić ta teden pred ljubljanskim okrajnim sodiščem. Tožilstvo ji grozi s tremi leti zapora, ker naj bi objavljala državne skrivnosti: povezave med SDS in skrajnimi desničarskimi organizacijami.

Primer Delić in Cerarjevih 140

Ljubljana − Predsednik vlade Miro Cerar je na družbenem omrežju twitter zapisal, da primer novinarke Anuške Delić, ki ji tožilstvo očita razkrivanje tajnih podatkov, kaže na potrebo po razmisleku o zakonodaji glede svobode medijev. »Novinarji morajo biti zaščiteni pred kazensko odgovornostjo zaradi objave informacij, ki so v javnem interesu,« je zapisal Cerar.

Tožilstvo novinarki očita kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov. Predobravnavni narok je razpisan za jutri.

Cerar Delić tvit

Težko razumljivo, s kako majhnim je zadovoljna domača novinarska srenja. Že res, da se predsednik vlade Miro Cerar zadnje čase skorajda izogiba medijem, že res, da njegovi varnostniki nadirajo novinarje in jim onemogočajo običajno rutinirano delo, a vendar bi od eminentnega pravnika še zmerom celo ob znižanih anticipacijah pričakovali, da v primeru Delić, ki tako močno zadeva zakonodajo, človekove pravice in svobodo izražanja, pove kaj več kot tistih 140 + znakov.

Tvitermanija nesporno omogoča večjo hitrost sporočanja politično relevantnih informacij, ko gre za politike same, a obenem prinaša nenavadno veliko siromašenje v sferi vsebine, argumentacije in analize. Včasih zazeva nedopustna vrzel. Hitro postane tudi alibi za izmikanje medijem, površno obravnavo, minoriziranje pomena in teže. Politična kultura tvitanja po svetu bi morala tudi domačim politikom narekovati, da se čivkanja minimalistično poslužujejo le v primerih naznanitve nekega ključnega dogodka, npr. imenovanja ali odstopa, najave nekega dejanja, najave odločitve, dogodka in podobno.

Ko Cerar s čivkom pove, da primer Delić »kaže na potrebo po razmisleku o zakonodaji glede svobode medijev« in da »novinarji morajo biti zaščiteni pred kazensko odgovornostjo zaradi objave informacij, ki so v javnem interesu«, s političnega aspekta ne pove ničesar – razen tega, da deli nekatera normativna stališča z novinarji. Premalo, res premalo. Pričakovali bi najmanj napoved spremembe zakonodaje, v medijih pa je, nesorazmerno glede na povedano že na kvantitativni ravni, nastal vtis, da se je Cerar močno angažiral in intenzivno odzval.

Morda pa je za ta »premalo« tudi 140 znakov še preveč.

Cerar Delić SIOL