Kako je Šiško ugnal celotni politični vrh

Navzlic razpisani tiralici dolgotrajna epizoda policijskega iskanja Andreja Šiška se je po celih 16 dnevih končala neuspešno in uspešno hkrati. Po nastopih v medijih in še bolj skrivanju ga je v nenavadnih okoliščinah prijela policija sredi Pohorja po tistem, ko jo je s pajdaši tam kar sam pričakal.

Kar se zdi policijska polomija, je na drugi strani zanj in njegovo paravojsko čisto zmagoslavje: da se je vodja varde na begu znova posmehoval tistim, ki ga lovijo, je v bistvu že dolgo nazaj prešlo v klasični repertoar njegove anti-establishment retorike in prakse.

šiško osankarica večer.PNG

Iz članka v Večeru: policist v civilu in policist v uniformi premikata Šiška proti marici

Zastavil sem si »bogokletno« vprašanje, ali morda Šiška, kar se mi dozdeva, nenehno podcenjujemo in so njegova pojavnost, retorika in dejanja bistveno bolj udarni in popularni, kot bi kdo pomislil. Končno je Šiško tudi predsednik stranke in najbrž bi z ustrezno metodologijo lahko izmerili, v kakšni meri je državljanke in državljane tudi prepričal.

Testirati popularnost

Eden od klasičnih načinov merjenja takšnih učinkov so kajpak volitve in javnomnenjske ankete. Šiško je na lokalnih volitvah za mariborskega župana leta 2018 prejel 1,44 odstotka vseh glasov, konkretno je zanj glasovali 641 občank in občanov. Pred tem je na predsedniških volitvah 2017 prejel 2,21 odstotka (skupaj 16.636), od tega v mariborski volilni enoti 4,80 odstotka (4.078 oddanih glasov).

Vmes se je zgodilo še kaj, sploh njegovi postroji varde, novinarske reportaže druženj z ljubitelji lepot planeta (Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta) in obsežna medijska navzočnost, v kateri s svojimi cirkuškimi prijemi odlično zabava velik del občinstva. Ker smo ravnokar vstopili v novo leto, posejano s čestitkami in dobrimi željami vseh vrst, sem opravil izjemno preprost preizkus.

Na družbenem omrežju Facebook sem si ogledal profile slovenskih političnih voditeljev, poiskal njihove novoletne čestitke in poslanice (eno teh sem ravnokar analiziral v Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici), za izhodišče vzel istovrstno objavo v enakem času in s podobnim sporočilom, nakar sem jih primerjal s Šiškovo in preprosto pribeležil število všečkov.

Če smo natančni, je vodja slovenske paravojske ravnokar objavil dve vsebinsko in grafično izjemno neizstopajoči in neimpresivni novoletni čestitki, ki sta prejeli okoli 1000 in 1100 všečkov.

Šiško srečno novo leto druga všečki

Prvo Šiškovo novoletno voščilo

Šiško srečno novo tisoč všečkov!

Drugo Šiškovo novoletno voščilo

Potem sem si ogledal profile koalicijskih in vladnih politikov, tokrat predvsem predsednikov strank, poiskal njihove novoletne čestitke in dobil naslednje rezultate: predsednik vlade Marjan Šarec je prejel 535 všečkov, Dejan Židan 94,  Karl Erjavec 114, Zdravko Počivalšek 120, Alenka Bratušek 504; vse objavljam na koncu besedila.

Nekoalicijski so dosegli takšne številke: Janez Janša okoli 1100, Luka Mesec 553, Matej Tonin 206,  Zmago Jelinčič 261, Marjan Podobnik 196. Na drugi strani je predsednik republike, ki je z video nagovorom dosegel okoli 1400 všečkov.

Vojvodi več kot celotni vladni ekipi

Šiško je potemtakem le za eno čestitko prejel skoraj enako število všečkov kot celotna ekipa vladajoče koalicije petih ministrov in predsednikov ali predsednic strank skupaj (LMŠ, SD, DeSUS, SMC, SAB) in drastično več delitev ene objave od vseh naštetih.

Nekoliko izstopa le Pahor, s katerim se je želel sestati na Osankarici in se že pred tem povabil na dan odprtih vrat v predsedniško palačo. Mimogrede, Šiškovi novoletni čestitki sta v delitvi na Facebook strani njegove stranke Gibanje Zedinjena Slovenija dosegli dodatnih 80 in 125 všečkov.

Poudariti velja, da sta bili objavljeni 31. decembra 2019 in 1. januarja 2020, torej v času, ko ga je neuspešno iskala policija s tiralico in še pred odmevnim prijetjem na Osankarici sredi proslave, zato moramo odziv na ta dogodek odšteti.

Vprašanje za milijon evrov

Nagradno vprašanje: v kakšni državi živimo in kakšna mentaliteta nam vlada, če oboroženi nacionalist v trenutku bega, skrivajoč se pred policijo, čisto mimogrede pošlje scat celotno slovensko vlado s predsednikom vred? Pri čemer je res težko reči, da so njegove kompetence glede poznavanja družbenih omrežij ali njegove piarovske službe kakorkoli boljše ali večje od vseh služb za stike z javnostmi in plačanih piarovskih strokovnjakov, ki jih premorejo na vladi, ministrstvih in v posamičnih strankah?

Kaj nam to pove o njegovi popularnost in kaj o vrhu naše politike? Edina tolažba vsem preveč začudenim, ki ostane, je zgolj možnost (našega) prehitrega posploševanja. Da smo sklepali iz enega samcatega primera in bi sicer ob večjem vzorcu, sploh če ga razširimo še na druge kriterije in ne zgolj prezenco na družbenih omrežjih, dobili drugačne rezultate. Ne prepriča preveč, kajti tudi njegove druge objave nimajo slabih rezultatov. Ali da morda Šiškovi všečkarji niso povsem realne osebe – v kar dvomim.

Kako pojasniti takšen rezultat?

S podrobnejšo in obširnejšo metodologijo pri analizi objav bi seveda dobili natančnejše in bolj verodostojne rezultate. Po drugi strani je, upoštevajoč število Facebook prijateljev, končni rezultat na podlagi zgolj ene objave še indikativnejši: Šiško ima manj prijateljev od Šarca in Pahorja, namreč 14.489, kar sicer po sebi res ni malo. Za boljšo predstavo: predsednik vlade je trenutno pri 33.235 in predsednik republike pri 61.225 prijateljih, zato pri pričakovali še večje odklone všečkov navzgor.

Vsekakor iz podeljevanja všečkov ni mogoče v celoti sklepati na to, da Šišku naklonjeni bralci novoletnih čestitk delijo njegova politična prepričanja. Bolj verjetno se zdi, da jim preprosto ugaja njegova protivladna, protidržavna in končno tudi protipolicijska drža, zato je njihova naklonjenost samoklicanemu vojvodi prej izraz ljudskega cinizma in morda celo revolta proti aktualnim garnituram oblasti, v manjši meri pa podpore nacionalističnim, ksenofobnim in paravojaškim idejam, ki jih zagovarja. A tudi tega potenciala ne bi podcenjeval.

Če kaj, bi tovrstno stanje naklonjenosti množic, sploh pa večmesečno poigravanje z organi pregona, tožilstvom, sodišči in vso politično elito, moralo sprožiti alarm pri njih, najbrž pa manjšega tudi pri vseh družboslovcih in političnih analitikih.

Farsa na Osankarici

Vse kaže na to, da se je za policijo pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju odvil še en debakel, čeprav ni videti prav nobene novinarske volje, da bi nam to kdo pojasnil. Kako je mogoče, da se je s strani policije najbolj iskani človek na begu preprosto s svojo ne tako majhno četico kar odpeljal na tradicionalno spominsko slovesnost ob 77. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, kjer se je želel približati predsedniku republike, tam pa ga je ujelo »šest policistov v civilu«, kot je poročala POP TV?

Ga je ujelo varovano spremstvo, tj. osebno varovanje Boruta Pahorja in Dejana Židana? Je policija sploh zaznala Šiškov premik, vključno z njegovo četico, proti Osankarici? Če je, zakaj je dovolila približanje?

Kasneje so Šiškovi brili norca iz pomanjkljivega varovanja (»Imate pa srečo, da je bila tam varda, ki je tudi vas varovala«) in se pohvalili, da je njihov »general« ob prihodu plastično pištolo celo »priglasil« policiji. In res se omenjeni kasneje celo rokuje s predsednikom državnega zbora in ministrico za pravosodje. Polomija na celi črti!

Obiskal bi ga v predsedniški palači

Da bi bila farsa še intenzivnejša, se Šiško ni želel približati predsedniku republike prvič, ampak je pred tedni to že najavil skozi anketo: namreč da se bo odpeljal v Ljubljano in ga s svojo četico obiskal na dnevu odprtih vrat v predsedniški palači!

šiško obisk pahorja anketa

Šiškova anketa: na obisk k predsedniku v palačo

Če smo doslej verjeli, da obstaja le zakonska luknja, ki omogoča vse Šiškove prostočasne aktivnosti, je vedno bolj jasno, da imamo morda še najmanj eno, v varovanju vrha naše oblasti. Na vso nemoč in nerodnost kažeta tudi reakciji predsednika republike in predsednika parlamenta.

Prvi je v svojem znamenitem spravljivem slogu ubral tehniko apeliranja k dolžnostnemu ravnanju in pokazal veliko mero razumevanja:

»Vsi smo dolžni spoštovati dostojanstvo človeka in spominskih dogodkov. Imamo pravico izražati svoja mnenja, a tudi dolžnost spoštovati dostojanstvo drugih ljudi in tudi spominskih dogodkov. Še zlasti ko gre za pietetne dogodke.«

Ne opaziti človeka na begu

S tem je zgolj posredno in ohlapno namignil, da je bilo s Šiškovo prisotnostjo na Pohorju kaj narobe – dejansko je apeliral na paravojsko, naj s svojo navzočnostjo na Osankarici ne ravna nespoštljivo, kar je res bizaren način izrekanja, da pa ima pravico, namreč izražati svoje mnenje! Toda če poznamo podatek, da se Šiškovi tam že po tradiciji poklonijo spominu na Pohorski bataljon, jim strogo vzeto nespoštovanja in nepietete sploh ne moremo očitati. O tem, da govori o osebi, ki ga policija išče s tiralico, pa Pahor niti besede.

Podobno neprepričljiv je bil Dejan Židan v izjavi, da »mi pokažemo lahko svoj prezir tako, da jih ne opazimo«. Je to kakšno navodilo policiji? Živimo v državi, kje predsednik parlamenta apelira k temu, da ne opazimo človeka, ki ga iščejo s tiralico? In končno, kako se lahko pretvarjaš, da varde ni, če ti ves čas skače pred očmi, mimo varovanja, v posmeh policiji in javnosti, z njihovim »generalom« pa se celo rokuješ?

židan general varda

Predsednik parlamenta in ministrica za pravosodje med rokovanjem z “generalom”

Podvojene simpatije

Ni dvoma, da je Šiško s svojo več kot očitno dobro načrtovano prezenco na Pohorju in tudi »predajo« policiji samo podvojil simpatije vseh, ki ga že zdaj spoštujejo in mu izkazujejo naklonjenost. V tem zapisu sem poskušal pokazati, kako močno podcenjujemo fenomen.

Ob nenavadno izpeljanem »prijetju«, kjer v spremstvu in opirajoč se na dva policista (od tega enega v civilu) daje dolge intervjuje za medije in kot vojvoda v mimohodu pozdravlja svojo salutirajočo četico, je enkrat več pokazal, zakaj je del ljudstva razvil nemajhne simpatije do njega. Ker ne verjame tej oblasti, ker je ciničen do dela državnih organov in ker se je v ta namen pripravljeno prikloniti človeku na begu prej kot našemu političnemu vrhu.

šarec všečki novo leto

židan všečki novo leto

Erjavec všečki novo leto

počivalšek všečki novo leto

bratušek všečki novo leto

janša všečki novo leto.PNG

Mesec všečki novo leto

tonin všečki novo l eto

jelinčič všečki novo leto

podobnik všečki novo leto

pahor všečki novo leto

Tipologija likov na Facebooku: psihološka ekonomija všečkanja in načelo vzajemnosti

Pri gigantu Facebook se resno poigravajo z mislijo, da bi začeli skrivati števec všečkov v novicah, s čimer bi menda radi uporabnike zaščitili pred zavistjo, občutkom manjvrednosti in neracionalno željo, da bi se primerjali z drugimi. Možnost že preverjajo v nekaterih državah znotraj platforme Instagram. Najbrž je to dober trenutek za razmislek, čemu ta uporabniška možnost sploh služi.

Vsak uporabnik se najbrž sprašuje, kakšen krog prijateljev ga všečka in s kakšno motivacijo to počne, pa tudi, komu sam namenja tovrstno naklonjenost in kakšnim merilom pri tem sledi. Ga vodi osebna privrženost osebi, strinjanje z njegovo objavo ali njegovo dejavnostjo, morda zgolj rutinirano sledi drugim?

facebook-unlike-600

Če kdo verjame, da ne prejema dovolj všečkov, bi lahko preventivno, da povsem izloči možne dobre razloge za slab odziv, najprej razmislil o naslednjem: morda druge osebe nimajo dovolj časa, sploh ne za njegove traparije. Morda si zasluži ignoranco. Lahko je nekaj narobe z njegovim prezirom, ne s prezirom drugih. Morda je nekaj narobe tudi z njegovo pozornostjo tistim, ki si tega ne zaslužijo. In morda je, čisto na koncu, res nekaj narobe že z všečkanjem samim.

Ni merilo za vrednotenje

Tudi ko bo to storil, pa bo ob popolni objektivnosti do samega sebe večkrat ugotavljal, da težko razume preference drugih. Všeček, komentar in delitev so tri osnovne oblike reakcije, ki jih lahko na Facebooku pričakujete. S prvo nekdo podpira vašo objavo ali vašo trditev – čeprav je Facebook kasneje uvedel različne vrste, bom o njih govoril načeloma kot eni »zvrsti«. Komentar lahko izraža soglašanje ali nestrinjanje z vami. Delitev pa je običajno dejanje naklonjenosti objavi in jo vodi prepričanje, da bi jo moralo videti večje število ljudi.

Družbena omrežja, sploh Facebook, temeljijo ali celo stojijo in padejo na vzpostavljanju interakcije s prijatelji, sledilci, podeljevanju všečkov in pozornosti. Seveda njihovo število ne more predstavljati merila za vrednotenje in težo objave: znane osebnosti s sveta glasbe, politike ali medijev bodo vedno dosegale na tisoče izrazov privržencev, a zaradi tega ne bo veljalo, da so njihove objave vsebinsko pomembnejše. Na drugi strani bodo tudi najbolj resna opozorila o dramatičnih spremembah v svetu ali poglobljene analize deležne minorne pozornosti.

Postati dobra oseba

Motivi uporabnikov Facebooka, ki stojijo za objavami, so lahko izjemno raznoliki. In tudi všečkamo marsikaj, ne zgolj objave drugih posameznih uporabnikov: to so lahko novice, vesti, reklame, promocije podjetij. Če odmislimo nekatere infantilne kontekste, že dejanje amo v nas velikokrat sproža lažen občutek neke vrste angažmaja, vpletenosti v dogajanje in lastne pomembnosti.

Z všečkom pritrjujemo, da nam ni vseeno in da smo drugim naklonjeni, lahko kajpak tudi obratno. Naše življenje v skupnosti postane bolj smiselno, nenadoma smo interpelirani v inteligentna, čuteča, socialna in družbeno angažirana bitja. Postanemo dobra oseba, čeprav to nismo, delujemo empatično, četudi je naše pravo življenje drugačno, imamo svoje kroge prijateljev, čeprav smo v resnici osamljeni.

Ko všečkamo objavo drugega, včasih pa v stiski celo svojo, se enostavno počutimo bolje: vsaj za nekoga, namreč prejemnika všečka in vse, ki bodo to opazili, smo spoštovanja vreden posameznik. Všečki so v tem smislu terapevtski ali vsaj kvazi-terapevtski. Skozi njih se lahko čutimo ljubljene, priznane, razumljene, družbeno pomembne, cenjene.

In tako kot lahko želja po pozornosti postane patološka, se tudi na Facebooku (in Instagramu) odvija krvav boj; nekateri raziskovalci naštevajo cele sezname najmočnejših faktorjev, ki bodo sprožili naklonjenost, ki bodo pripeljali do različnih ciljev, v običajnem primeru najbrž to osebnega zadovoljstva uporabnika.

Oglaševalci nam ponujajo obsežne strategije, kako to doseči. Naj zgolj v bežno ilustracijo navedem eno od taksonomij, ki razkrije generične šablone svetovalcev iz omenjene branže: 1. Fizična privlačnost: če je nekdo navzven atraktiven ali vaj na tak način predstavljen, lahko upa na veliko podpore, sploh v kombinaciji z nekaterimi drugimi značajskimi potezami, kot so duhovitost, odkritost in zanesljivost. 2. Podobnost: radi imamo ljudi, ki so nam podobni glede na interese, prepričanja, značaj in socialna ozadja. 3. Komplimenti: radi prejemamo pohvale in radi imamo tiste, ki nam jih namenjajo. 4. Kontakt in sodelovanje: razvili smo občutek skupnosti, radi sledimo drugim in všečkamo tiste, s katerimi se trudimo doseči enake cilje. No, strahovito med temi cilji zmaguje promocija narcisizma.

Nagrajeno samorazkrivanje

Psihologija uporabnikov Facebooka je dobro raziskana in široko analizirana. Študije kažejo na visoke korelacije med osebnostnimi lastnostnimi in uporabo spletnih omrežjih za potrebe samoprezentacije; številni posamezniki z izraženo narcisistično nagnjenostjo pričakovano pogosteje objavljajo sebke. Podobno velja, da so posamezniki z višjo stopnjo samoobjektifikacije (usmeritve s svojo javno zunanjo podobo) bolj naklonjeni uporabi socialnih omrežij.

Nekatere druge raziskave opozarjajo na korelacijo med všečkanjem in samorazkrivanjem, torej razkrivanjem svojih osebnih podatkov. Tudi tukaj so podatki predvidljivi: uporabnikom so bolj všeč in jih zato tudi nagradijo tiste osebe, ki o sebi povedo več in jih zato, ker se razgalijo, hitreje sprejemajo. Všečkanje pa postane končno tudi iskanje zatočišča za tiste, ki na Facebooku najdejo zase socialno in psihološko podporo v primerih nevroticizma, čustvene nestabilnosti in takrat, ki imajo v realnem življenju težave v medosebnih odnosih. Ker jim komunikacija povzroča stres, se raje zatečejo v psihološko varnejše naročje spletnega okolja.

Vzajemnost všečkanja

Eden zanimivejših vidikov všečkanja, a manj raziskanih, je psihološka anticipacija njegove vzajemnosti. Seveda lahko uporabnik pričakuje manj všečkov od oseb, ki niso vaši prijatelji; za njihovo redčenje poskrbi sam, če ima vklopljene ustrezne funkcije, zato bom govoril predvsem o situacijah, ko imate z osebo že sklenjeno prijateljstvo. Jan Plestenjak, Borut Pahor, Rosvita Pesek in Marjan Šarec vaših objav največkrat ne bodo všečkali, vendar vas to ne bo odvrnilo, da jim na ta način ne ploskate vsakič znova, tudi ob najbolj vsebinsko prazni in butasti objavi.

Toda kako se obnašamo do tistih, ki nas všečkajo pogosto in onih drugih, ki so sicer naši prijatelji, a nas puščajo na cedilu? Raziskave kažejo, da imamo načeloma do drugih še kako velika pričakovanja po tovrstni nagradi za našo objavo. In tako kot sledimo svojim presojam, komu bomo podelili všeček, ugibamo tudi, kaj bo pritegnilo druge, da ga bomo deležni. Presenetljivo bo marsikdo ugotovil, da število Facebook prijateljstev še zdaleč ni prav nobeno jamstvo za večjo naklonjenost in branost.

Načelo vzajemnosti všečkanja pravi, da pri njihovem »dodeljevanju« drugim spontano upoštevamo načelo vzajemnosti: v razmislek, komu bomo podelili svojega, bomo vključili poprejšnjo presojo, s strani koga in zakaj smo jih deležni. Med drugim pravilo zato velikokrat vključuje tudi dvom, zakaj všečkati nekoga, ki tega nikoli ne vrača in vsaj, v kolikšni meri to početi. Ali pa morda, ker je to skrito v naši presoji, ki je lahko popolnoma napačna in pristranska, nam naklonjenosti ne vrača v zadostni meri.

Seveda je naše pričakovanje lahko nekaj, kar je povsem neodvisno od tega, ali si pozornost tudi res zaslužimo in s tem nerealno. Takšna »psihološka ekonomija« všečkanja skriva številne odtenke naših zasebnih prepričanj in predvsem včasih postane dobesedno ekonomija, prejemanje in dajanje: če ti všečkaš mene, moram sam tudi tebe.

Učinek čokolade

Psihološka ekonomija všečkanja je sicer odvisna od številnih drugih faktorjev. Od tega, koliko prijateljev imate in nastavitev profila, od števila vaših objav in navzočnosti prijateljev na Facebooku. Deloma od delujočih algoritmov, ki jih niti ne slutimo. Jasno, da najprej od vsebine in oblike samih objav.

»Všečki imajo na možgane najstnikov podoben učinek kot čokolada«, se glasi naslov enega izmed člankov. Ni dvoma, da njihovo število veča našo samopodobo – če jih ne prejmete dovolj, lahko računate na njeno nižanje. Spet nekatere druge analize kažejo, da je ljudem bistveno pomembneje, kdo jih všečka in manj, koliko všečkov bodo prejeli.

Čeprav je povedano zelo odvisno od pogostosti uporabe socialnega omrežja, števila prijateljev in sploh motivov, zaradi katerih smo na Facebooku, vzajemnost všečkanja dokazuje njegovo temeljno dimenzijo pomembne socializacijske valute, s katero nadomeščamo človeške odnose. Težava nastopi le, ko naše število prijateljev zelo naraste in jim je zelo težko, najbrž nemogoče, posvečati ustrezno pozornost.

Vzajemnost všečkanja nas kot imperativ usmerja in deluje kot nekakšna zahteva in nuja v smislu ekonomičnega principa »Do ut des«, »Dam, da daš«. Na podoben način kot nas usmerjajo drugi psihološki ali nepsihološki algoritmi, kakršen je učinek sob z odmevom (echo chambers), skozi katerega postajamo vedno bolj izoliranimi v zaprtem svetu tistih z enakimi prepričanji, ki jih delimo s svojimi prijatelji, ali recimo spletni mehurčki (filter bubbles), ki narekujejo nize nam zanimivih pojavljajočih se »personaliziranih« vsebin, na Facebooku recimo tudi v obliki novičarskega streaminga.

Padanje standardov

Čeprav tega marsikdo ne bo priznal, odsotnost všečkov individualnim uporabnikom pogosto povzroča frustracije. Nič čudnega, če se Facebook skupnost zato še bolj loteva iskanja formul, da bi jih dosegla. Odziv uporabnic in uporabnikov je predvidljiv, namreč poplava objav še več sebkov, fotografij, izletniških utrinkov, lahkotnih vsebin in traparij vseh vrst, zmerljivk, žaljivk, sovraštva in cinizma, dodatna želja po iskanju pozornosti pa vodi do splošnega nižanja vseh možnih standardov resne objave.

Svoje naredijo trendi padanja bralnih navad, ko grafične in vizualne vsebine povsem nadomeščajo in izrinjajo besedilne. Stupidizacija objav kot pojav je neizbežna in sledi družbenim spremembam, objave morajo biti instantne, kratke, emocionalno obarvane in šokantne, vse angažirane, problemske, kritične in poglobljene zapise pa ob poplavi sebkov in avtoportretov izpodrivajo plehke enovrstične misli, video smešnice in razvedrilni formati.

Čisto mimogrede: zabavno je spremljati, kako hitro so se na takšen sebkarski milje pripravljeni povsem aklimatizirati tisti iz izobraženega, akademskega in intelektualnega življenja, običajno s plehkim argumentom, da je Facebook pač prostor sproščenosti, druženja in socialnega mreženja, zato naj takšen tudi ostane…

Moja izkušnja

Moj relativno pozen prihod na Facebook sega v leto 2012 in je bil skoraj eksperimentalen, kajti do tistega trenutka sem takšno možnost z prezirom zavračal: predvsem preveriti, kaj se zgodi z družbeno in predvsem medijsko kritiko, s katero se ukvarjam na svojem blogu. Pred začetkom uporabe Facebooka sem kar dobro izkusil in vedel, da ne živimo v prostoru, kjer bi mediji, novinarji in uredniki imeli posebno voljo prebirati medijske analize in komentarje svojega dela, o čemer več v zapisu Medijska kritika. Zanimalo me je, na kakšen način se lahko zgodba ponovi.

In res, tako kot so moje objave na blogu skoraj vedno deležne prezira in blokade (konkretnejša izkušnja je pribeležena v Javna recepcija te strani), se ni bilo bati, da bi novinarji želeli opaziti (ali celo všečkati) tiste na Facebooku – v veliki večini nismo prišli niti do prijateljstev. Presenečenj ni bilo, je pa po svoje to dejstvo zabavno v svoji indikativnosti.

Po drugi strani se je pokazalo, da situacija ni čisto porazna: če me že ignorirajo tiste kategorije in skupine, ki jim je kritika namenjena, se vedno najde manjšina, ki ceni dejavnosti v smeri medijskega državljanstva in prepoznava vrednost tovrstnega početja, kakorkoli že drži, da želja in sposobnost prebiranja besedil na socialnih omrežjih pač izumirata vsaj tako hitro kot živalske vrste zaradi podnebnih sprememb.

Moje največje spoznanje, kako razmišlja Facebook skupnost, pa nesporno izvira iz same narave kritičnosti: ne le, da moji zapisi zaradi vsebinske naravnanosti in morda tudi sloga niso privlačni za branje, večina uporabnikov preprosto ne mara kritičnosti kot kritičnosti. Vsaj meni se zdi, da bi nas to moralo skrbeti.

Kategorizacija značajskih tipov

In kdo so ljudje, ki jih boste srečali na Facebooku? Altruist, dolžnostnež, grafik, humorist, ignorant, istomišljenik, linkar, minimalni narcis, oponent, osebnež, pravičnik, sebkar, solidarnostnik, tekstualec, totalni narcis, zasedar in zmerni narcis so le nekatere kategorije individualnih uporabnikov Facebooka, ki sem jih izluščil na podlagi uporabniških navad. Navajam jih spodaj.

Kategorizacija značajskih tipov je seveda v določeni meri in največkrat nujno karikirana, razvrščanje na podlagi pričakovanega všečkanja sledi izhodišču, da res lahko fiksiramo dominantne vzorce njihovih ravnanj in jih opredelimo z eno lastnostjo. Razlikovanje med tipi zato upošteva različne kriterije, npr. vsebino in obliko objave, psihologijo všečkanja na podlagi logike vzajemnosti, preference glede na socialni status, pripadnost in podobno.

Popolno in »čisto« razlikovanje med tipi najbrž ni možno, marsikomu bi lahko pripisali več tipov. Razen tega bi ob naštetih spodaj morda našli še druge: nekateri uporabniki se specializirajo zgolj za rojstnodnevne želje, zato se z všečki pojavljajo le takrat, ko je komu potrebno zaželeti zdravja, sreče in vsega najboljšega, spet drugi so pretežno obsedeni le z igricami, tretji s preverjanjem osebnih podatkov in socialno omrežje uporabljajo za obsesivno zbiranje informacij, kdo živi s kom, s kom se druži, kako razmišlja in kdo so njegovi virtualni prijatelji. V tem smislu seznam še zdaleč ni dokončen.

 

ZNAČAJSKI TIPI NA FACEBOOKU OD A DO Ž

Altruist

Altruist všečka vse vaše objave, ne pričakuje pa prav nobenega všečka v zameno. Ne smemo ga zamenjati s pasivnim uporabnikom Facebooka, ki sam ne objavlja ničesar, pač pa redno spremlja in prebira svoje prijatelje. No, ta skoraj izumrla vrsta omenjeno počne včasih iz bolj ali manj utemeljenega spoštovanja do vas, včasih (in obenem) deloma iz nespoštovanja do sebe.

Dolžnostnež

Dolžnostnež je največkrat osebni znanec, prijatelj, sodelavec, sorodnik, ki všečka, ker to dejanje čuti kot nekakšno dolžnost in iz občutka pripadnosti, ne da bi se posebej spraševal o smiselnosti ali vsebini objav. Objavite lahko največjo neumnost in najbolj trapast sebek, takoj se bo prikazal in vam namenil naklonjenost.

Grafik

Grafik je uporabnik, ki objavlja le vizualni in »grafični« material: vse, kar je mogoče gledati in v svojem vizualnem obetu ne diši po naporu branja. Všečke pričakuje za svoje fotografije, video posnetke, filmske izseke in različne grafike, možnosti so neizmerne. Prevladujejo čudovite sličice sončnega zahoda, pokrajin, rožic, vrtov, pogrinjkov, gorskih vršacev in domačih ljubljenčkov. Grafik zato običajno sledi enostavnemu načelu, ki se glasi: poskrbite za svoje zdravje, Facebook mora (p)ostati prostor sproščanja in ultimativnega nemišljenja, nikakor ne mentalnega naprezanja.

Humorist

Poseben tip uporabnika Facebooka, ki daje prednost smešnim, zabavnim in razvedrilnim vsebinam, zato nenehno objavlja video smešnice, šale, karikature in vse vrste zanimivosti, ki so sproščujočega značaja. Socialni prostor razume prevladujoče kot mesto zabave in relaksacije, tudi všečka predvsem tovrstne objave.

Ignorant

Ignorant je nasprotje dolžnostneža. Prepoznate ga po tem, česar ne stori in ne po tem, kaj stori. Ko neposredno ali posredno naslavljate njegov spekter zanimanj in področja, ki si jih morda z njim celo strokovno delite, včasih celo njegovo delo, se ne bo odzval z všečkom ali komentarjem. Pišete o hortikulturi, a nič ne pomaga, strokovnjaki za hortikulturo vas vztrajno ignorirajo. Morda ste se jim zamerili zaradi svoje kritičnosti, lahko ste jim zoprni osebno, lahko jih vodi osebna, poklicna, interesna, politična ali kakšna druga zamera.

Istomišljenik

Istomišljenik je uporabnik, ki ga pogosto osebno poznate in deli z vami podobna politična, znanstvena, ideološka ali idejna prepričanja in poglede. Všečkal vas bo, ker misli podobno kot vi in vas želi podpreti. Največkrat je to vaš stanovski kolega, član istega društva, stranke ali iniciative. Če vas ne pozna osebno, se v vaših objavah prepozna in jih želi podpreti.

Linkar

Linkar prevladujoče ne objavlja ničesar osebnega, svoje poslanstvo vidi predvsem v delitvah drugih objav: tukaj so videi, youtube posnetki, povezave na članke, ki jim ne sledi noben dodatni komentar, tudi sveže in aktualne novice. Svoj vložek na Facebook vidi predvsem v opozarjanju na informacije in dogodke, ki se mu zdijo bistvene. Običajno ne pričakuje veliko všečkov in zelo malo jih tudi daje.

Minimalni narcis

Minimalizem minimalnega narcisa lahko kvantitativno izmerimo: všečkal bo vaše objave, vendar v približnem razmerju 5:1 ali manj. Se pravi, da pričakuje 5 všečkov zase in potem se bo »oddolžil« z enim svojim. Glej še: totalni narcis in zmerni narcis.

Nepravi prijatelj

Nepravi prijatelj je oseba, ki jo osebno poznate in je tudi vaš Facebook prijatelj, vendar vas v resnici ne mara. Ker želi to dejstvo zaradi socialnih okoliščin in različnih motivov prikriti, vas bo zelo naključno in čisto občasno všečkal – ampak samo zato, da ne bi česa posumili.

Oponent

Če vas oseba nikoli ne všečka, se pa pridno oglaša v komentarjih na vašem ali drugem profilu in vam nasprotuje, potem je oponent. Bolj kot je aktivna v tej smeri, bolj lahko utemeljeno domnevate, da ste ji zoprni in da vam želi sporočiti prav to. Všeček je res zadnja stvar, ki vam jo bo privoščila: da ga vam ne podeli, želi biti svarilno sporočilo za vas. Ker pa je prepričana, da je to premalo, vas bo napadla v komentarjih.

Osebnež

Osebnežu je pomembno, da objavlja predvsem vse, kar je povezano z njegovim zasebnim življenjem: osebne fotografije, družinske portrete, svoje otroke, vnuke in prijatelje, obdelani vrt, nedeljske izlete in albume s počitnic. Po svoje uživa v razkrivanju zasebnosti, razkazovanju svojega družinskega fevda in tudi sam bo všečkal predvsem sorodne objave. Podoben je narcisu in sebkarju, vendar se od njiju razlikuje po tem, da ni neposredno usmerjen v iskanje pozornosti zase, ampak se promovira širše in posredno, skozi razgaljanje osebnih in družinskih stvari v življenju.

Pravičnik

Pravičnik izrazito pazi, da všečka izjave drugih v bolj ali manj natančnem razmerju všečkov, kolikor jih prejme. Če opazi, da ga nekdo všečka ob vsaki objavi, ga bo poskušal tudi sam – kar pričakuje od drugih, poskuša uveljaviti tudi pri sebi.

Sebkar

Sebkar je uporabnik, ki daleč najraje objavlja sebke na tisoč in en način: v kopalnici, na plaži, v službi ali šoli, pri zajtrku, v bolnici, na vrtu ali ulici, v naravi ali v postelji. Podobno najbolj od vsega občuduje sebke drugih in jih primerja s svojimi. Besedil skoraj ne prebira in jih tudi ne všečka, razen če se nanašajo na njegovo čudovito podobo. Od grafika se razlikuje le po tem, da daje prednost lastnim upodobitvam in hrepenenju po potrditvi svoje socialne mreže. Absolutno dominantna kategorija, ki pokrije daleč največji odstotek Facebookovih uporabnikov.

Solidarnostnik

Uporabnik, sicer redke sorte, ampak cenili boste njegovo zavzetost: solidarnostnik vas bo všečkal, ker bo opazil, da si to zaslužite, a so vas drugi spregledali. Ker se mu smilite, saj vas nihče posebej ne mara, vas bodo njegovi milostni všečki ogreli in dali smisel pri nadaljnjem objavljanju.

Tekstualec

Skoraj izumrla vrsta uporabnika: praviloma ali nikoli ne objavlja fotografij in sebkov, temveč izključno daljša ali krajša besedila v različnih žanrih: zato piše dnevne komentarje, kritike, pesmi, razmišljanja, eseje. Ob tem opaža, da je to vsako leto bolj mazohistična in nepriljubljena dejavnost, ob kateri res ne more pričakovati množice pritrjevalcev in prijaznih komentarjev, razen s strani prijateljev v zelo zoženi interesni skupini.

Totalni narcis

Nekdo, ki pričakuje, da boste všečkali vse njegove objave, sam pa bo v zameno egoistično ponudil morda en všeček na leto ali prav nobenega. Totalni narcis sploh ni tako redka vrsta, čeprav takega tipa uporabnika ne velja zamenjati z nekaterimi drugimi profili: npr. s slavnimi osebami ali tistimi, ki imajo za svojo pasivnost všečkanja na Facebooku dovolj dobre razloge. Glej še: minimalni narcis in zmerni narcis.

Zasedar

Zasedar je posebne vrste tič, ni čisti ignorant in tudi ne oponent. Ne ljubi se mu aktivno nasprotovati ali za to ni dovolj pogumen, popolna ignoranca pa se mu zdi preveč omejujoča. Če vam zoprne komentarje pod objavo nenehno všečka nekdo, ki vaših objav nikoli ne in ste že pozabili, da na Facebooku obstaja, potem imate opravka z njim. Sam ničesar ne zapiše, čaka vas iz zasede, skoči iz grmovja skozi usta drugih, da bi vam nasprotoval, ker sam raje ne želi oponirati. Ko opazite drastično obratno sorazmerje med številom odsotnih všečkov in številom všečkov tistim, ki vam v komentarjih oponirajo, pomislite nanj.

Zmerni narcis

Zmerni narcis všečka vaše objave, vendar v razmerju okoli 10 proti 1 ali več: če boste všečkali 10 njegovih, bo tudi on poskušal eno vašo. Običajno se bo odzval zelo selektivno in zgolj ob objavah, ki ga pritegnejo zaradi lastnih preferenc. Glej še: minimalni narcis in totalni narcis.

P.S. Zgornji priložnosti zapis ima še eno nalogo: želi biti tudi opravičilo vsem, ki me všečkajo, a zaradi časovnih omejitev v zameno niso bili deležni moje pozornosti. 🙂

Ali bodo izmišljeni profili in troli Stranke Alenke Bratušek ustavili civilno družbo?

In kot da ni dovolj, da pri Stranki Alenki Bratušek brišejo zanje neprijazne komentarje, o čemer sem pisal v prispevku Pri Alenki Bratušek menda zagotavljajo elektriko, da lahko ekologi tvitajo, ali pa da njihov podpresednik, kasneje odstopli minister in trenutno podpredsednik parlamentarnega odbora za kulturo, objavlja idolatrijske fotomanipulacije, o čemer več v Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo, zdaj je izpadlo še, da tej stranki naklonjeni veliko uporabljajo trolanje in lažni profil na Facebooku.

Uroš Prah je prav tam razkril, kdo komentira odzive civilne družbe na načrtovano izgradnjo hidroelektrarn na Muri. Po vsem sodeč kar strankarski fake profili – navedeni se skriva pod imenom Monika Pintar in je pred nekaj minutami spremenil profilno sliko:

UNESCO biosfera Mura: stranka Alenke Bratušek namesto argumentov uporablja lažne FB profile:

Na levi lažna Monika, pripadnica Stranke Alenke Bratušek, ki trola tiste, ki si prizadevamo za ohranitev Mure, na desni resnična Monika, filozofinja iz Poljske.

Monika Pintar Woelle

Iz objave Uroša Praha in Irene Woelle na Facebooku: prava in neprava Monika

Oseba, ki se skriva za lažnim profilom in trola v imenu stranke, je zdaj odstranila logotipe stranke, ne pa tudi lažne fotografije ali profila. Običajno je praktično prva, ki všečka vse objave na profilu Alenke Bratušek.

Glede na visoke etične standarde, ki jih je predsednik vlade Marjan Šarec uvedel v svojo ekipo in v kateri je težava postal nestrpni poslanec, ob katerem je pokazal, da je cena za odhod iz njegove bližine nastavljena na dva evra, kolikor je bila cena Krajčičevega sendviča, je javnost upravičena v pričakovanju, kaj bo storil s svojo ministrico, ki zelo očitno ignorira vse pomisleke civilne družbe, jih ne sprejema na pogovor, na socialnih omrežjih pa briše njihove komentarje in ima ob sebi zvesto privrženko ali privrženca, ki jim po drugi strani odgovarja s pomočjo lažnih profilov.

Da ni čistega dokaza, da je to neposredno povezano s stranko? Ja, takih in podobnih obramb smo se v zadnjih letih naposlušali ob številnih fake profilih in brezplačnikih neke druge stranke.

Monika Pintar Bratušek fb

Poljska filozofinja, ki neverjetno hvali predsednico stranke

Pri Alenki Bratušek menda zagotavljajo elektriko, da lahko ekologi tvitajo

Nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek,  zdaj ministrica za infrastrukturo, ima več kot očitno velike težave v razumevanju delovanja medijev in funkcije javnosti. S tem povezano pa verjetno tudi s svojo lastno podobo v njih in posledično – ali izvorno – s samopodobo. Kar se, nenazadnje, zrcali že v neverjetno bizarni poti za slovenske razmere izjemno popularnega trenda poimenovanja strank po lastnih voditeljih.

Je namreč prva domača političarka, ki je glede tega storila kar dva koraka: leta 2014 je ustanovila svoje »Zavezništvo Alenke Bratušek«, nato se je leta 2016 preimenovala v »Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov«, potem pa leta 2017 znova v njenemu imenu bolj prijazno »Stranko Alenke Bratušek«.

Alenka, reši nas!

O njenem nerodnem delovanju v odnosu do medijev sem večkrat pisal še v času, ko je vodila vlado, recimo v zapisih  Alenke Bratušek vaje v izmikanju, Njena želja je naša želja ali Alenke Bratušek vaje v poziranju.

Resnici na ljubo vsega ni kriva sama. V nekakšno idolatrijo svoje predsednice se je ujel tudi njen sedaj že umaknjeni podpredsednik stranke Marko Bandelli, nekoč župan občine Komen, ki je moral odstopiti z mesta ministra za kohezijo iz razlogov, ki so pri tej stranki očitno tradicionalni, namreč v preziru, pravzaprav že v nekakšni neintelegibilnosti vloge medijev, kjer je svojo kratko kariero zaključil z neposrednim nadiranjem novinarjev: »Kaj bi še radi imeli? Mar me niste že dovolj očrnili?« Namreč Bandelli je na svojem tviter profilu januarja lani objavil fotomontažo transparenta s protesta javnega sektorja, na katerem je pisalo »ZDAJ PRIŠEL JE ČAS, DA ALENKA REŠI NAŠ«, o čemer sem podrobneje pisal v Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo. Montažo je sicer kasneje zanikal, podobno kot se je nedavno opravičeval, ker je zapisal, da »z veseljem pozdravlja odločitev Rusije s kaznovanjem novinarjev, ki žalijo politike in javne osebe.«

Roka cenzure

Da ignoriranje funkcije medijev in udeležbe javnosti v političnih procesih v tej stranki ni več naključno, dokazuje zadnji primer, predvsem po petkovem po petkovem protestnem shodu Štrajk za Muro, ob katerem se sedanja ministrica za infrastrukturo obnaša strahovito ignorantsko. V želji po nevtralizaciji protestniških očitkov je posnela video, ga objavila na Facebooku in v njem poskušala hvaliti pozitivne vidike delovanja hidroelektrarn. Ob tem je spregledala zagotovilo iz koalicijskega sporazuma, ki nesporno govori o tem, da bo ta vlada zaščitila reko Muro in na njej hidroelektrarn ne bo gradila.

Najbrž je ena terminalnih faz v preziru nadzorne funkcije medijev, ko se kakšna politika ali politik zatekata k neposredni cenzuri. K sreči so mediji pri nas še relativno avtonomni, tako da dolga roka cenzure običajno ne pomaga, vsaj ne v delu medijev, ki nanjo ne pristajajo. Pri tistih, ki jih ima pri roki politika sama in jih lahko nadzira, recimo svoja socialna omrežja, pa kaže svoje omejeno dojemanje demokracije.

Alenka Bratušek video mura

Bratuškova v svojem video nagovoru, objavljenem na FB profilu

Komunikacijska čistka

Na ta način je Monika Weiss zelo natančno in z veliko mero duhovitosti opisala nekajdnevno izkušnjo, kdo in na kakšen način administratorji socialnih omrežij sproti brišejo sicer nežaljive in vsebinske komentarje, ki očitno niso pogodu ministrici in tej stranki – in to na Facebook profilu ministrice in predsednice stranke. Če prav razumemo, je administrator te strani generalni sekretar stranke Jernej Pavlič.

Lekcija, da z drugače mislečimi državljani ne morete opraviti z veliko radirko v roki, sploh tedaj ne, ko se borijo za svoje pravice in proti projektu, ki ga imajo za okolju škodljivega, v tej stranki po vsem sodeč še ni dozorela, kar kaže na resno anomalijo v dojemanju ne samo medijev, ampak tudi funkcije javnosti in tega, v čigavi službi so politiki – da so tukaj zaradi ljudi in ne ljudje zaradi njih. Zapis Monike Weiss objavljam spodaj.

O komunikacijski čistki Jerneja P., ki proizvaja elektriko za Twitter 

Po petkovem shodu proti gradnji hidroelektrarn (HE) na reki Muri, shoda v Ljubljani se je udeležilo več sto ljudi, je med vikendom potekala zanimiva izmenjava mnenj na FB profilu ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek, pod katero sodi tudi področje energetike. Potem ko se Bratuškovi od nastopa funkcije infrastrukturne ministrice kljub prošnjam ni uspelo sestati z organizacijami za zaščito Mure – časa ni imela niti v petek ob protestu, je uspela v soboto na rečnem bregu posneti video izjavo, v kateri protestnike proti gradnji HE obtožuje zavajanja in med drugim govori o pozitivnih vplivih HE na podtalnice.

No, v resnici omenjena izmenjava mnenj na FB profilu pod omenjenim videom ni potekala, saj so administratorji FB strani vse komentarje, ki so navajali stališča proti gradnji HE – tudi, če je šlo za uradna stališča pristojnih državnih institucij, kot je Direkcija RS za vode, po kateri je s strokovnega vidika gradnja HE na Muri nesprejemljiva – , brisali in komentatorje blokirali. Tako je zdaj pod video izjavo Bratuškove nekaj čez deset komentarjev, tipa »Prekmurce na sveče, ne samo Prekmurke«, »Super izgledate«, psiček z napisom »I srček U« in »Standardna zgodba! Polresnica, laž, zavajanje…vse se dopušča«. Ta zadnji komentar v podporo Bratuškovi je napisal Jernej Pavlič, vodja njenega ministrskega kabineta in generalni sekretar njene stranke SAB, ki se je cel vikend močno angažiral tudi za obrambo lika, dela in videa ministrice na socialnem omrežju Twitter.

Razprava na Twitterju je tekla o predlogu uredbe, ki so jo za Vlado pripravili na ministrstvu za okolje tik pred odstopljenjem bivšega okoljskega ministra Jureta Lebna in s katero bi prenehala veljati uredba iz časa vlade Janeza Janše, s katero so leta 2005 državne Dravske elektrarne Maribor dobile zeleno luč za izgradnjo osmih HE na Muri. Ker je Pavlič na Twitterju zanikal, da ministrstvo Bratuškove kakorkoli zavlačuje z uredbo ter da je razlog, da uredbe še ni na Vladi ta, da je katastrofalno napisana (»Katastrofalno je bila napisana z ogromno napakami!«), sem ga vprašala, kateri od obeh členov uredbe je katastrofalen z ogromno napakami. Predlog uredbe ima namreč dva člena. Prvi se glasi, da s to uredbo preneha veljati uredba iz leta 2005, drugi pa, da začne uredba veljati dan po objavi v Uradnem listu.

Pavlič je odgovoril: »Brez panike. Mi zagotavljamo elektriko, da vi lahko twittate.« (Huh.) In nadaljeval, da očitno sploh ne vem, da obstaja še obrazložitev uredbe, ki da je bila zelo slaba z napačnimi podatki, in da mi ne more pomagati, če tega ne vem. Ker imam celotno besedilo predloga uredbe – gre za dva A4 lista, na enem sta oba člena, na drugem obrazložitev – , sem ga vprašala, če denimo drži del v obrazložitvi, ki pravi, da predložene variante izgradnje HE predstavljajo tveganje za zagotavljanje pitne vode za 46.000 prebivalcev 12 občin Prekmurja in za sistem vodooskrbe v Pomurju, ki je bil sofinanciran iz evropskih sredstev v višini 38,6 mio EUR. Ni odgovoril.

Je pa reagiral na pripombo, naj ne bo žaljiv, naj zgolj komunicirajo jasneje in izpolnijo koalicijsko zagotovilo, da HE na Muri ne bo. Na to pripombo je namreč zapisal: »Koalicijska pogodba, ne veste, kako je bila napisana in kaj je to pomenilo. Ampak, vam želim lep večer.«

Ker se stavek o HE na Muri v koalicijskem sporazumu glasi: »Zaščitili bomo reko Muro, pri čemer hidroelektrarn na tej reki ne bomo gradili«, je res precej težko ugibati, kaj dodatno naj bi to pomenilo poleg tega, kar dejansko piše. Gre namreč za enega najbolj nedvoumnih in konkretnih stavkov v koalicijskem sporazumu. Res pa ne vem, kako je bil koalicijski sporazum napisan – in zdaj me to dejansko zanima. Se pa da napovedati, da bo Bratuškova, če bo ogrozila lik predsednika vlade Marjana Šarca, morala oditi, saj je že pokazal, da »njegova ministrska ekipa« ne obstaja, da se za nobenega člana »svoje ekipe« ne postavi oz. je vsak član povsem nadomestljiv.

Kakorkoli, način, na katerega komunicirata ministrica za infrastrukturo in njen vodja kabineta na socialnih omrežjih, je neprimeren in nedostojen.

P.S. Ob tej priliki se v imenu vseh uporabnikov Twitterja zahvaljujem Jerneju Pavliču, da on oz. njegovi zagotavljajo elektriko za Twitter. Ker v nasprotnem marsičesa in marsikoga ne bi prebrali.

Spolno frustrirana manjšina in referendumski zmagovalci

Resno se sprašujem, kakšen globinski smisel imajo zapisi, razen omogočanja avtopromocije tistega, ki so mu namenjeni, kakršen je Delov. Da je Božiček prinesel Romanu Vodebu vrnjen profil na Facebooku? Tako piše. In potem preberemo:

“Tisoče levičarjev sem prepričal in sem postal kar nekakšen njihov neformalni predstavnik.”

Na referendumu je po Vodebu zmagalo tisto, kar je moralno korektno in etično neoporečno: “Ljudje so iz leve, legebitrovsko-feministične indoktrinacije, vendarle izluščili bistvo: otrokove pravice (do očeta in matere) morajo biti nad pravicami spolno frustrirane manjšine istospolnih.”

Vodeb ocenjuje, da bi bil referendumski rezultat, če bi imel aktiven profil na facebooku, precej drugačen: “Vsaj 70:30 v korist proti.”

Kaj nam prispevek sploh sporoča? Novinarka Polona Malovrh z zgodbo dejansko neposredno reklamira napihnjenost in aroganco sogovornika. Še več, promovira njegovo homofobijo, njegovo sovraštvo do gejev in lezbijk. V trenutkih, ko ni cehovske solidarnosti, ko se odvijajo odpuščanja v njihovi hiši, to ni kaj prida dobra tendenca za slovensko novinarstvo. In za Delo seveda še manj.

Kaj namreč sploh legitimira takšen nekritičen diskurz, s čim ga lahko upravičimo? Če je to podatek, da so nekomu v obratovanje vrnili Facebook profil, ker ga je nekdo prijavil zaradi sovražnega govora, če je to vsa informacija, ki nas mora zanimati, potem se naj pri tem neha. Vse ostalo je čista promocija avtorja in medijska reprodukcija taistih sovražnih stališč. Dokler nekdo zelo jasno ni povedal gospodu, kar mu gre.

Delo je na svojo tovrstno dolžnost pozabilo.

Vodeb Delo FB