Kako je Šiško ugnal celotni politični vrh

Navzlic razpisani tiralici dolgotrajna epizoda policijskega iskanja Andreja Šiška se je po celih 16 dnevih končala neuspešno in uspešno hkrati. Po nastopih v medijih in še bolj skrivanju ga je v nenavadnih okoliščinah prijela policija sredi Pohorja po tistem, ko jo je s pajdaši tam kar sam pričakal.

Kar se zdi policijska polomija, je na drugi strani zanj in njegovo paravojsko čisto zmagoslavje: da se je vodja varde na begu znova posmehoval tistim, ki ga lovijo, je v bistvu že dolgo nazaj prešlo v klasični repertoar njegove anti-establishment retorike in prakse.

šiško osankarica večer.PNG

Iz članka v Večeru: policist v civilu in policist v uniformi premikata Šiška proti marici

Zastavil sem si »bogokletno« vprašanje, ali morda Šiška, kar se mi dozdeva, nenehno podcenjujemo in so njegova pojavnost, retorika in dejanja bistveno bolj udarni in popularni, kot bi kdo pomislil. Končno je Šiško tudi predsednik stranke in najbrž bi z ustrezno metodologijo lahko izmerili, v kakšni meri je državljanke in državljane tudi prepričal.

Testirati popularnost

Eden od klasičnih načinov merjenja takšnih učinkov so kajpak volitve in javnomnenjske ankete. Šiško je na lokalnih volitvah za mariborskega župana leta 2018 prejel 1,44 odstotka vseh glasov, konkretno je zanj glasovali 641 občank in občanov. Pred tem je na predsedniških volitvah 2017 prejel 2,21 odstotka (skupaj 16.636), od tega v mariborski volilni enoti 4,80 odstotka (4.078 oddanih glasov).

Vmes se je zgodilo še kaj, sploh njegovi postroji varde, novinarske reportaže druženj z ljubitelji lepot planeta (Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta) in obsežna medijska navzočnost, v kateri s svojimi cirkuškimi prijemi odlično zabava velik del občinstva. Ker smo ravnokar vstopili v novo leto, posejano s čestitkami in dobrimi željami vseh vrst, sem opravil izjemno preprost preizkus.

Na družbenem omrežju Facebook sem si ogledal profile slovenskih političnih voditeljev, poiskal njihove novoletne čestitke in poslanice (eno teh sem ravnokar analiziral v Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici), za izhodišče vzel istovrstno objavo v enakem času in s podobnim sporočilom, nakar sem jih primerjal s Šiškovo in preprosto pribeležil število všečkov.

Če smo natančni, je vodja slovenske paravojske ravnokar objavil dve vsebinsko in grafično izjemno neizstopajoči in neimpresivni novoletni čestitki, ki sta prejeli okoli 1000 in 1100 všečkov.

Šiško srečno novo leto druga všečki

Prvo Šiškovo novoletno voščilo

Šiško srečno novo tisoč všečkov!

Drugo Šiškovo novoletno voščilo

Potem sem si ogledal profile koalicijskih in vladnih politikov, tokrat predvsem predsednikov strank, poiskal njihove novoletne čestitke in dobil naslednje rezultate: predsednik vlade Marjan Šarec je prejel 535 všečkov, Dejan Židan 94,  Karl Erjavec 114, Zdravko Počivalšek 120, Alenka Bratušek 504; vse objavljam na koncu besedila.

Nekoalicijski so dosegli takšne številke: Janez Janša okoli 1100, Luka Mesec 553, Matej Tonin 206,  Zmago Jelinčič 261, Marjan Podobnik 196. Na drugi strani je predsednik republike, ki je z video nagovorom dosegel okoli 1400 všečkov.

Vojvodi več kot celotni vladni ekipi

Šiško je potemtakem le za eno čestitko prejel skoraj enako število všečkov kot celotna ekipa vladajoče koalicije petih ministrov in predsednikov ali predsednic strank skupaj (LMŠ, SD, DeSUS, SMC, SAB) in drastično več delitev ene objave od vseh naštetih.

Nekoliko izstopa le Pahor, s katerim se je želel sestati na Osankarici in se že pred tem povabil na dan odprtih vrat v predsedniško palačo. Mimogrede, Šiškovi novoletni čestitki sta v delitvi na Facebook strani njegove stranke Gibanje Zedinjena Slovenija dosegli dodatnih 80 in 125 všečkov.

Poudariti velja, da sta bili objavljeni 31. decembra 2019 in 1. januarja 2020, torej v času, ko ga je neuspešno iskala policija s tiralico in še pred odmevnim prijetjem na Osankarici sredi proslave, zato moramo odziv na ta dogodek odšteti.

Vprašanje za milijon evrov

Nagradno vprašanje: v kakšni državi živimo in kakšna mentaliteta nam vlada, če oboroženi nacionalist v trenutku bega, skrivajoč se pred policijo, čisto mimogrede pošlje scat celotno slovensko vlado s predsednikom vred? Pri čemer je res težko reči, da so njegove kompetence glede poznavanja družbenih omrežij ali njegove piarovske službe kakorkoli boljše ali večje od vseh služb za stike z javnostmi in plačanih piarovskih strokovnjakov, ki jih premorejo na vladi, ministrstvih in v posamičnih strankah?

Kaj nam to pove o njegovi popularnost in kaj o vrhu naše politike? Edina tolažba vsem preveč začudenim, ki ostane, je zgolj možnost (našega) prehitrega posploševanja. Da smo sklepali iz enega samcatega primera in bi sicer ob večjem vzorcu, sploh če ga razširimo še na druge kriterije in ne zgolj prezenco na družbenih omrežjih, dobili drugačne rezultate. Ne prepriča preveč, kajti tudi njegove druge objave nimajo slabih rezultatov. Ali da morda Šiškovi všečkarji niso povsem realne osebe – v kar dvomim.

Kako pojasniti takšen rezultat?

S podrobnejšo in obširnejšo metodologijo pri analizi objav bi seveda dobili natančnejše in bolj verodostojne rezultate. Po drugi strani je, upoštevajoč število Facebook prijateljev, končni rezultat na podlagi zgolj ene objave še indikativnejši: Šiško ima manj prijateljev od Šarca in Pahorja, namreč 14.489, kar sicer po sebi res ni malo. Za boljšo predstavo: predsednik vlade je trenutno pri 33.235 in predsednik republike pri 61.225 prijateljih, zato pri pričakovali še večje odklone všečkov navzgor.

Vsekakor iz podeljevanja všečkov ni mogoče v celoti sklepati na to, da Šišku naklonjeni bralci novoletnih čestitk delijo njegova politična prepričanja. Bolj verjetno se zdi, da jim preprosto ugaja njegova protivladna, protidržavna in končno tudi protipolicijska drža, zato je njihova naklonjenost samoklicanemu vojvodi prej izraz ljudskega cinizma in morda celo revolta proti aktualnim garnituram oblasti, v manjši meri pa podpore nacionalističnim, ksenofobnim in paravojaškim idejam, ki jih zagovarja. A tudi tega potenciala ne bi podcenjeval.

Če kaj, bi tovrstno stanje naklonjenosti množic, sploh pa večmesečno poigravanje z organi pregona, tožilstvom, sodišči in vso politično elito, moralo sprožiti alarm pri njih, najbrž pa manjšega tudi pri vseh družboslovcih in političnih analitikih.

Farsa na Osankarici

Vse kaže na to, da se je za policijo pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju odvil še en debakel, čeprav ni videti prav nobene novinarske volje, da bi nam to kdo pojasnil. Kako je mogoče, da se je s strani policije najbolj iskani človek na begu preprosto s svojo ne tako majhno četico kar odpeljal na tradicionalno spominsko slovesnost ob 77. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, kjer se je želel približati predsedniku republike, tam pa ga je ujelo »šest policistov v civilu«, kot je poročala POP TV?

Ga je ujelo varovano spremstvo, tj. osebno varovanje Boruta Pahorja in Dejana Židana? Je policija sploh zaznala Šiškov premik, vključno z njegovo četico, proti Osankarici? Če je, zakaj je dovolila približanje?

Kasneje so Šiškovi brili norca iz pomanjkljivega varovanja (»Imate pa srečo, da je bila tam varda, ki je tudi vas varovala«) in se pohvalili, da je njihov »general« ob prihodu plastično pištolo celo »priglasil« policiji. In res se omenjeni kasneje celo rokuje s predsednikom državnega zbora in ministrico za pravosodje. Polomija na celi črti!

Obiskal bi ga v predsedniški palači

Da bi bila farsa še intenzivnejša, se Šiško ni želel približati predsedniku republike prvič, ampak je pred tedni to že najavil skozi anketo: namreč da se bo odpeljal v Ljubljano in ga s svojo četico obiskal na dnevu odprtih vrat v predsedniški palači!

šiško obisk pahorja anketa

Šiškova anketa: na obisk k predsedniku v palačo

Če smo doslej verjeli, da obstaja le zakonska luknja, ki omogoča vse Šiškove prostočasne aktivnosti, je vedno bolj jasno, da imamo morda še najmanj eno, v varovanju vrha naše oblasti. Na vso nemoč in nerodnost kažeta tudi reakciji predsednika republike in predsednika parlamenta.

Prvi je v svojem znamenitem spravljivem slogu ubral tehniko apeliranja k dolžnostnemu ravnanju in pokazal veliko mero razumevanja:

»Vsi smo dolžni spoštovati dostojanstvo človeka in spominskih dogodkov. Imamo pravico izražati svoja mnenja, a tudi dolžnost spoštovati dostojanstvo drugih ljudi in tudi spominskih dogodkov. Še zlasti ko gre za pietetne dogodke.«

Ne opaziti človeka na begu

S tem je zgolj posredno in ohlapno namignil, da je bilo s Šiškovo prisotnostjo na Pohorju kaj narobe – dejansko je apeliral na paravojsko, naj s svojo navzočnostjo na Osankarici ne ravna nespoštljivo, kar je res bizaren način izrekanja, da pa ima pravico, namreč izražati svoje mnenje! Toda če poznamo podatek, da se Šiškovi tam že po tradiciji poklonijo spominu na Pohorski bataljon, jim strogo vzeto nespoštovanja in nepietete sploh ne moremo očitati. O tem, da govori o osebi, ki ga policija išče s tiralico, pa Pahor niti besede.

Podobno neprepričljiv je bil Dejan Židan v izjavi, da »mi pokažemo lahko svoj prezir tako, da jih ne opazimo«. Je to kakšno navodilo policiji? Živimo v državi, kje predsednik parlamenta apelira k temu, da ne opazimo človeka, ki ga iščejo s tiralico? In končno, kako se lahko pretvarjaš, da varde ni, če ti ves čas skače pred očmi, mimo varovanja, v posmeh policiji in javnosti, z njihovim »generalom« pa se celo rokuješ?

židan general varda

Predsednik parlamenta in ministrica za pravosodje med rokovanjem z “generalom”

Podvojene simpatije

Ni dvoma, da je Šiško s svojo več kot očitno dobro načrtovano prezenco na Pohorju in tudi »predajo« policiji samo podvojil simpatije vseh, ki ga že zdaj spoštujejo in mu izkazujejo naklonjenost. V tem zapisu sem poskušal pokazati, kako močno podcenjujemo fenomen.

Ob nenavadno izpeljanem »prijetju«, kjer v spremstvu in opirajoč se na dva policista (od tega enega v civilu) daje dolge intervjuje za medije in kot vojvoda v mimohodu pozdravlja svojo salutirajočo četico, je enkrat več pokazal, zakaj je del ljudstva razvil nemajhne simpatije do njega. Ker ne verjame tej oblasti, ker je ciničen do dela državnih organov in ker se je v ta namen pripravljeno prikloniti človeku na begu prej kot našemu političnemu vrhu.

šarec všečki novo leto

židan všečki novo leto

Erjavec všečki novo leto

počivalšek všečki novo leto

bratušek všečki novo leto

janša všečki novo leto.PNG

Mesec všečki novo leto

tonin všečki novo l eto

jelinčič všečki novo leto

podobnik všečki novo leto

pahor všečki novo leto

Židanov kiks: ko je težko priznati napako

Po tistem, ko sem v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom pretresel škandalozno opazko Dejana Židana in obenem problematiziral, kako protežirani so v svoji nedotakljivosti nekateri politiki v medijih, se je z veliko distanco le našel prvi novinar, tokrat novinarka, ki ga je konkretneje povprašala po smiselnosti stališča o ogrožanju obstoja lastnega naroda, če beremo tuje knjige, ne pa slovenskih.

Tanja Gobec je z zamudo reševala novinarski ceh pred tem, kar sem opisal kot Sherlockov sindrom – da naši psi čuvaji neradi zalajajo, ko imajo opravka z osebo, ki jo poznajo.

Motiti se je človeško, ampak politiki se ne

Pričakovali bi, da bo Židan ob izzivu komentarja za najširšo javnost svoje stališče omilil ali umaknil. Motiti se je pač človeško. Kajti, za božjo voljo, kdo pri zdravi pameti bi hitel razlagati, da našemu narod pretita internacionalizacija in globalizacija ter da »vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, kot je komentiral v sumljivo polomljeni slovenščini?

Židan Politično Gobec

Židan ni priznal kiksa: v oddaji Politično s Tanjo Gobec

Ampak ne, tako kot v Sloveniji ne gojimo politične kulture in naši politiki ne prevzemajo krivde in odgovornosti nase, še manj odstopajo s svojih funkcij ali sprejemajo sankcij, tudi svojih lastnih besed, kadar ga biksajo, niso pripravljeni obžalovati in jih umakniti. Ne, to pa ne! In tako je samozavestni Židan v studijskem pogovoru z novinarko kar vztrajal pri svojem:

»Morate se zavedati, da sem govoril na vseslovenskem kongresu našim zamejcem. Jaz poznam, kaj se dogaja, vedno manj jih govori slovenski jezik in enostavno kot slovenska skupnost marsikje tudi izginjamo in želel sem poudariti, da ob tem, da podpiram globalizacijo, podpiram tudi tole, da mednarodno delujemo, so pa tudi tveganja…«

Lažna dilema

S ponovitvijo svoje teze je predsednik parlamenta kar sam zanikal vse tiste, tudi novinarje, ki so v njegovih besedah videli zgolj nepomemben lapsus. Zdaj, ko vztraja pri svojem, ga na tak način ne morejo več najbolje opravičevati.

No, mimogrede si je premislil glede nevarnosti globalizacije in internacionalizacije, kar je resnično pohvalno, potem pa izpostavil ogromno tveganje… Skratka, našim zamejcem predsednik še dalje svetuje, da ne ogrožajo obstoja slovenskega naroda z branjem »tujih knjig«, berejo naj slovenske, uporabljajo naj naš jezik v vsakodnevni komunikaciji in ne tistega, ki jih obkroža. Predsedniku parlamenta in stranke SD se še vedno ni utrnilo, da je ta dilema med »tujimi knjigami« in »domačimi knjigami«, kot jo je disjunktivno zastavil, lažna in povsem zgrešena. Seveda potrebujemo oboje.

In potem so v Mladini v svojem standardnem naboru izjav tedna opazili enkrat več, da je predsednik državnega zbora »v pojasnilu svoje izjave o ogroženosti obstoja slovenskega naroda zaradi branja tujih knjig pozabil na skrb za rodilnik«:

»Če v tem času ne govorimo slovenščino, če ne beremo slovensko knjigo takrat, ko je mogoče brati slovensko knjigo, v bistvu ne skrbimo zadosti za nekaj, kar pa je pomembno.«

No, pa pustimo slovnico. Če tak napotek zamejcem beremo dosledno, takoj opazimo, da je z njim že omilil svojo začetno tezo: ta je bila, da naši zamejci ogrožajo obstoj slovenskega naroda, če ne govorijo slovensko, sedaj je pristal le pri očitku, da »ne skrbijo zadosti za nekaj, kar je pomembno«. Kaj je precej manj od ogrožanja narodove substance in še vedno preveč kot obtožba.

Zamejci, ki ogrožajo obstoj naroda

In še nekaj je Židanu v svojem nerodnem vztrajanju pri začetni tezi brez posutja s pepelom uspelo. Da je namreč očitek v pojasnilu omejil predvsem na zamejce. Če upoštevamo zožitev njegovega konteksta in sklicevanje, da je na parlamentu naslavljal prav njih, je njegov obtožba še dodatno komična. Namreč verjeti, da obstoj našega naroda ogrožajo pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo onstran državnih meja, in predvsem njih obtožiti, da premalo govorijo in berejo slovensko, predstavlja res nedostojno in nesramno dejanje, ki je najbrž velikokrat v nasprotju z dejstvi.

In tako se je Židan svoje nerodne izjave obranil s tem, da se je še bolj nerodno zapletel. Ima pa zopet srečo, kar velja za naše politike vedno znova: novinarjem ni mar ali niso sposobni opaziti.

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

Kako se v Sloveniji soočamo s sovražnim govorom slaba štiri leta po tem, ko si je pri nas in drugod našel novo nadvse priročno tarčo nestrpnosti, begunce, in se potem s pomočjo populističnih politikov in s promocijo desničarskih intelektualcev razmahnil v neslutene dimenzije? Kaj smo glede njega postorili? Ga bolj obsojamo, morda preganjamo, smo dosegli okoli njega družbeno soglasje, da ga bomo omejevali? Sploh soglašamo, kaj je po svojem bistvu in definiciji?

No, leta 2005 je pri nas nastala peticija z naslovom »Sovražni govor se širi po državi – iz državnega zbora«, s katero je več kot 350 posameznikov iz akademskih, kulturnih, medijskih in drugih krogov obsodilo posamična dejanja poslancev in politikov. Zadnji primer »šusa v glavo« sredi parlamenta daje slutiti, da je večina zgornjih odgovorov negativnih. Še več, končna postaja naših prizadevanj bolj spominja na to, da smo sovražni govor bodisi ponotranjili in se okoli njega ne vznemirjamo (pre)več, v najboljšem primeru pa moramo priznati, da stopicamo na mestu in ne vemo, kaj bi z njim.

Zakaj se je to zgodilo, kakšne krivce lahko identificiramo za omenjeno stanje? Poskušal bom pokazati, da smo evidentno izbrali neko drugo rešitev, prehodili smo dolgo pot desenzibilizacije in normalizacije – lahko bi mogoče rekel, da tudi kratko -, celo navzlic svarilom v poročilu Sveta Evrope proti rasizmu (ECRI) za obdobje med letoma 2014 in 2018, da je sovražni govor v Sloveniji redko predmet sodnega pregona »zaradi (preozke) razlage zakona pri organih pregona, na podlagi katere zadeve skoraj nikoli ne izpolnjujejo pogojev za uveljavitev kazenske odgovornosti«.

Šus v begunčevo glavo

Naj natančno navedem zadnji primer, ki so ga mediji k sreči opazili. Poslanec Jelinčičeve SNS Dušan Šiško je na seji odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo takole besnel:

»To, kar se dogaja sedaj, da je (migrant; op. p.) pri Italiji enega taksista z nožem ranil, policist ga je ustrelil v nogo, mi je čudno, da so mu sploh dovolili, da ga še niso ovadili sami policisti. Če bi mene vprašali, jaz bi mu dal ‘šus’ v glavo.«

Na isti seji smo slišali še en nestrpni »biser«, poslanec Aleksander Reberšek iz Nove Slovenije je pokritiziral po njegovem zgrešeni policijski režim na meji, kjer begunce spuščamo v državo, ob tem pa jih je, spet priročno, primerjal s tatovi:

»To je tako, kot če bi v stanovanje spustili tatu, potem pa bi zaprli vrata, da ne gre ven.«

24ur Šiško šus v glavo

Dnevnik POP TV: poslancev in njegovo “neprimerno izražanje”

Folklorno sklicevanje na orožje

Vrnimo se k Šiškovi izjavi. Povsem neopravičljivo dejanje begunca je torej poslanec vzel za klasično, za njegovo stranko že folklorno priložnost za promocijo retorike nasilja in uporabe orožja – in pri tem izkoristil priročno okoliščino pričakovane in prej omenjene normalizirane nestrpnosti, ki jo velik del javnost čuti do beguncev ob tovrstnih dejanjih.

Folklorno pravim zato, ker je njegova stranka pred leti na svoja vrata poslanske skupine izobesila napis, ki poziva izbrisane na »ples s puškomitraljezom«, velik del poslanske skupine je tudi že ponosno poziral s pištolami in revolverji v rokah sredi parlamenta, čeprav je vnos orožja v hram demokracije prepovedan, nedavno pa sem v prispevkih Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? in Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču podrobno analiziral tudi, kako se na našem javnem servisu nikoli niso uspeli distancirati od Jelinčičevih pozivov k streljanju v svojem studiu. Še huje, nikoli jih niso niti komentirali.

Politični profil stranke SNS je torej jasen: igranje na nacionalistične strune z elementi neposrednega koketiranja z uporabo orožja – nekaj, kar v zadnjem času odkrito in sistematično promovira še en drug Šiško.

Poslanca ne bodo preganjali

Za tragikomični moment je poskrbelo dejstvo, da je na omenjeni seji bila prisotna generalna direktorica slovenske policije Tatjana Bobnar. Ko so jo novinarji kasneje povprašali, ali bodo poslanca za izjavo preganjali, je pojasnila, da tega ne bodo storili. Zakaj ne? Ker ga menda ne morejo:

Na policiji namreč odgovarjajo, da za pregon »v takšnih primerih po mnenju zakonodajalca in vrhovnega državnega tožilstva abstraktna nevarnost ni dovolj. Podana mora biti konkretna nevarnost ter objektivna verjetnost kršitve javnega reda.«

Policija je zgolj, kot bom kasneje pokazal, lepo ponotranjila navodila tožilstva in ji ne moremo veliko tega zameriti. Šiška torej ne bodo preganjali, ker ni prišlo do konkretne nevarnosti – ker se torej ni namenil ali poskušal nikomur poslati šusa v glavo. Na POP TV in 24ur.com so v osrednjem dnevniku v svojem prispevku dejanje hvalevredno problematizirali, tudi odprli razpravo o sovražnem govoru, a ga hkrati vendarle grafično in sicer opremili s frazo »neprimerno izražanje«.

Pohvalno sta takoj reagirala poslanka Levice Nataša Sukič in poslanec SMC Jani Möderndorfer, medtem ko je predsedujoči odboru, Zvone Černač iz stranke SDS, pohitel z obrambo Šiška in besedičil o tem, da je izjava kvečjemu »pregroba« in »podana v afektu oziroma v zanosu«.

Ko sta avtorja prispevka Anže Božič in Staša Lozar povprašala ljubljansko tožilstvo, nista prejela odgovora, še beremo v zapisu in prispevku POP TV. In kakšen bi bil, če bi ga prejela? Poskušajmo uganiti.

Sovražni govor, ki ni kaznivo dejanje

Primer »šusa v glavo« nas močno spominja na primer Sebastjana Erlaha iz leta 2015: oba omenjena bi uporabila orožje proti beguncem. Zaradi pritiska javnosti je k sreči slednji dovolj dobro analiziran, saj imamo na voljo reakcijo tožilstva in njeno pojasnilo.

Ker sem o tem že velikokrat pisal, recimo v zapisu Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?, na tem mestu zgolj povzemam povedano. Ko so se branili pred očitkom, da Erlaha ne bodo preganjali zaradi njegovega poziva k temu, da streljamo na begunce, če se približajo meji na 500 metrov, so se tožilci branili nič manj kot s trditvijo, da sovražni govor po naši zakonodaji ni kaznivo dejanje. Ergo: logično, da ga ne preganjamo.

Začnimo s tem poudarkom, kajti danes nismo razrešili niti osnovne dileme: stopicamo na mestu in gojimo pričakovanja, vključno s Svetom Evrope in mednarodnimi institucijami, da bi ga preganjali, naši tožilci pa salomonsko zavračajo to možnost. Pravna in akademska stroka ob takšnih škandaloznih izjavah previdno molči, politika si zatiska oči, civilna družba je postala anemična, ministrstvo za pravosodje pod vodenjem stranke SD pa izjavlja, da je naša zakonodaja na tem področju zadostna in ne potrebuje nobenih popravkov. Je še kaj bolj škandaloznega od stališča, da po naši zakonodaji sovražni govor ni kaznivo dejanje? O čem se sploh pogovarjamo, bi lahko to vprašanje končno razčistili?

Zakaj sploh gojimo minimalna pričakovanja, da se bo sovražni govor preganjalo? Mar ni to v opisani situaciji reakcija zgolj najbolj pravno neukih in trapastih, ki ničesar (nečesa) ne razumejo in narobe berejo zakone in ustavo?

Analogija s posilstvom

Zamislimo si za trenutek, da bi Vrhovno državno tožilstvo izjavilo, da po naši kazenski zakonodaji posilstvo ni kaznivo dejanje. Kaj, menite, bi se zgodilo? Zelo verjetno bi še v tistem trenutku Slovenija postala turistična meka za posiljevalce iz celega sveta, dober glas pač seže v deveto vas, semkaj bi prihajali izživljati svoje nizkotne strasti z vseh koncev. Saj vendar posiljevanje sredi Evrope v neki čudaški državi ne bi bilo kaznivo.

Najbrž se lahko ob takšni izjavi, po analogiji, čudimo le, da sovražnega govora pri nas ni še bistveno več – pa tudi nekaj obsodilnim sodbam, ki jih smemo prešteti na prste nekaj rok, evidentno takim, kjer se je obsojenim storila velika krivica in bi jih morali kot nedolžne storitve kaznivega dejanja po 297. členu Kazenskega zakonika, prej 300. členu, nemudoma oprostiti, saj so vendar nedolžni!

S pomočjo uradnih stališč Urada generalnega državnega tožilca Republike Slovenije so nam, k sreči, na voljo nekatera pojasnila, zakaj ni mogoče po uradni dolžnosti preganjati takšnih in podobnih izjav Erlaha in očitno tudi Šiška. V nadaljevanju na kratko predstavljam svoje razumevanje pravne podlage za pregon sovražnega govora.

Poslanci SNS orožje pištole

Poslanci SNS, ki veselo pozirajo z orožjem sredi parlamenta

Teoretski očitek: meja med svobodo izražanja in sovražnim govorom

Za dejanje sovražnega govora je bistven namen diskriminacijskega zaničevanja, uperjenega v zakonsko ščitenega posameznika ali skupino ljudi. Kar dela razpravo o njem za težavno, je njegova razmejitev v odnosu do svobode izražanja in statusa, ki ga ima slednja v demokratičnih procedurah. Ker je v okviru liberalnega pojmovanja demokracije neizbežno razumeti svobodo izražanja kot posebej zaščiteno in absolutno pravico, da bi z njo zamejili nevarnost vmešavanja države ali oblasti v procesih javnih razprav, so nekateri, kot recimo Ronald Dworkin, v njej videli nedotakljiv temelj. Po drugi strani je treba razmejiti sovražni govor od klasičnega sovraštva, žaljivega ali diskreditacijskega govora.

Če branimo svobodo izražanja kot nedotakljivo pravico, bo posledično hitro skopnela dimenzija in vloga sovražnega govora – libertarec bo v tem pogledu že njegovo prepoznanje, kaj šele pregon, podredil višje postavljeni vrednoti in absolutiziral pravico do svobode, da smemo povedati, kar mislimo in karkoli na pride na pamet. Dodatno dimenzijo ob zaščiti posameznikovega govora pred vplivom ali cenzuro oblasti je zagovarjal že John Stuart Mill, ki se mu je zdelo pomembno poudarjati, da mora posameznikovo in od večine drugačno stališče biti nujno varovano – njegov kriterij poudarka svobodi govora je zato na zaščiti slehernika, ki ima drugačno stališče, pred dominacijo in pritiskom večine.

Njegova poanta nikakor ni bila v absolutizaciji svobode izražanja kot pravice, ki je vedno močnejša od drugih pravic. Ker so pravice velikokrat v koliziji, pa pravica do svobode govora večkrat ogrozi pravico drugega: denimo če bi komu poslali šus v glavo, ogrožamo elementarno pravico drugega do življenja. V takih primerih absolutizacija neke pravice nujno posega v drugo, zato bi moralo veljali načelo, da je meja moje svobode vselej svoboda drugega in da posledično svoboda izražanja mora imeti mejo. Sklicevanje na to, da reči, da bi nekomu poslali šus v glavo, še po sebi ne predstavlja grožnje po življenju, je s prevencijskega vidika, s katerim se regulira sovražni govor zato, da verbalne sugestije ne bi prešle v dejanja, nesmiselno. Vprašanje je samo, kje in kako mejo zakoličimo.

Tožilske razlage sovražnega govora: dva dokumenta

Vrnimo se k Erlahu in posredno k Šišku. Ključna je interpretacija, po kateri pri presoji zakonskih podlag kaznivih ravnanj in tudi konkretnih primerov sovražnega govora na načelni ravni vedno tehtamo kolizijo dveh legitimnih zavarovanih interesov: pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) na eni strani in varovanja integritete in dostojanstva posameznika oziroma posredno družbenih skupin (63. člen Ustave RS) na drugi. In prav je tako.

Vprašanje je, kako v praksi takšno tehtanje poteka. Navajam dva dokumenta, na katera se je v zadevi Erlah sklicevalo omenjeno tožilstvo – in najbrž bi se tudi v zadevi Šiško. Prvi je »Stališče Urada generalnega državnega tožilca RS« z dne 4.9.2015 in ima status odgovora na novinarska vprašanja. Drugi je »Pravno stališče Vrhovnega državnega tožilstva glede 297. člena KZ« z dne 27.2.2013.

Vrhovno državno tožilstvo RS je sicer v javni komunikaciji po izbruhu zadeve Erlah ugotavljalo, da je sovražni govor v domači zakonodaji nejasno definiran. Zato v dokumentu »Stališče Urada generalnega državnega tožilca RS« opozarja, da »slovenska zakonodaja termina ‘sovražni govor’, katerega bistvo je manifestirano z ravnanjem na temelju predsodkov, ne uporablja.«

Sklicevanje na javni red in mir

Tožilstvo opisano razmerje interpretira v čisto posebni luči: ne samo, da moramo presojati ob vsakem posameznem primeru, ali gre za še dopustno izražanje mnenja ali za prekršek oziroma kaznivo dejanje, ampak dodaja izpolnitev pogoja 297. člena, ki sem ga podčrtal:

Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Se pravi: ne samo, da je po njegovem pomembno upoštevati, da je kaznivo le tisto ravnanje v smeri javnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni okoliščini posameznika, temveč mora biti hkrati izpolnjen pogoj, ki govori o tem, da lahko takšno dejanje »ogrozi ali moti javni red in mir, ali pa je storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja in žalitev.«

Interpretacijo dela stavka, ki govori o uporabi groženj, zmerjanj in žalitev, puščam popolnoma ob strani – naj povem zgolj, da doslej nismo dobili nobenega resnega komentarja iz pravne prakse, kako naj si ta del člena razlagamo. Skratka: tožilci striktno izhajajo iz umestitve konkretne določbe 297. člena v KZ-1 na način, da razumejo, da je primarni in širši objekt varstva predvsem »javni red in mir«.

Zakaj Erlah ni storil kaznivega dejanja?

Pomembna je tudi opredelitev, kdaj pride do takšne ogrozitve: ta se pokaže, so takrat povedali v Uradu, zlasti v neposredni nevarnosti posegov v telesno ali duševno celovitost posameznikov, oviranju izvrševanja pravic ali dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na javnem kraju.

Če je Erlah v svojem tvitu sugeriral uporabo orožja, s tem po njihovem še vedno ni bil dovolj usmerjen k učinkom v širši javnosti in ni bil v stanju, da bi lahko vplival »na večje nedoločeno število oseb, v razmerah in na način, ko hude besede (lahko) preidejo v nasilna dejanja«, kot so zapisali.

Po tožilskem mnenju zato ne drži, da storilčev naklep obsega »javnost delovanja, zavest o spodbujanju sovraštva, usmerjenost zoper določeno skupino in zavedanje o možnosti nastopa konkretne nevarnosti za javni red in mir.« Kot bomo videli, enako najbrž smiselno velja tudi za Šiškovo izjavo ali katerokoli drugo te vrste.

Ni bilo mobilizacije javnosti k konkretnemu ogrožanju javnega reda

Takšna razlaga lahko osupne, kajti verjeli bi, da je temu pogoju zadoščeno. Vendar je tožilstvo presodilo, da je posebna okoliščina tudi način apeliranja na ljudi, ki vodi tožilčevo presojo. Ta zadeva izvršitev dejanja s sredstvi javnega obveščanja ali preko spleta. Zakaj je ta tako pomembna? Naj citiram stališče Urada, ki opiše uvedeno specifiko:

»Pri tem delovanje storilca praviloma ni neposredno naslovljeno na določen ali določljiv krog javnosti in tudi ne na način, ki bi omogočal ugotovitev o njegovemu naklepu k ‘mobilizaciji’ javnosti« v smislu konkretnega ogrožanja javnega reda in miru.«

Kot vidimo, ne bi bilo dovolj niti, če bi se ljubitelj orožja odločil streljati proti beguncem, namenil do njih z nabito puško in s tem kršil javni red in mir. Da bi njegovo dejanje potencialno štelo za kaznivo, bi se moral odpraviti proti svojim žrtvam na način, da bi mobiliziral preostalo javnost – moral bi prepričati druge, da bi mu z orožjem sledili, in bi zato obstajala realna nevarnost izvedbe. Ko bi vse to storil,  bi zelo pogojno tožilci bili pripravljeni odkrivati kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti!

Zahtevan je praktično vedno nedosegljiv pogoj

Popolnoma razumljivo je, da je tožilec vezan na ustavo in zakon, pri čemer okvir njegovega delovanja predstavlja tudi načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave RS. Tudi drži, da je odločitev o pregonu storilcev avtonomna strokovna odločitev. Če niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kateregakoli kaznivega dejanja, tudi v primeru suma javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1, kazenskega pregona po tej določbi ni dopustno začeti in voditi.

Vendar niti v primeru Erlah in še manj v zadevi Šiško ni sledilo pojasnilo, da je morda prišlo do izpolnitve znakov drugih kaznivih dejanj (zoper življenje ali telo, človekove pravice in svoboščine ali zoper čast in dobro ime) ali morda za prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru. V praksi se izkaže, da je za organe pregona praktično vedno neizpolnjen opisani pogoj o konkretni nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru.

Takšno branje 297. člena pa je zato globoko v sebi protislovno na naslednji način: ker uvaja dodatni neustrezni formalni pogoj o ogrožanju javnega reda in miru, najbrž zato, ker se v zakoniku nahaja v poglavju o kršitvah javnega reda in miru, bo prihajalo v trenutku njegovo izpolnitev do preskoka v vrsti kaznivega dejanja, očitno zoper življenje in telo.

Protislovje 297. člena KZ

Protislovje je torej naslednje: dokler ne bodo zaznali kršitve javnega reda in miru na opisani način, ne bo šlo za kaznivo dejanje po 297. členu. Ko pa bo izpolnjen ta pogoj, pa strogo vzeto ne bo več šlo za takšno kaznivo dejanje po istem členu, ampak za katero drugo. Skratka: dokler niste dejansko poskušali vzeti orožja v roke in se namenili beguncu spustiti šusa v glavo, ste lahko mirni.

Povedano drugače, v primeru, ko so podani elementi kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1, so že dejansko postavljene zahteve po izpolnitvi znakov drugih kaznivih dejanj (zoper življenje ali telo, človekove pravice in svoboščine ali zoper čast in dobro ime). Ko pa so ti izpolnjeni, tedaj nenadoma več ni potrebe po pregonu nekega dejanja po tem členu ali pa je to zgolj spremljajoče in ne osrednje kaznivo dejanje.

Od tod naprej sledi samo še logični paradoks, po svoje pričakovan in ki sem ga že citiral. Ugotovitev Urada, ki je nato v svoji izjavi celo zanikal, da bi po naši zakonodaji poznali kaznivo dejanje sovražnega govora:

»Veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora. Kot kaznivo je v 297. členu kazenskega zakonika določeno zgolj javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Posplošena razprava o pregonu sovražnega govora zato ni na mestu, ker se pojem sovražnega govora v pomembni meri nanaša na pojave, ki niso kazniva dejanja in kot taki ne sodijo v pristojnost državnih tožilstev.«

Logična posledica tega je, da se sovražnega govora pri nas skoraj ne preganja. Kot smo lahko prebrali v Mladini v odličnem članku lanskega julija, so npr. v Avstriji začeli zakon striktno uporabljati in preganjati kazniva spodbujanja sovraštva v zadnjem času, kot odziv na porast neonacizma in podobnih skrajnih ideologij. Posledica: v tej državi je bilo v zadnjih treh letih zaradi sovražnega govora obsojenih 394 ljudi, v Sloveniji pa trije. Malo verjetno je, da se sovražni govor pri nas krepi povsem neprimerljivo z Avstrijo ali Nemčijo.

Kakšne so bile reakcije na »šus v glavo«?

Posebno Šiškovega poziva k šusu v glavo je seveda, da je bila misel izrečena v hramu demokracije, da jo je izrekel izvoljeni predstavnik ljudstva in celo, da je na seji odbora sedela, kot rečeno, generalna direktorica slovenske policije. Za razliko od Erlahovega tvita bi ji morali pripisati bistveno večjo težo. Nekaj reakcij nanjo sem že navedel.

Naj omenim še dve: varuh človekovih pravic Peter Svetina se je zatekel v abstraktno in benigno apeliranje k strpnosti, k temu, da »sovražna in nestrpna retorika posega v samo bit človekovih pravic« in dejanje obsodil. Namesto da bi napovedal ukrepe in podal kazensko prijavo. Predsednik državnega zbora Dejan Židan je glede izjave zapisal, da ostro zavrača vsakršno pozivanje poslancev in državljanov k nasilju. Po njegovem moramo družbena vprašanja reševati na strpen in spoštljiv način do vseh.

Lepo, da dejanje poslanca obsojamo, ampak to je izrazito premalo. Vidimo tudi, kot že velikokrat, da vrh slovenske politike ni reagiral, sploh ne predsednik vlade ali predsednik republike.

siol šiško šus v glavo

Članek na strani Siola: bil je premalo konkreten.

Stranke v parlamentu kot manjši uspeh tožilcev

Če se jutri pojavi nekdo, ki bi tožilcem poslal šus v glavo, bodo naslovljeni očitno anemično obsedeli. Če se bo v parlamentu pojavil poslanec, ki bo menil, da moramo pobiti Jude, odpreti Auschwitz in malo počistiti dimnike, zapliniti Rome, beguncem ponuditi podganji strup ali pedre natakniti na kole, je lahko povsem miren, saj ni kršil javnega reda in miru. Tudi če bo isto predlagal za slovensko vlado, se ne bo zgodilo nič – in mnogi mu bodo glede ideje prikimali.

Sklep je neizbežen: v sodni in tožilski praksi Republike Slovenije sovražni govor skoraj ni pregonljivo dejanje. To niti ne more biti, ker ga tožilstvo ne obravnava kot kaznivo dejanje. Celo izjemno maloštevilne dosedanje obsodbe so bile, ker niso izpolnjevale naštetih pogojev, krivične in nezakonite.

Naj zaključim s provokativno tezo: ker sem povsem prepričan, da bi morali 297. člen nemudoma spremeniti in ker poglavitno težavo glede nepregona sovražnega govora vidim v tožilstvu, je po moje nepričakovana ponovna uvrstitev stranke SNS v parlament v manjši meri tudi njihov uspeh.

Več:

Sekretar kot žrtev: od ksenofobije in sovražnega govora so ostali »ostri tviti«

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Skoraj 2000 razlogov za molk

Prašičje glave in invencija obsodbe nestrpnosti

Katera stališča o beguncih ne pridejo v medije

Požig džamije v imenu Svetega duha

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Miro Cerar je butl

Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom

Je postal predsednik parlamenta in samozavestni predsednik stranke Socialnih demokratov po novem nekakšen ultranacionalist?

Kako sicer drugače dešifrirati njegovo smelo stališče, da slovenski narod ogrožata nič manj kot globalizacija in internacionalizacija, za nameček pa še branje »tujih knjig«, torej najbrž knjig v tujem jeziku?

Stati inu obstati kot narod

Dvojni predsednik je oboje izrekel na XVIII. vseslovenskem srečanju v državnem zboru, posvečenem problematiki izseljevanja mladih iz Slovenije in njihovemu vračanju v matično domovino. Povedano povzemam po MMC RTV Slovenija in STA:

Predsednik DZ-ja Dejan Židan je dejal, da naroda ne definira genetski zapis, ampak predvsem »spomin, jezik, kultura in zavedanje, da smo del skupnosti. Po njegovem mnenju nas zdaj ogrožata globalizacija in internacionalizacija, »vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, je dodal.

Židanova diagnostika grožnje slovenstvu, izrečena v sumljivi slovenščini, je nekako stopnjevita: kakor da ni že po sebi groteskno s tem nakazano blutundbodensko dojemanje našosti »slovenske biti« skozi odrekanje inherentnemu tujstvu internacionalizacije in, bog pomagaj, globalizacije, za nameček je sporočilo nastalo ob apeliranju na mlade, da se iz te mizerne in nepotrebne internacionalne arene vendar končno povrnejo v svojo očetnjavo.

Židan večer obstoj

Agencijska vest STA v objavi Večera: ko se nič ne zgodi navzlic dramatičnemu nesmislu v naslovu

Klena domača špraha

Konkretizacija opisane grožnje skozi navajanje smrtonosnosti prebiranja »tujih knjig« namesto slovenskih ali rabo neslovenskega žlobudranja namesto klene domače šprahe še dodatno začini prepričanje predsednika parlamenta, ki očitno apelira k temu, da bi nas pred propadom rešilo, če bi govorili in brali le slovensko.

In kakor da to še ni dovolj nacionalistično zaplankano, sledi dramatični apel: ker beremo tuje knjige in v pogovoru (s tujci?) ne uporabljamo pristne slovenske besede, nehote ogrožamo lasten narod. Še huje, nekateri poliglotsko uporabljajoo več jezikov in berejo mednarodno časopisje. Kaj je to drugega, če ne neposredna veleizdaja? Ali pa morda tudi namig, da se nam obeta pospešena in obsežna politična podpora produkciji prevodov tujejezične literature?

Mentalni lapsus

Resnično bi težko sprejeli možnost, da je Židan zagrešil takšen ali drugačen jezikovni lapsus ali bil narobe razumljen. Poanta povedanega se ne spremeni skozi noben kontekst, zatorej je lapsus lahko kvečjemu mentalni. Sam si ga razlagam kot posledico njegovega pomanjkanja standardne družboslovne in humanistične izobrazbe, k čemur bi najbrž moral prišteti še ušiv talent za politično izražanje.

In če ne gre za nič od tega, niti za lapsus, ne neznanje ali nerodno politično retoriko, nam ostane samo še ena razlaga: da naš državni zbor vodi arbitrarni ultranacionalist, ki občasno obžaluje prebiranje knjig, ki niso v slovenščini, in globalno sporazumevanje v tujih jezikih. Če je s takim izhodiščem dokončno prepričal kakšnega izobraženca, da bo nemudoma prenehal ogrožati slovenski narod in se vrnil domov, nismo izvedeli.

Incidentalnost dvojnega magisterija

Ko smo že pri njegovi izobrazbi: v prispevku z naslovom Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje? sem podrobneje opisal, na kakšen način so se v uradnih parlamentarnih dokumentih in uradnih straneh vlade svoj čas pojavljale navedbe dvojnega magisterija, ki si ju menda lasti predsednik parlamenta. In tudi, kako je njegov magisterij iz ekonomije potem čudežno izginil iz zapisov. V kakšni meri je navedba bila stvar lažnega predstavljanja ali res nenavadne nerodnosti pri obveščanju javnosti, se novinarjem nikoli ni ljubilo raziskati.

Zato, ampak res ne zgolj zaradi tega, me ni prav nič presenetilo, ko se tudi pri novem Židanovem »lapsusu« mediji pogledali proč in zmogli le agencijsko reciklažo povedanega. Kakor da bi jih bilo sram namesto njega. V tekstu Ta čuden incident Pahorjevih psov čuvajev sem že podrobno definiral omenjeni fenomen, incident, ki se pogosto dogaja novinarjem, recimo v primeru stranke SD. Sploh pa pri Pahorju. Za kaj gre? Da medijski psi čuvaji pri nas velikokrat očitno obstajajo za to, da ne lajajo, ne da lajajo, česar smo se posredno naučili Doylove novele. Da je včasih tudi odsotnost dogodka (molk psa) pozitivni dogodek.

Imenujmo to za Sherlockov sindrom slovenskega in najbrž ne samo našega novinarstva: čudni »incidenti« nelajajočih psov so natankoma simptom tega, na kar nas želi usmeriti Holmes: pes je osebo, ki je vstopila v hišo, poznal. Zato ni zalajal. To je bil ta čuden incident, čuden dogodek. Ko bi vanjo vstopal Janša ali kakšen podoben politik, bi veselo renčali. Ko prepoznajo znano osebo, morda gospodarja, so tiho.

»Torra je bil tu«: katalonsko nelagodje v predsednikovem komunikeju

Kako vemo, da so stvari pri Borutu Pahorju resne? Takrat, seveda, ko ga na njegovem instagramu, ki po njegovi lastni analizi izžareva njegov »značaj«, mineta smeh in volja do (samo)norčevanja. Lep zgled je zadnja objava: »Torra je bil tu«.

Kdo je ta, vsega običajnega duhovičenja in vedrega razpoloženja oskubljen Torra, ki si ne zasluži dostojnega naslavljanja vsaj z »gospod« v trenutku, ko je predsedniku republike povsem zmanjkalo humorja in običajno bogatega materiala za flirt z ljudstvom?

Pahor Torra

Resni Pahor, neresno nenaslavljanje na instagramu

Avtistično nelagodje

Kot vemo, je predsednik katalonske vlade prišel v Slovenijo na pobudo evropskega poslanca Iva Vajgla, sprejel ga je tudi nekdanji predsednik republike Milan Kučan in Društvo slovenskih pisateljev. Glede ostalega je sledila drama. Kot je poročal Večer, si Torre vrh slovenske države najprej kakšen teden ni upal sprejeti, kar je Vajgl komentiral z zanimivo tezo o avtizmu:

Bojazen slovenskih politikov je popolnoma nerazumljiva in je samo simptom splošnega odnosa Slovenije kot avtistične države, ki zna iti samo tja, kamor nas nekdo vodi, sami pa nimamo avtonomnih stališč… Da prihaja na obisk predsednik velike evropske dežele, ki ima devet milijonov prebivalcev, z močno gospodarsko in kulturno tradicijo, in ga noben najvišji predstavnik slovenske države niti zasebno niti neuradno noče sprejeti, je škandal, zaradi česar je mene sram.

Potem je, najbrž po dolgih prepričevanjih, prišlo do manjše otoplitve, zato se je Torra do predsednika Pahorja in na kratko kavo k predsedniku parlamenta Dejanu Židanu odpravil z velikim nelagodjem. Ne svojim, temveč tistih, ki so ga po oklevanju vendarle sprejeli na »neformalni sprejem« in z njim ravnali kot z vročim kostanjem iz žerjavice, ki ga nihče ne želi vzeti v roke.

Slovenska srca in ohlajeni predsednik

Vedno ni bilo tako. Še lani je v času referenduma o neodvisnosti Pahor navdušeno vzklikal, da »danes zelo, zelo veliko slovenskih src bije za katalonski narod«. Ampak v letu dni je postal bistveno bolj hladen. Omenjeno zadržanost izžareva že komunike za javnost:

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes dopoldne, 6. decembra 2018, sprejel na neuraden pogovor katalonskega predsednika Quima Torra.

Predsednik Pahor se je za neuraden pogovor s predsednikom katalonske vlade, ki se mudi na zasebnem obisku v Sloveniji, odločil po tem, ko ga je katalonski predsednik v začetku tega tedna, osebno pisno zaprosil za neuraden sprejem in po njunem telefonskem pogovoru.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik katalonske vlade sta v pogovoru na štiri oči spregovorila o tradicionalno dobrem sodelovanju med Slovenijo in Katalonijo.

Predsednik Pahor sicer glede prizadevanj za večjo samostojnost Katalonije poudarja, da je to stvar katalonskega ljudstva in Kraljevine Španije, v kar se uradna Ljubljana ne vmešava.

Pahor je bil tu

Besedilo sem objavil v celoti in na način, kot nastopa na uradni strani predsednika republike. Če odmislimo simptomalno repetitivnost začetka vseh štirih kratkih stavkov, ki vsi po vrsti z njo ne manifestirajo le hudega slogovnega zdrsa, temveč kažejo na (nezavedno) željo po afirmaciji »predsedniške« pozicije izjavljalca, vsak med njimi vsebuje omenjeno potezo distanciranja.

Prvi stavek z opisom uvede dogodek, sam sprejem, njegovo bistvo pa je najbrž v  poudarku, da je šlo za neuraden, ne uraden sprejem. Drugi, za vsak slučaj, čeprav je to storil ravnokar, že v čistem začetku znova ponovi sintagmo »neuraden pogovor«, njegov cilj pa je precizno pojasniti razloge za odločitev sprejema predsednika katalonske vlade, kjer je znova, še tretjič, navedena neuradnost. No, katalonski mediji so napisali drugače, da je Torra na uradnem obisku v Sloveniji (»President Quim Torra is on an official trip in Slovenia«; »Torra announced from Slovenia, where he is on an official visit«), nikakor ne zasebnem.

Tretja poved podaja kratek povzetek vsebine srečanja, ki je v resnici povzetek nevsebine, kajti nadvse pomenljiva je že zguljena politična fraza o dobrem sodelovanju med Katalonijo in Slovenijo. Če želiš povedati nič ali ne želiš povedati česa, najbrž uporabiš prav to univerzalno, nekaj besed dolgo prazno floskulo.

Četrta in zadnja poved pa vsebuje tuš z najbolj hladno vodo: od lanskih src, ki bijejo za katalonski narod, na koncu ni ostalo prav nič – Pahor seveda ni povedal, da on ali Slovenija podpirata prizadevanja za samostojnost Katalonije, ampak je hladnokrvno navrgel, da naša država s tem nima nič, da je to zadeva internega odnosa med katalonskim narodom in Kraljevino Španijo. Če je lani vsaj v eni minorni izjavi koketiral z domačim ljudstvom in apeliral na spomin slovenske poti v neodvisnost, bi ga lahko kdo malce spomnil, kako bi se počutili Slovenci leta 1991, če bi tam nekje v Evropi sedel kakšen predsednik, imitiral našega in se skliceval na interne odnose med Slovenijo in Jugoslavijo. Vmes pa mimogrede tvitnil, če bi to takrat bilo mogoče in če bi ga že po dolgem prepričevanju sprejel: »Pahor je bil tu.« Toliko o trdosrčni hipokriziji predsednika.

In potem o dialogu

Na podobnem izpitu iz načelnosti je padel tudi predsednik parlamenta. Na uradni strani Državnega zbora so s podobno sramežljivostjo in strahom objavili dva nadvse kratka stavka, kakor da bi se sramovali, na svojem tviterju pa je Dejan Židan potem čivknil, da sta se s Torro »pogovarjala tudi o pomenu dialoga«. Res impresivno kot izbrana topika že po sebi, sploh če pomislimo, kako je bilo treba slovenski državni vrh dlje časa prepričevati, da si predsednik katalonske vlade takšen dialog zasluži. Je pa Židan opazil vsaj delegacijo tega za Pahorja menda docela zasebnega obiska.

In kako so ob vsem odreagirali mediji? Tudi avtistično, po slovensko. Nimajo svojega stališča.

Torra Židan tvit

Torra dovolj dober za tvit: Židan se rad pogovarja o dialogu

Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje?

Ima novopečeni predsednik Državnega zbora, sicer doktor veterine, res še en magisterij? Zakaj se je v dopisu iz hrama demokracije znašel podatek, da je Dejan Židan tudi magister poslovodenja in organizacije, o čemer pa, kot kaže, ni mogoče izslediti dokazil? Razkritje se je 30. avgusta pojavilo v Janševih politično-diskreditacijskih medijih, kjer svoje članke sicer dobesedno reciklirajo med sabo in so, ravno zaradi tega razloga, v en glas lahko ugotovili in zapisali naslednje: da je Židan lažnivec.

Čarobnost diskreditacije: »Mojster za reprodukcijo plemenskih svinj«

Članek z naslovom »Socialni demokrati osemenjevalca svinj prodajali kot magistra poslovodenja in organizacije« o domnevno manjkajočem magisteriju ni požel prav nobene pozornosti množičnih medijev pri nas. Šel je gladko mimo in v pozabo. Kaj točno so pri Janševih zapisali? Zapičili so se v dokument z naslovom »Predlog za izvolitev predsednika državnega zbora RS«, objavljen na strani Državnega zbora, v katerem piše, da je Židan magistriral na mariborski fakulteti:

Skupina poslank in poslancev je v uradno proceduro za predsednika državnega zbora vložila dokument, v katerem so mag. Dejana Židana razglasili za magistra poslovodenja in organizacije na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. V resnici je mojster za reprodukcijo plemenskih svinj.

Dejan Židan je postal predsednik državnega zbora z lažjo, razkriva dokument, objavljen na parlamentarni spletni strani. 23. avgusta so poslanci koalicijskih strank LMŠ, SMC, DeSUS, SAB, Levice in prvopodpisani poslanci SD, na čelu katerih je podpis Matjaža Hana, v parlament vložili predlog za izvolitev predsednika državnega zbora. Kot lahko preberete v dokumentu, so v obrazložitev zapisali: “… leta 1999 pa je to (izobrazbo, op. p.) mag. Židan nadgradil z znanstvenim magisterijem poslovodenja in organiziranja na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.”

Predlog podpisuje prvopodpisani Matjaž Han in skupina poslank in poslancev, med katerimi je na drugem mestu s podpisom udeležen sam Dejan Židan! Torej ga je moral, če ni ravnal malomarno, prebrati in se že na prvi strani zaleteti v podatek, ki je videti sporen, a nanj ni imel pripomb. No, bodimo prizanesljivi, se zgodi, ljudje nonšalantno podpisujejo marsikaj in spregledajo tudi kakšno netočnost o sebi.

predlog za izvolitev v naziv Židan dz

Dokument, dostopen na spletnih straneh Državnega zbora: Židan je magister poslovodenja in organiziranja

Kako so prišli do trditve, da je Židan lažnivec?

Metoda preiskave je bila v Janševih politično-medijskih delavnicah silno preprosta, pogledali so v bibliografski sistem Cobiss, v njem pa omenjenega magisterija niso našli. Ob seznamu za leto 1999, ugotavljajo, je zaveden le nek drug, a je iz veterine, z naslovom »Spremljanje reprodukcije plemenskih svinj za oceno zdravstvenega stanja reje«. Iz tega so potem sklepali: Židan laže, da ima tudi ekonomski magisterij, s katerim je nadgradil diplomo, dejansko ima le veterinarskega. Je takšen očitek na mestu ali morda pričakovano prehiter?

Židan magisterij veterine

Cobissov zapis o Židanovem magisteriju o reprodukciji plemenskih svinj

Kaj bi Židana razbremenilo obtožb?

Obstajata dva možnosti, da pojasnimo enigmatično stanje v prid obtoženemu laganja glede magisterija.

(1) Neomemba v sistemu Cobiss še ne dokazuje, da nekdo študija ni tudi dokončal. Povsem možno bi bilo, da takšen magisterij ima – dokazila so očitno na voljo na fakulteti, ustrezne izkaze pa ima najbrž tudi Židan sam. A to bi pomenilo, če verjamemo dikciji iz dokumenta in obenem zapisu v Cobissu, da je leta 1999 pridobil dva znanstvena magisterija. Vendar Židan tega ni storil: na zapise sploh ni javno reagiral. Niti tega ni storila njegova stranka. No, tudi odsotnost reakcije še ne dokazuje ničesar.

(2) V citiranem dokumentu je prišlo do neljube napake. Tisti, ki ga je sestavljal, morda Han, je po čisti in sicer težko doumljivi pomoti v obrazložitev dodal še izobrazbo, ki je Židan nima. Se dogaja tudi v najboljših družinah – čeprav se v hramu demokracije, sicer ekskluzivnem družinskem krožku, ne bi smelo. Se dogaja tudi, ko gre za novega predsednika te ustanove in za njegovega tesnega strankarskega sodelavca, ki je prvopodpisani pod omenjeni dokument in ga zanesljivo zelo dobro pozna. Malce čudno, ampak verjetno se. Vendar so tudi v tem primeru vsi ostali nemi: razkritja o laganju ni komentiral Han in tudi ne strokovne službe parlamenta.

Kaj bi Židana obremenilo obtožb?

Na drugi strani obstaja več možnosti, ki bi predsednika obremenile – in to ne zgolj kot lažnivca, kar je po sebi premalo natančna opredelitev, ampak tudi kot nekoga, ki se je lažno predstavljal z nazivom, a ga nikoli ni dosegel. Naj takoj povem, da neposrednega dokaza (zaenkrat) ni.

(1) Tole ni trditev, je hipotetično: Židan je iz nekega razloga v nekaterih od svojih poprejšnjih biografskih skic namerno ponudil lažen podatek o svoji izobrazbi, ki ga je nato predlagatelj Han našel in citiral, na desetine drugih poslancev in poslank nastajajoče koalicije pa nič hudega sluteč podpisalo, vključno z Levico. Kako in kje ga je Židan lansiral, zaenkrat ne vemo. S tem je v preteklosti res zavajal in lagal, kar se je zdaj z izvolitvijo preneslo v parlament, ki ga bo vodil, in širšo javnost. Situacija je bolj nerodna, kot bi kdo utegnil pomisliti. Slovenski mediji so v preteklosti že trdili, da si je novi predsednik parlamenta pridobil omenjeni naziv. Slovenska tiskovna agencija, avtorja sta Jernej Šmajdek in Mojca Zorko, je to navedla ob njegovem imenovanju v zapisu z naslovom »Dejan Židan – Z vrha kmetijskega resorja na čelo hrama demokracije (biografija)«. Ni bila edina. V njem sta zapisala:

Študij je zaključil na veterinarski fakulteti v Ljubljani in pridobil naziv doktor veterinarske medicine. Ima tudi znanstveni magisterij in naziv magister poslovodenja in organiziranja, ki ga je pridobil na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.

Židan STA magister citat

Izsek iz citiranega prispevka STA

Čeprav na prvo žogo ta navedba prvenstveno ni obremenjujoča zanj, pa je v primeru, če ni točna, spet ni demantiral – članek nosi datum 23. avgust, vendar je nespremenjen in brez popravka tudi na dan 3. september. Človek na tako pomembni funkciji bi verjetno to lahko storil ali moral storiti. Strogo vzeto torej nimamo neposrednega dokaza, da bi Židan lagal ali se lažno predstavljal – in naloga medijev bi bila, da v takšni situaciji to preverijo.

(2)  Spet bi bilo možno, da novinarski zapisi temeljijo na dokumentu predloga za izvolitev, ki je pač napačen. Kar je malce bolj zoprno za Židana, je naslednja situacija na uradni strani vlade Republike Slovenije. Sistem Wayback Machine nam za povezavo (na tem naslovu) pokaže, da je tam najmanj od 23. novembra 2014 minister za kmetijstvo predstavljen takole:

Dejan Židan

rojen 16. 10. 1967

dr. veterinarske medicine, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani
mag. poslovodenja in organiziranja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru

Omenjeni zapis zabeleži enako stanje tudi na dan 11. junij 2017. Najmanj v tem obdobju dveh let in pol je torej Židan na tej strani predstavljen kot minister z magisterijem iz ekonomije. Vendar ker sistem ne beleži čisto vseh sprememb, to niso merodajni datumi nastopa omenjenega zapisa – ta se je zelo verjetno pojavil takoj po imenovanju vlade leta 2014, torej 17. septembra 2014.

Presenečenje šele pride. Situacija se je spremenila – če omenjeno povezavo odpremo danes, 3. septembra 2018, bomo na njej zasledili takšno spremembo:

Dejan Židan

rojen 16. 10. 1967

dr. veterinarske medicine, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani,

magister veterinarskih znanosti, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Židan je bil torej prekvalificiran iz »mag. poslovodenja in organiziranja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru« v »magister veterinarskih znanosti, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani«. Kdaj je prišlo do spremembe? Tega nam Wayback Machine in Google Cache Viewer ne pokažeta, vendar se je to morda zgodilo nedavno in morda po objavi članka v Janševih političnih medijih, torej 30. avgusta letos – na ta dan je sprememba že nastopila, saj sem si jo shranil v obliki zajema slike.

V dokaz prilagam spodnje zajeme posnetka zaslona.

Židan vlada.si 23 11 14

Wayback Machine: zapis na strani vlada.si z dne 13.11.2014

Židan vlada.si junij 2017

Wayback Machine: zapis na strani vlada.si z dne 11.7.2017

Židan vlada.si sprememba v veterinarja

Spletna stran vlada.si dne 30. avgusta 2018 in vse do danes

Kaj lahko iz tega sklepamo?

Sprememba izobrazbenega profila na uradni strani vlade Republike Slovenije nam daje slutiti, da navedeni podatek o magisteriju iz ekonomije morda ni točen. Le zakaj bi ga sicer nekdo brisal? Vendar še ne dokazuje, da se je Židan osebno lažno predstavljal in bi lahko obveljal kateri od prej navedenih scenarijev, ki ga v tej domnevi razbremenjujejo.

Na žalost ne moremo vedeti, kateri je pravi, ker tega nihče ni raziskal in najbrž tudi ne bo. Zakaj ne? Vprašanje je zavito v naslednjo dilemo: morda zato, ker političnih trobil prvaka SDS povsem upravičeno nihče ne jemlje resno, žal tudi takrat, ko je v njih objavljen celo kakšen gram resnice, ali pa iz refleksa prijaznosti, ki jo Židanova stranka velikokrat pleni s strani medijev? In še: je to morda lahko iz obeh razlogov, če bi že upoštevali, da se ni moglo zgoditi iz tretjega, splošne lenobe in apatije urednikov ali novinarjev, ker je menda z našo medijsko srenjo čisto vse v najlepšem (povprečnem) redu?

V vsakem primeru je trojni niz objav (uradna spletna stran vlade, množični mediji, dokument »Predlog za izvolitev predsednika Državnega zbora RS«) precej nerodna okoliščina, četudi bi bilo možno, da vsi nizi koreninijo v enem, ki so ga drugi povzemali, pri začetnem zapisu pa je prišlo, če naj verjamemo, da nekakšne »tehnične napake«. Da minister za kmetijstvo nikoli ni protestiral ob taki navedbi in v skoraj štirih letih on in njegovi zaposleni niso opazili napačnega podatka na strani vlade, se zdi na meji bizarnega.

Nekdo, ki ima dostop do medijskih arhivov in drugih virov, bi lahko raziskal, ali se je v preteklosti Židan morda še kje nehote predstavljal kot magister ekonomije. Mojega zgornjega utrujajočega ugibanja pa ne bi bilo, če bi omenjeno dilemo slovenski mediji vzeli resno in se naslovili na predsednika državnega zbora s preprosto poizvedbo: »Imate magisterij iz ekonomije in zakaj je na uradni strani vlade štiri leta pisalo, da ga imate?« No, pričakovati kaj takega od naših novinarjev bi bilo že hudo pretiravanje.

Spreminjanje tekstov v kabinetu predsednika republike

Opisani zaplet me je spomnil na podobnega lanskega – žal je ostal, z eno majhno izjemo, intriganten le meni. Kot pasionirani opazovalec populističnih trikov predsednika republike in njihovega vpliva na čredno obnašanje Slovencev sem ugotovil, da so na njegovi spletni strani tudi spreminjali tekste – za nazaj.

Kontekst je bila izjava, ki sem jo večkrat kritiziral in o njej izčrpno pisal: da Borut Pahor ne želi biti moralna avtoriteta. Mislim, da sem kot prvi opozoril na dejstvo, kako je v preteklosti zatrjeval nekaj temu povsem nasprotnega – da to predsednik mora biti, recimo: »Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.«. Še več, v kampanji leta 2012 je svojega protikandidata sesuval ravno z navedenim očitkom: da pri njem pogreša takšno moralno dimenzijo delovanja.

Pahorjeva že skoraj obsesivna drža upora proti lastni moralnosti se je na koncu prelevila v ekscentrično dejanje spreminjanja dokumentov na njegovi spletni strani – tistih stavkov, ki bi ga lahko obremenili, da je predsednik po lastnem poprejšnjem prepričanju vendarle moralna avtoriteta, on pa po novem meni, da to ravno ne želi biti. Razkritje o spreminjanju spletnih omemb za nazaj sem opisal v zapisu z naslovom Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto.

Doslej še nisem komentiral edine medijske zaznave tega sicer po usodnosti in teži ne ravno posebej epohalnega razkritja. Do nje je prišlo v sobotnem Delu dne 6. oktobra 2017, v času predsedniške kampanje torej in pred volitvami, kjer je v drugem krogu, na svojo osuplost, le za las premagal Marjana Šarca. Novinar je predsednika vprašal naslednje:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Pahor se je neposrednemu odgovoru na veliko izognil, ne zgolj z argumentacijskimi triki, ter mimogrede omenil, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da bodisi ne bere moje nepomembne strani ali svoje lastne strani. Glede prve: nikoli nisem mislil, da jo. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten in se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave za nazaj.

Zlahka si predstavljam, da bi se zgodba, če bi se sploh kakšen novinar odločil to raziskati, ponovila tudi pri Židanu, sicer velikem podporniku Pahorja: tega se pač ne bere. Če pa je že res kje pisalo, da je on magister ekonomije, četudi na uradni strani vlade, v medijih ali v predlogu za izvolitev predsednika državnega zbora, ki ga je sopodpisal, s tem nima nič. Prišlo je do tehnične napake.

Več:

Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije

Huda zima za kulturo

Herbicidna medijska pomirjujočost

Huda zima za kulturo

V dveh intervjujih, ki sem jih že analiziral glede druge poante, je Dejan Židan kot predsednik stranke od Andreji Katič moral ob še sveži izvolitvi na funkcijo predsednika državnega zbora komentirati še enega kandidata za ministra iz svoje strankarske kvote. Namreč minister za kulturo bi po njegovem prepričanju lahko postal Dejan Prešiček, direktor ljubljanskega konservatorija za balet in glasbo.

Proti temu predlogu so protestirali nekateri člani SD, najbolj famozno Mitja Rotovnik v svojem pismu, ki ga je povzel tudi MMC RTV Slovenija, v katerem omenja strankarske štrene pisateljev in njihove ambicije:

Nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je v pismu generalnemu tajniku stranke Dejanu Levaniču in nekaterim drugim zapisal, da “kultura danes potrebuje ali močno politično osebnost, ali izjemnega strokovnjaka, ali prepoznanega menedžerja, skratka človeka, ki bo v vladi imel besedo, moč in avtoriteto”. Ob tem pa ugotavlja, da “absolutno ničesar od tega Prešiček nima. Kultura bo spet slepo črevo in stranki se bo med intelektualci pisalo zelo slabo. Tega pa ne smemo dopustiti, če hočemo stranki dobro.”

Ob tem je Rotovnik, ki je bil sicer v preteklosti tudi sam že večkrat v igri za ministra, dejal, da se čudi, da je kandidaturo Prešička podprl Mitja Čander in da “spet mešajo štrene pisatelji”. Tudi Čander naj bi bil med imeni, o katerih je stranka razmišljala, Rotovnik pa bi na mestu ministra za kulturo najraje videl scenarista in režiserja Mirana Zupaniča, nekdanjega predsednika programskega sveta RTV SLO.

No, na POP TV in Odmevih je Židan navedel zanimiv razlog, zakaj je Prešiček odličen kandidat: obakrat se je skliceval na svoj nedavni obisk ptujskega festivala Dnevi poezije in vina, na katerem je menda srečal celo vrsto kulturnikov, ki so bili nad izbiro kandidata navdušeni.

Kdor vsaj malo pozna zgodovino in strukturo festivala ter kateri organizatorji stojijo za njim, se je ob tem moral nasmehniti – tisti, ki jih je srečal, so vendar v navezi s stranko pred tem sami predlagali Prešička!

Židan 24ur darja zgonc

Židan in Darja Zgonc v oddaji 24ur zvečer včeraj: tudi na Ptuju pravijo, da bo huda zima

Židanova evidenca za to, zakaj podpreti kandidata za ministra, se na koncu izkaže za krožno, za analogno zmoti petitio principii: mi v SD pravimo, da se splača Prešička podpreti zato, ker smo ugotovili, da mi pravimo, da ga je treba podpreti. Oziroma: tisti, ki so ministra predlagali in sem jim srečal na Ptuju, celo pravijo, da ga je treba podpreti. Torej ga je treba podpreti.

Argumentacijska izpeljava spominja na razvpiti vic o indijanski zimi. Indijanci so šli vprašat vrača: »Kakšna zima bo letos?« Vrač jim je nato v škripcih odgovoril: »Huda zima bo, pojdite sekat drva.« Ti so res odšli in cel mesec sekali drva. Potem so se vrnili in spet vprašali vrača: »Ali bo dovolj drv?« Vrač jim ne nejevoljno dejal: »Še en mesec sekajte drva, huda zima bo!« In res, Indijanci so šli in še en mesec sekali drva.

Nato se je vrač rahlo prestrašil, da sploh ne bo take zime, kot jo je napovedal in da sekajo zaman, zato je poklical na meteorološki zavod in vprašal, kakšna bo. Odgovorili so mu: »Veste, huda zima bo, zelo huda! Indijanci že dva meseca drva sekajo!«

No, na ptujskem festivalu ob kozarcu vina in branju pesmi izveste nekaj podobnega o hudi zimi. V nacionalkinih Odmevih in na POP TV tudi.

Več:

Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije