Kompromitacija in pritisk: minister o ustavnih sodnikih

Diskreditacijski alt-right diskurz, v slovenskem prostoru standardiziran skozi dolga leta sedenja v opozicijskih klopeh, nazadnje od leta 2013, je na oblasti postal vladajoči, pridobil je na legitimaciji in moči. Vzpostavljeni so pogoji, ko lahko normativno in preskriptivno signalizira najširšemu ljudstvu, da je radikalna govorica sprejemljiva.

Leta 2005 sem bil med podpisniki peticije »Sovražni govor se širi po državi – iz državnega zbora«, kar se nam dogaja še vedno (»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora). Ni dvoma, in temu pritrjujejo tudi študije, da se ožja politična kultura izražanja zrcali v splošni kulturi državljank in državljanov. Če smo zadnja leta na eksplozije diskreditacijskega diskurza politikov gledali malce pomilovalno in računali s tem, da je morda začasno dovoljen močno hrepenečim po oblasti, smo po 13. marcu letos takoj uvideli svojo krepko zmoto: oblastniki z njimi niso niti malo prenehali, diskurz cinizmov, žalitev, posmehovanj, sovraštva, poniževanja in izključevanja so pretvorili v govorico, ki jo brez zadržkov dnevno uporabljajo z najvišjega vrha, začenši z ministri, državnimi sekretarji in seveda prvim med njimi. Videti je, da v tem celo tekmujejo in se ponosno trkajo po prsih.

Njegova permanentna žrtev so prav vsi, še zlasti novinarji, politični oponenti, kritični glasovi vseh vrst in končno tudi sodniki.

Nova normalnost

Prostaška govorica je postala norma in nova normalnost, kompromitacija in diskreditacija opogumljata številne državljane, da tudi svoje zasebne težave rešujejo na ravni primitivnih strasti, pri tem pa občudujoče opazujejo vladarje, kako s trdo roko spuščajo strupene puščice v čisto vse smeri in v prav vse tarče, ki so na voljo. Njihovi koalicijski zavezniki, od katerih tega res nismo navajeni, nove dominantne nekulturne manire oblasti iz osebnih koristi tihoma sprejemajo in nanje pristajajo, velja za vse po vrsti: Simono Kustec, Aleksandro Pivec, Tomaža Gantarja, Lilijano Kozlovič, Igorja Zorčiča in podobne.

In tako se tudi notranji minister Aleš Hojs, še zdaleč ne edini, lahko loteva kogarkoli in česarkoli, tokrat se je z mesta šefa represivnega organa lotil ustavnih sodnikov, ne prvič, kar so kot naravno stanje, s katerim je treba živeti, normalizirali tudi množični mediji in široka javnost. Včeraj je minister tvitnil:

Ta isti trije ustavni sodniki Mežnar,Čeferin in Šugman,so v ločenem mnenju jadikovali nad “političnimi pritiski”!Naj spomnim:imajo eno od najvišjih plač v državi,devetletni mandat, nihče jih ne more zamenjati in so ljudje z inetgriteto!In so pod pritiskom?

Takoj opazimo, da veliko časa slovnici še nedavni direktor Nova24TV, kjer se je veliko ukvarjal z mediji in torej nujno z jezikom, res ne želi posvečati.

A tokratni ugotovitveni cinizem, in komu bi se utegnil zdeti celo zadržan, si vendarle velja ogledati iz nekega drugega, manj pričakovanega razloga, saj nam navidezno ponuja argument. Hojsovo pojasnilo ob slikanju sodnic in sodnikov, ki jih predstavlja kot privilegirane, je tokrat, da ni mogoče govoriti o pritiskih na nekoga, ki ima devetletni mandat. Ni mogoče govoriti o pritiskih, ker imajo menda eno najvišjih plač in ker jih ni mogoče zamenjati?

Stara podgana

Za kaj gre? Omenjeni sodniki so spisali ločeno mnenje, komentirali odlok o omejitvi gibanja, za »nedopustne« pa označili pritiske izvršilne veje oblasti v tej zadevi. Pri tem so izpostavili prav nekatere izjave ministra Hojsa. Eden od državljanov je na ustavno sodišče vložil predlog za zadržanje vladnega odloka o začasni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih ter prepovedi gibanja izven občin. Kot pišejo sodniki, je bil takoj deležen gonje, objavo njegovega imena in priimka je zahteval tudi minister Hojs, o njem pa smo lahko prebrali stavke in psovke, kot »Čistka teh smeti je nujna!!!!«, »stara podgana«, »golazen« in sledili so pozivi k »brezkompromisni deratizaciji«. Vse to sodniki naštejejo.

Nič od tega Hojsa seveda ni niti malo zmotilo – kako bi ga tudi natančno tista kultura javne besede, ki jo je vpeljala oblast, katere del je, saj ji je vendar zavezan. Ob vsem tem pa so sodniki še zapisali, kje in kako vidijo Hojsove pritiske:

»Pri tem je še posebej zaskrbljujoče, da so se na ta nivo diskurza aktivno ali posredno spustili tudi predstavniki oblasti. Ustavno sodišče se še ni soočilo s pritiski izvršilne veje oblasti po razkritju identitete pobudnika. Taki pritiski so v ustavni demokraciji, ki temelji na načelu delitve oblasti, nedopustni.«

Dvojna manipulacija

Takoj vidimo, da minister Hojs manipulira, in to celo dvakrat. Podpisani trije ustavni sodniki ne govorijo o pritiskih nase, ampak o precedenčnih pritiskih na anonimnega pobudnika, ki so ga kasneje Hojsovi strankarski mediji tudi poimensko razkrili. Nad tem so ogorčeni!

Naslednja ministrova manipulacija je vsebinske narave: čeprav subjekt pritiskov niso oni, nam minister želi sodnike prikazati kot nekoga, ki ne sme biti občutljiv nanje že zato, ker so menda dobro plačani in ker jih ni mogoče zamenjati. Deplasirano pojasnilo, saj med pritiski in socialnim statusom res ni mogoče vzpostaviti relevantne povezave, tudi ne z dolžino mandata, ker je pritiskov več vrst in vsi niso takšni, kjer bi nekdo recimo zahteval zamenjavo sodnika.

Hojs pa je svoj aspekt zelo pomenljivo zreduciral na kontekst, ki se mu očitno precej plete po glavi. Ni mogoče ubežati razlagi, zakaj se je obeh opisov (nezamenljivost ali dolgi mandat, plus dobra plača) domislil: da bi sodnike preprosto kompromitiral in jih ad hominem označil kot privilegirance, s tem pa nevredne zaupanja. S tem, ko je adhominalno obračunal z njimi, je v resnici demonstriral ne le pritiske proti pobudniku, ampak demonstriral tudi vso nespoštljivost do ustavnih sodnikov. Zakaj je potem vpletel še integriteto (da ni morda imel v mislih imunitete?), ostaja uganka.

Vrata sovražnemu in sovraštvenemu govoru, tokrat do vseh prihodnjih pobudnikov predlogov, naslovljenih na Ustavno sodišče, ki ne bodo ustrezali oblasti, so zdaj na stežaj odprta. Če bi si kdo slučajno drznil storiti podobno dejanje, ga bodo pričakali oblastniki in njihovi propagandni mediji ter zmleli v prah.