Kako je Šiško ugnal celotni politični vrh

Navzlic razpisani tiralici dolgotrajna epizoda policijskega iskanja Andreja Šiška se je po celih 16 dnevih končala neuspešno in uspešno hkrati. Po nastopih v medijih in še bolj skrivanju ga je v nenavadnih okoliščinah prijela policija sredi Pohorja po tistem, ko jo je s pajdaši tam kar sam pričakal.

Kar se zdi policijska polomija, je na drugi strani zanj in njegovo paravojsko čisto zmagoslavje: da se je vodja varde na begu znova posmehoval tistim, ki ga lovijo, je v bistvu že dolgo nazaj prešlo v klasični repertoar njegove anti-establishment retorike in prakse.

šiško osankarica večer.PNG

Iz članka v Večeru: policist v civilu in policist v uniformi premikata Šiška proti marici

Zastavil sem si »bogokletno« vprašanje, ali morda Šiška, kar se mi dozdeva, nenehno podcenjujemo in so njegova pojavnost, retorika in dejanja bistveno bolj udarni in popularni, kot bi kdo pomislil. Končno je Šiško tudi predsednik stranke in najbrž bi z ustrezno metodologijo lahko izmerili, v kakšni meri je državljanke in državljane tudi prepričal.

Testirati popularnost

Eden od klasičnih načinov merjenja takšnih učinkov so kajpak volitve in javnomnenjske ankete. Šiško je na lokalnih volitvah za mariborskega župana leta 2018 prejel 1,44 odstotka vseh glasov, konkretno je zanj glasovali 641 občank in občanov. Pred tem je na predsedniških volitvah 2017 prejel 2,21 odstotka (skupaj 16.636), od tega v mariborski volilni enoti 4,80 odstotka (4.078 oddanih glasov).

Vmes se je zgodilo še kaj, sploh njegovi postroji varde, novinarske reportaže druženj z ljubitelji lepot planeta (Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta) in obsežna medijska navzočnost, v kateri s svojimi cirkuškimi prijemi odlično zabava velik del občinstva. Ker smo ravnokar vstopili v novo leto, posejano s čestitkami in dobrimi željami vseh vrst, sem opravil izjemno preprost preizkus.

Na družbenem omrežju Facebook sem si ogledal profile slovenskih političnih voditeljev, poiskal njihove novoletne čestitke in poslanice (eno teh sem ravnokar analiziral v Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici), za izhodišče vzel istovrstno objavo v enakem času in s podobnim sporočilom, nakar sem jih primerjal s Šiškovo in preprosto pribeležil število všečkov.

Če smo natančni, je vodja slovenske paravojske ravnokar objavil dve vsebinsko in grafično izjemno neizstopajoči in neimpresivni novoletni čestitki, ki sta prejeli okoli 1000 in 1100 všečkov.

Šiško srečno novo leto druga všečki

Prvo Šiškovo novoletno voščilo

Šiško srečno novo tisoč všečkov!

Drugo Šiškovo novoletno voščilo

Potem sem si ogledal profile koalicijskih in vladnih politikov, tokrat predvsem predsednikov strank, poiskal njihove novoletne čestitke in dobil naslednje rezultate: predsednik vlade Marjan Šarec je prejel 535 všečkov, Dejan Židan 94,  Karl Erjavec 114, Zdravko Počivalšek 120, Alenka Bratušek 504; vse objavljam na koncu besedila.

Nekoalicijski so dosegli takšne številke: Janez Janša okoli 1100, Luka Mesec 553, Matej Tonin 206,  Zmago Jelinčič 261, Marjan Podobnik 196. Na drugi strani je predsednik republike, ki je z video nagovorom dosegel okoli 1400 všečkov.

Vojvodi več kot celotni vladni ekipi

Šiško je potemtakem le za eno čestitko prejel skoraj enako število všečkov kot celotna ekipa vladajoče koalicije petih ministrov in predsednikov ali predsednic strank skupaj (LMŠ, SD, DeSUS, SMC, SAB) in drastično več delitev ene objave od vseh naštetih.

Nekoliko izstopa le Pahor, s katerim se je želel sestati na Osankarici in se že pred tem povabil na dan odprtih vrat v predsedniško palačo. Mimogrede, Šiškovi novoletni čestitki sta v delitvi na Facebook strani njegove stranke Gibanje Zedinjena Slovenija dosegli dodatnih 80 in 125 všečkov.

Poudariti velja, da sta bili objavljeni 31. decembra 2019 in 1. januarja 2020, torej v času, ko ga je neuspešno iskala policija s tiralico in še pred odmevnim prijetjem na Osankarici sredi proslave, zato moramo odziv na ta dogodek odšteti.

Vprašanje za milijon evrov

Nagradno vprašanje: v kakšni državi živimo in kakšna mentaliteta nam vlada, če oboroženi nacionalist v trenutku bega, skrivajoč se pred policijo, čisto mimogrede pošlje scat celotno slovensko vlado s predsednikom vred? Pri čemer je res težko reči, da so njegove kompetence glede poznavanja družbenih omrežij ali njegove piarovske službe kakorkoli boljše ali večje od vseh služb za stike z javnostmi in plačanih piarovskih strokovnjakov, ki jih premorejo na vladi, ministrstvih in v posamičnih strankah?

Kaj nam to pove o njegovi popularnost in kaj o vrhu naše politike? Edina tolažba vsem preveč začudenim, ki ostane, je zgolj možnost (našega) prehitrega posploševanja. Da smo sklepali iz enega samcatega primera in bi sicer ob večjem vzorcu, sploh če ga razširimo še na druge kriterije in ne zgolj prezenco na družbenih omrežjih, dobili drugačne rezultate. Ne prepriča preveč, kajti tudi njegove druge objave nimajo slabih rezultatov. Ali da morda Šiškovi všečkarji niso povsem realne osebe – v kar dvomim.

Kako pojasniti takšen rezultat?

S podrobnejšo in obširnejšo metodologijo pri analizi objav bi seveda dobili natančnejše in bolj verodostojne rezultate. Po drugi strani je, upoštevajoč število Facebook prijateljev, končni rezultat na podlagi zgolj ene objave še indikativnejši: Šiško ima manj prijateljev od Šarca in Pahorja, namreč 14.489, kar sicer po sebi res ni malo. Za boljšo predstavo: predsednik vlade je trenutno pri 33.235 in predsednik republike pri 61.225 prijateljih, zato pri pričakovali še večje odklone všečkov navzgor.

Vsekakor iz podeljevanja všečkov ni mogoče v celoti sklepati na to, da Šišku naklonjeni bralci novoletnih čestitk delijo njegova politična prepričanja. Bolj verjetno se zdi, da jim preprosto ugaja njegova protivladna, protidržavna in končno tudi protipolicijska drža, zato je njihova naklonjenost samoklicanemu vojvodi prej izraz ljudskega cinizma in morda celo revolta proti aktualnim garnituram oblasti, v manjši meri pa podpore nacionalističnim, ksenofobnim in paravojaškim idejam, ki jih zagovarja. A tudi tega potenciala ne bi podcenjeval.

Če kaj, bi tovrstno stanje naklonjenosti množic, sploh pa večmesečno poigravanje z organi pregona, tožilstvom, sodišči in vso politično elito, moralo sprožiti alarm pri njih, najbrž pa manjšega tudi pri vseh družboslovcih in političnih analitikih.

Farsa na Osankarici

Vse kaže na to, da se je za policijo pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju odvil še en debakel, čeprav ni videti prav nobene novinarske volje, da bi nam to kdo pojasnil. Kako je mogoče, da se je s strani policije najbolj iskani človek na begu preprosto s svojo ne tako majhno četico kar odpeljal na tradicionalno spominsko slovesnost ob 77. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, kjer se je želel približati predsedniku republike, tam pa ga je ujelo »šest policistov v civilu«, kot je poročala POP TV?

Ga je ujelo varovano spremstvo, tj. osebno varovanje Boruta Pahorja in Dejana Židana? Je policija sploh zaznala Šiškov premik, vključno z njegovo četico, proti Osankarici? Če je, zakaj je dovolila približanje?

Kasneje so Šiškovi brili norca iz pomanjkljivega varovanja (»Imate pa srečo, da je bila tam varda, ki je tudi vas varovala«) in se pohvalili, da je njihov »general« ob prihodu plastično pištolo celo »priglasil« policiji. In res se omenjeni kasneje celo rokuje s predsednikom državnega zbora in ministrico za pravosodje. Polomija na celi črti!

Obiskal bi ga v predsedniški palači

Da bi bila farsa še intenzivnejša, se Šiško ni želel približati predsedniku republike prvič, ampak je pred tedni to že najavil skozi anketo: namreč da se bo odpeljal v Ljubljano in ga s svojo četico obiskal na dnevu odprtih vrat v predsedniški palači!

šiško obisk pahorja anketa

Šiškova anketa: na obisk k predsedniku v palačo

Če smo doslej verjeli, da obstaja le zakonska luknja, ki omogoča vse Šiškove prostočasne aktivnosti, je vedno bolj jasno, da imamo morda še najmanj eno, v varovanju vrha naše oblasti. Na vso nemoč in nerodnost kažeta tudi reakciji predsednika republike in predsednika parlamenta.

Prvi je v svojem znamenitem spravljivem slogu ubral tehniko apeliranja k dolžnostnemu ravnanju in pokazal veliko mero razumevanja:

»Vsi smo dolžni spoštovati dostojanstvo človeka in spominskih dogodkov. Imamo pravico izražati svoja mnenja, a tudi dolžnost spoštovati dostojanstvo drugih ljudi in tudi spominskih dogodkov. Še zlasti ko gre za pietetne dogodke.«

Ne opaziti človeka na begu

S tem je zgolj posredno in ohlapno namignil, da je bilo s Šiškovo prisotnostjo na Pohorju kaj narobe – dejansko je apeliral na paravojsko, naj s svojo navzočnostjo na Osankarici ne ravna nespoštljivo, kar je res bizaren način izrekanja, da pa ima pravico, namreč izražati svoje mnenje! Toda če poznamo podatek, da se Šiškovi tam že po tradiciji poklonijo spominu na Pohorski bataljon, jim strogo vzeto nespoštovanja in nepietete sploh ne moremo očitati. O tem, da govori o osebi, ki ga policija išče s tiralico, pa Pahor niti besede.

Podobno neprepričljiv je bil Dejan Židan v izjavi, da »mi pokažemo lahko svoj prezir tako, da jih ne opazimo«. Je to kakšno navodilo policiji? Živimo v državi, kje predsednik parlamenta apelira k temu, da ne opazimo človeka, ki ga iščejo s tiralico? In končno, kako se lahko pretvarjaš, da varde ni, če ti ves čas skače pred očmi, mimo varovanja, v posmeh policiji in javnosti, z njihovim »generalom« pa se celo rokuješ?

židan general varda

Predsednik parlamenta in ministrica za pravosodje med rokovanjem z “generalom”

Podvojene simpatije

Ni dvoma, da je Šiško s svojo več kot očitno dobro načrtovano prezenco na Pohorju in tudi »predajo« policiji samo podvojil simpatije vseh, ki ga že zdaj spoštujejo in mu izkazujejo naklonjenost. V tem zapisu sem poskušal pokazati, kako močno podcenjujemo fenomen.

Ob nenavadno izpeljanem »prijetju«, kjer v spremstvu in opirajoč se na dva policista (od tega enega v civilu) daje dolge intervjuje za medije in kot vojvoda v mimohodu pozdravlja svojo salutirajočo četico, je enkrat več pokazal, zakaj je del ljudstva razvil nemajhne simpatije do njega. Ker ne verjame tej oblasti, ker je ciničen do dela državnih organov in ker se je v ta namen pripravljeno prikloniti človeku na begu prej kot našemu političnemu vrhu.

šarec všečki novo leto

židan všečki novo leto

Erjavec všečki novo leto

počivalšek všečki novo leto

bratušek všečki novo leto

janša všečki novo leto.PNG

Mesec všečki novo leto

tonin všečki novo l eto

jelinčič všečki novo leto

podobnik všečki novo leto

pahor všečki novo leto

Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.

Milko Novič je izpuščen iz pripora: obtoženi umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika je bil izpuščen iz pripora 7. decembra, po zaslišanju nemškega izvedenca, ki potrdil trdnosti zbranih balističnih dokazov.

Na 24ur.com so o pritožbi tožilstva, ki je predlagalo vnovično odreditev pripora, nato poročali takole:

Višje sodišče je zavrnilo pritožbo državne tožilke Blanke Žgajnar na odločitev ljubljanskega okrožnega sodišča, ki je Milka Noviča izpustilo iz pripora. Je pa tožilstvo zadovoljno z obrazložitvijo sklepa, saj po njihovih navedbah potrjuje pritožbene navedbe, da je podan utemeljen sum, da je Novič storil očitano kaznivo dejanje.

Del domačih medijev in politikov se izrazito trudi v smeri Novičeve oprostitve: o čemer sem že pisal. Zanimivo taktiko pa so ubrali pri časopisu Večer: za mnenje so povprašali kar svoje bralce.

V redni javnomnenjski anketi, s pomočjo katere so izvedli spletno glasovanje, so poskušali izvedeti, ali je Novič kriv ali ne:

Mislite, da na zatožni klopi sedi pravi osumljenec za smrt direktorja Kemijskega inštituta?

anketa-milko-novic-vecer-8-12-16

Anketno vprašanje v tiskanem Večeru, 8. december 2016

Objavi 8. decembra letos je sledila tudi tista v tiskani ediciji. Odgovor, ki so ga objavili naslednji dan v tiskani verzij časopisa, je bil tak: 38 anketirancev je odgovorilo z »da« in 62 odstotkov z »ne« – od skupno 272 oddanih glasov.

Če pogledamo v spletni arhiv Večera, je podatek sicer drugačen; tam je 34 odstotkov respondentov obkrožilo »da« in 66 odstotkov glasovalo za »ne«. Od skupno 338 oddanih glasov.

anketa-milko-novic-vecer-odgovori-9-12-16

Rezultat ankete v tiskanem Večeru naslednji dan, 9. decembra 2016

anketa-milko-novic-vecer-splet-8-12-16

Rezultat ankete v arhivu spletnega Večera

Očitno do razlike prihaja zato, ker večerovci anket po zaključku seanse ne zapirajo, zato glasovanje teče še naprej, oziroma jo zapirajo kasneje in v spletni inačici objavljajo podatke, ki še niso končni.

Kar seveda neka druga vprašanja o konsistenci in smislu izvedbe tovrstnih anketnih poizvedb. A poglavitno vprašanje je takšnole: kako verodostojna je takšna anketa, kakšen bi lahko bil njen namen?

Naj povem že na začetku: anketno vprašanje se mi zdi nepremišljeno in v tej svoji nereflektiranosti tudi simptomalno za velik del domačih medijev. Razumel bi še, če bi ga našli v kakšni porumeneli reviji, ki ne stavi na novinarske standarde.

Poglavitni cilj sleherne javnomnenjske ankete je v analizi javnega mnenja, povezanega z nekim za državljane pomembnim vprašanje ali materijo. Namen takšnega anketiranja je lahko striktno političen, ko gre za prebiranje ratingov politikov, strank ali za državo pomembnih odločitev. Med preostali bi lahko bili še informiranje, zabavanje ali pedagoški cilji.

Težko si predstavljamo, da izpolnjuje Večerovega anketa z licitiranjem krivde pravega morilca katerega od navedenih smotrov. Politična anketa ni, zabavne poante ni zaznati, med vsem naštetimi bi lahko kvečjemu imela »pravosodno«.

Ampak takšen cilj bi seveda spominjal na ljudska sodišča – tako močno ambiciozni pa Večerovi uredniki najbrž na našo srečo še niso.

Iz praznega, po definiciji neutemeljenega mnenja kot mnenja, ki je kot takšno v posmeh sicer mukotrpnemu zbiranju dokazov v sodnih postopkih, pač ne moremo izpeljati ničesar, zato je rezultat, ki ga kaže anketa, priročen le za manipuliranje. Iz dejstva, da 62 ali 66 odstotkov anketirancev meni, da Milko Novič ni pravi osumljenec za smrt direktorja Kemijskega inštituta, ne moremo in celo ne smemo izpeljati prav ničesar, kar bi imelo težo. Zato ne samo, da je takšna anketa sama sebi namen, kar bi seveda lahko dejali za marsikatero, v svoji ambiciji, da ima stališče državljanov o krivdi posameznikov v sodnih postopkov neko težo, česar si kakšne druge ankete pač ne domišljajo, je tudi nevaren precedens. Ker ga preprosto ne sme imeti: ne glede na všečnost ali nevšečnost rezultata.

Res mislim, da smo se v preteklih letih ljudskih tribunov, ki z množico skandirajo pred sodišči in terjajo oprostitve za svoje politične idole, za sodnike in tožilce pa smrtno kazen, že dovolj nagledali in dojeli svarilno sporočilo zase. In še no novinarskih dolžnostih: če kdo meni, da so takšne ankete benigne po svoji naravi na podoben način, kot je nedolžno spraševanje anketiranje ljudi, ali je človeško noga kdaj res stopila na Luno, ga je treba popraviti. Glede zmotnih prepričanj imamo najbrž res ljudje tako rekoč pravico, na svojo lastno škodo. Pri širjenju občutka in lažnega vtisa, da je v naši moči presojati o krivdi posameznika v tako resnih zadevah, kot je umor človeka s strelom v glavo, pač ne.

Več:

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Pustni nacizem in 20 odstotkov nereflektiranih idiotov

Žena mariborskega župana Andreja Fištravca je med pustno ulično zabavo zaplesala z gospodom, oblečenim v nacista in s prepoznavno svastiko na roki.

Seveda se je po pravici sprožil val ogorčenja – toda ne dovolj, da bi povsem razrešil dilemo, ali je v času pustnih norčij dovoljeno na ta način oskruniti spomin na žrtve holokavsta in najgrozljivejših zločinov proti človeštvu.

Županova žena Irena Fištravec svastika 2

Odgovor večine je bil: ne, gre za nekaj skrajno nespodobnega. Biti nacist niti v času pustnih norčij ni in ne sme biti smešno. Nespodobno je promovirati nekaj najbolj zavržnega.

Tudi mediji so pritegnili tej oceni in županova žena je na koncu morala svoj video posnetek na Facebooku odstraniti, njen mož pa se je za eksces opravičil – ter pri tem dodal, da za ravnanja drugih ne more prevzeti polne odgovornosti, tudi če gre za njegovo ženo.

Ko je Večer objavil kolumno svoje kulturne urednice, v kateri je povedal nekaj podobnega in soplesalca gospe županje označil za »nereflektiranega idiota«, se mu je zgodil zanimiv, sicer neznaten spodrsljaj.

V postavitvi strani sta se skupaj znašla omenjena kolumna in nekaj centrimetrov proč še Večerova anketa. V kateri sprašujejo, ali bi se za pusta oblekli v nacista. Ponujajo seveda tri možne odgovore: »da«, »ne«, »ne vem, me ne zanima«.

Bi bili te sorte pustni idiot? Eh.

Vidali Večer nacist nereflektiran idiot

Zadrega je v naslednjem: če vam Večer sugerira, da je biti našemljeni nacist isto kot biti nereflektirani idiot, potem je objava ankete podobna tistim objavam križank, na katerim vam nekje na isti strani revije že sugerirajo pravilen odgovor. Le najti ga morate.

Zmerno nedobrohotno branje bi se lahko spraševanja lotilo drugače in se čudilo, kako je lahko Večer po tistem, ko se je decidirano opredelil proti pustni promociji svastike in vsega, kar simbolizira, znova postavil na poprejšnjo pozicijo demokratičnega odločanja, ali njenega preverjanja, v katerem svoje bralce znova postavlja pred izbiro: bi, ne bi, ne veste. Saj se je vendar že opredelil.

Dobrohotno in prijazno branje ne vidi posebne težave: rubriki in vsebini sta se po naključju znašli skupaj in proizvedli navedeno nerodnost. Toda z vidika istega je že anketa o tem, želeli ali ne, trapasta in idiotska.

Navzlic temu, da je Večer sugeriral pravilen odgovor, se je za »nereflektiranega idiota« na koncu vendarle odločilo točno 20 odstotkov njihovih uporabnikov:

Večer pust nacist anketa

Mariborsko koritništvo in sanje o kolinah

Na oktobrskih lokalnih volitvah je Lista župana Andreja Fištravca dosegla rezultat s 17 mandati v mestnem svetu (zavidljivih 29,79 odstotkov), stranka SMC šest mandatov (ali 11,53 odstotka), SDS pet, Kanglerjeva Županova lista štiri, SD tri. In tako dalje.

Kot sem že napisal, bi Fištravec najbolje storil, če bi odstopil. Očitno podobno meni kar nekaj udeležencev spletne ankete Večera, celih 63 odstotkov, ki so mu podelili oceno nezadostno (1) – težko je verjeti, da si ti glasovi želijo istega župana in obenem z nezadostno oceno opišejo njegovo delo. Anketa je bila objavljena 19. februarja 2015, torej le štiri mesece po volitvah in še vedno v trenutku, ko je komajda sestavljena mestna koalicija (podpis pogodbe je napovedan za ponedeljek):

večer ocena fištravcu nezadostno

Če odštejemo kot neverodostojnega aktualnega župana in njegovo listo, komu potem sploh še zaupati? Morda tistim, ki so uvrščeni tik za njim, ki so naslednji na vrsti in imajo realno moč, pridobljeno z zaupanjem volivcev?

Kot rečeno, sledijo SMC, SDS in Kanglerjeva lista. Za slehernega vstajnika bi bilo glasovati za zadnja dva kardinalno zlo (in ista figa), za poznavalca razmer tudi. Torej med prvimi štirimi ostane možnega zaupanja vredna le še SMC s svojimi 11 odstotki doseženega, kar je malo glede na nacionalno raven uspeha Cerarjeve stranke, ki vodi državo in ima superiorno pozicijo tudi v parlamentu.

Licitiranje, komu sploh še zaupati, na nacionalni in mariborski ravni, ni noben poseben pragmatizem, temveč nuja. Izvajamo ga lahko le hipotetično, ker so volitve komajda za nami, ker novih ni na vidiku in nam je usojeno verjeti tistim, ki so jim menda po definicij nezmotljivi volivci pač podelili štiriletni mandat. Vaja bistrenja državljanske pozornosti se izkaže za koristno, vedno znova.

Osebno koritništvo

Vlivajo upanje za Maribor mestni svetniki SMC, omenjena stranka? Sprva je Bojan Požar objavil faksimile zanimivega dokumenta, ki ga je nato danes objavil tudi Večer:

SMC Maribor izplen koalicijska pogodba pogoji torta

Kaj je statusno dokument, ki ga je najbrž do medijev spravila tista stran, ki ima po izločitvi SMC iz mestne koalicije največ motiva in koristi? Zamet ultimativni materialni dokaz, kako v Mariboru obstaja le osebno koritništvo in da mu je angažma v politiki povsem podrejen. Volilni rezultat, demokracija in politika so za to, da se razdeli plen, tako kot po vojni. Cerarjeva opevana moralna prenova Slovenije ne učinkuje le kot farsa, temveč že kot dobro premišljena kamuflaža, kot koritniški piar, ki naj pokaže, da korita dejansko ni, da je tu le borba za človeka in etične postulate.

Kako so se branili v SMC pred očitkom, da omenjeni seznam ni spisek podrobnih kadrovskih zahtev, ki jih SMC postavlja kot pogoj zmagovalcu, Listi župana Andreja Fištravca?

S pojasnilom, verificiranim tudi v centrali SMC, da je tak seznam zgolj posledica ponudbe kadrov, spisan na zahtevo staronovega župana:

A dokument, katerega verodostojnost so potrdili tudi sami, kaže, da je bil spisek kadrovskih želja izdaten, želja p po popolnem nadzoru nekaterih občinskih podjetij pa precejšnja. Sami sicer pričujoči dokument postavljajo v drugačen kontekst: »Župan nas je prosil, naj mu povemo, ali imamo med svojimi člani kadre, ki bi lahko pomagali pri javnih podjetjih in občinski upravi. Posebej so ga zanimala na koncu seznama našteta štiri podjetja (…)

Večer SMC trgovci

Seznam je impozanten, na njem praktično manjka le še mesto župana. SMC govori o tem da je »poiskala človeka« za mesto direktorja občinske uprave,  ker je župan kadrovsko podhranjen in nikakor ne more najti ljudi (beri: navzlic taki množici pri koritu je še vedno ogromno nezasedenega prostora ob njem), pa so mu širokogrudno ponudili še direktorje Mariborske razvojne agencije (MRA), Nigrada, Energetike in Lekarn Maribor. Ker bo koalicijska pogodba po skoraj petih mesecih končno svečano podpisana čez dva dneva, to pot brez SMC, bo zanimivo opazovati dinamiko kadrovskih nastavitev v luči nove pogodbe – če so kakšna mesta tudi v resnici še nezasedena.

Vojno dobičkarstvo

Zakaj ne verjamem ad hoc razlagi, da je opisani seznam nastal na pobudo Fištravca in nima statusa koritniškega izsiljevanja?

Prvič zato, ker na vrhu piše »Del koalicijske pogodbe« – in integralni del najbrž delovne verzije koalicijske pogodbe pač ni arbitrarno naštevanje funkcij, ki bi si jih nekdo zaželel, ti bi mu jih pa lahko ponudil. Je kvečjemu pogajalsko izhodišče, predlog ali zahteva, ki jo daš na mizo.

Drugič, ker minimalno semantično branje seznama ne dopušča tovrstne razlage. Npr. opis »mesto podžupana s polnimi pooblastili« ne more biti odgovor na vprašanje »Imate koga, ki bi lahko bil podžupan, ker mi manjka kadrov?«, ker se resnično pač bere kot zahteva ali pogajalska ponudba. Bere pa se, ker to tudi je.

Tretjič, trikrat ponovljene sintagme »4x član nadzornega sveta« ali »5x člani nadzornega sveta« so malo verjetno kvantifikator možne kadrovske ponudbe (češ, ponudimo vam lahko pet članov v nadzornem svetu Lekarn Maribor, toliko jih je še zmoremo, več ne), temveč preprosto znova zahteva. Mimogrede, Lekarne Maribor imajo svet zavoda in v njem sedi devet članov (Bogdan Čepič, mag. Zorica Zajc-Kvas, dr. Kazimir Miksić, Marko Žula, Drago Žura, Jelka Kolmanič, mag. Rosvita Svenšek, Primož Juhart, Simon Medved).

Razlaga centrale in lokalnega odbora SMC je, skratka, zelo neprepričljiva. Glede na 11,53 odstotni uspeh bi politični trgovci npr. v primeru nazadnje omenjenega zavoda želeli imeti večino v svetu (pet od devet) in še direktorja. Seveda bi popolnoma padli na izpitu, če bi njihove zahteve interpretirali kot predrzne. Ne, že sama logika delitve »volilnega dobička« je žanr vojnega dobičkarstva, in to v vstajniški (ali postvstajniški) situaciji.

Vstaje so resnično proizvedle svoje nasprotje, zahteve ljudi so doživele debakel na celi črti, ampak to po zaslugi istih množic in njihove volilne odločitve.

41 izstopov in napačne predstave

Še pred volitvami je zaradi prerivanja pri koritu uvrstitve na seznam kandidatov za mestni svet v mariborski SMC izstopilo kar 41 članov. Takrat je, zanimivo, Miro Cerar to dejanje označil kot posledico osebnih ambicij nekaterih, kot koritništvo torej:

Predsednik SMC Miro Cerar obžaluje izstope nekaterih mariborskih članov stranke. “Vedeti morate, da mnogi zdaj želijo biti v naši stranki in mnogi ne morejo kar takoj doseči tistih položajev ali ciljev, ki si jih morda predstavljajo, ker članov je preveč in tudi potem včasih pride do konkurence in napačnih predstav. Vsekakor pa mi na vseh ravneh zasledujemo enake vrednote in enak način politike,” je dejal.

Kasneje je moral zaradi laganja odstopiti še njihov kandidat Anton Kranjc. A glej ga zlomka, na ta način prečiščena mariborska SMC je potemtakem bila zmožna gesto po volitvah zgolj ponoviti, zdaj tudi potrjena pristnost seznama koalicijskih zahtev je zgoščena materializacija dejstva, da se lokalni odbor ni prečistil, temveč je celo »preostanek« znova ravnal po koritniškem principu – ob predpostavki, da je ocena Mira Cerarja, ne naša, točna in so tisti, ki so oktobra odšli, bili ravno koritniki. Tudi iz tega vidika je stanje v etiki najbolj zavezani stranki ne samo alarmantno, temveč maksimalno pomenljivo za diagnozo stanja.

Navedeni dokument vojnega dobičkarstva je navrgel ultimativno materialno pričevanje, da za mesto v tej politični sestavi ni več upanja. Po grabežu grabež, po politični trgovini trgovina, brez sleherne dostojnosti. V čigavih rokah je mesto? Kaj torej ostane Mariboru, če niste ljubitelji koritnikov, kako izbirati med debelimi in suhimi svinjami? Ni more biti drugače, ljudstvo bo še sanjalo o kolinah.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

https://vezjak.wordpress.com/2014/07/17/biti-stoik-biti-budist-biti-kristjan-biti-cerar/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/21/mariborski-protest-gluhota-in-biopolitika-teles/

 

SMC maribor izstopi SIOL