::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Zmontirani politični proces proti Anuški Delić?

Na okrajnem sodišču se je danes začelo sojenje zoper novinarko Anuško Delić in nekdanjega direktorja Sove Sebastjana Selana. Delićeva je v zagovoru dejala, da je informacije pridobila s klasičnimi novinarskimi metodami in jih preverila z javno dostopnimi viri. Ovadba je, kot je poudarila, politično motivirana. S tem se je strinjal tudi Selan.

Nobenega dvoma ni, da je pregon novinarke Dela eno najbolj absurdnih in tudi sramotnih dejanj pravosodja v zgodovini naše države. Očitno bo potrebovalo slovensko tožilstvo še kar nekaj učnih ur iz elementov medijske demokracije, za sodišča pa še ne vemo. Zaenkrat mu ni jasno niti, da zaradi izdaje tajnih podatkov pač nikjer ne preganjajo novinarjev.

Anuška Delić sojenje STA Dnevnik

Kar je bizarno v zadevi pregona novinarke Dela Anuške Delić, je v resnici že ta fundamentalni nesporazum: kako bi lahko novinar »izdal« tajne podatke – saj jih je lahko kvečjemu le objavil, izdal pa jih je torej v najboljšem primeru njegov vir. Kaznivo dejanje, zaradi katerega se preganja, ima očitno napačno kvalifikacijo in preganja napačno osebo.

A težava nastopi prav zato, ker se po novem kazenskem zakoniku in njegovem 260. členu nenadoma za kaznivo dejanje šteje nerazlikovano tudi sleherna objava tajnih podatkov – kar se je v javnih razpravah doslej, dokler ni nastopil konkretni problem, največkrat spregledalo.

Da ne obnavljam zgodbe,v celoti je mogoče pritrditi stališču DNS in tujih organizacij, ki pravijo naslednje:

Prvič, novinarkine objave so bile nesporno v javnem interesu.

Drugič, tudi če bi novinar razkrival zaupne in druge za javnost pomembne podatke, se jih nikoli ne preganja.

Tretjič, novinar sme uporabiti anonimne vire in jih zaščititi njihovo zaupnost, če tako želijo, če do podatkov ni mogel priti na drug način, objava pa je v javnem interesu.

Za pregon novinarke ne bi bilo ključno niti, če bi res pridobila vsebino tajnih podatkov, kar sama zanika in trdi, da so vsi njeni viri bodisi javni ali posamezniki, s katerimi se je pogovarjala. Pregon bi tudi tedaj bil enako nedopusten.

Delić sojenje Delo

Kar nekoliko moti, je dejstvo, da sta DNS in novinarka Anuška Delić v svojem razumevanju ovadbe pohitela in naprtila krivdo za vložen obtožni predlog (ali obtožnico) kar politični stranki SDS, delno pa tudi tožilstvu:

Na vloženo obtožnico se je po pisanju časnika odzvalo tudi Društvo novinarjev Slovenije (DNS), ki opozarja, da je nedopustno, da se je tožilstvo ujelo v politični obračun nekdanjega vodstva Sove z novinarko. Ta je namreč razkrivala povezave desnega ekstremizma s stranko SDS, vrh obveščevalne agencije pa je v času ovadbe zoper novinarko obvladovala prav ta stranka.

(…)

Spoštovani gospod sodnik, ta proces je grotesken. Država me preganja zato, ker sem opravila svoje delo profesionalno, odgovorno, skladno z novinarskim kodeksom in zakonodajo. Ampak ni problema, vlogo dvornega norčka sem ponotranjila in bom po svoji vesti sodelovala v tem procesu, ki ga je zmontirala politična stranka. Ne želim komentirati ravnanja sodišča, toda vi, spoštovana tožilka, ste imeli druge in drugačne možnosti.

Težava ni v tem, da takšna obtožba ni resnična (četudi neposrednih evidenc za svoje navedbe verjetno niso predložili). Tudi ta stran je v celoti dokaz, da ne želim biti niti hudičev advokat, vendar se mi s pozicije sodne obrambe ne zdi najboljša rešitev poudarjanje nečesa, kar za sam primer ni bistveno, četudi za ceno navedbe pravega motiva. Zakaj ne? Tudi če bi namreč ovadba ne bila politično motivirana in bi se tožilstvo ne »ujelo v politični obračun«, kot pravijo v DNS, bi njena nedopustnost ne bila prav nič manjša. Dobrih rešitev v tej situaciji tako ni: preganjana novinarka očitno iskreno verjame, da je žrtev obračuna in imamo dobre razloge, da jih verjamemo, hkrati pa tudi, da ji dopustimo, da nam posreduje svoje razumevanje motivov. Toda s prevelikim poudarkom na tej plati bo šel v nič ali bo vsaj delno zbledel problem, ki je v osnovi zakonske in sistemske narave in po drugi strani govori o slabi zaščiti novinarjev in ignoranci tožilstva. Ta segment bi nas moral najbolj zanimati – razen seveda, če širimo področje obtožbe o političnosti tudi na pisce kazenskih zakonikov in npr. tožilstvo v celoti. Seveda je zdaj na medijih, v kaj točno se bo poročanje o procesu razvilo – v zgodbo o političnem preganjanju novinarke ali v zgodbo o otroških boleznih našega tožilstva (morda sodišč, bomo videli) in nevarnih luknjah v zakonih, ki jih je treba čim hitreje odpraviti.

Anuška Delić sojenje MMC politična

%d bloggers like this: