::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

Kako se v Sloveniji soočamo s sovražnim govorom slaba štiri leta po tem, ko si je pri nas in drugod našel novo nadvse priročno tarčo nestrpnosti, begunce, in se potem s pomočjo populističnih politikov in s promocijo desničarskih intelektualcev razmahnil v neslutene dimenzije? Kaj smo glede njega postorili? Ga bolj obsojamo, morda preganjamo, smo dosegli okoli njega družbeno soglasje, da ga bomo omejevali? Sploh soglašamo, kaj je po svojem bistvu in definiciji?

No, leta 2005 je pri nas nastala peticija z naslovom »Sovražni govor se širi po državi – iz državnega zbora«, s katero je več kot 350 posameznikov iz akademskih, kulturnih, medijskih in drugih krogov obsodilo posamična dejanja poslancev in politikov. Zadnji primer »šusa v glavo« sredi parlamenta daje slutiti, da je večina zgornjih odgovorov negativnih. Še več, končna postaja naših prizadevanj bolj spominja na to, da smo sovražni govor bodisi ponotranjili in se okoli njega ne vznemirjamo (pre)več, v najboljšem primeru pa moramo priznati, da stopicamo na mestu in ne vemo, kaj bi z njim.

Zakaj se je to zgodilo, kakšne krivce lahko identificiramo za omenjeno stanje? Poskušal bom pokazati, da smo evidentno izbrali neko drugo rešitev, prehodili smo dolgo pot desenzibilizacije in normalizacije – lahko bi mogoče rekel, da tudi kratko -, celo navzlic svarilom v poročilu Sveta Evrope proti rasizmu (ECRI) za obdobje med letoma 2014 in 2018, da je sovražni govor v Sloveniji redko predmet sodnega pregona »zaradi (preozke) razlage zakona pri organih pregona, na podlagi katere zadeve skoraj nikoli ne izpolnjujejo pogojev za uveljavitev kazenske odgovornosti«.

Šus v begunčevo glavo

Naj natančno navedem zadnji primer, ki so ga mediji k sreči opazili. Poslanec Jelinčičeve SNS Dušan Šiško je na seji odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo takole besnel:

»To, kar se dogaja sedaj, da je (migrant; op. p.) pri Italiji enega taksista z nožem ranil, policist ga je ustrelil v nogo, mi je čudno, da so mu sploh dovolili, da ga še niso ovadili sami policisti. Če bi mene vprašali, jaz bi mu dal ‘šus’ v glavo.«

Na isti seji smo slišali še en nestrpni »biser«, poslanec Aleksander Reberšek iz Nove Slovenije je pokritiziral po njegovem zgrešeni policijski režim na meji, kjer begunce spuščamo v državo, ob tem pa jih je, spet priročno, primerjal s tatovi:

»To je tako, kot če bi v stanovanje spustili tatu, potem pa bi zaprli vrata, da ne gre ven.«

24ur Šiško šus v glavo

Dnevnik POP TV: poslancev in njegovo “neprimerno izražanje”

Folklorno sklicevanje na orožje

Vrnimo se k Šiškovi izjavi. Povsem neopravičljivo dejanje begunca je torej poslanec vzel za klasično, za njegovo stranko že folklorno priložnost za promocijo retorike nasilja in uporabe orožja – in pri tem izkoristil priročno okoliščino pričakovane in prej omenjene normalizirane nestrpnosti, ki jo velik del javnost čuti do beguncev ob tovrstnih dejanjih.

Folklorno pravim zato, ker je njegova stranka pred leti na svoja vrata poslanske skupine izobesila napis, ki poziva izbrisane na »ples s puškomitraljezom«, velik del poslanske skupine je tudi že ponosno poziral s pištolami in revolverji v rokah sredi parlamenta, čeprav je vnos orožja v hram demokracije prepovedan, nedavno pa sem v prispevkih Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? in Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču podrobno analiziral tudi, kako se na našem javnem servisu nikoli niso uspeli distancirati od Jelinčičevih pozivov k streljanju v svojem studiu. Še huje, nikoli jih niso niti komentirali.

Politični profil stranke SNS je torej jasen: igranje na nacionalistične strune z elementi neposrednega koketiranja z uporabo orožja – nekaj, kar v zadnjem času odkrito in sistematično promovira še en drug Šiško.

Poslanca ne bodo preganjali

Za tragikomični moment je poskrbelo dejstvo, da je na omenjeni seji bila prisotna generalna direktorica slovenske policije Tatjana Bobnar. Ko so jo novinarji kasneje povprašali, ali bodo poslanca za izjavo preganjali, je pojasnila, da tega ne bodo storili. Zakaj ne? Ker ga menda ne morejo:

Na policiji namreč odgovarjajo, da za pregon »v takšnih primerih po mnenju zakonodajalca in vrhovnega državnega tožilstva abstraktna nevarnost ni dovolj. Podana mora biti konkretna nevarnost ter objektivna verjetnost kršitve javnega reda.«

Policija je zgolj, kot bom kasneje pokazal, lepo ponotranjila navodila tožilstva in ji ne moremo veliko tega zameriti. Šiška torej ne bodo preganjali, ker ni prišlo do konkretne nevarnosti – ker se torej ni namenil ali poskušal nikomur poslati šusa v glavo. Na POP TV in 24ur.com so v osrednjem dnevniku v svojem prispevku dejanje hvalevredno problematizirali, tudi odprli razpravo o sovražnem govoru, a ga hkrati vendarle grafično in sicer opremili s frazo »neprimerno izražanje«.

Pohvalno sta takoj reagirala poslanka Levice Nataša Sukič in poslanec SMC Jani Möderndorfer, medtem ko je predsedujoči odboru, Zvone Černač iz stranke SDS, pohitel z obrambo Šiška in besedičil o tem, da je izjava kvečjemu »pregroba« in »podana v afektu oziroma v zanosu«.

Ko sta avtorja prispevka Anže Božič in Staša Lozar povprašala ljubljansko tožilstvo, nista prejela odgovora, še beremo v zapisu in prispevku POP TV. In kakšen bi bil, če bi ga prejela? Poskušajmo uganiti.

Sovražni govor, ki ni kaznivo dejanje

Primer »šusa v glavo« nas močno spominja na primer Sebastjana Erlaha iz leta 2015: oba omenjena bi uporabila orožje proti beguncem. Zaradi pritiska javnosti je k sreči slednji dovolj dobro analiziran, saj imamo na voljo reakcijo tožilstva in njeno pojasnilo.

Ker sem o tem že velikokrat pisal, recimo v zapisu Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?, na tem mestu zgolj povzemam povedano. Ko so se branili pred očitkom, da Erlaha ne bodo preganjali zaradi njegovega poziva k temu, da streljamo na begunce, če se približajo meji na 500 metrov, so se tožilci branili nič manj kot s trditvijo, da sovražni govor po naši zakonodaji ni kaznivo dejanje. Ergo: logično, da ga ne preganjamo.

Začnimo s tem poudarkom, kajti danes nismo razrešili niti osnovne dileme: stopicamo na mestu in gojimo pričakovanja, vključno s Svetom Evrope in mednarodnimi institucijami, da bi ga preganjali, naši tožilci pa salomonsko zavračajo to možnost. Pravna in akademska stroka ob takšnih škandaloznih izjavah previdno molči, politika si zatiska oči, civilna družba je postala anemična, ministrstvo za pravosodje pod vodenjem stranke SD pa izjavlja, da je naša zakonodaja na tem področju zadostna in ne potrebuje nobenih popravkov. Je še kaj bolj škandaloznega od stališča, da po naši zakonodaji sovražni govor ni kaznivo dejanje? O čem se sploh pogovarjamo, bi lahko to vprašanje končno razčistili?

Zakaj sploh gojimo minimalna pričakovanja, da se bo sovražni govor preganjalo? Mar ni to v opisani situaciji reakcija zgolj najbolj pravno neukih in trapastih, ki ničesar (nečesa) ne razumejo in narobe berejo zakone in ustavo?

Analogija s posilstvom

Zamislimo si za trenutek, da bi Vrhovno državno tožilstvo izjavilo, da po naši kazenski zakonodaji posilstvo ni kaznivo dejanje. Kaj, menite, bi se zgodilo? Zelo verjetno bi še v tistem trenutku Slovenija postala turistična meka za posiljevalce iz celega sveta, dober glas pač seže v deveto vas, semkaj bi prihajali izživljati svoje nizkotne strasti z vseh koncev. Saj vendar posiljevanje sredi Evrope v neki čudaški državi ne bi bilo kaznivo.

Najbrž se lahko ob takšni izjavi, po analogiji, čudimo le, da sovražnega govora pri nas ni še bistveno več – pa tudi nekaj obsodilnim sodbam, ki jih smemo prešteti na prste nekaj rok, evidentno takim, kjer se je obsojenim storila velika krivica in bi jih morali kot nedolžne storitve kaznivega dejanja po 297. členu Kazenskega zakonika, prej 300. členu, nemudoma oprostiti, saj so vendar nedolžni!

S pomočjo uradnih stališč Urada generalnega državnega tožilca Republike Slovenije so nam, k sreči, na voljo nekatera pojasnila, zakaj ni mogoče po uradni dolžnosti preganjati takšnih in podobnih izjav Erlaha in očitno tudi Šiška. V nadaljevanju na kratko predstavljam svoje razumevanje pravne podlage za pregon sovražnega govora.

Poslanci SNS orožje pištole

Poslanci SNS, ki veselo pozirajo z orožjem sredi parlamenta

Teoretski očitek: meja med svobodo izražanja in sovražnim govorom

Za dejanje sovražnega govora je bistven namen diskriminacijskega zaničevanja, uperjenega v zakonsko ščitenega posameznika ali skupino ljudi. Kar dela razpravo o njem za težavno, je njegova razmejitev v odnosu do svobode izražanja in statusa, ki ga ima slednja v demokratičnih procedurah. Ker je v okviru liberalnega pojmovanja demokracije neizbežno razumeti svobodo izražanja kot posebej zaščiteno in absolutno pravico, da bi z njo zamejili nevarnost vmešavanja države ali oblasti v procesih javnih razprav, so nekateri, kot recimo Ronald Dworkin, v njej videli nedotakljiv temelj. Po drugi strani je treba razmejiti sovražni govor od klasičnega sovraštva, žaljivega ali diskreditacijskega govora.

Če branimo svobodo izražanja kot nedotakljivo pravico, bo posledično hitro skopnela dimenzija in vloga sovražnega govora – libertarec bo v tem pogledu že njegovo prepoznanje, kaj šele pregon, podredil višje postavljeni vrednoti in absolutiziral pravico do svobode, da smemo povedati, kar mislimo in karkoli na pride na pamet. Dodatno dimenzijo ob zaščiti posameznikovega govora pred vplivom ali cenzuro oblasti je zagovarjal že John Stuart Mill, ki se mu je zdelo pomembno poudarjati, da mora posameznikovo in od večine drugačno stališče biti nujno varovano – njegov kriterij poudarka svobodi govora je zato na zaščiti slehernika, ki ima drugačno stališče, pred dominacijo in pritiskom večine.

Njegova poanta nikakor ni bila v absolutizaciji svobode izražanja kot pravice, ki je vedno močnejša od drugih pravic. Ker so pravice velikokrat v koliziji, pa pravica do svobode govora večkrat ogrozi pravico drugega: denimo če bi komu poslali šus v glavo, ogrožamo elementarno pravico drugega do življenja. V takih primerih absolutizacija neke pravice nujno posega v drugo, zato bi moralo veljali načelo, da je meja moje svobode vselej svoboda drugega in da posledično svoboda izražanja mora imeti mejo. Sklicevanje na to, da reči, da bi nekomu poslali šus v glavo, še po sebi ne predstavlja grožnje po življenju, je s prevencijskega vidika, s katerim se regulira sovražni govor zato, da verbalne sugestije ne bi prešle v dejanja, nesmiselno. Vprašanje je samo, kje in kako mejo zakoličimo.

Tožilske razlage sovražnega govora: dva dokumenta

Vrnimo se k Erlahu in posredno k Šišku. Ključna je interpretacija, po kateri pri presoji zakonskih podlag kaznivih ravnanj in tudi konkretnih primerov sovražnega govora na načelni ravni vedno tehtamo kolizijo dveh legitimnih zavarovanih interesov: pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) na eni strani in varovanja integritete in dostojanstva posameznika oziroma posredno družbenih skupin (63. člen Ustave RS) na drugi. In prav je tako.

Vprašanje je, kako v praksi takšno tehtanje poteka. Navajam dva dokumenta, na katera se je v zadevi Erlah sklicevalo omenjeno tožilstvo – in najbrž bi se tudi v zadevi Šiško. Prvi je »Stališče Urada generalnega državnega tožilca RS« z dne 4.9.2015 in ima status odgovora na novinarska vprašanja. Drugi je »Pravno stališče Vrhovnega državnega tožilstva glede 297. člena KZ« z dne 27.2.2013.

Vrhovno državno tožilstvo RS je sicer v javni komunikaciji po izbruhu zadeve Erlah ugotavljalo, da je sovražni govor v domači zakonodaji nejasno definiran. Zato v dokumentu »Stališče Urada generalnega državnega tožilca RS« opozarja, da »slovenska zakonodaja termina ‘sovražni govor’, katerega bistvo je manifestirano z ravnanjem na temelju predsodkov, ne uporablja.«

Sklicevanje na javni red in mir

Tožilstvo opisano razmerje interpretira v čisto posebni luči: ne samo, da moramo presojati ob vsakem posameznem primeru, ali gre za še dopustno izražanje mnenja ali za prekršek oziroma kaznivo dejanje, ampak dodaja izpolnitev pogoja 297. člena, ki sem ga podčrtal:

Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Se pravi: ne samo, da je po njegovem pomembno upoštevati, da je kaznivo le tisto ravnanje v smeri javnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni okoliščini posameznika, temveč mora biti hkrati izpolnjen pogoj, ki govori o tem, da lahko takšno dejanje »ogrozi ali moti javni red in mir, ali pa je storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja in žalitev.«

Interpretacijo dela stavka, ki govori o uporabi groženj, zmerjanj in žalitev, puščam popolnoma ob strani – naj povem zgolj, da doslej nismo dobili nobenega resnega komentarja iz pravne prakse, kako naj si ta del člena razlagamo. Skratka: tožilci striktno izhajajo iz umestitve konkretne določbe 297. člena v KZ-1 na način, da razumejo, da je primarni in širši objekt varstva predvsem »javni red in mir«.

Zakaj Erlah ni storil kaznivega dejanja?

Pomembna je tudi opredelitev, kdaj pride do takšne ogrozitve: ta se pokaže, so takrat povedali v Uradu, zlasti v neposredni nevarnosti posegov v telesno ali duševno celovitost posameznikov, oviranju izvrševanja pravic ali dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na javnem kraju.

Če je Erlah v svojem tvitu sugeriral uporabo orožja, s tem po njihovem še vedno ni bil dovolj usmerjen k učinkom v širši javnosti in ni bil v stanju, da bi lahko vplival »na večje nedoločeno število oseb, v razmerah in na način, ko hude besede (lahko) preidejo v nasilna dejanja«, kot so zapisali.

Po tožilskem mnenju zato ne drži, da storilčev naklep obsega »javnost delovanja, zavest o spodbujanju sovraštva, usmerjenost zoper določeno skupino in zavedanje o možnosti nastopa konkretne nevarnosti za javni red in mir.« Kot bomo videli, enako najbrž smiselno velja tudi za Šiškovo izjavo ali katerokoli drugo te vrste.

Ni bilo mobilizacije javnosti k konkretnemu ogrožanju javnega reda

Takšna razlaga lahko osupne, kajti verjeli bi, da je temu pogoju zadoščeno. Vendar je tožilstvo presodilo, da je posebna okoliščina tudi način apeliranja na ljudi, ki vodi tožilčevo presojo. Ta zadeva izvršitev dejanja s sredstvi javnega obveščanja ali preko spleta. Zakaj je ta tako pomembna? Naj citiram stališče Urada, ki opiše uvedeno specifiko:

»Pri tem delovanje storilca praviloma ni neposredno naslovljeno na določen ali določljiv krog javnosti in tudi ne na način, ki bi omogočal ugotovitev o njegovemu naklepu k ‘mobilizaciji’ javnosti« v smislu konkretnega ogrožanja javnega reda in miru.«

Kot vidimo, ne bi bilo dovolj niti, če bi se ljubitelj orožja odločil streljati proti beguncem, namenil do njih z nabito puško in s tem kršil javni red in mir. Da bi njegovo dejanje potencialno štelo za kaznivo, bi se moral odpraviti proti svojim žrtvam na način, da bi mobiliziral preostalo javnost – moral bi prepričati druge, da bi mu z orožjem sledili, in bi zato obstajala realna nevarnost izvedbe. Ko bi vse to storil,  bi zelo pogojno tožilci bili pripravljeni odkrivati kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti!

Zahtevan je praktično vedno nedosegljiv pogoj

Popolnoma razumljivo je, da je tožilec vezan na ustavo in zakon, pri čemer okvir njegovega delovanja predstavlja tudi načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave RS. Tudi drži, da je odločitev o pregonu storilcev avtonomna strokovna odločitev. Če niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kateregakoli kaznivega dejanja, tudi v primeru suma javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1, kazenskega pregona po tej določbi ni dopustno začeti in voditi.

Vendar niti v primeru Erlah in še manj v zadevi Šiško ni sledilo pojasnilo, da je morda prišlo do izpolnitve znakov drugih kaznivih dejanj (zoper življenje ali telo, človekove pravice in svoboščine ali zoper čast in dobro ime) ali morda za prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru. V praksi se izkaže, da je za organe pregona praktično vedno neizpolnjen opisani pogoj o konkretni nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru.

Takšno branje 297. člena pa je zato globoko v sebi protislovno na naslednji način: ker uvaja dodatni neustrezni formalni pogoj o ogrožanju javnega reda in miru, najbrž zato, ker se v zakoniku nahaja v poglavju o kršitvah javnega reda in miru, bo prihajalo v trenutku njegovo izpolnitev do preskoka v vrsti kaznivega dejanja, očitno zoper življenje in telo.

Protislovje 297. člena KZ

Protislovje je torej naslednje: dokler ne bodo zaznali kršitve javnega reda in miru na opisani način, ne bo šlo za kaznivo dejanje po 297. členu. Ko pa bo izpolnjen ta pogoj, pa strogo vzeto ne bo več šlo za takšno kaznivo dejanje po istem členu, ampak za katero drugo. Skratka: dokler niste dejansko poskušali vzeti orožja v roke in se namenili beguncu spustiti šusa v glavo, ste lahko mirni.

Povedano drugače, v primeru, ko so podani elementi kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1, so že dejansko postavljene zahteve po izpolnitvi znakov drugih kaznivih dejanj (zoper življenje ali telo, človekove pravice in svoboščine ali zoper čast in dobro ime). Ko pa so ti izpolnjeni, tedaj nenadoma več ni potrebe po pregonu nekega dejanja po tem členu ali pa je to zgolj spremljajoče in ne osrednje kaznivo dejanje.

Od tod naprej sledi samo še logični paradoks, po svoje pričakovan in ki sem ga že citiral. Ugotovitev Urada, ki je nato v svoji izjavi celo zanikal, da bi po naši zakonodaji poznali kaznivo dejanje sovražnega govora:

»Veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora. Kot kaznivo je v 297. členu kazenskega zakonika določeno zgolj javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Posplošena razprava o pregonu sovražnega govora zato ni na mestu, ker se pojem sovražnega govora v pomembni meri nanaša na pojave, ki niso kazniva dejanja in kot taki ne sodijo v pristojnost državnih tožilstev.«

Logična posledica tega je, da se sovražnega govora pri nas skoraj ne preganja. Kot smo lahko prebrali v Mladini v odličnem članku lanskega julija, so npr. v Avstriji začeli zakon striktno uporabljati in preganjati kazniva spodbujanja sovraštva v zadnjem času, kot odziv na porast neonacizma in podobnih skrajnih ideologij. Posledica: v tej državi je bilo v zadnjih treh letih zaradi sovražnega govora obsojenih 394 ljudi, v Sloveniji pa trije. Malo verjetno je, da se sovražni govor pri nas krepi povsem neprimerljivo z Avstrijo ali Nemčijo.

Kakšne so bile reakcije na »šus v glavo«?

Posebno Šiškovega poziva k šusu v glavo je seveda, da je bila misel izrečena v hramu demokracije, da jo je izrekel izvoljeni predstavnik ljudstva in celo, da je na seji odbora sedela, kot rečeno, generalna direktorica slovenske policije. Za razliko od Erlahovega tvita bi ji morali pripisati bistveno večjo težo. Nekaj reakcij nanjo sem že navedel.

Naj omenim še dve: varuh človekovih pravic Peter Svetina se je zatekel v abstraktno in benigno apeliranje k strpnosti, k temu, da »sovražna in nestrpna retorika posega v samo bit človekovih pravic« in dejanje obsodil. Namesto da bi napovedal ukrepe in podal kazensko prijavo. Predsednik državnega zbora Dejan Židan je glede izjave zapisal, da ostro zavrača vsakršno pozivanje poslancev in državljanov k nasilju. Po njegovem moramo družbena vprašanja reševati na strpen in spoštljiv način do vseh.

Lepo, da dejanje poslanca obsojamo, ampak to je izrazito premalo. Vidimo tudi, kot že velikokrat, da vrh slovenske politike ni reagiral, sploh ne predsednik vlade ali predsednik republike.

siol šiško šus v glavo

Članek na strani Siola: bil je premalo konkreten.

Stranke v parlamentu kot manjši uspeh tožilcev

Če se jutri pojavi nekdo, ki bi tožilcem poslal šus v glavo, bodo naslovljeni očitno anemično obsedeli. Če se bo v parlamentu pojavil poslanec, ki bo menil, da moramo pobiti Jude, odpreti Auschwitz in malo počistiti dimnike, zapliniti Rome, beguncem ponuditi podganji strup ali pedre natakniti na kole, je lahko povsem miren, saj ni kršil javnega reda in miru. Tudi če bo isto predlagal za slovensko vlado, se ne bo zgodilo nič – in mnogi mu bodo glede ideje prikimali.

Sklep je neizbežen: v sodni in tožilski praksi Republike Slovenije sovražni govor skoraj ni pregonljivo dejanje. To niti ne more biti, ker ga tožilstvo ne obravnava kot kaznivo dejanje. Celo izjemno maloštevilne dosedanje obsodbe so bile, ker niso izpolnjevale naštetih pogojev, krivične in nezakonite.

Naj zaključim s provokativno tezo: ker sem povsem prepričan, da bi morali 297. člen nemudoma spremeniti in ker poglavitno težavo glede nepregona sovražnega govora vidim v tožilstvu, je po moje nepričakovana ponovna uvrstitev stranke SNS v parlament v manjši meri tudi njihov uspeh.

Več:

Sekretar kot žrtev: od ksenofobije in sovražnega govora so ostali »ostri tviti«

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Skoraj 2000 razlogov za molk

Prašičje glave in invencija obsodbe nestrpnosti

Katera stališča o beguncih ne pridejo v medije

Požig džamije v imenu Svetega duha

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Miro Cerar je butl

%d bloggers like this: