Pristati ali ne pristati na oprostitev Rupnika, to je zdaj vprašanje

V stranki Socialnih demokratov so ob razveljavitvi obsodbe Leonu Rupniku iz leta 1946 in njeni vrnitvi v ponovno sojenje na Okrožno sodišče v Ljubljani odločitev sprejeli z nejevero.

V svoji izjavi 9. januarja letos so spomnili na svojo dosedanjo zgodovinsko spravniško držo v stranki in dodali, da smo priča vse bolj agresivnim poizkusom revizionizma, revanšizma »in potvarjanja zgodovinskih dejstev, tako da smo tudi danes namesto z resnico in spravo vse prevečkrat soočeni z lažnivo interpretacijo slovenske zgodovine z rehabilitacijo kolaboracije in fašizma«.

Zanimalo me je, na kakšen način so v izjavi natančneje formulirali svoj odnos do sodbe Vrhovnega sodišča in kaj so pri tem pripravljeni storiti, ker jo, ker so se pač odzvali nanjo, štejejo za (posredni) poskus potvarjanja zgodovinskih dejstev. V ta namen sem njihovo izjavo primerjal z nedavnim stališčem ministrstva za pravosodje, ki ga obvladuje stranka SD in vodi njihova podpredsednica Andreja Katič; objavljeno je bilo 24. januarja.

sd rupnik izjava

Stališče stranke SD do razveljavitve obsodbe

Ne bodo pristali

Najbolj indikativno za presojo stališča Židanove stranke najdemo v stavku, ki svojo kritičnost formulira skozi obljubo »nepristajanja«:

»Socialni demokrati ne bomo nikoli pristali na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni.«

Kaj pomeni reči in k čemu se obvezuje tisti, ki pravi, da na nekaj ne bo pristal? In kaj sledi iz takšne trditve v čisto praktičnem smislu? Nepristajanje lahko razumemo bodisi kot prazno retorično bravuro ali pa kot napoved pravnih ali sodno relevantnih dejanj, skozi katere bo sodba o Rupniku postala relativizirana. Ker o drugem ne najdemo nobene obljube ali napovedi s strani stranke, ostane bolj le prva možnost.

Že na tej točki se v SD še dodatno zapletejo. Namreč »nepristajanje« na oprostitev so že v isti izjavi združili s prazno in pričakovano frazo o spoštovanju odločitev sodišča: »Četudi nas ta odločitev preseneča, jo kot vsako odločitev sodišča kot neodvisne veje oblasti spoštujemo.«

Najbrž je zadrega realna, splošno razširjena in ni vezana le na ta kontekst: marsikdaj se ne strinjamo s sodišči, a nimamo druge izbire kot sprejeti njihove odločitve. V kakšni meri obljubljeno »nepristajanje« nanjo ne zapoveduje česa več kot zgolj praznega nezadovoljstva?

Zgodovinska dejstva in nedopustnost oprostitve

Če določimo referenco nepristajanja, potem izjava meri na to, da sodba za njih ni nekaj, kar bi smelo spremeniti zgodovinska dejstva glede Rupnikovih dejanj. V izjavi jih tudi navajajo: general je bil vodja slovenskega domobranstva, boter prisege zvestobe slovenskih domobrancev Hitlerju, ostajal je celo med poslednjimi braniki nacizma in do zadnjega zvest zavezništvu z okupatorjem. Ob tem omenijo še izdajo lastnega naroda in kolaboracijo, za kateri ni opravičila. V stranki se torej sodbi sodišča zoperstavljajo z navajanjem zgodovinskih dejstev. Vendar njihovo stališče obljublja, kot rečeno, nekaj več, ne pristati na to, da so takšni sodelavci z okupatorjem zaradi procesnih razlogov oproščeni.

Če rezimiram: v stranki Dejana Židana v izjavi zapišejo dvoje, da namreč (a) zgodovinska dejstva govorijo proti odločitvi Vrhovnega sodišča in hkrati, da je (b) nedopustno pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov.

Podpredsednica proti predsedniku

Nekaj dni nazaj je Ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi podpredsednica stranke SD, poseglo v nekatere javne razprave in se postavilo v bran Vrhovnemu sodišču; po njihovem sodba »ne zanika zavrženosti konkretnih primerov, še manj jih rehabilitira«. Na ministrstvu so se namreč odzvali na »več pozivov k preprečitvi razvrednotenja zgodovine«.

Že res, da ustanove ne moremo povsem enačiti z ministrom, toda resor Andreje Katič je dejansko nujno komentiral (tudi) mnenje njene stranke. Trdil bom, da je začetno stališče predsednika Dejana Židana glede Rupnika drugačno od stališča podpredsednice iste stranke, kar predstavlja zelo shizofreno situacijo, v kateri je začetna pozicija zanikana.

sta rupnik ministrstvo za pravosodje izjava

STA o stališču ministrstva do sodbe: ne gre za rehabilitacijo

Dve vrsti dejstev

Po tistem, ko na Katičevem resorju presenetljivo priznavajo, da odločitve sodišče ne zadevajo le pravnih vprašanj in razvoja sodne prakse, ampak »imajo tudi določen simbolen pomen za zgodovinsko-politično obravnavanje dogodkov med in po drugi svetovni vojni«, kar pa lahko pomeni le, da jih ne moremo povsem ločiti med sabo, pledirajo k »razmejitvi« pravnih vprašanj spoštovanja pravil kazenskega postopka na eni strani in »siceršnjemu zgodovinskemu pogledu na dejanja posameznikov v tistem obdobju«. Sklep je potem tale:

»Kolaboracija je namreč zgodovinsko dokumentirano in izkazano dejstvo, reševanje zahtev za varstvo zakonitosti, ne glede na vsebino končne odločitve v konkretnih primerih, pa ne zanika njene zavrženosti, še manj pa jo rehabilitira,« so poudarili.

Povedano preprosto in z nekaj poenostavitve, na ministrstvu ostro ločujejo med sodnimi ali pravnimi dejstvi (ali postopki) na eni strani in zgodovinskimi na drugi.

Od nepristajanja do pristanka

Stališče resorja Andreje Katič je torej v obeh ključnih trditvah pomembno ali celo diametralno drugačno. Če so za Dejana Židana in stranko SD zgodovinska dejstva nekaj, kar govori proti odločitvi Vrhovnega sodišča, ministrstvo težave v tem ne vidi, kajti sodniki morajo ravnati mimo relevance zgodovinskih faktov, saj jih zanimajo le pravne okoliščine.

In če je za Židanove nedopustno pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov, iz istega razloga pri Katičevih spet ne vidijo težave, saj sodbo sodišča obravnavajo izolirano od zunanjih zgodovinskih okoliščin in je ne dojemajo kot rehabilitacijo generala. Eni so vehementno proti pristajanju na oprostitev zaradi procesnih razlogov, drugi so energično za drugačno, izolirano razumevanje teh razlogov.

Od tod naprej lahko špekuliramo o naslednjem: kako bi zvenelo stališče SD, če bi ga napisala ministrica Katič in kakšno bi bilo pri ministrstvu za pravosodje, če bi ga vodil Židan? Morda se zdi, da imajo v stranki socialnih demokratov zelo resen problem in bi se morali med sabo pogovoriti, če se ne želijo smešiti. Se pa bojim, da je v slovenskih razmerah težava še bistveno večja in zadeva samo bistvo delovanja našega pravosodja.

Naj glede tega spomnim na indikativno izjavo akademika Jožeta Pirjevca: »Kaj reči ob razveljavitvi njegovega procesa, ki zgodovinskih dejstev in odgovornosti seveda ne more izničiti? Na tem procesu je sedel na zatožni klopi poleg petih Slovencev tudi SS-Obergruppenführer Erwin Rösener. Očitno je po analogiji tudi on oproščen. Edini primer v sodni praksi sodobne Evrope. Hvala Bogu, da slovenski sodniki niso pristojni tudi za Nürnberške procese. Sicer bi doživeli sramoto, da bi še Hermanna Göringa oprostili.«

Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava

Je že prišel čas, ko lahko z veliko prepričljivostjo sklenemo, da slovenska politika ne želi ali ne zna reagirati na pojav spontanega organiziranja vaških straž na meji, kjer se posamezniki odločajo na lastno pest urejati razmere z begunci?

Ta čas je najbrž že prišel, navzlic dopustniškemu trenutku. Razen evforičnih vzklikov iz vrst SDS se do njih praktično ni izrekel noben ključni slovenski politik. Tudi če bosta že jutri anemična Marjan Šarec ali Borut Pahor uspela ob svojih populističnih gegih iz sebe iztisniti kakšno priložnostno in prejkone zelo previdno svarilo pred jemanjem pravice v svoje roke tam, kjer naši varnostni organi, tako verjamem, ustrezno varujejo mejo, najbrž dlje od kratke povedi ne bosta prišla.

Pa bi morala – že zato, da zaščiti verodostojnost policije in vojske, bi zrela oblast pohitela z opozorilom o zadostnosti svojega aparata, saj je ideja vaških straž vendar grozeča nezaupnica, ob kateri si navdušeno mane roke kaotičnih razmer željni vodja opozicije.

vaške straže orožje tabla pozor

Iz osamljenega prispevka TV Slovenija: vaški stražarji in njihove tablice na hišah

S tem, ko ne reagirata na vaške straže, proizvajata dve napaki: v svoji indolenci jih dopuščata in legitimirata, hkrati pa ne branita vseh, ki delo na meji zavzeto opravljajo. No, naletela bosta na še eno huronsko težavo: vmes je policija pojasnila, da njihovo delovanje ni kaznivo (!), s čimer je odprla vrata možnosti delovanja vseh mogočih vard in političnih špekulantov.

Uspavana četrta meja oblasti

Recepturo reagiranja oblasti smo spoznavali že ob soočanju s sovražnim govorom, tudi ob beguncih. Miniti morajo meseci, preden zmore ob stalnem pritisku javnosti sestaviti kakšno opozorilno oceno, če sploh, in še pri njej je bodisi nedosledna ali neprepričljiva: o tem sem pisal večkrat, recimo v Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

K stanju potem obilno prispeva uspavana in dezorientirana četrta veja oblasti. Povejmo že enkrat na glas, brez ovinkarjenja in olepšav: slovenski novinarji niso zmožni niti tega, da bi na politično oblast naslovili vprašanje o pojavu vaških straž. Seveda so doslej pokazali, da niso sposobni še marsičesa – in vprašanje je bolj, česa so, razen podeljevanja nagrad samemu sebe za uspešne pse čuvaje. Pričakovati od njih, da bodo vaške straže problematizirali ali od politikov zahtevali opredelitev, je potem še svetlobna leta proč od prve naloge.

Pa imajo šest vprašanj že serviranih: spisala jih je Alternativna akademija in zastavila ministrici za pravosodje Andreji Katič in ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju. Novomeška policijska uprava je namreč v svoji javni izjavi povedala, da vaškim stražam ni mogoče oporekati, dokler ne ogrožajo varnosti ljudi, k temu je nato pritegnila generalna direktorica policije Tatjana Bobnar v za zdaj edinem prispevku Petre Držaj na TV Slovenija.

policija bobnar nadzorniki meje

Zaprisega novih nadzornikov državne meje: za Bobnarjevo organizacija vaških straž po sebi ni problematična

Spontana simbioza

Uredniki in novinarji so bili sposobni le ene geste in v njej so presneto dobri: na politiko naslovljena vprašanja o legalnosti vaških straž so vrgli v koš, svojih pa niso zastavili. Zame indic več, da mediji delujejo v spontani simbiozi z oblastjo. Da so naslovniki morda na dopustu, ne more biti dober alibi, saj jih tja novinarji radi pospremijo s svojimi reportažami, kot sem ravnokar ugotavljal v besedilu TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa.

V »ambrožičstoparslokarjarcštrukeljurbaslesjakstepišnikovskem« svetu domače (ne)odgovornosti, če naštejem osem najpomembnejših medijev, se potem oblast ob takšni anemičnosti medijev, ki ne želi nadzirati politike  – hote ali ne, puščam za hip ob strani – lahko seveda pričakovano vedno izmuzne.

Ne gre za ideološko brkljarijo

Nekaj izjemno maloštevilnih komentarjev smo sicer dočakali. Toda Ali Žerdin je v svojem sobotnem Delovem komentarju zgrešil poanto:

Zgodovinski, politični in ideološki humus, na katerega je padla domislica, da bi zaradi migrantske grožnje veljalo ponovno ustanoviti samoorganizirane vaške straže, je ploden in globok. Pognojen je z ideološko brkljarijo, ki je deloma sprejemljiva tako za desnico kot tudi za levico. V jedru te brkljarije pa je vprašanje nasilja. Natančneje: ali še velja, da ima državni aparat monopol nad uporabo nasilja. Skušnjava, da bi se odrekli tej definiciji, ni lastna zgolj desnici, temveč ideje o rabi nasilja pri spreminjanju skupnosti bivajo tudi na levici.

Nepotrebna Žerdinova redukcija obstoja vaških straž na morebitno »ideološko brkljarijo«, čeprav je z njo protagonist trenutne straže res povezan zaradi svojih domobranskih insignij in neposrednih povezav s SDS, zamegli dejanski problem. Spomnimo se tistih v primeru romske družine Strojan: tam ni šlo za nobeno ideološko ozadje zrevoltiranih domačinov, temveč za kolektivno histerijo, zaradi katere so med drugim nadzirali in ustavljali konvoje policijskih vozil. In tudi ni bistveni izziv, ali ima državni aparat »monopol nad uporabo nasilja« – mar ne poznamo odgovora?

Pojav organiziranih parastruktur zadeva poseg v institucionalni red in delovanje pravne države, v kateri ukrepe nadzora meje izvajajo njeni organi. Prvenstveno ni povezan z nasiljem, kajti z vaškimi stražami je nekaj hudo narobe že, če njeni protagonisti ne vihtijo nožev in mitraljezov ali to skrivajo pred javnostjo in izvajajo mimikrijo, kot to počnejo pri štajerski vardi.

Dokler ta pojav minimiziramo na nekaj posameznikov, ki se domnevno zgolj prosto gibljejo ob mejnem področju, ne bomo ugriznili v jedro težave. Že organiziranje in formacija posameznikov z namenom kontroliranja beguncev bi morala zbuditi nelagodje, ne le potencialna kazniva dejanja, kot je uporaba orožja ali pretvarjanje posameznikov, da so uradne osebe v stiku z begunci, do česar najbrž nujno prihaja in kar želi zdaj politična desnica prijazno predstaviti kot hvalevredno in v ničemer problematično pomoč policiji.

»Stvari moram vzeti v svoje roke«

S spontanim dopuščanjem normaliziramo nekaj, kar lahko že jutri izbruhne v požar. Včerajšnji jutranji komentar po strelskem obračunu v Teksasu na strani 24ur.com, kjer je bilo ubitih vsaj 20 ljudi, storilec pa je pred tem spisal sovražni rasistični manifest in ga objavil na spletu, lahko razumemo kot simptom: pasivnost do vaških straž in sovražnega govora se že racionalizira in opogumlja posameznike, tako kot v Ameriki žanje »uspehe« Trumpovo sovraštvo do Mehičanov in priseljencev ob neoviranem dostopu do orožja.

anonimus o streljanju vaške straže

Indikativni komentar po streljanju v Teksasu na straneh 24ur.com

Anonimus s spleta predvidljivo sprejema omenjene dražljaje domače politike: Slovenci potrebujemo dostop do orožja, pri nas je preveč migrantov in kriminala, zato moramo stvari vzeti v svoje roke. Pričakovano glede na nedavno sporočilo slovenske policije, da se sme, vsaj v nekem obsegu, pravico jemati v svoje roke.

Od tehničnih ovir do stražarjev

Redukcija vaških straž na prostočasne sprehajalne aktivnosti, ki jo implicira mnenje policije in strašljivi molk oblasti, se lahko hitro sprevrže v skrajno eksplozivno situacijo. Samooklicane paravojake smo na neki način potrebovali; če jih ne bi bilo, bi si jih morali izmisliti. Zakaj? Ker formacijo nekaj obskurnih nadzornikov meje daleč prekaša grozeča legitimacija vaških straž skozi presojo šefice policije, brez trohice distanciranja, kar lahko pomeni le, da so že razglašene za praktično družbeno sprejemljive.

Če bo pri tem ostalo še dolgo, brez reakcij Pahorja, Šarca, Katičeve in Poklukarja in celo šefov strank, kar se nam dogaja trenutno, bomo lahko skupaj ugotovili tole: Cerarjeva vlada je legitimirala »tehnične ovire«, Šarčeva pa je, čeprav je premier na začetku nasprotoval ograji, ob novih 40 kilometrih, kupljenih v Beogradu s pomočjo Jelinčičevega pajdaša, k temu dodala še vaške straže. Kaj točno še potrebujemo za dopolnitev vtisa, da se nevarno približujemo maniram divjega zahoda?

Vaške straže: z rafali proti beguncem

Ministrica za pravosodje, njena državna sekretarka in generalni državni tožilec so se znašli pred nepričakovano dilemo: njihovemu branju 297. člena Kazenskega zakonika, po katerem mora za javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti biti izpolnjen pogoj zelo konkretne nevarnosti ogrožanja ali motenja javnega reda in miru, je zdaj morda zadoščeno. Začuda tudi razumevanju, da je ta člen imeniten, zato ga nikakor ne smemo spremeniti.

Če v primeru Erlah ni bilo dovolj pozivanje k streljanju na begunce, ko se približajo meji na 500 metrov, če se ne preganja poslanca, ki sredi parlamenta ponosno pove, da si begunec zasluži šus v glavo, potem najbrž zadostuje, ko ob sovražnih besedah, ki pa, domnevam, zanesljivo niso umanjkale, nekdo pošilja dejanske rafale nabojev iz mitraljeza, da bi jih pregnal proti Hrvaški. Ali pač ne, ga. Andreja Katič, ga. Dominika Švarc Pipan in g. Drago Šketa?

Banana država?

Na tem mestu puščam tak reductio ad absurdum ob strani, na pravniški in »logični« nesmisel ob (ne)pregonu sovražnega govora sem opozarjal v zapisih »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora, Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje? in Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, če naštejem le nekatere.

Osrednja težava zgodbe se skriva v neki še bolj temeljni grožnji. Ko na Nova24TV, v najbolj resnicoljubnem mediju v državi, kot namigujejo sami, tudi delno sofinanciranem s strani ministrstva za kulturo, poročajo o ustanovljenih vaških stražah proti beguncem in migrantom, bi v primeru, da je podatek resničen in ne fake news, lahko sklepali le na eno: da res živimo v banana državi, saj se je nekdo nekaznovano postavil nad policijo in vojsko. Kar smo sicer, tisto o banana državi, resda slutili.

vaške straže nova

Ustanavljanje vaških straž: rafali za migrante

Ljudstvo razmišlja kot oblast

Težava torej ni le v rafalih z mitraljezom, namenjenih beguncem, tudi ne v identiteti tistih, ki jih prepoznamo na fotografiji, uporabnikih značilnih šilt kap z znanim emblemom, temveč že v samem dejstvu, da se nekdo postavlja nad zakon in ustvarja ali vsaj poskuša ustvariti paramilice in paravojaške enote.

Ni prvič, da se je to zgodilo. Spomnim se tistih v okolici Ambrusa in širom po Sloveniji, ko je kolektivna psihoza zaradi romske družine Strojan doživela svoj vrhunec in se je pripetilo, da so domače vaške straže pregledovale tudi policijska vozila; policisti so tako rekoč dvignjenih rok, kot na kakšnem divjem zahodu, pristajali na to igro. Ampak takrat je bil na oblasti Janez Janša… Del omenjene psihoze je poganjala bojazen, da bodo člane te družine naselili prav v njihov kraj, zato je treba namero policije aktivno preprečiti.

Sicer pa ljudstvo vselej počne tisto, kar mu dopovedujemo. Če mu oblast in pravosodni sistem signalizirata, da lahko nekaznovano pošilja šus v glavo beguncem, potem bo o tem razmišljalo. Če v kabinetu Marjana Šarca sedi ksenofobni državni sekretar za nacionalno varnost, ki bi izgnal slehernega begunca, ker prinašajo garje in ogrožajo krščanske korenine Evrope, potem bo ljudstvo idejo posvojilo. Če na mejo oblast pošilja oklepnike, potem spet sporoča le eno in ni težko uganiti, kaj.

vaše straže nova 2

Zadovoljni domoljubi iz vaške straže ob Karlovačkem

Graničarji, paravojaki in parakmeti

Novo zadolžitev za kmete na meji bi ob policiji, vojski in oklepnikih uvedel tudi Marjan Podobnik, prvak stranke SLS. Namreč tam bi imel mrežo plačanih graničarjev:

»Zato predlagam, da država zainteresiranim kmetom in drugim domačinom ob meji prizna in plača status neke vrste graničarjev, ki bodo opazovali mejo in obveščali policijo o nezakonitih migrantih.«

No, to je ta pot, ko vodi do vaških straž – graničarji so drugo ime za njih. Z dodatkom, da bi jih Podobnik imel »legalno«. Če nam Andrej Šiško na dnevni ravni ponuja recept za rešitev v podobi avtohtonega paravojaka, nam predsednik SLS ponuja parakmeta. Najbrž se prvi z drugim ne bi strinjal, njegova varda bi čisto zadostovala.

vaše straže strojanovi rtv

Vaške straže leta 2006 proti Strojanovim (MMC RTV SLO)

Para(ne)normalnost

V tem smislu je začetna zadrega glede sovražnega govora še hujša. Morda pa postajamo para(ne)normalna država divjega zahoda. Morda smo ves čas takšni bili, dokler se to ni končno razkrilo in so nas naši bolj ali manj populistični politiki, celo nekakšni liberalci, v to prepričali. Ne znamo ali ne želimo rešiti prav nobenega problema, po volji oblastnikov: ne s sovražnim govorom in bojim se, da tudi ne z vaškimi stražami.

Soodgovornost medijev je izjemna: ker so se odločili, da bolj promovirajo nosilce sovraštva in strahu, ne pa tudi tiste, ki pred tem opozarjajo. Spomnim se številnih komunikejev Sveta za odziv na sovražni govor, čigar član sem bil, ki so jih mediji sproti metali v koš. Stara izkušnja, ki je vsa dolga leta tudi moja osebna.

Dvomim, da bo z vaškimi stražami kaj drugače: počasi nam bodo novinarji začeli risati simpatične čudake kot prave in iskrene domoljube, ki skrbijo za našo varnost, ker je država šla v maloro. No, kot vidimo, nekateri mediji, resda strankarski, svoje velike naklonjenosti rafalom proti beguncem že zdaj niti malo ne skrivajo.

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Spodnje poročilo v obliki Slovenske tiskovne agencije je tako rekoč skoraj genialno: v njem so vsi nesporazumi, ki zadevajo aktualno vročo razpravo o sovražnem govoru, vsi nesmisli, vsa politična moč, ki želi biti in ostati nemoč, vsa polnina retorike, ki hrepeni po lastni praznini. In vse to na tako malo prostora.

Naj jo kar navedem v celoti:

V SD za odločno reakcijo na pojave sovražnega govora

Ljubljana, 10. decembra – Nujna je odločna družbena reakcija na pojave sovražnega govora, so se strinjali sogovorniki na današnjem posvetu SD o dvigu kulture dialoga. Niso pa si bili povsem enoti o morebitni potrebi po spremembi zakonodaje, ki bi podrobneje naslavljal tovrstne pojave.

Vprašanje sovražnega govora je pomembno zato, ker z govornimi dejanji sooblikujemo prostor, je dejal minister za izobraževanje Jernej Pikalo.

Pikalov predhodnik na ministrskem položaju Žiga Turk se je strinjal, da z govornimi dejanji sooblikujemo prostor. Po drugi strani pa tudi drži, da besede ne ubijajo. Kar te ne ubije, pa te naredi močnejšega, je poudaril.

Po besedah pravosodne ministrice Andreje Katič je svoboda govora omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru.

SD okrogla miza Turk sta

Začetni del vesti STA: kar te ne ubije, te ojača

Seveda za vso praznino najbrž ni kriva SD, morda je odgovoren avtor novinarske vesti. A sem prepričan, da bi tudi sicer prišli do istega rezultata. Za začetek se vprašajmo: kaj so v tem dialoškem krožku stranke sploh napovedali? Menda odločno reakcijo, pravi naslov. Ampak iz povedanega res ni tega videti. Še več, odkar je Ministrstvo za pravosodje v rokah stranke SD, nam obljubljajo le to, da glede boja proti sovražnemu govoru ne bodo nič spremenili. Navzlic njegovi eskalaciji pri nas ministrica Andreja Katič in njena državna sekretarka Dominka Švarc Pipan obljubljata status quo. Oziroma, kot je zatrdila slednja, ne pripravljajo nobenih zakonskih sprememb. Toliko o njihovem razumevanju situacije. Na kaj bodo potem oprli svojo obljubljeno bolj odločno reakcijo? Na kaj se bo oprl generalni državni tožilec, ki je toliko napovedoval v tej smeri?

Govorna dejanja v prostoru

Gremo dalje. Minister za izobraževanje Jernej Pikalo, seveda iz iste stranke, je dejal, da je sovražni govor govorno dejanje. Tako ohlapne definicije, kakor da bi bila vzeta iz učbenika filozofije jezika, že dolgo nisem slišal. Še več, menda govorna dejanja sooblikujejo prostor. Prostor? Znova nenavadno širok opis, da si ne znam predstavljati, kaj naj s tem počnemo. Ker ni jasno, kaj bi nam to pomagalo pri določitvi sovražnega govora in še manj pri boju proti njemu.

»Pikalov predhodnik na ministrskem položaju« je prispeval najbrž najbolj tragikomično epizodo. S to elastično retorično praznino, da govorna dejanja sooblikujejo prostor, se je Žiga Turk pričakovano strinjal. Kar je dodal, sodi v anale najbolj trapastih domislic, kar sem jih slišal o sovražnem govoru: da besede menda ne ubijajo. Še več, da te tisto, kar te ne ubije, naredi močnejšega. Sovraštvo, žalitve in nasilje v besedah bi morali tako rekoč promovirati.

Na poti k nadčloveku

No, Turkovo ničejanstvo manifestira prav surovo, že bebavo nerazumevanje smisla pregona in ustavljanja sovražnega govora. Ker nikoli ni bil med tistimi, ki bi to želeli početi, pač ne zna in ne želi ujeti duha ustave in kazenskega zakonika širom sveta: regulacija nasilje v besedah je v izvoru vedno namenjena temu, da bi preprečili nasilna dejanja. Ravno zato, ker besede lahko vodijo do ubijanja. Končno na tej podlagi, sicer preozko, presojajo tudi tožilci in sodniki – če sovražni govor obravnavajo kot kaznivo dejanje, ga ravno zaradi znakov možne kršitve javnega reda in miru, kar pomeni, da zaradi možnega nasilja. Bodi dovolj o tem, kako komična je zato, v vseh ozirih, ničejanska pozicija, ki bi iz sovražnega govora menda črpala še dodatno moč. In kako lepo se poda k praznini strankarske geste okrogle mize, ki kliče h kulturi dialoga. In, očitno, fiskulturi duha in telesa.

Svoboda govora in javni red

Končno je tu še ugotovitev ministrice, češ svoboda govora je omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru. Če je povzetek točen, majhne grotesknosti izjave ni mogoče spregledati: svoboda govora ni povezana z nobenimi predpisi s tega področja, pač pa je inkriminacija javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v Kazenskem zakoniku (nesmiselno) umeščena v poglavje o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir. Povedano drugače: trditev je pravno nelogična, neposredna povezava med svobodo govora in kršitvijo javnega reda in miru pač ne obstaja. Prve ne omejuje javni red in mir, temveč je po 297. členu Kazenskega zakonika spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kaznivo le, če je »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«. Kar omejuje svobodo govora, je torej nekaj bistveno bolj kompleksnega, namreč sovražni govor, kjer tožilci k temu dodajajo še nekatere »robne« pogoje.

Če nisem preveč prijazen, potem bi dejal, da je strankarska razprava aktivnih politikov in ministrov o »kulturi dialoga«, kot so temu dejali, bolj kot kaj drugega vplivala na krepitev duha nekaterih udeležencev – na jačanje njihovega uma, morda teles. Napovedano »odločno reakcijo« moramo najbrž razumeti bolj v tej smeri, hvaležni pa bodo tudi vsi, ki za vsem slutijo prazno govoričenje – kajti kar te ob neumnostih ne ubije, to najbrž okrepi tvojega duha.

Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije

Državni zbor je včeraj glasoval o novem predsedniku – mesto je zasedel predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan, s sicer skromnimi 49 glasovi poslank in poslancev, ob čimer sta ga močno prekašala oba podpredsednika.

Medijski nastopi so bili ne zgolj zaradi te majhne sramote zanj pričakovano pogostejši, zato smo lahko Židana najmanj trikrat v enem dnevu slišali odgovarjati na neko drugo poizvedbo – o primernosti ministrskih kandidatov iz vrst njegove stranke v trenutnih koalicijskih pogajanjih.

Med drugim je moral novinarjem pojasnjevati, zakaj bo Andreja Katič nova pravosodna ministrica v Šarčevi vladi – ob dejstvu, da se doslej ni preveč izkazala na obrambnem resorju. Tu so kar vsi mediji, v katerih je Židan nastopil, torej npr. tudi POP TV in TV Slovenija, posvojili klasičen insinuacijski očitek, te dni pretežno doneč iz palete Janševih trobil – da za tem stoji šaleški lobi, so namigovali, ki se utegne znajti v sodnih postopkih, če ga v njih še ni.

Židan Pesek

Novopečeni predsednik parlamenta med prodajo svojih slanikov v Odmevih

Insinuacija in Dolenjske toplice

Za trenutek bom pustil ob stran razpravo, kako insinuacije tvorijo pomemben tempo vedno pogostejše tabloidnosti in senzacionalizma v medijski naraciji. Bolj zanimiv se mi je zazdel odgovor, s katerim je Židan uspel pred njimi ubežati. Naj navedem povzetek STA, kot so ga zapisali pri Siolu:

Dosedanja obrambna ministrica Andreja Katič, ki jo v SD vidijo na mestu pravosodne ministrice, je naletela na očitke o povezavi s tako imenovanim šaleškim lobijem in zaradi imenovanja nekdanjega direktorja Teša Uroša Rotnika na mesto direktorja velenjske komunale. Rotnik je namreč v več postopkih zaradi domnevnih nepravilnosti pri financiranju Teš 6.

V SD pa ne sprejemajo načina, da nekdo ne bi bil primeren za položaj, ker izhaja iz določenega kraja. “To, da se reče, da je kdo iz Šaleške doline in je zato neprimeren, ali če je iz Dolenjskih Toplic ali Ljubljane in je zato neprimeren, takšen način delovanja je za nas nesprejemljiv,” je ponovil.

Katičeva se po Židanovih zagotovilih zagotovo se ne bo vpletala v preiskave in sodne postopke. “Njena naloga je, da dela učinkovito, zakonito in omogoči, da bomo vsi državljani videli, da so vsi tisti, ki morajo biti obsojeni, obsojeni,” je bil jasen prvak SD.

Židanova hlinjena nevednost

Kot vidimo, se novopečeni predsednik parlamenta v prvem delu citata brani s takšno formo argumenta:

(1) Opravljanje položaja ne more biti odvisno od kraja, iz katerega prihaja politična oseba.

(2) Če nekdo prihaja iz Šaleške doline, Dolenjskih Toplic ali Ljubljane, zato še ni neprimeren ali nesprejemljiv kot kandidat za neko funkcijo.

(3) Torej Andreja Katič, ki prihaja iz Šaleške doline, ni neprimerna ali nesprejemljiva kandidatka.

No, Židan se je zatekel v klasičen ignoratio elenchi, oziroma nevednost o zavrnitvi (ali glede zavrnitve): premise ne podpirajo sklepa, ki je predmet razprave, ampak neko drugo trditev, ki je pripisana sogovorniku z namenom lažje zavrnitve njegovega argumenta. Takšno tehniko pogosto uporabljajo tisti, ki želijo nekaj dokazati, vendar ne vedo, kako bi to storili, zaradi česar se zatečejo, da bi spodbili želeni sklep, v kakršenkoli argument, ki pa žal za trditev, ki je predmet spora, sploh ni relevanten. V tem smislu je večkrat nevednost o zavrnitvi ime za kakršenkoli irelevanten sklep.

Aristotel o navidezni povezavi

Kot je znano, je že Aristotel vedel, da »če si soočen z argumentom, ki ga ne moreš ovreči, je najbolj preprosta strategija v tem, da odgovoriš s protiargumentom, ki je dober, vendar nima nikakršne zveze s prvotnim argumentom in nanj ne odgovarja. Poslušalstvo velikokrat ne opazi, da si zamenjal temo, še posebej, če obstaja navidezna povezava s prvim argumentom ali če je drugi argument tako čustven, da pozabiš na začetni argument«.

Primer bi bil:

Vinjeni vozniki ogrožajo sebe in druge udeležence v prometu. Predlani so policisti zaradi vožnje pod vplivom alkohola odvzeli vozniško dovoljenje 75 voznikom, lani pa le še 50. Torej je varnostno stanje na naših cestah sedaj boljše.

V tem primeru gre za ignoratio elenchi, saj iz danih premis ne sledi, da je varnost v prometu danes boljša – v bistvu je še vedno porazna, če je za volanom veliko vinjenih – ampak kvečjemu, da se zmanjšuje število tistih, ki vozijo z več alkohola v krvi, kot pa je dovoljeno. Pa še to je vprašljivo, saj obstaja cel kup voznikov, ki vozijo vinjeni in jih policisti nikoli ne ustavijo. Kakorkoli, reči, da je število tistih, ki vozijo pod vplivom alkohola danes manjše, je nekaj povsem drugega kot pa reči, da je varnost na naših cestah zdaj boljša.

Šaleški lobi in geografsko poreklo

V zgornji izpeljavi hitro uvidimo, da je Židan zamenjal prvo in drugo premiso. Očitek ni bil, da je Katičeva neprimerna, ker prihaja iz Šaleške doline, temveč da je povezana s šaleškim lobijem, hkrati pa seveda tudi res prihaja iz Šaleške doline. Zaradi tega dejstva in ne lokalnega izvora je neprimerna kot kandidatka, se je glasila začetna trditev – kakorkoli je že morda insinuirana.

Danes namesto ignoratio elenchi za takšen tip zmote največkrat uporabljamo praktično vsebinsko enakovreden koncept »napačne sledi« (red herring) – tudi zanjo je značilna vpeljava nove poante ali teme, ki z začetno tezo nima nobene zveze – zato, da bi zmagali v razpravi s preusmerjanjem pozornosti poslušalca s sogovornikovega argumenta, ki bi ga praviloma težko ovrgli z uporabo legitimnih logičnih metod, na predmet, ki za argument ni relevanten. Takšno sklepanje je napačno, saj menjava teme ne more šteti za podporo neki trditvi.

Običajno je »napačna sled« v svoji argumentacijski shemi taka:

(1) Oseba A zagovarja trditev X.

(2) Oseba B manipulativno spodbija navidezno podobno trditev Y na način, kakor da bi oseba A zatrjevala Y in ne X.

Prvi dan novega predsednika parlamenta si bomo zato nekateri zapomnili po majhnem triku v podobi »geografske« moralke, ponovljenem v najmanj treh medijskih nastopih, s katerim je požrtvovalno obranil svojo kolegico iz Šaleške doline. Da novinarji na to niso opozorili, morda tudi ne opazili, najbrž ni presenetilo nikogar.

Več:

Zmote in napake v argumentaciji

Herbicidna medijska pomirjujočost

Streljanje slovenske vojske kot nesporazum

Koliko logičnega, semantičnega, komunikacijskega nesmisla so pripravljeni servirati politiki in koliko tega nekritično požreti mediji?

V kakšni meri nekritična »konzumpcija« nesmislov napreduje in postavlja nove kriterije (ne)smisla uporabnikom medijev, torej državljanom? Kako daleč lahko gremo v tako zastavljeni igri in kakšna demokratična sredstva so nam na voljo za upor, saj je nekako jasno, da »vladavina večinskega mnenja« proti stupidnosti ne more nič – če je pač takšno, noro, večinsko mnenje, ki nas po slejkoprej premagalo s svojimi izkušnjami?

Vse to je nekaj večjih izzivov, ki so se mi porodili ob miniaturni, a ravno zato definiranju lažje »podvrgljivi« presoji, s katero je včeraj operirala obrambna ministrica Andrej Katič. Ob nedavnem »zapletu« (hja, je to res zaplet?) med lokalnim prebivalstvom in postojnsko občino na eni strani in Slovensko vojsko na vadišču Poček na drugi, kjer je prišlo do hrupa zaradi streljanja in drugih vojaških operacij v poznih nočnih urah, je takšno situacijo označila za »nesporazum«.

Katič nesporazum Dnevnik

STA v zapisu Dnevnika o nesporazumu končnega streljanja

Primer je res šolski primer za logični evfemizem in zato kot takšen vreden ilustrativne obravnave: če ministrica pravi, da je bil na delu odvečen nesporazum, bi ga moral potrditi vsaj nek minimalni kontekst, v katerem bi »nepravilno razumevanje nečesa« nastopilo. Kajti nesporazum je prav to, razumevanjski konflikt, v katerem več oseb ne deli sicer pričakovane iste razlage ali umevanja, kar povzroči neko vrsto slabe posledice.

V danem primeru bi torej nesporazum moral nastati med vojsko, ki evidentno uporablja težko orožje do 2. ure ponoči, kot so dejali, ter lokalnim prebivalstvom na drugi. Ki tega ali kakšnega podobnega dejstva ni razumelo.

Nič takšnega se ni zgodilo. Obstajal je sporazum, ne nesporazum, med predstavniki ministrstva, občine in lokalnega prebivalstva, ki nočne aktivnosti prepoveduje. Ministrica Katičeva, po pisanju STA, celo dodaja in priznava, da se ta skupina sestaja skoraj vsake tri mesece in sproti dogovarja, zato »ne bi mogla reči, da vojska ni vedela za naše dogovore, tudi če niso bili čisto natančno zapisani v kakšnem sporazumu.«

Trenutek, ko se je sporazum prelevil v nesporazum, postane še dodatno začinjen z drobcem konteksta, da ministrica obžaluje tudi dejstvo, ker njena vojska ni prenehala z nočnim hrupom navzlic opozorilom, ki predpostavljajo sporazum:

Na dogodek tako glede predvsem kot na “nesporazum”, hkrati pa obžaluje, da ga vojska ni preprečila niti potem, ko so jo opozorili na kršenje dogovora z lokalno skupnostjo.

Več kot jasno je, da je uporabljena terminologija tukaj le strogo premišljena evfemistična zloraba, nič drugega. Ni moglo priti do nesporazumov, ker bile so kršitve dogovorov. Eno ali drugo. Ali kot pravi sama:

“Po liniji Slovenska vojska ni upoštevala naših dogovorov,” je opomnila.

Semantična deviacija, češ vojski je v interesu, da »do takšnih nesporazumov ne bi več prihajalo«, temelji na pričakovanem zaščitništvu, zaradi česar »odgovornosti kljub temu ne namerava zahtevati, saj da do nesporazumov pač prihaja«.

Taktika se je torej izplačala: kršitev dogovorov dobrohotno prekvalificiraš v nesporazum, da ti ni treba izvesti sankcij, stvar pa nato omiliš z napovedjo opravičila lokalnemu prebivalstvu. In ker gre za preprost blef, za katerega kar dobro predpostaviš, da ga bodo vsi mediji spregledali in te ne bo nihče postavljal na laž, lahko celo v zaključku iz registra »nesporazuma« spet elegantno skočiš v register »držanja dogovorov«:

Prav tako verjame, da je prav SV v interesu, da se osrednje vadišče na Počku ohrani. Zato se je treba po njenih besedah lokalnemu prebivalstvu opravičiti, v prihodnje pa se držati dogovorov.

Seveda, če se jih držiš, bodo nesporazumi kot po čudežu izginili. Odveč je pojasnilo, da se oba registra pomensko izključujeta in da je pravljica o nesporazumu bila le celofanska dekoracija, da bi se obvarovalo odgovorne pred kaznijo za neodgovorno ravnanje.

Več:

Od samoponižanja vojske do ponižanja ministrice

Je Slovenija v vojni? Kdo bi vedel. Koga bi zanimalo.

Od samoponižanja vojske do ponižanja ministrice

Kako že potekajo primopredaje v vrhu slovenske vojske, po veliki blamaži in slabi oceni v testu Nata? Suzana Perman je v prispevku iz dnevnika POP TV opozorila, po moji vednosti edina v medijskem prostoru, kako ministrici ni ponudil roke ne stari ne novi načelnik generalštaba Slovenske vojske. V nasprotju z vsemi dosedanjimi praksami.

Katič rokovanje

Prispevek iz dnevnika POP TV: ministrica, ki je ostala praznih rok

Dejanje je na ravni škandala, predvsem pa pomenljivo – in tako je lahko obrambna ministrica le nemo in skrušeno opazovala rokovanje za svojim hrbtom. Če lahko razumemo, da ji roke ni ponudil odstavljeni in po njegovem mnenju »žrtvovani« dosedanji načelnik generalštaba slovenske vojske Andrej Osterman, bi seveda pričakovali, da bo to storil novoimenovani Alan Geder, nad katerim so bili v SDS, pa tudi Janez Janša osebno, ob objavi novice v svojih zapisih vidno navdušeni. Kar bi nas moralo najbrž skrbeti.

Predstavljajmo si torej dvojno blamažo: da že ob primopredaji ministrico dezavuirata kar oba, za nameček pa se v svojih govorih nežno poklanjata eden drugemu? Kako tudi ne, saj je bil Geder že doslej Ostermanov namestnik in tesen sodelavec.

Katič 24ur rokovanje

Dnevnik POP TV: rokovanje za hrbtom, nato še pred ministrico: obakrat mimo nje

Iz dežja pod kap, torej: ne samo, da ministrica Andreja Katič s to menjavo najbrž ni razrešila ničesar, vsaj ne v odnosu do sebe, tudi ne »javnega in namernega samoponižanja slovenske vojske«, kot je evfemistično namigoval Miro Cerar, namesto da bi dogajanju preprosto rekel »sabotaža«,  če je do nje res prišlo, dejanje ignorance z rokovanjem ob primopredaji kaže na bodisi slabo odločitev ministrice bodisi na dejstvo, da so ji razmere povsem ušle izpod slehernega nadzora.

Če kaj, potem sta v tej akciji Geder in Osterman res storila tisto, kar je slednjemu očital premier in kar je v tistem trenutku ta zanikal: javno in namerno sta ponižala ministrico.

Da je s takšno sabotažno gesto Geder začel s saniranjem ponižanja slovenske vojske, kot so zapisali v naslovu Dnevnika, je skrajno slab in močno neprepričljiv obet.

Karba vojska ponižanje

Naslov v Dnevniku: Geder in njegova sanacija ponižanja