Pristati ali ne pristati na oprostitev Rupnika, to je zdaj vprašanje

V stranki Socialnih demokratov so ob razveljavitvi obsodbe Leonu Rupniku iz leta 1946 in njeni vrnitvi v ponovno sojenje na Okrožno sodišče v Ljubljani odločitev sprejeli z nejevero.

V svoji izjavi 9. januarja letos so spomnili na svojo dosedanjo zgodovinsko spravniško držo v stranki in dodali, da smo priča vse bolj agresivnim poizkusom revizionizma, revanšizma »in potvarjanja zgodovinskih dejstev, tako da smo tudi danes namesto z resnico in spravo vse prevečkrat soočeni z lažnivo interpretacijo slovenske zgodovine z rehabilitacijo kolaboracije in fašizma«.

Zanimalo me je, na kakšen način so v izjavi natančneje formulirali svoj odnos do sodbe Vrhovnega sodišča in kaj so pri tem pripravljeni storiti, ker jo, ker so se pač odzvali nanjo, štejejo za (posredni) poskus potvarjanja zgodovinskih dejstev. V ta namen sem njihovo izjavo primerjal z nedavnim stališčem ministrstva za pravosodje, ki ga obvladuje stranka SD in vodi njihova podpredsednica Andreja Katič; objavljeno je bilo 24. januarja.

sd rupnik izjava

Stališče stranke SD do razveljavitve obsodbe

Ne bodo pristali

Najbolj indikativno za presojo stališča Židanove stranke najdemo v stavku, ki svojo kritičnost formulira skozi obljubo »nepristajanja«:

»Socialni demokrati ne bomo nikoli pristali na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni.«

Kaj pomeni reči in k čemu se obvezuje tisti, ki pravi, da na nekaj ne bo pristal? In kaj sledi iz takšne trditve v čisto praktičnem smislu? Nepristajanje lahko razumemo bodisi kot prazno retorično bravuro ali pa kot napoved pravnih ali sodno relevantnih dejanj, skozi katere bo sodba o Rupniku postala relativizirana. Ker o drugem ne najdemo nobene obljube ali napovedi s strani stranke, ostane bolj le prva možnost.

Že na tej točki se v SD še dodatno zapletejo. Namreč »nepristajanje« na oprostitev so že v isti izjavi združili s prazno in pričakovano frazo o spoštovanju odločitev sodišča: »Četudi nas ta odločitev preseneča, jo kot vsako odločitev sodišča kot neodvisne veje oblasti spoštujemo.«

Najbrž je zadrega realna, splošno razširjena in ni vezana le na ta kontekst: marsikdaj se ne strinjamo s sodišči, a nimamo druge izbire kot sprejeti njihove odločitve. V kakšni meri obljubljeno »nepristajanje« nanjo ne zapoveduje česa več kot zgolj praznega nezadovoljstva?

Zgodovinska dejstva in nedopustnost oprostitve

Če določimo referenco nepristajanja, potem izjava meri na to, da sodba za njih ni nekaj, kar bi smelo spremeniti zgodovinska dejstva glede Rupnikovih dejanj. V izjavi jih tudi navajajo: general je bil vodja slovenskega domobranstva, boter prisege zvestobe slovenskih domobrancev Hitlerju, ostajal je celo med poslednjimi braniki nacizma in do zadnjega zvest zavezništvu z okupatorjem. Ob tem omenijo še izdajo lastnega naroda in kolaboracijo, za kateri ni opravičila. V stranki se torej sodbi sodišča zoperstavljajo z navajanjem zgodovinskih dejstev. Vendar njihovo stališče obljublja, kot rečeno, nekaj več, ne pristati na to, da so takšni sodelavci z okupatorjem zaradi procesnih razlogov oproščeni.

Če rezimiram: v stranki Dejana Židana v izjavi zapišejo dvoje, da namreč (a) zgodovinska dejstva govorijo proti odločitvi Vrhovnega sodišča in hkrati, da je (b) nedopustno pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov.

Podpredsednica proti predsedniku

Nekaj dni nazaj je Ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi podpredsednica stranke SD, poseglo v nekatere javne razprave in se postavilo v bran Vrhovnemu sodišču; po njihovem sodba »ne zanika zavrženosti konkretnih primerov, še manj jih rehabilitira«. Na ministrstvu so se namreč odzvali na »več pozivov k preprečitvi razvrednotenja zgodovine«.

Že res, da ustanove ne moremo povsem enačiti z ministrom, toda resor Andreje Katič je dejansko nujno komentiral (tudi) mnenje njene stranke. Trdil bom, da je začetno stališče predsednika Dejana Židana glede Rupnika drugačno od stališča podpredsednice iste stranke, kar predstavlja zelo shizofreno situacijo, v kateri je začetna pozicija zanikana.

sta rupnik ministrstvo za pravosodje izjava

STA o stališču ministrstva do sodbe: ne gre za rehabilitacijo

Dve vrsti dejstev

Po tistem, ko na Katičevem resorju presenetljivo priznavajo, da odločitve sodišče ne zadevajo le pravnih vprašanj in razvoja sodne prakse, ampak »imajo tudi določen simbolen pomen za zgodovinsko-politično obravnavanje dogodkov med in po drugi svetovni vojni«, kar pa lahko pomeni le, da jih ne moremo povsem ločiti med sabo, pledirajo k »razmejitvi« pravnih vprašanj spoštovanja pravil kazenskega postopka na eni strani in »siceršnjemu zgodovinskemu pogledu na dejanja posameznikov v tistem obdobju«. Sklep je potem tale:

»Kolaboracija je namreč zgodovinsko dokumentirano in izkazano dejstvo, reševanje zahtev za varstvo zakonitosti, ne glede na vsebino končne odločitve v konkretnih primerih, pa ne zanika njene zavrženosti, še manj pa jo rehabilitira,« so poudarili.

Povedano preprosto in z nekaj poenostavitve, na ministrstvu ostro ločujejo med sodnimi ali pravnimi dejstvi (ali postopki) na eni strani in zgodovinskimi na drugi.

Od nepristajanja do pristanka

Stališče resorja Andreje Katič je torej v obeh ključnih trditvah pomembno ali celo diametralno drugačno. Če so za Dejana Židana in stranko SD zgodovinska dejstva nekaj, kar govori proti odločitvi Vrhovnega sodišča, ministrstvo težave v tem ne vidi, kajti sodniki morajo ravnati mimo relevance zgodovinskih faktov, saj jih zanimajo le pravne okoliščine.

In če je za Židanove nedopustno pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov, iz istega razloga pri Katičevih spet ne vidijo težave, saj sodbo sodišča obravnavajo izolirano od zunanjih zgodovinskih okoliščin in je ne dojemajo kot rehabilitacijo generala. Eni so vehementno proti pristajanju na oprostitev zaradi procesnih razlogov, drugi so energično za drugačno, izolirano razumevanje teh razlogov.

Od tod naprej lahko špekuliramo o naslednjem: kako bi zvenelo stališče SD, če bi ga napisala ministrica Katič in kakšno bi bilo pri ministrstvu za pravosodje, če bi ga vodil Židan? Morda se zdi, da imajo v stranki socialnih demokratov zelo resen problem in bi se morali med sabo pogovoriti, če se ne želijo smešiti. Se pa bojim, da je v slovenskih razmerah težava še bistveno večja in zadeva samo bistvo delovanja našega pravosodja.

Naj glede tega spomnim na indikativno izjavo akademika Jožeta Pirjevca: »Kaj reči ob razveljavitvi njegovega procesa, ki zgodovinskih dejstev in odgovornosti seveda ne more izničiti? Na tem procesu je sedel na zatožni klopi poleg petih Slovencev tudi SS-Obergruppenführer Erwin Rösener. Očitno je po analogiji tudi on oproščen. Edini primer v sodni praksi sodobne Evrope. Hvala Bogu, da slovenski sodniki niso pristojni tudi za Nürnberške procese. Sicer bi doživeli sramoto, da bi še Hermanna Göringa oprostili.«