Navzlic razpisani tiralici dolgotrajna epizoda policijskega iskanja Andreja Šiška se je po celih 16 dnevih končala neuspešno in uspešno hkrati. Po nastopih v medijih in še bolj skrivanju ga je v nenavadnih okoliščinah prijela policija sredi Pohorja po tistem, ko jo je s pajdaši tam kar sam pričakal.
Kar se zdi policijska polomija, je na drugi strani zanj in njegovo paravojsko čisto zmagoslavje: da se je vodja varde na begu znova posmehoval tistim, ki ga lovijo, je v bistvu že dolgo nazaj prešlo v klasični repertoar njegove anti-establishment retorike in prakse.
Zastavil sem si »bogokletno« vprašanje, ali morda Šiška, kar se mi dozdeva, nenehno podcenjujemo in so njegova pojavnost, retorika in dejanja bistveno bolj udarni in popularni, kot bi kdo pomislil. Končno je Šiško tudi predsednik stranke in najbrž bi z ustrezno metodologijo lahko izmerili, v kakšni meri je državljanke in državljane tudi prepričal.
Testirati popularnost
Eden od klasičnih načinov merjenja takšnih učinkov so kajpak volitve in javnomnenjske ankete. Šiško je na lokalnih volitvah za mariborskega župana leta 2018 prejel 1,44 odstotka vseh glasov, konkretno je zanj glasovali 641 občank in občanov. Pred tem je na predsedniških volitvah 2017 prejel 2,21 odstotka (skupaj 16.636), od tega v mariborski volilni enoti 4,80 odstotka (4.078 oddanih glasov).
Vmes se je zgodilo še kaj, sploh njegovi postroji varde, novinarske reportaže druženj z ljubitelji lepot planeta (Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta) in obsežna medijska navzočnost, v kateri s svojimi cirkuškimi prijemi odlično zabava velik del občinstva. Ker smo ravnokar vstopili v novo leto, posejano s čestitkami in dobrimi željami vseh vrst, sem opravil izjemno preprost preizkus.
Na družbenem omrežju Facebook sem si ogledal profile slovenskih političnih voditeljev, poiskal njihove novoletne čestitke in poslanice (eno teh sem ravnokar analiziral v Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici), za izhodišče vzel istovrstno objavo v enakem času in s podobnim sporočilom, nakar sem jih primerjal s Šiškovo in preprosto pribeležil število všečkov.
Če smo natančni, je vodja slovenske paravojske ravnokar objavil dve vsebinsko in grafično izjemno neizstopajoči in neimpresivni novoletni čestitki, ki sta prejeli okoli 1000 in 1100 všečkov.
Potem sem si ogledal profile koalicijskih in vladnih politikov, tokrat predvsem predsednikov strank, poiskal njihove novoletne čestitke in dobil naslednje rezultate: predsednik vlade Marjan Šarec je prejel 535 všečkov, Dejan Židan 94, Karl Erjavec 114, Zdravko Počivalšek 120, Alenka Bratušek 504; vse objavljam na koncu besedila.
Nekoalicijski so dosegli takšne številke: Janez Janša okoli 1100, Luka Mesec 553, Matej Tonin 206, Zmago Jelinčič 261, Marjan Podobnik 196. Na drugi strani je predsednik republike, ki je z video nagovorom dosegel okoli 1400 všečkov.
Vojvodi več kot celotni vladni ekipi
Šiško je potemtakem le za eno čestitko prejel skoraj enako število všečkov kot celotna ekipa vladajoče koalicije petih ministrov in predsednikov ali predsednic strank skupaj (LMŠ, SD, DeSUS, SMC, SAB) in drastično več delitev ene objave od vseh naštetih.
Nekoliko izstopa le Pahor, s katerim se je želel sestati na Osankarici in se že pred tem povabil na dan odprtih vrat v predsedniško palačo. Mimogrede, Šiškovi novoletni čestitki sta v delitvi na Facebook strani njegove stranke Gibanje Zedinjena Slovenija dosegli dodatnih 80 in 125 všečkov.
Poudariti velja, da sta bili objavljeni 31. decembra 2019 in 1. januarja 2020, torej v času, ko ga je neuspešno iskala policija s tiralico in še pred odmevnim prijetjem na Osankarici sredi proslave, zato moramo odziv na ta dogodek odšteti.
Vprašanje za milijon evrov
Nagradno vprašanje: v kakšni državi živimo in kakšna mentaliteta nam vlada, če oboroženi nacionalist v trenutku bega, skrivajoč se pred policijo, čisto mimogrede pošlje scat celotno slovensko vlado s predsednikom vred? Pri čemer je res težko reči, da so njegove kompetence glede poznavanja družbenih omrežij ali njegove piarovske službe kakorkoli boljše ali večje od vseh služb za stike z javnostmi in plačanih piarovskih strokovnjakov, ki jih premorejo na vladi, ministrstvih in v posamičnih strankah?
Kaj nam to pove o njegovi popularnost in kaj o vrhu naše politike? Edina tolažba vsem preveč začudenim, ki ostane, je zgolj možnost (našega) prehitrega posploševanja. Da smo sklepali iz enega samcatega primera in bi sicer ob večjem vzorcu, sploh če ga razširimo še na druge kriterije in ne zgolj prezenco na družbenih omrežjih, dobili drugačne rezultate. Ne prepriča preveč, kajti tudi njegove druge objave nimajo slabih rezultatov. Ali da morda Šiškovi všečkarji niso povsem realne osebe – v kar dvomim.
Kako pojasniti takšen rezultat?
S podrobnejšo in obširnejšo metodologijo pri analizi objav bi seveda dobili natančnejše in bolj verodostojne rezultate. Po drugi strani je, upoštevajoč število Facebook prijateljev, končni rezultat na podlagi zgolj ene objave še indikativnejši: Šiško ima manj prijateljev od Šarca in Pahorja, namreč 14.489, kar sicer po sebi res ni malo. Za boljšo predstavo: predsednik vlade je trenutno pri 33.235 in predsednik republike pri 61.225 prijateljih, zato pri pričakovali še večje odklone všečkov navzgor.
Vsekakor iz podeljevanja všečkov ni mogoče v celoti sklepati na to, da Šišku naklonjeni bralci novoletnih čestitk delijo njegova politična prepričanja. Bolj verjetno se zdi, da jim preprosto ugaja njegova protivladna, protidržavna in končno tudi protipolicijska drža, zato je njihova naklonjenost samoklicanemu vojvodi prej izraz ljudskega cinizma in morda celo revolta proti aktualnim garnituram oblasti, v manjši meri pa podpore nacionalističnim, ksenofobnim in paravojaškim idejam, ki jih zagovarja. A tudi tega potenciala ne bi podcenjeval.
Če kaj, bi tovrstno stanje naklonjenosti množic, sploh pa večmesečno poigravanje z organi pregona, tožilstvom, sodišči in vso politično elito, moralo sprožiti alarm pri njih, najbrž pa manjšega tudi pri vseh družboslovcih in političnih analitikih.
Farsa na Osankarici
Vse kaže na to, da se je za policijo pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju odvil še en debakel, čeprav ni videti prav nobene novinarske volje, da bi nam to kdo pojasnil. Kako je mogoče, da se je s strani policije najbolj iskani človek na begu preprosto s svojo ne tako majhno četico kar odpeljal na tradicionalno spominsko slovesnost ob 77. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, kjer se je želel približati predsedniku republike, tam pa ga je ujelo »šest policistov v civilu«, kot je poročala POP TV?
Ga je ujelo varovano spremstvo, tj. osebno varovanje Boruta Pahorja in Dejana Židana? Je policija sploh zaznala Šiškov premik, vključno z njegovo četico, proti Osankarici? Če je, zakaj je dovolila približanje?
Kasneje so Šiškovi brili norca iz pomanjkljivega varovanja (»Imate pa srečo, da je bila tam varda, ki je tudi vas varovala«) in se pohvalili, da je njihov »general« ob prihodu plastično pištolo celo »priglasil« policiji. In res se omenjeni kasneje celo rokuje s predsednikom državnega zbora in ministrico za pravosodje. Polomija na celi črti!
Obiskal bi ga v predsedniški palači
Da bi bila farsa še intenzivnejša, se Šiško ni želel približati predsedniku republike prvič, ampak je pred tedni to že najavil skozi anketo: namreč da se bo odpeljal v Ljubljano in ga s svojo četico obiskal na dnevu odprtih vrat v predsedniški palači!
Če smo doslej verjeli, da obstaja le zakonska luknja, ki omogoča vse Šiškove prostočasne aktivnosti, je vedno bolj jasno, da imamo morda še najmanj eno, v varovanju vrha naše oblasti. Na vso nemoč in nerodnost kažeta tudi reakciji predsednika republike in predsednika parlamenta.
Prvi je v svojem znamenitem spravljivem slogu ubral tehniko apeliranja k dolžnostnemu ravnanju in pokazal veliko mero razumevanja:
»Vsi smo dolžni spoštovati dostojanstvo človeka in spominskih dogodkov. Imamo pravico izražati svoja mnenja, a tudi dolžnost spoštovati dostojanstvo drugih ljudi in tudi spominskih dogodkov. Še zlasti ko gre za pietetne dogodke.«
Ne opaziti človeka na begu
S tem je zgolj posredno in ohlapno namignil, da je bilo s Šiškovo prisotnostjo na Pohorju kaj narobe – dejansko je apeliral na paravojsko, naj s svojo navzočnostjo na Osankarici ne ravna nespoštljivo, kar je res bizaren način izrekanja, da pa ima pravico, namreč izražati svoje mnenje! Toda če poznamo podatek, da se Šiškovi tam že po tradiciji poklonijo spominu na Pohorski bataljon, jim strogo vzeto nespoštovanja in nepietete sploh ne moremo očitati. O tem, da govori o osebi, ki ga policija išče s tiralico, pa Pahor niti besede.
Podobno neprepričljiv je bil Dejan Židan v izjavi, da »mi pokažemo lahko svoj prezir tako, da jih ne opazimo«. Je to kakšno navodilo policiji? Živimo v državi, kje predsednik parlamenta apelira k temu, da ne opazimo človeka, ki ga iščejo s tiralico? In končno, kako se lahko pretvarjaš, da varde ni, če ti ves čas skače pred očmi, mimo varovanja, v posmeh policiji in javnosti, z njihovim »generalom« pa se celo rokuješ?
Podvojene simpatije
Ni dvoma, da je Šiško s svojo več kot očitno dobro načrtovano prezenco na Pohorju in tudi »predajo« policiji samo podvojil simpatije vseh, ki ga že zdaj spoštujejo in mu izkazujejo naklonjenost. V tem zapisu sem poskušal pokazati, kako močno podcenjujemo fenomen.
Ob nenavadno izpeljanem »prijetju«, kjer v spremstvu in opirajoč se na dva policista (od tega enega v civilu) daje dolge intervjuje za medije in kot vojvoda v mimohodu pozdravlja svojo salutirajočo četico, je enkrat več pokazal, zakaj je del ljudstva razvil nemajhne simpatije do njega. Ker ne verjame tej oblasti, ker je ciničen do dela državnih organov in ker se je v ta namen pripravljeno prikloniti človeku na begu prej kot našemu političnemu vrhu.
You must be logged in to post a comment.