Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici

So metafore in analogije, s katerimi je zaslovel Marjan Šarec, tako rekoč nujni spremljevalec njegovega osebnega kognitivnega mapiranja in pogleda na svet? Ali brez njih sploh zmore?

Kdor je poslušal njegovo novoletno poslanico, jih je tistih običajnih in »klasičnih« naštel za vzorec, npr. v stavku, da je čas naš neusmiljen sopotnik, ki kruto hiti in se ne ozira na naše želje. Toda potem je v sicer v skrbno sestavljenem besedilu ponudil analogijo, ki je daleč prekašala govor letos zelo »ekspresnega« in populističnega Pahorja, ki se je spomnil ob športnikih malce pošlepati še na dečka Krisa, pri katerem je sam odigral res marginalno in zapoznelo vlogo.

Šarec novoletna poslanica
Premier v svoji poslanici o našem utripu srca

Slovenija smo vsi

O Šarcevem populizmu in rabi metafor pišem v besedilih Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?.

Tokrat je svoj govor usmeril v apeliranje k sočutju, kar je že skoraj klasična tema vseh novoletnih govoranc domačih politikov. In spomnil, da moramo za hip postati in pomisliti na sočloveka, saj »ko bomo izgubili ta čut, bomo izgubili smisel za življenje«, ob pogledu na prehojeno preteklo pot uspehov in naporov pa je sledila redko slišana primerjava, nepričakovana v domačem političnem diskurzu. Naj jo pojasnim.

Njegova misel, da je Slovenija celota vseh delov, kjer vsakdo opravlja svoje začrtane naloge in nujno prispeva k skupni identiteti do te mere, da ni več to, kar bi morala biti, če ji katerega od delov odvzamemo, si za svoj motivacijski temelj prejkone jemlje bodrilo k skupnemu naporu in naprezanju vseh:

»Samo delo da rezultat in skupen pogled naprej. Kjer vsak vleče na svoj konec, uspeha nima. Kjer smo znali združiti moči, nam je uspevalo. Kjer smo šli vsak sebi, smo se soočili z razočaranji. Pri tem mislim na vse nas. Na vse, ki smo del skupnosti. Slovenija smo vsi in vsak je pomemben na svojem področju. Nihče ni nenadomestljiv, to je res. Ampak brez vsakega od nas, v Sloveniji živečih ljudi, bi bilo življenje drugačno. Nekaj bi manjkalo.«

Kasneje nam je v govoru zaželel zdravja, ljubezni in upanja, znova pa spomnil tudi na višji cilj, upoštevan v naši udeležbi v skupnosti: »Da bi vsak našel notranji mir in se zavedal, da smo vsi poklicani za skupno dobro.«

Šarčeva socialna ontologija

Šarčeva varianta novoletne čestitke v marsičem kopira Pahorjeve pozive k enotnosti in soglasju, ki jih je nedavno bivši predsednik Milan Kučan označil za »pravljične«. Vendar se v premierjevem razumevanju skriva kaj več od tega, že skoraj ontologija.

Predpostavka njegovega premisleka je, da vsi v Sloveniji živeči tvorimo celoto, smo »vsi«, smo »skupnost«, da potem vsak delujoč v njej igra pomembno vlogo na svojem področju in ima čisto določeno nalogo. Sklep, da če tej skupnosti odvzamemo katerega od delov, življenje postane »drugačno« in bo nekaj manjkalo, predpostavlja razumevanje, da je Slovenija identitetno nujno vsota v tistih delov, ki jo v nekem trenutku sestavljajo.

Šele iz tega pripelje Šarec misel do sklepa, da je vsak del takšne kompozicije nenadomestljiv: da bi Slovenija bila potem »drugačna«, je jasno nakazano s tako rekoč »nenadomestljivo« funkcijo, ki jo opravlja v enem in enotnem občestvu.

Moja prva reakcija ob prebiranju poslanice je bila, da je predsednik neposredno v protislovju s sabo. Da se ga zaveda, dokazuje uvodni stavek »Nihče ni nenadomestljiv, to je res«. Ampak kaj, ko je nemudoma prišel do nasprotnega spoznanja, da je namreč vsak nenadomestljiv in nujen.

Še večja težava je vsebinska. Če bi namreč vsak član slovenske »skupnosti« v danem trenutku bil nenadomestljivo pomemben na svojem področju, potem se nikakor ne smemo odpovedati koruptivnim ali nesposobnim politikom, sumljivo neučinkovitim sodiščem in tožilstvu, tranzicijskim bogatašem, bleferjem in lopovom vseh vrst, končno pa tudi nesposobnim vodoinštalaterjem in politično voljnim novinarjem. Ker pač vsi našteti v državi tvorijo njeno edinstveno identiteto, brez katere bi nam nekaj manjkalo.

Družba kot organska celota

Na prvi pogled se zdi, da je predsednik vlade postregel z osnovnimi elementi klasične organske analogije, da je torej delovanje družbene entitete, v tem primeru Slovenije, primerjal s fizičnim organskim bitjem.

Nekaj podobnega sta storila Émile Durkheim in Herbert Spencer in svoje sociološke teorije opremila s primerjavo delov družbe s posameznimi organi v telesu. Že res, da Šarec ni ponudil natančnejše razlage, denimo kaj se zgodi, če iz družbenega tkiva odstranimo nek njegov del (podobno kot lahko en izgubljeni ud v telesu nadomestijo drugi), seveda je še manj razvil kakšno teorijo, recimo o mehanski ali organski solidarnosti (Durkheim).

Šarec novoletna poslanica 2 skupno dobro
Premier o poklicanosti za skupno dobro in iskanje notranjega miru

Začrtana ideja, četudi izrečena mimogrede na zelo abstraktni ravni, najbrž v duhu pahorjanske mesijanske linije zaklinjanj okoli narodove enotnosti z željo preseči družbene konflikte, pa vendarle prekaša »original«.

Pahorja namreč nismo nikoli slišali reči nečesa, kar bi se na ta način kot posledica zarisalo v ontologijo družbenega reda.

Prvo pismo Korinčanom

Kako je Šarec prišel do tovrstne ontologije družbenega? S preučevanjem socioloških klasikov?

Obstaja še en vidik razlage, pri čemer upoštevajmo, da je predsednik vlade po lastnem zatrjevanju veren človek, ki obiskuje cerkev. V prvem pismu Korinčanom nam apostol Pavel v slavospevu ljubezni ponuja primerjavo s telesom. Pri tem uporabi klasično analogijo družbe kot enega telesa, ki ga sestavljajo različnimi udi. Kajti udov je mnogo, eno pa je telo, zato velja, da »kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus«. (1 Kor 12,12).

Verniki so dojeti kot sestavni deli organske enote, Kristusovo telo pa je ta enost: človeško telo v sebi združuje mnoštvo udov, po analogij pa tudi Kristus, ki je združevalno počelo svoje Cerkve, združuje vse kristjane v enoto svojega telesa.

Zlahka bi se jim odpovedali

Ne glede na pravi izvor Šarčeve razlage, po kateri tvori vsak v Sloveniji živeči prebivalec njen nepogrešljivi del, predstavlja ta teza eno teoretsko močnejših stališč, kar smo jih slišali iz ust slovenskih politikov v zadnjih desetletjih. Nenavadno za nekoga, ki nenehno spodbuja k temu, da moramo nehati filozofirati.

Po sebi zveni teza sumljivo metafizično, v praksi pa je neprepričljiva na že opisani način: marsikomu izmed tovrstnih nenadomestljivih kadrov bi se, celo v dobro Slovenije in v naše skupno dobro, mimogrede lahko zlahka odpovedali.

Več:

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Odprta vrata kot predsednikova novoletna želja

Komentarji so zaprti.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: