Lepa agentka: Šarčeva zasebnost kot lažna dilema

Minuli teden je minil v pričakovanju političnih učinkov razkritja nove domnevne afere o zaposlitvi neznane N.H. na Sovi, Slovenski varnostno-obveščevalni agenciji. K novi službi naj bi ji pomagal nihče drug kot predsednik vlade in morda tudi nekdanji direktor Sove dr. Damir Črnčec, danes tesen sodelavec prvega, njegov večni »alter ego« in državni sekretar, nekoč direktor Sove.

šarec agentka kanal a

Predsednik vlade med pojasnjevanjem, ali pozna agentko Sove

Še več, Bojan Požar, ki je razkritje sprožil, na svojem portalu namiguje, da je premier omenjeni novopečeni agentki priskočil na pomoč tudi ob drugih priložnostih, sicer še pred zasedbo sedanjega položaja, in da je z njo bil ali je intimno povezan.

»Afera« je sledila razkritju, da sta dve Požarjevi podjetji, Lanaka Media d.o.o. in Report d.o.o., za oglaševanje s Telekomom Slovenije lani podpisali pogodbi v višini 76.000 evrov in še eno z Darsom v vrednost za 111.694 evrov, o čemer je tik pred tem prvi pisal Vladimir Vodušek in s tem odprl več starih, a nikoli rešenih vprašanj: kdo že leta financira Požarjev portal in s kakšnim namenom, o statusu sklenjenih pogodb z državnimi podjetji in končno tudi, kako lahko v naši državi novinarji brez slehernega zadržka ceha opravljajo kar dve funkciji hkrati, kot politiki in novinarji (ali komentatorji) obenem.

Logika kontra-afer

Požar je zarotniškega delovanja proti sebi obtožil prav Črnčeca, v praksi torej tandem Damir-Marjan, in svoja prepričanja podkrepil s številnimi posegi Šarčevega spornega sekretarja v podjetje Telekom in njegove povezave z nekaterimi mediji (več dogajanju v tem podjetju npr. v Obramboslovec in vojak na čelu TSmedia in Antenna TV SL in Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih). Zato zadnja afera o »lepi agentki«, kot so jo poimenovali, najbrž ni prišla povsem naključno na spored domačih medijskih kinematografov v obliki politično-medijske kloake, v katero je Slovenija zdrsnila že leta nazaj in v kateri naši novinarji nadvse radi čofotajo z različno velikimi rokavčki in je nikakor nočejo zapustiti.

V prispevku me bo zanimalo, na kakšen način so po razkritju množični mediji prezentirali omenjeno afero v luči pravilne in ustrezne novinarske prakse. Recimo: bi omenjeno domnevno zaposlitev Šarčeve znanke morali obravnavati kot primer nepotističnega ravnanja in zlorabe položaja? Imamo sploh dokaze, da je do njega prišlo in bi se morali pisanja in poročanja o tem primeru vzdržati, če dokazov nimajo? Kaj storiti s posegom v zasebnost zaradi namigov o intimni povezavi med premierjem in omenjeno agentko?

Pokrivanje zgodbe

Pokrivanje medijske zgodbe ni odstopalo od izjemno pričakovane dosedanje izkušnje: po začetnem pisanju in nizu Požarjevih zapisov o povezavi med N.H in Šarcem je najprej sledila faza reciklaž afere v Janševih medijskih satelitih. Šele ko se je Šarec odzval na svojem profilu na Facebooku in je pred kamero zanikal, da bi posredoval pri zaposlitvi omenjene, ker »ni vršil nobenih pritiskov glede zaposlitve«, in po pojasnilu, da agentko sicer pozna, vendar je že dolgo ni srečal, pa so se opogumili tudi nekateri drugi mainstream mediji na že tradicionalni način previdnega povzemanja in reciklažnega razkritja začetne zgodbe.

Pri tem jih je najbrž vodil običajen dvom, v kakšni meri naj tabloidnemu novinarju par excellence, ki je prvi poročal, sploh zaupajo, nato pa so počasi oblikovali osnovno novinarsko dilemo: poseči v zasebnost predsednika vlade, če je zgodba resnična, ali raje ne? Blaž Petkovič in Asja Lednik sta v Večeru odprla temo prav takšno temo o vdoru v zasebnost javnih oseb, vendar bom poskušal pokazati, da je ta v zadevi agentke šele drugotnega pomena, hkrati pa je podatek o znanstvu med Šarčem in agentko konstitutiven, da bi se o možni zlorabi položaja sploh pogovarjali.

Opozicija na preži

Opozicija se ni obirala in je v Sovo, ki jo vodi Rajko Kozmelj, nemudoma poslala komisijo Knovsa v sestavi Matej Tonin, Žan Mahnič, Zvonko Černač in Monika Gregorčič, kjer so opravili nenapovedani nadzor in preverjali postopke kadrovanja ob očitkih o nepravilnostih pri zaposlitvi. 2. oktobra je nato v Odmevih nastopil Tonin in Igorju E. Bergantu pojasnjeval, kaj so počeli med svojim nenapovedanim obiskom Sove.

Šarec, ki sicer po lastnem zatrjevanju v nekem intervjuju vsak svoj delovni dan začenja s prebiranjem poročil obveščevalcev, je potem ob vseh namigih značilno zamahnil z roko, jih označil za običajne diskreditacijske prijeme oziroma insinuacije vedno istih medijev. Tako da so ravnali že v primeru njegove posvojitve, je spomnil, pa da je »šiptar« in da doma pretepa ženo. Govorice je torej želel v paketu označiti za izmišljene in pri tem pozabil, da ni navedel enakovrstnih primerov: svojo posvojenost je nekoč že priznal. Takšen zdrs mu lahko spregledamo, če upoštevamo, da pri tem ni grajal resničnosti ali napačnosti trditev o sebi, temveč njihovo kompromitacijsko funkcijo.

Glede njene zaposlitve je povedal, da je službo »dobila zato, ker se je prijavila in je šlo vse po postopkih«, glede razmerja pa se je zatekel v sedanjik in zapisal, da »niti z njo nimam nobenega razmerja«. Se pravi: imamo kandidatko, ki se je prijavila in obenem bila izbrana mimo razpisa. Na drugi strani pa očitno Sova ni dovolj preverila svoje nove zaposlene in predvidela, da bo z njeno zaposlitvijo morda ogrozila predsednika vlade. No, morda se za to iz čisto določenega razloga ni zmenila.

Minimizacija škode

Novinar bi v takih in podobnih primerih moral postopati v skladu z načelom minimizacije škode – žal tega enostavnega gesla ne bomo našli v registrih tukajšnjega novinarstva, sploh pa ne v glavah predstavnikov ceha. Etična podlaga razkrivanja zasebnosti politikov temelji na aksiomu, da mora javni interes pri razkrivanju osebnih podatkov izrazito prevladati nad pravico politika po njegovi zasebnosti, kar zahteva veliko občutljivost postopanja.

Se je to v primeru Šarca in njegove »lepe agentke«, kot so jo opisali, zgodilo? Pobrskajmo po domači praksi. Nedavno so se mediji razpisali o romanci med predsednikom ultradesničarske stranke Domovinska liga in njihovo glasno članico, znano homofobinjo in nasprotnico splava. Pred leti so nekateri poročali o razmerju med tedanjim predsednikom republike in znano pravnico. Načelo medijske etike je tukaj zelo preprosto in nedoločeno obenem: če se javna osebnost, denimo politik, v svoji karieri sklicuje na vrednote in ideale, ki so v nasprotju s tem, kar dejansko sam prakticira, je pravica javnosti po obveščenosti močnejša od njegovega sklicevanja na zasebnost. Vendar ta nikoli ne more veljati absolutno, tudi ne pri ti. absolutno javnih osebnosti. Enega samcatega univerzalnega pravila ni, presojamo lahko le od imena do imena in upoštevamo vsakokratne okoliščine.

Dilema je zanimiva tudi z vidika etične teorije. V podobnih situacijah se novinarji pri razkritju radi zatekajo v utilitaristično argumentacijo, da bi upravičili poseg v zasebnost in kršitve pravic posameznika, medtem ko se kritiki bolj sklicujejo na deontološke pojme, kot so pravice in dolžnosti.

Nepapeško življenje

Za privlačen mejni primer je poskrbel sedanji predsednik republike, ki rad šarmira javnost s svojimi spolnimi fantazmami. Znan po tem, da se je že moral kdaj pa kdaj soočati z novinarskimi drezanji o svojem »nepapeškem« življenju, a je radovednost javnosti vedno spretno ukrotil s svojim ponavljajočim se odgovorom, da »ne kandidira za papeža« (več npr. v Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja).

Po popolnem političnem polomu 2011 pa se je kot neuspešen premier s predčasno zaključenim mandatom naslednje leto odpravil na predsedniške volitve, domislil uspešno depolitizacijsko strategijo svoje kampanje in se s svojimi populističnimi gegi uspel prebiti na mesto prvega državnika in prvega med uporabniki instagrama. Zdaj že v času drugega mandata nima težav za enake potrebe uporabljati blagih oblik samopromocije, se prikazovati kot družinska figura ob svojem sinu Luki in partnerki na daljavo Tanji Pečar – namreč niti tega podatka, da ne živita skupaj, ne poskuša skrivati.

Borut Pahor, prekaljeni politični maček, je tudi v tej perspektivi domislil genialni trik in mu mojstrstva na tem področju res ne moremo odreči: po eni strani instrumentalno kapitalizira vse »dobrobiti« javne podobe družinskega človeka in očetovske figure, po drugi strani ni zavezan ničemur, kar takšno življenje od njega zasebno zahteva.

Šarec ni Tonin

Dilema, ali ostaja kakšna pravica javnosti po tem, da (s)pozna zasebno življenje Marjana Šarca glede na njegova politična in svetovnonazorska prepričanja, s pomočjo katerih je bil izvoljen na volitvah, zdaj pa od takih prepričanj odstopa, je torej prekratka in nam ne opiše trenutnega zapleta glede zaposlitve agentke Sove. Ta del lahko namreč povsem zanemarimo: Šarec ni Matej Tonin, ki izpostavlja svoje družinsko življenje, ni Ljudmila Novak in tudi ne Lojze Peterle, kjer bi bil podatek o ljubicah in ljubimcih neposredno predmet legitimnega javnega zanimanja, s tem pa tudi obveze novinarjev, da o tem pišejo – in takšen je bil po mojem prepričanju tudi v zadevi domnevnega očetovstva kardinala Rodeta, o čemer več v nizu zapisov na tej strani, npr. v Vrhunska igra kardinala Rodeta in novinarska supervednost.

Zakaj Šarec posebej ne izpostavlja svoje družine, žene in otrok, je povsem njegova zasebna stvar z možnimi različnimi motivi – in najbolj pričakovan je najbrž, da želi sfero svoje zasebnosti ločevati od političnega življenja. Pri čemer bi moralo, ne glede na njegove izjave o obiskovanju maš in redni hoji v cerkev, tudi ostati.

Črtomir in Bogomila

Toda nakazani primer je res drugačen, bolj zapleten in napako bi storili, če bi se zadržali zgolj znotraj začete razprave o javnem interesu okoli zasebnosti predsednika vlade. Dilema je celo zavajajoča, če se usmerimo le vanjo: javni interes je v zgodbi povezan izključno z njegovo možno zlorabo svojega položaja in tem, ali je predsednik res pomagal agentki do zaposlitve.

In zdaj nastopi naslednja težava: da bi sploh razumeli težo in okoliščine tega domnevnega nepotističnega in koruptivnega ravnanja, ta ni nujno odvisna od njegovega osebnega razmerja z agentko, vendar je podatek o njunem znanstvu za presojo o tem, ali je do zlorabe oblasti prišlo, dejansko ključen.  Ta podatek novinar preprosto mora vključiti v zgodbo. Obenem ni bilo dejanje nič manj sporno, če ji je pomagal do nove službe zgolj na podlagi znanstva. Kakšne narave je bil ta odnos, intimen ali ne, morda podoben tistemu med Črtomirjem in Bogomilo, kot je svoje razmerje z Bredo, mamo nesojenega sina Petra, na podlagi Krsta pri Savici opisal kardinal Rode, je manj pomembno. Kot vemo, je bil slednji prepoznan za nedolžnega očetovstva s štampiljko nemškega sodnomedicinskega inštituta.

Lažna dilema

Resen novinar bi torej moral v danem primeru preseči prekratko razpravo o pravici javnosti o tem, da pozna Šarčevo zasebno življenje, ker je ta dilema v danem kontekstu drugotnega pomena in s tem lažna. Tudi vsi neupravičeni in upravičeni namigi v to smer deplasirano pomikajo žarišče drugam. Kar ostaja kot edina problematična dimenzija primera, je preprosto le »rihtanje službe« svoji znanki, takšno razmerje pa Šarec priznava na podoben način, kot kardinal priznava znanstvo z Bredo  – in do tega posega je lahko prišlo ali ne. Čeprav tvegam posmeh, moram zapisati, da je to vprašanje v tej aferi edino verodostojno in vredno novinarskega truda, v tem smislu pa je treba dati prav samemu Požarju v trenutku, ko večinsko mnenje novinarjev gravitira k ignoranci in sprenevedanju. Skratka: takšna zaposlitev, sploh v kontekstu vseh sumljivih dejanj v njegovem kabinetu, v katere je vpleten njegov sekretar, je vredna novinarskega podjetja, ker obstaja javni interes po takšnem razkritju.

Zaposlitev agentke mimo razpisa, ki je potekal istočasno in kar je priznal sam direktor Sove, gotovo pušča sledi marsikaterega dvoma in odpira vrata ugibanju o zunanji pomoči. Toda brez žvižgaške izpovedi in dokumentiranja bo tovrstno dejanje zlorabe položaja, če je do njega sploh prišlo, silno težko dokazati. Kar je spet okoliščina, ki jo zlahka v zameno zlorabljajo politični in tabloidni mediji.

Pozicija resnega in odgovornega novinarstva bi tudi v tej situaciji morala biti v poročanju o stvareh, ki jih je do konca mogoče raziskati, v operiranju z dokazi in ne zgolj namigi. Dilema je spet zelo realna v svoji izmuzljivosti: naj novinar povsem opusti zgodbo o možni zlorabi položaja, če nima popolnih dokazov, saj bo s svojimi namigi povzročal škodo, ali naj po principih indukcije vendarle javnost obvešča, če le precejšnja verjetnost o tem? Ter seveda: kdaj in kako naj to stori?

V novinarski recepciji se je zato začetno stanje dvoma »Kako poročati o tem?« dejansko prevesilo v »Ali sploh poročati?«. Toda če smo odkriti, si domači mediji najbrž z ničemer od obojega niso niti poskušali beliti glave. Da »raziskovalno delo«, vendar strogo v narekovajih, v državi opravljajo tabloidni novinarji, ki jim ne gre zaupati in s tem intonirajo politično dogajanje v državi zaradi pasivnosti prvih, je v bistvu vsa resnica groteskne medijske situacije v državi.

Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji

Slovenska politična in medijska sfera, hote ali nehote vedno znova združeni, imata novo kost za nekajtedensko glodanje, sveži material za elaboracijo vroče politične teme, upesnjene v nenehnih »pritiskih na pravosodje« in tezi o globoki državi.

Po sodniku Zvjezdanu Radonjiću, pokončnemu heroju tistega dela političnih mojstrovalcev, ki jim vsaka naracijska konstrukcija o pritiskih silno ustreza in z veseljem pomagajo pri njeni izvedbi, jim je morda rahlo nepričakovano v roke padla nova konspiracistična korifeja – mariborski tožilec Niko Pušnik je podal pisno prijavo, v kateri pojasnjuje, da se je nanj izvajal in se še vedno izvaja pritisk. Nenehno mu tudi prisluškujejo, dodaja, in to Sova. Ne le to, nekdo mu tudi sledi.

Navedel je temeljni razlog: menda ga naša obveščevalna služba preganja, ker je zavrgel vrsto ovadb proti Francu Kanglerju.

politikis pušnik radonjić

Značilna grafična prezentacija na enem od Janševih portalov: junaki v boju proti udbovskim spletkam

Da se mu kaj ne zgodi na poti v Ljubljano

Množični mediji zdaj zadovoljno predejo, sploh kakšen Uroš Slak, senzacija in šok sta zajamčena, imuna ni niti javna radiotelevizija. V torek se obeta tožilčevo zaslišanje pred parlamentarno komisijo (KNOVS), ki jo vodi Matej Tonin. Na enem od številnih Janševih e-para-portalov, ki brez kontrole in v tihem soglasju z oblastnim establišmentom in hkrati novinarsko srenjo politično zastrupljajo medijsko krajino, so dali besedo Kanglerju:

»Upam, da se temu tožilcu do torka ne bo kaj zgodilo na poti v Ljubljano!«

Do torka? Razen če bo tožilec na zaslišanje v prestolnico potoval kar nekaj dni, lahko izjavo štejemo za svež lingvistično obarvani kanglerizem. Nekdanji mariborski župan, sicer dvojni rekorder, najprej v prejetih kazenskih ovadbah in nato še v uspešnem dokazovanju kronične nesposobnosti naših organov pregona, postaja nadvse zadovoljen tudi sicer, ne le zaradi Pušnikovih zavrnjenih ovadb proti sebi.

Če smo se doslej spraševali, zakaj Kangler vodi s kar 22:0 proti policiji in tožilstvu, smo s Pušnikovimi evidencami o pritiskih najbrž bliže vsaj delni razlagi. Mimogrede, takšni, ki jo domači mediji spoštljivo in bogaboječe, najbrž v duhu lažne decentnosti v odnosu do institucij, posebej ne problematizirajo.

Ker so Janševi medijski sateliti po stari navadi pohiteli in javno objavili faksimile obtožb zadnjega promotorja zimzelene teze o krivosodju skozi besede novopečenega junaka njihove pravosodne kronike, lahko kar dobro presodimo, s kako tehtnimi dokazili operira mariborski tožilec. Naj jih nekaj podrobneje naštejem.

Izpuščaji, košnja trave in županovi žarometi

Pušnik je podal nekakšen kronološki opis dogodkov v nekaj zadnjih let, s katerim bo še zadnjega dvomljivca prepričal, da mu Sova prisluškuje in sledi. Moj izbor spodaj je selektiven, navajam najbolj impresivne, pri čemer preostali res ne zaostajajo veliko.

Sperma. V šali je Pušnik svoji sodelavki Kristini lani dejal, da so njeni izpuščaji na obrazu verjetno posledica sperme, ker ima novega partnerja. Potem je »punca«, kot ji pravi, odklonila »kafe«. Dejala mu je, da ima prepoved, kar ga je razhudilo. No, resnično iz povedanega zelo neizbežno sledi, da je skupno pitje kave preprečila Sova!

pušnik sperma

Tožilec, ki lascivno mobingira sodelavko, potem pa odkriva pritiske

Trava. Tožilec se je peljal s kolesom v trgovino. Pa k njemu pristopi Rado, brat Silva Cvetka, in mu pove, da »tu še lahko kosim pri bajti tak ne smem«. Ne, kontekst res ni pomemben, ker v skrajšani zgodbi ni nič bistvenega, kar bi manjkalo, a takoj je videti, da se je pripetil hud pritisk na delo tožilca kot posledica peklenskega prisluškovalnega dejanja obveščevalcev. Globoka država.

pušnik trava

Sovino vpletanje v košnjo trave okoli bajte

Aufcigar. Ob neki priložnosti je svojim staršem pri njih doma v šali povedal, da bi »usput« kupili sosedovo kmetijo. Kmet Franc Zapečnik ga je kasneje »v zvezi s tem napadel« in mu predočil, kaj da je slišal. Nesporno, Sova ne počiva in posledično zadaja strašne udarce neodvisnosti tožilcev.

Pušnik kmetija

Obveščevalci na sledi nakupu aucigarjeve kmetije

Predsednik občinske SDS. Pušnik se je udeležil piknika SDS v Ribnici. Predsednica regijske koordinacije te stranke mu je prenesla informacijo, češ da je bil on, Pušnik, predsednik občinske organizacije SDS. Ali je točna, ni razbrati. No, potem je bil iznenada vsega kriv sotožilec Moljk, ker mu je nekaj kasneje zabrusil.

Pušnik SDS

Piknik SDS v Ribnici in gospa Helbl z informacijo

Žarometi. Ko je nekoč igral tenis, je s kolegi malce pokritiziral župana Srečka Geča, se potem odpeljal v Ribnico na bankomat, ko se mu na cesti od zadaj približa isti župan in mu sveti v avto. Čisti dokaz, da se pritiski nanj vršijo nenehno, in to s prižganimi očmi.

Pušnik Geč

Župan z veliko hitrostjo na sledi tožilcu

Elisa. Tožilec je nekomu na sedmini pojasnil, da je ime Elisa, kakršno ima njena vnukinja, danes moderno. Vendar je nekaj dni kasneje prišla do njega snaha te osebe in mu razložila zmoto: to je staro in nikakor ne moderno ime. Obstaja kakšno bolj neposredno pričevanje, da Sova nenehno sledi in prisluškuje?

Pušnik Elisa

Sova o izvoru lastnih imen

Gosaki. Menda so v sorodstvu tožilca Gosaki bolj butasti kot Krušiči. Glej ga zlomka, ker so se o tem pogovarjali doma pri njegovih starših, mu je je nekoč Jasna Krušič, kdor koli že to je, postregla s tem podatkom. Še en dokaz, da prisluškujejo Pušnikovim.

Pušnik Krušič

Nabito vprašanje

»Se še na tožilstvu izvaja pritisk na tožilca Nika Pušnika, ker je ustavil nekaj pregonov proti Francu Kanglerju?«, je v svoji večerni oddaji na POP TV novinar Uroš Slak silil v generalnega državnega tožilca Draga Šketo. Sicer tudi omenjenega in »obremenjenega« v tožilčevi izpovedi.

Prislov »še« v novinarjevi poizvedbi, ki izraža nadaljevanje trajanja ali obstajanja nečesa, pomensko nesporno sugerira dve možnosti: ali tožilstvo še naprej izvaja pritiske na Pušnika, ali pa jih več ne izvaja. Ampak obe sta zmanipulirani in si jih ne želimo, saj je vprašanje zastavljeno na način, da obe »okrivita« tožilstvo. Videti je, kakor da je novinar zastavil nabito vprašanje, podobno kot v klasičnem zgledu takšne logične zmote, npr. v stavku »Si že nehal tepsti svojo ženo?« Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo tepli, če odgovorite z »ne«, pristajate na razumevanje, da jo še vedno tepete. Veste pa, da nič od tega ni res.

Vendar tokrat ni mogoče reči, da je novinar uporabil retorično manipulacijo, saj je zgolj reproduciral začetno tezo, kot je videti. In ta je bila: »Pušnik vztraja, da se je nanj izvajal in se še izvaja pritisk.« Svoje nabito vprašanje je izpeljal bolj po naključju, ne namenoma in najbrž ne zavedajoč se njegove dvoumnosti.

Šketa je nato mirno pojasnil: »Zoper omenjenega tožilca se nikdar niso izvajali pritiski in se tudi ne izvajajo.«

Pušnik Šketa Slak

Slak v elementu: “Še izvajate pritisk na tožilca?”

Konspiracizem in hvaležni mediji

Blodnjavost dokaznega gradiva, ki ga je predočil Pušnik, jemljem za dovolj dobro evidenco nečesa drugega: ne da se nad njim izvajajo pritiski in da mu prisluškuje Sova, temveč uporabnosti učinkov konspiracizma in politične paranoje v medijske potrebe, kjer z njima zelo enostavno večamo branost, gledanost, poslušanost. Ob tem ne potrebujemo neizbežno klasičnih fabulacij o judih, prostozidarjih, kuščarjih ali iluminatih, teorije zarot vseh vrst in paranoidni konstrukti po svoji naravi težijo k senzaciji in so nadvse primerni za medijsko naracijo, s čimer se velikokrat agenda največkrat izjemno naravno in tako rekoč nevidno zlije s politično. V danem primeru je podlaga standardna za domače razmere: komunizem je vrh vsega zla, njeni udbaši in sovaši ne počivajo.

Psihopolitiko konspiracizma zelo uspešno, že na dnevni ravni, zvito uporabljajo politiki za dosego svojih praktičnih ciljev. Kar se, kot rečeno, prilega sodobnim medijskim trendom tabloidnosti in senzacionalizma. Če skozi medije nenehno poslušate in »konzumirate« fantastične konstrukte, potem se ne gre čuditi, da v nenavadne povezave in skrite scenarije počasi začnejo verjeti uporabniki in množice. K temu dodajmo še namige, v katerih je Kangler mojster: ne zgolj zarota, tožilcu se na poti v Ljubljano lahko kaj zgodi.

Konspiracizem deluje skozi slepa prepričanja o vplivnem krogu izbrancev z vplivom, je nekakšen balon samoslepil in samoprevar, kjer se ta skušajo vedno znova racionalizirati in utemeljiti na imaginarni ravni. Vsebuje medijem najbolj dražeč element: senzacijo in šok, tokrat usmerjen v domnevno prikrito obvladovanje tožilcev. Utemeljeno lahko pričakujemo, da se bo medijska zarotniška naracija okoli Radonjića zdaj ponovila še ob Pušniku.

Po drugi strani je dovolj že, da v dani situaciji mediji, ki bi radi ohranili profesionalno distanco, reproducirajo sicer pričakovano nevtralno shemo zgolj skozi poročanje in obveščanje, da obstajajo trditve o pritiskih, da bo tožilec nastopil v parlamentu itd., ne da bi se ob tem sploh želeli opredeliti, a s tem že prispevajo svoj delež.

In potem še varuh

Kakor da konspiracizma v politiki in medijih ne bi bilo že v prekomernih količinah, pa je lahkomiselno dovzetnost zanj zaznati tudi v obliki povečane aktivnosti sedanjega varuha človekovih pravic Petra Svetine, ki je pozval vse pristojne, »da nemudoma ugotovijo, ali je v navedenem prišlo do nedopustnega poseganja v pravice vpletenih oziroma do zlorabe pooblastil«. In si s tem prigaral sicer pričakovani retvit Janeza Janše.

Varuh Svetina Kangler

Varuhova skrb in poziv glede pritiskov na tožilca

Očitke iz Pušnikovih namigov o spermi, košnji trave in županovih žarometih bodo v okviru svojih pristojnosti natančno preiskali tudi pri varuhu, so poročali.

O podobnem primeru sodnika Radonjića sem skozi medijski senzacionalizem, tezo o krivosodju in tudi konspiracizmu že pisal v prispevkih Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote, Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija, Parlamentarni kanal in sodniška semena, Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

Oba našteta primera imata še nekaj skupnega: kličeta po delu nadzorstvenih organov nad sodniki in tožilci, kajti zdaj se politika ubada s tožilčevim predlogom, da se opravi nadzor dela nad Sovo. Če obstaja kakšna medijska tema, potem je ta prava: hic Rhodus, hic salta.

 

»Ali je kaj trden most?« ali Pahor o prisluhih

Vrhovni poveljnik obrambnih sil, drugače kralj instagrama in priložnostni predsednik republike, se je »deveti dan« ob številnih pritiskih novinarjev le odzval na afero »Patergate«.

Poudarek ni moj: v osrednjih dnevnikih POP TV preteklih dni so Boruta Pahorja vsakič ošteli, ker molči ob prisluškovalni aferi, o čemer sem obširno večkrat pisal, o tem pa frenetično preštevali tudi dneve njegovega molka in prišli do devetega dne.

Niso pozabili poudariti, da je »oče« ideje o arbitražni presoji, vmes pa malce računali, da bo stopil na njihovo stran in pokaral pritiske na medije. Poudarek, izbran ob njihovem zapisu na spletu 24ur.com, je morda premišljeno kontrasten, pa vendar: v odgovoru ob robu slovesnosti v Andražu nad Polzelo, kjer so obeležili 75 let od strmoglavljenja ameriškega letala, je bil spravljiv in povedal, da ne smemo zaloputniti vrat:

“Verjetno bo kdo rekel, da sem naiven, a tridesetletne izkušnje v politiki so me naučile, da je to najboljša pot,” je prepričan Pahor. Poudaril je, da tudi nova razkritja o prisluhih ne smejo vplivati na to, kar smo že dosegli, na to, kar je določilo arbitražo sodišče. “Odločitev imamo, ne glede na to, kaj pravi hrvaška stran,” ocenil pa je tudi, da se je tako takrat kot tudi danes Sova odzvala primerno.

S katerim od hrvaških kolegov o tej aferi še ni govoril, ampak namerava, kot je zatrdil, že v začetku maja. Takrat s hrvaško predsednico Kolindo Grabar-Kitarović organizirata vrh procesa Brdo-Brioni, ki bo potekal v Tirani. Pahor opozarja, da je v regiji trenutno na splošno precej napetosti, “zato ne smemo dopustiti, da to ogrozi našo varnost in mir”.

Pahor mostovi prijateljstvi prisluhi 24ur

Pahor o gradnji mostov s Hrvati na 24ur.com

Sam sicer mislim, da je tukaj Pahor (nehote) res ravnal bolj modro od Šarca, težavo vidim drugje. Za zelo simptomatično v tem politično-medijskem komplotu se kaže ravno strahovita razlika med stališči med obema predsednikoma, medijsko neopažena. V času, ko naši politiki in celo politični komentatorji večkrat ponavljajo, kar bi največkrat smeli jemati za sumljivo, kako pomembno bi bilo, da Slovenija ob zadevah mednarodne politike nastopa enotno, ob čemer nakazujejo veliko zavidanja drugim, predvsem Hrvatom, smo priča dvema maksimalno različnima pozicijama: predsednik Pahor, vrhovni poveljnik vojske, sicer serijske dobitnice ocene »nezadostno«, miri navzoče in navija za »mostogradnjo« s Hrvati, obenem pa se mu nikamor ne mudi, da bi o prisluhih spregovoril s hrvaškimi kolegi ali kakorkoli opozoril na njihovo obnašanje.

Na drugi strani predsednik vlade s svojim državnim sekretarjem sklicuje svete za nacionalno varnost, na katerih je navzoč, ker tudi mora biti, sam predsednik Pahor, in žuga s prstom. Šarec, Črnčec in direktor Sove ga očitno res niso kaj prida prepričali. Posledica njegovega poslušanja poročil obveščevalcev o prisluhih in hrvaških pritiskih na slovenske medije je bila pahorjanska – So what! Pomembno je graditi mostove.

V kakšni meri je predsednikova spravljivost tudi tokrat le posledica njegove ideologije spravljivosti in iskanja srednjih poti, ni pa povezana z rivalstvom do konkurenta na zadnjih predsedniških volitvah v situaciji, ko je distanca med Šarčem in Pahorjem že splošno znana, ne moremo vedeti.

Da razkola niso opazili ne slovenski in ne hrvaški mediji, je najbrž že posledica popolne odsotnosti slehernega pričakovanja, ki ga javnost goji do tistega, ki je svojo funkcijo infantiliziral in izpraznil do bridkega konca.

Pahor odziv prisluhi

Nekaj naslovov ob Pahorjevem prvem odzivu na prisluškovalno afero

Več:

Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica

Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi

Stoji za prisluhi Sova? »Ne bi rekel, da da je to to.«

 

Stoji za prisluhi Sova? »Ne bi rekel, da da je to to.«

Se predsednik vlade vedno bolj zapleta v mrežo očitkov o prisluhih sosednje države, katerih zrcalna podoba istega je v resnici kar nadziranje tujih državljanov s strani domače obveščevalne službe? Izplen poznamo, prisluh lobistu, ki je želel ustaviti novinarski prispevek.

Njegova izjava ob plenarnem zasedanju vrha pobude srednje in vzhodne Evrope ter Kitajske v Dubrovniku kaže na precej farsično okoliščino: če smo pri nas užaljeni, ker so nam prisluškovali Hrvati, smo težko jezni zaradi nečesa, kar počnemo sami.

V prispevkih Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi in pred tem Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica sem že komentiral nastalo nevarno in zelo verjetno politično-medijsko spono, katere zunanji motiv skupnega nastopa je bilo razkritje poskusa omejevanja medijske svobode s predlogom cenzure prispevka na komercialni televiziji.

Enotedenska pavza

Pavzirali smo skoraj cel teden, da smo naleteli na prvega novinarja, ki je Šarcu zastavil res esencialno vprašanje – nanj sem poprej že poskušal najti smiselno razlago. Pomenljivo za abotno stanje domačega novinarstva smo morali tragikomično potrpežljivo počakati na nastop hrvaškega, ne slovenskega.

Bi to smeli označiti za državotvorno novinarstvo – takšno, ki zna molčati in ne spravljati v zadrego, po potrebi pa tuliti v isti rog? V daljnjem Dubrovniku ga je njihov novinar izzval na enostaven način: »Vaša tajna služba ne stoji za temi prisluhi?«

Šarec dubrovnik prisluhi

Ključen trenutek iz prispevka POP TV: hrvaški novinar sprašuje, kdo stoji za prisluhi

Iznajdljivi premier je najbrž v hipu zaslutil nevarnost in ugotovil, da diplomatsko ne sme pritrditi in ne zanikati novinarjeve domneve. Zato se je po igralsko zatekel v niz mašil in izmikanj, kar smo lahko slišali v prispevku POP TV:

Težko rečem. Vendar ne bi rekel, da da je to to. Mi smo videli to v medijih, smo videli posnetek, smo slišali in to je to.

S tem, ko je zavzel nevtralno in ohlapno stališče (»težko rečem«) in ponovil isti veznik in zaimek (»da da je to to«), se je spretno izmaknil potencialni okrivitvi Sove, da je prisluškovala tujima državljanoma, obenem pa abruptno skrajšal stavek brez možnega zapletanja v podrobnosti. Istočasno se je prejkone zavedal, da bi o nasprotnem lahko obstajala dokazila, zato ni bilo varno niti zanikanje vpletenosti Sove. V hipu je nato prešel na navajanje bolj varne evidence, torej posnetka v medijih, ki ga je »videl« in »slišal«.

Tonin ve več od premierja

Nekaj ironije je v tem, da nam je posnetek iz Dubrovnika kot edina predvajala ravno POP TV. Ker sem situacijo že podrobno analiziral, naj navedem še politične dimenzije ironije: evidentno državo vodi predsednik vlade, po lastnem zatrjevanju popolnoma poučen o varnostni situaciji, takšen, ki ima ob sebi sicer prepoznavnega ksenofoba in homofoba, ki ga obvešča o nacionalni varnosti, pa tudi sicer vsako jutro do potankosti pregleda obvestila Sove, a vendar ne ve tistega, kar je ob enem obisku ugotovil Matej Tonin. Namreč da si prisluhe lasti ista Sova in da so pristni.

Da bi predsednik Nove Slovenije vedel več od premierja? Malo verjetno in v vsakem primeru nerodno. Ali da ga moramo razumeti v njegovi hudičevi zadregi, kako Hrvatom sredi Straduna priznati, ker njihovim državljanom naši obveščevalci prisluškujejo, zato ne more biti ravno iskren? Čisto mogoče.

Premier, ki je še 4. aprila po seji vlade po razkritju hrvaškega prisluškovanja dejal, da ne bo sklical Seje sveta za nacionalno varnost, »da ni potrebe«, je po ogledu dnevnika POP TV ob 19. uri na 8. april, v katerem so objavili pogovor med Toljem in Bammensom, naslednji dan nenadoma že sklical isti Svet, kjer mu je direktor Sove pojasnil, da je tudi gledal dnevnik? Se temu reče visoko zaupanje v naše medije?

Blagodejna klima

Morda je v podobni zagati Šarec natančno tretji dan po nenadnem sklicu Sveta za nacionalno varnost zato v Dubrovniku ugotovil, da ni niti izrednega stanja in tudi ne povečanega spora s Hrvati. Morda je njegov osebni rekord v spremembi političnega stališča posledica blagodejne morske klime.

A kaj, ko je obenem povedal še, da ni možnosti za uradno srečanje s Plenkovičem v Zagrebu. Shizofreno.

24ur šarec ni izrednega stanja

Pomirjujoči toni predsednika v Dubrovniku tri dni po sklicu Sveta za nacionalno varnost

Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi

Po današnjih novinarskih poročilih in izjavi Mateja Tonina, sicer predsednika Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ni več prav nobenega dvoma: pogovor med »lobistom« Ivanom Toljem in Ludo Bammensom, ki je razkril poskus medijske cenzure prispevka POP TV o hrvaških obveščevalcih v arbitraži med slovensko in hrvaško državo, je avtentičen in je v rokah Sove.

Današnje Delo je v članku Suzane Kos poskušalo raziskati, ali so omenjeni prisluhi tudi nastali v režiji Sove in prišli v javnost preko kabineta predsednika vlade, na kar so namigovali nekateri poslanci in tudi člani omenjene komisije, ki so posnetek slišali, recimo Žan Mahnič. Njihovo avtentičnost in dejstvo, da jih poseduje Sova, je potrdil Tonin. Toda kaj nam povesta ta dva podatka?

Črnčec prisluhi delo kos

Začetni del obravnavanega članka v Delu: o tem, kako so prisluhi v lasti Sove

Kdo je posnel pogovor?

Prvič, precej več, kot bi se zdelo na prvi pogled. S tem smo bližje odgovoru, kdo bi lahko naredil posnetke in jih ne zgolj posedoval. V včerajšnjem zapisu Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica sem ugibal, ali je morda tisti, ki je pogovor posnel, sam Bammens – če bi to počel Tolj in ga posredoval dalje, bi se dejansko samoovadil. No, ta možnost je zdaj praktično povsem izključena, čeprav oba vpletena še vedno molčita: da bi direktor tujega sklada snemal sebe in posnetek izročal slovenskim obveščevalcem, bi lahko šteli za surrealistični scenarij.

Drugič, preostane le še možnost, da so Bammensu in Tolju prisluškovali in da so to izpeljale obveščevalne službe. Bodisi Sova sama ali neka tuja obveščevalna služba, ki je posnetek izročila naši. Znova bi bilo surrealistično misliti, da bi to storila hrvaška; kandidata moramo iskati med tistimi, s katerimi Sova dobro sodeluje in vidijo v tem svoj interes.

Kdo je dostavil posnetek POP TV?

Še bolj intrigantno je spraševanje, kako je posnetek prišel v roke urednikov na POP TV. Lahko je le s strani tistega, ki tak posnetek ima. Če ga je naredila ena od obveščevalnih služb, ni preveč verjetno, da bi ga izročila prisluškovanim. In ko smo izločili možnost, da je vse posnel sam Bammens in nato gradivo izročil novinarjem POP TV, obenem pa je Matej Tonin nespametno potrdil, da ima posnetek lobista in direktorja KKR ravno naša obveščevalna agencija, sta možnosti samo dve: da jih je POP TV neposredno dostavila Sova ali neka druga obveščevalna služba, morda pa nek posrednik. Po vsem sodeč dovolj močan, da mu obveščevalci zaupajo ali celo morajo izpolniti njegov ukaz.

Je zelo verjetno, da bi Sova neposredno komunicirala z uredniki ali lastniki POP TV? Posrednik, kot se ves čas ugiba, bi lahko bil kar Damir Črnčec in torej kabinet predsednika vlade, kar pa je omenjeni za Delo zanikal:

Po torkovi seji parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb je jasno le to, da je posnetek prisluhov izdelek, s katerim razpolaga Sova. To je potrdil tudi Matej Tonin, predsednik komisije, in ta isti posnetek je javno predvajala POP TV. »Odločno zavračam namigovanja ali celo trditve, da sem posredoval posnetke v javnost. Sova v svojih izdelkih predsedniku vlade in drugim naslovnikom v kabinetu premiera ne posreduje nobenih posnetkov,« je za Delo zatrdil Damir Črnčec.

Predsednikove nove bralne navade

Če bi demanti držal, sta se premier in njegov sekretar seznanila s posnetkom šele ob predvajanju dnevnika POP TV, torej iz medijskega vira. Kaj o poročilih Sove dejansko vesta omenjena? V intervjuju za Siol je decembra lani na vprašanje »Berete poročila Sove? Nekateri vaši predhodniki jih niso«, premier odgovoril:

Takoj zjutraj odprem kuverto in jih preberem.

Še več, direktor Sove, Rajko Kozmelj, je v oddaji »Politično s Tanjo Gobec« marca letos na vprašanje iste novinarke, ki se je glasilo »Pričakujete, da predsednik vlade bere vaša poročila?«, s skrivnostnim nasmeškom na obrazu odločno povedal:

»Jaz vem, da predsednik vlade bere poročila Sove. In bere jih zelo natančno.«

Direktor Sove torej kar dobro pozna pasionirano radovednost, s katero Šarec zjutraj ritualno najprej odpira njegove kuverte, potem pa se loti ostalega dela. Da bi prišel do dodatnih materialov, pa mora včasih počakati do 19. ure zvečer in si ogledati dnevnik POP TV.

Črnčec mahnič delo kos

Izsek iz istega članka Dela: Črnčec zanika, da bi posredoval podatke v javnost

Nelagodje odgovorne urednice

Večkrat izrečenih slutenj o odličnem sodelovanju med omenjeno televizijo in kabinetom predsednika vlade torej ne moremo v popolnosti potrditi. Če naj verjamemo Črnčecu, je posnetek prisluha do medija prišel po drugi poti. Veliko drugih posrednikov ne more biti: kot daleč najverjetnejša možnost preostane le še Sova.

Toninovo razkritje je zato izjemno pomembno, ker zdaj lahko slutimo, da slovenski obveščevalci neposredno sodelujejo z nekaterimi uredniki in mediji. Kar pa pomeni, da je moje včerajšnje ugibanje, da odgovorna urednica Tjaša Slokar Kos, sicer tudi članica upravnega odbora DNS, ki je poseg v medijsko svobodo s strani Tolja tudi obsodilo, bilo upravičeno. Zapisal sem namreč, da urednica morda izraža nelagodje do tujih obveščevalnih služb le selektivno:

Preostala možnost bi preveč govorila v prid navezi med vladajočo stranko LMŠ, vlado in POP TV, že sicer obremenjeni s številnimi namigi o tem, kako so npr. prišli do prvega mesta na listi za evropske volitve in novinarke POP TV. Hkrati bi držalo, da je nelagodje, ki ga čuti Slokar Kos, selektivno uperjeno le v tuje obveščevalne službe, ne pa domače, ali pa je vsaj prišlo do javnosti z njeno pomočjo.

Najbrž se lahko strinjamo, da je v primeru neposrednega kontakta med Sovo in omenjenim medijem, kar sicer odpira vrsto resnih novinarskih dilem, njeno nelagodje ob tuji obveščevalni službi, delujoče v imenu neke druge države, kot se je izrecno izrazila o občutkih, dobro kompenzirano z ugodjem ob nesebični pomoči domače obveščevalne službe v imenu Slovenije.

Instrumentalizacija ali nespodobnost?

Medijska družba Pro Plus, med drugim lastnik televizije POP TV, se je znašla v dramatični dilemi z dvema zanjo neugodnima rešitvama. Po prvi možnosti je bila prostovoljno zlorabljena s strani kabineta predsednika vlade, v kateri je sicer imela korist najmanj v obliki dvigovanja ratingov gledanosti in branosti v odmevni zgodbi o tem, da je žrtev pritiskov in cenzure s strani lobistov, ki delujejo v interesu hrvaških  obveščevalcev in morda njihove vlade. Kar je, da ne bo dvoma, nedopustno dejanje.

Zlorabljena v smislu, da ji je nekdo v slovenski vladi ob dovoljenju Sove izročil posnetke pogovorov med tujima državljanoma. Od tega dejanja je imela istočasno maksimalno korist sama vlada, saj je nemudoma sklicala Svet za nacionalno varnost – kar je, res bizarno, storila le zaradi pritiska na POP TV –  zažugala Hrvaški in na ta način z zaostrovanjem retorike dvigovala svoj ugled, politično moč in končno tudi lastne ratinge.

Po tej možnosti, ki jo Črnčec zanika, je bila POP TV posredno instrumentalizirana. Po drugi, ki je edina preostala, je preprosto ravnala nespodobno in nepošteno: zagnala je vik in krik zaradi delovanja tujih obveščevalnih služb ob kolaboraciji z domačo. Da jo je ob tem vodil samozaščitniški motiv v smislu obrambe pred pritiski, je ob tem le v delno uteho, nikakor pa dostojno, če je bilo takšno tesno sodelovanje med Sovo in novinarji izpeljano v nekakšnem skupnem imenu zaščite razvpitega nacionalnega interesa.

Spomnimo, POP TV je tudi kot prva in ekskluzivno poročala o izgonu treh bosanskih državljanov, domnevnih islamskih skrajnežev, in se sklicevala na dokumente Sove.  No, v omenjenem prispevku Dela smo lahko v zapisu pod fotografijo prebrali zanimivo Črnčecevo misel:

»Vedno sem si želel in deloval tako, da bi lahko Slovenija tudi navzven pokazala enako enotnost ob temeljnih nacionalno-varnostnih vprašanjih, kot jo v praksi demonstrirajo druge države.«

No, po svoji stari navadi je povedal preveč v napačnem kontekstu: ne, res si ne smemo želeti v državi, v kateri vlada, mediji in obveščevalne službe delujejo enotno, z roko v roki. Nasprotno, česa podobnega bi se, glede na funkcijo medijev, ki morajo nadzirati oblast, smeli najbolj bati.

Več:

Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica

Tako imenovani novinarji in njih pregoni

Predkazenski postopek zoper novinarja TV Slovenija Erika Valenčiča je še en v nizu velikopoteznega preganjanja slovenskih novinarjev, še en črni dan, neumnost, ki je kombinacija slabih zakonov, še slabših presoj tožilstva in političnih igric strank zoper novinarje in medije.

Ta primer je, kakorkoli je že grozen in nedopusten, zaradi svoje narave tudi miselno in profesionalno dolgočasen – ker je tako čist in nekompliciran, da ob čudenju in zgražanju česar drugega ni mogoče izustiti. Podobno kot v primeru pregona Anuške Delić.

Bolj zanimivi so načini, na katere se medijska obravnava postopka vpisuje v folkloro domače medijske krajine. Povedano drugače: reči, da je primer enostaven in posledično dolgočasen, zaradi nekaterih folklornih potez ne velja absolutno. Medijska krajina je pač spolitizirana, zato se del medijev trudi v nasprotni smeri: Valenčiča prikazati kot terorista, nevarnega novinarskega islamista, ki je »novinar«, torej tako imenovani novinar. En del novinarske srenje je torej antisolidaren z drugim delom na način, da drugega diskreditira:

Izrazito povečana raba narekovajev v političnem diskurzu zadnjih let bi verjetno ostala manj opažena, če se ji ne bi pridružil še njen ekvivalent v obliki besedne zveze »tako imenovan«, ker v govoru, razen mimetično, prvih pač ne morete uporabiti. Spisek stvari in oseb, ki so romali v narekovaje ali postali tako imenovani, je impozanten, frekventen in vsenavzoč: tako imenovana politika, civilna družba, strokovnjaki, levica, kultura, kulturniki. Največjo silo je protagonistom delala skupina izbrisanih: še letos, kot tudi vsakič poprej, je bila ta za poslanca Branka Grimsa, denimo, nenehno postavljana v narekovaje: tako imenovani »izbrisani«, je za vsak primer zapisal oboje. Stiska je izumljala vedno nove načine jezikovne diskreditacije: razglašala jih je zdaj za odpisane, drugič za prebrisane, tretjič za samoizbrisane. Stigmatizacija s pomočjo ločil in jezikovnih sredstev se ni vršila le s strani politike, temveč v veliki meri iz ust provladnih intelektualcev ali denimo mladoekonomistov. Njihov skupni imenovalec je bil v vpeljavi razumevanja, po katerem sebe dojemaš kot nosilca pravšnjosti, a se ob tem po svoje ves čas počutiš ogroženega. Od tako imenovanih.

Postopek takoimenovanizacije si v naslovu in sliki s sicer drugo intenco lahko ogledamo tukaj:

Demokracija Erik Valenčič narekovaji

 

Opisane prijeme manipulacij v naslovu in fotografski opremi, kjer vedno nastopa v osnovi predelana vestička STA, sem že opisal, tudi prijavil na Novinarsko častno razsodišče in prijavo dobil. Na podlagi kršitev istih členov kodeksa in tudi v primeru istega časopisa. Ja, res se ponavljam, ampak tudi primeri se kar ponavljajo – nesankcionirano, brez odziva kogarkoli od poklicanih, s tihim dopuščanjem in indiferenco odgovornih.

Manipulacija medijskega naslova je via regia do vašega želenega uspeha. Kot novinar se lahko takoj prikupite uredniku, politiki, kapitalu, izboljšate branost, klikanost, plačo ali honorar in svojo osebno priljubljenost. Metode so povsem neboleče, nesankcionirane, obetajo celo hitro napredovanje ter lep družbeni in medijski ugled. Tu je nekaj osnovnih navodil za vaš uspeh.

Uvod

Na tej strani boste našli že kar nekaj receptov, kako biti uspešen pri izbiri naslova. Eden izmed dokumentiranih primerov, kjer prevzamete tujo novico in ji pripnete drugačen naslov, je tale: »Kučan kot ponavadi spet meša meglo«. To je lep način, kako popestriti naslov nekega drugega članka STA (19. 3. 2010), ki nosi naslov »Kučan za Mladino: Vprašanje je, kako je Brezigarjeva lahko postala generalna javna tožilka«. Vsebini besedila članka sta seveda identični. Naslove namreč lahko ne le izumljate, ampak tudi spreminjate obstoječe, poljubno in v vseh smereh!

Splošna načela

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.