Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici

So metafore in analogije, s katerimi je zaslovel Marjan Šarec, tako rekoč nujni spremljevalec njegovega osebnega kognitivnega mapiranja in pogleda na svet? Ali brez njih sploh zmore?

Kdor je poslušal njegovo novoletno poslanico, jih je tistih običajnih in »klasičnih« naštel za vzorec, npr. v stavku, da je čas naš neusmiljen sopotnik, ki kruto hiti in se ne ozira na naše želje. Toda potem je v sicer v skrbno sestavljenem besedilu ponudil analogijo, ki je daleč prekašala govor letos zelo »ekspresnega« in populističnega Pahorja, ki se je spomnil ob športnikih malce pošlepati še na dečka Krisa, pri katerem je sam odigral res marginalno in zapoznelo vlogo.

Šarec novoletna poslanica

Premier v svoji poslanici o našem utripu srca

Slovenija smo vsi

O Šarcevem populizmu in rabi metafor pišem v besedilih Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?.

Tokrat je svoj govor usmeril v apeliranje k sočutju, kar je že skoraj klasična tema vseh novoletnih govoranc domačih politikov. In spomnil, da moramo za hip postati in pomisliti na sočloveka, saj »ko bomo izgubili ta čut, bomo izgubili smisel za življenje«, ob pogledu na prehojeno preteklo pot uspehov in naporov pa je sledila redko slišana primerjava, nepričakovana v domačem političnem diskurzu. Naj jo pojasnim.

Njegova misel, da je Slovenija celota vseh delov, kjer vsakdo opravlja svoje začrtane naloge in nujno prispeva k skupni identiteti do te mere, da ni več to, kar bi morala biti, če ji katerega od delov odvzamemo, si za svoj motivacijski temelj prejkone jemlje bodrilo k skupnemu naporu in naprezanju vseh:

»Samo delo da rezultat in skupen pogled naprej. Kjer vsak vleče na svoj konec, uspeha nima. Kjer smo znali združiti moči, nam je uspevalo. Kjer smo šli vsak sebi, smo se soočili z razočaranji. Pri tem mislim na vse nas. Na vse, ki smo del skupnosti. Slovenija smo vsi in vsak je pomemben na svojem področju. Nihče ni nenadomestljiv, to je res. Ampak brez vsakega od nas, v Sloveniji živečih ljudi, bi bilo življenje drugačno. Nekaj bi manjkalo.«

Kasneje nam je v govoru zaželel zdravja, ljubezni in upanja, znova pa spomnil tudi na višji cilj, upoštevan v naši udeležbi v skupnosti: »Da bi vsak našel notranji mir in se zavedal, da smo vsi poklicani za skupno dobro.«

Šarčeva socialna ontologija

Šarčeva varianta novoletne čestitke v marsičem kopira Pahorjeve pozive k enotnosti in soglasju, ki jih je nedavno bivši predsednik Milan Kučan označil za »pravljične«. Vendar se v premierjevem razumevanju skriva kaj več od tega, že skoraj ontologija.

Predpostavka njegovega premisleka je, da vsi v Sloveniji živeči tvorimo celoto, smo »vsi«, smo »skupnost«, da potem vsak delujoč v njej igra pomembno vlogo na svojem področju in ima čisto določeno nalogo. Sklep, da če tej skupnosti odvzamemo katerega od delov, življenje postane »drugačno« in bo nekaj manjkalo, predpostavlja razumevanje, da je Slovenija identitetno nujno vsota v tistih delov, ki jo v nekem trenutku sestavljajo.

Šele iz tega pripelje Šarec misel do sklepa, da je vsak del takšne kompozicije nenadomestljiv: da bi Slovenija bila potem »drugačna«, je jasno nakazano s tako rekoč »nenadomestljivo« funkcijo, ki jo opravlja v enem in enotnem občestvu.

Moja prva reakcija ob prebiranju poslanice je bila, da je predsednik neposredno v protislovju s sabo. Da se ga zaveda, dokazuje uvodni stavek »Nihče ni nenadomestljiv, to je res«. Ampak kaj, ko je nemudoma prišel do nasprotnega spoznanja, da je namreč vsak nenadomestljiv in nujen.

Še večja težava je vsebinska. Če bi namreč vsak član slovenske »skupnosti« v danem trenutku bil nenadomestljivo pomemben na svojem področju, potem se nikakor ne smemo odpovedati koruptivnim ali nesposobnim politikom, sumljivo neučinkovitim sodiščem in tožilstvu, tranzicijskim bogatašem, bleferjem in lopovom vseh vrst, končno pa tudi nesposobnim vodoinštalaterjem in politično voljnim novinarjem. Ker pač vsi našteti v državi tvorijo njeno edinstveno identiteto, brez katere bi nam nekaj manjkalo.

Družba kot organska celota

Na prvi pogled se zdi, da je predsednik vlade postregel z osnovnimi elementi klasične organske analogije, da je torej delovanje družbene entitete, v tem primeru Slovenije, primerjal s fizičnim organskim bitjem.

Nekaj podobnega sta storila Émile Durkheim in Herbert Spencer in svoje sociološke teorije opremila s primerjavo delov družbe s posameznimi organi v telesu. Že res, da Šarec ni ponudil natančnejše razlage, denimo kaj se zgodi, če iz družbenega tkiva odstranimo nek njegov del (podobno kot lahko en izgubljeni ud v telesu nadomestijo drugi), seveda je še manj razvil kakšno teorijo, recimo o mehanski ali organski solidarnosti (Durkheim).

Šarec novoletna poslanica 2 skupno dobro

Premier o poklicanosti za skupno dobro in iskanje notranjega miru

Začrtana ideja, četudi izrečena mimogrede na zelo abstraktni ravni, najbrž v duhu pahorjanske mesijanske linije zaklinjanj okoli narodove enotnosti z željo preseči družbene konflikte, pa vendarle prekaša »original«.

Pahorja namreč nismo nikoli slišali reči nečesa, kar bi se na ta način kot posledica zarisalo v ontologijo družbenega reda.

Prvo pismo Korinčanom

Kako je Šarec prišel do tovrstne ontologije družbenega? S preučevanjem socioloških klasikov?

Obstaja še en vidik razlage, pri čemer upoštevajmo, da je predsednik vlade po lastnem zatrjevanju veren človek, ki obiskuje cerkev. V prvem pismu Korinčanom nam apostol Pavel v slavospevu ljubezni ponuja primerjavo s telesom. Pri tem uporabi klasično analogijo družbe kot enega telesa, ki ga sestavljajo različnimi udi. Kajti udov je mnogo, eno pa je telo, zato velja, da »kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus«. (1 Kor 12,12).

Verniki so dojeti kot sestavni deli organske enote, Kristusovo telo pa je ta enost: človeško telo v sebi združuje mnoštvo udov, po analogij pa tudi Kristus, ki je združevalno počelo svoje Cerkve, združuje vse kristjane v enoto svojega telesa.

Zlahka bi se jim odpovedali

Ne glede na pravi izvor Šarčeve razlage, po kateri tvori vsak v Sloveniji živeči prebivalec njen nepogrešljivi del, predstavlja ta teza eno teoretsko močnejših stališč, kar smo jih slišali iz ust slovenskih politikov v zadnjih desetletjih. Nenavadno za nekoga, ki nenehno spodbuja k temu, da moramo nehati filozofirati.

Po sebi zveni teza sumljivo metafizično, v praksi pa je neprepričljiva na že opisani način: marsikomu izmed tovrstnih nenadomestljivih kadrov bi se, celo v dobro Slovenije in v naše skupno dobro, mimogrede lahko zlahka odpovedali.

Več:

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Odprta vrata kot predsednikova novoletna želja

Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?

Novinarja Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj sta nedavno pripravila atraktiven radijski prispevek, na spletnih straneh RTV Slovenija kasneje naslovljen s »Šarcizmi so metaforične izjave, ki jih razume slehernik«.

V rubriki Jezikanja sta na Valu 202 tokrat analizirala »uporabo prispodob, primer in pregovorov v govoru politikov, zlasti premierja Marjana Šarca. Kot pravi sam: ‘Eden nekaj pove, potem pa vsi ponavljajo kot papige’.«

jezikanja šarec šarcizmi

Jezikanja na Valu 202: šarcizmi kot metaforične izjave

Zanimalo me je, kdaj in kako je v medijski diskurz stopila beseda »šarcizem« in kaj točno naj bi pomenila.

Zdravopametni populizem in metajezikovne fore

Omenjena avtorja sta se potrudila, zbrala celo paleto Šarčevih rab metafor, s katerimi se očitno želi slovenski premier vpisati v zgodovino slovenskega političnega jezika, in potem h komentiranju povabila nekaj posameznikov, denimo Andraža Zorka, raziskovalca javnega mnenja.

O njegovi rabi metafor kot eni izmed prvin novega populizma, ki ga v izvedbi predsednika stranke LMŠ imenujem za »zdravopametni populizem«, sem januarja letos podrobneje pisal v Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in še nekaterih drugih besedilih.

Novinarja sta svojo razpravo simpatično uvedla in obenem povezala rabo metafor in pojem šarcizma: »Ni vsaka metajezikovna fora že metafora, tudi ni vsaka nerazumljiva izjava politika metafora in ne more biti vsaka politična metafora kar takoj že šarcizem. Šarcizem je jezikovna prvina s prav posebnimi vsebinskooblikovnimi značilnostmi, ki si je prislužila svojo epizodo v naši redni petkovi rubriki.«

Vendar razprava o neki posebnosti Šarčevega govora še ne implicira nujno uvedbe pojma »šarcizem«. Je potemtakem to izraz, čigar osrednje mesto zaseda pogosta uporaba metafor?

K bistvu pojmov

Najprej kratek ekskurz v filozofijo: če želimo šarcizem opredeliti na ta način, bi raba metafor morala biti bistvena značilnost njegovega jezika. Bistvo, kot beseda sicer skrito v grških filozofskih izrazih ousía in tò tí ēn eĩnai, vsaj v delu sholastične tradicije pa v latinskem pojmu essentia, mora nujno izražati notranjo in odločilno lastnost nečesa, v tem primeru Šarčevega jezika. Značilno mora biti za njegovo identiteto, njegovo naravo, ali še bolj filozofsko – substanco. So metafore substanca šarcizmov?

Novinarja navajata: »Poznamo že pahorizme, v tujini tudi bušizme in trumpizme. Ker so v medijskem prostoru kar nekaj časa vzhajali krofi, smo postali pozorni na metafore, prispodobe in pregovore v političnih replikah.«

Vsak od teh izrazov bi torej moral biti vsebovati nek bistveni element, s katerim se razlikuje od drugih. Obenem bo to bistvo v korelaciji z nosilcem, avtorjem. Kajti najbrž ne bomo dejali, da so pahorizmi dejansko kanglerizmi, ki jih uporablja Borut Pahor, kanglerizmi pa so zgolj bušizmi, po katerih je pred tem zaslovel G. W. Bush.

Ker sem veliko pisal o kanglerizmih, bi torej veljalo, da so to jezikovne rabe, ki nezmotljivo lahko pripadajo le politiku Francu Kanglerju: bušizmi in pahorizmi ne morejo pripadati recimo Šarcu le zato, ker je on njihov avtor. Kaj je potemtakem bistvo šarcizmov?

Prve javne rabe besede »šarcizem«

Pomagajmo si torej z majhno raziskavo geneze tega izraza. Šarec je bil 17. avgusta 2018 s 55 glasovi izvoljen za predsednika vlade. Dva dneva kasneje (18. avgusta) je Janševo politično glasilo Nova24TV objavilo prispevek z naslovom »Novi premier Šarec se je v 24ur zvečer norčeval iz novinarke in vseh Slovencev: ‘Vem, da ste zaskrbljeni zaradi te vlade. Saj moja žena je tudi zaskrbljena!’«

Mislim, da avtorju z inicialkami – takšna je pač praksa Janševih medijev, če odštejemo psevdonime, dediščino brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, za katere prvak SDS sicer nikoli ni priznal, da stoji za njimi – dolgujemo prvo artikulirano rabo nove besede. Zapisal jo je že v mednaslovu:

Šarec s šarcizmi: “Nestabilna vlada? Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo!”

Zakaj v tako težkih okoliščinah sestaviti kot prvi v zgodovini manjšinsko vlado s štirimi drugimi strankami in podporo skrajne Levice iz opozicije? Nemara vse za položaj, glede na to, da se je lani potegoval za predsedniški stolček, je zanimalo novinarko POP TV, ki je opozorila, da so takšne vlade ponavadi nestabilne in da to skrbi tudi velik del slovenske javnosti. “To, da sem v nečem prvi, ni nekaj novega. To, da se lotevam stvari, ki mi jih drugi ne bi pripisali, ni nič novega. Kar pa se tiče stabilnosti in nestabilnosti in kako nič ne bo. Počakajmo, bomo videli, mogoče imajo prav, mogoče pa se motijo,” je v svojem slogu izustil najnovejšega izmed “šarcizmov”.

Tavtologija in vsebinska praznost

Jezikovni kontekst, iz katerega je izpeljal izraz, pa sploh ne korelira z rabo metafor. Stavek »Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo« je pač vsebinsko prazna tavtologija, nič več od tega. Logično je blizu aristotelskemu principu neprotislovnosti (tertium non datur), kakršnega grški filozof formulira v svoji Metafiziki: bodisi ima nekdo prav, bodisi nima (se moti), tretje možnosti ni. Komični učinek tavtološki najbrž sledi naravi truizma: seveda vedno drži, da danes bodisi zunaj dežuje bodisi ne dežuje.

Nekaj kasneje (3.9.2018) je Maja Sunčič, kolumnistka Reporterja, zapisala: »Šarčeva beseda ni vredna piškavega oreha. Je zgolj še en šarcizem. Na račun državljanov, kakopak!«

Prve javne rabe izraza »šarcizem« so potemtakem precej neopredeljene in niso povezane z elementom metafore. Še en primer: 9. januarja 2019 je bil predsednik vlade gost pogovora na Škrabčevi domačiji; »o uspehih in trdih orehih prvih mesecev vladanja pa seveda o osebnih življenjskih detajlih« se je z njim pogovarjala Darja Groznik. V napovednik dogodka so tedaj vpletli opis:

»Čeprav je igralec in mojster nastopov, si do zdaj še ni ustvaril nobenega “šarcizma” za opravljive rubrike. Kar pove, je brez nerazumljivih ovinkov, na enak način je pozneje tudi uresničeno: jasno in premočrtno.«

Šarec o šarcizmih

Kot vidimo, je tudi v tem primeru izraz ohlapno razumljen zgolj kot odmevna izjava: takšna pač, ki bi lahko tako ali drugače pritegnila pozornost opravljivih, torej tabloidnih ali rumenih medijev.

Ironično je najbrž največ k artikulaciji pojma šarcizem prispeval kar Šarec sam v intervjuju za Sobotno prilogo Dela – 4. maja 2019. Avtorji in uredniki so se odločili poudarek postaviti že v naslov intervjuja: »Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res.«

Premier je odgovarjal na vprašanja glede kandidatur za evropskega komisarja in omenil, da ga pred tem čakajo še evropske volitve. Potem pa je povedal točno to, kar je zapisano v časopisnem naslovu:

»Zdaj smo v predvolilnem času. Vsi smo vložili svojo listo, gremo na volitve in čakamo na rezultat. Po volitvah se bomo pogovarjali. Če je vaše naslednje vprašanje o imenovanju komisarja, naj povem, da zgodbe še nismo odprli. Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res. Dokler nimamo rezultata, je nesmiselno govoriti o tem. O komisarju se bodo spet kresala mnenja in preuranjeno je govoriti o tem.«

Šarec je torej dejansko uporabil metaforo in jo povezal z novim izrazom – sicer tisto, s katero je pred tem zaslovel že bivši minister za gospodarstvo Matej Lahovnik.

Toda obenem se je na zanimiv način opredelil do pojma »šarcizem«: po njegovem je to izraz, ki tako rekoč ne drži, ni avtentičen, njegova metafora o zajcu in ražnju pa je resnična.

Povedano drugače: videti je, da premier razume šarcizem kot izraz, s katerim mu želijo njemu nenaklonjeni podtakniti neresničnost neke izjave, on pa vendar govori le resnico!

šarec šarcizem delo

Premier o šarcizmih v Delu: šarcizem je tisto, kar ni res

Wikipedia o krofih

Nov termin je sicer našel mesto tudi v geslu Marjan Šarec na straneh Wikipedije. Kratko poglavje uvaja pojasnilo (»’Šarcizem’ je postal priljubljen izraz na socialnih omrežjih, ki poimenuje zanimive, duhovite, ironične in sarkastične izjave Marjana Šarca«), ki ga potem avtor gesla ilustrira s primeri:

Na vprašanje novinarja o javni upravi je Šarec odgovoril: »Največji problem je, da ministrstva ne sodelujejo med sabo.« Na novinarjevo nadaljevanje, kaj je rešitev je odvrnil »Rešitev je, da ministrstva sodelujejo med sabo.«

»Če se bo to zgodilo, potem bo, če pa se do petka ne bo zgodilo, se pač ne bo.« V izjavi za medije ob sestavljanju koalicije.

»Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja.«

Ob sestavljanju koalicije: »Želim si, da bi predstavniki strank v današnjem pogovoru prišli čim dlje, saj v prihodnjem tednu načrtujem dopust.«

Ob sestavljanju koalicije: »Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi.«

»Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko tudi ne boš prišel domov, ampak v bolnico.« Je izrekel, ob zavrnitvi ponudbe Levice, da bi vstopila v koalicijo.«

»Če ste kdaj cvrli krofe veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa krofi ne bodo uspeli.« Ob novinarskih vprašanjih o načetem sodelovanju z Levico.

Izbor znova pritrjuje temu, da šarcizem tukaj še vedno ne vsebuje metafore kot nujnega bistvenega elementa pojma. Lahko je preprosto izraz za duhovito, zajedljivo in sarkastično izjavo – torej vse tisto, kar je uvodoma avtor že omenil.

Zožitev registra

Prispevek novinarjev na Valu 202 torej vsebuje pomembno zožitev vsebinskega in oblikovanega registra šarcizmov: nanaša se na izključno takšne izjave, ki vsebujejo metafore. Čeprav jih v oddaji navedejo še bistveno več, so se nekatere znašle kot zapisane v prispevku na strani javne radiotelevizije:

»Če ste kdaj cvrli krofe, veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa tako naprej, pa ne bodo krofi uspeli. In približno tako je s temi projekti.«

»Kdor ima stare vzorce, bo vedno kot hrček krožil v svojem kolesu, na koncu bo upehan, prišel pa ni nikamor.«

»In bolj ko nam mečejo polena pod noge, višje jih preskakujemo in bolj odločni smo in bolj odločno gremo naprej.«

»Kmečka logika v dobrem smislu je tista logika, ki ti pove, da so jagode najboljše takrat, ko je sezona za to. In ravno tako je z vsemi stvarmi v življenju.«

Strategija ali ne?

Iz povedanega lahko izpeljemo, da bistvene značilnosti Šarčevega javnega govora, ki bi bil podlaga za uvedbo pojma šarcizem, vendarle še nismo identificirali. Nedvomno predsednik uporablja zajedljiv, sarkastičen, zabaven in metaforičen jezik, vse od naštetega, toda ničesar od tega ne bomo pogrešali pri drugih politikih. Ni inovator v uporabi metafor, jih pa dejansko artikulira v obsegu, ki daje slutiti, da jih ne stresa iz rokava po naključju in so naštudirane na zalogo.

Po svoje je res, da postajajo metafore zaščitni znak njegovega jezika in da pri njem prevladujejo nad drugimi elementi; s slednjimi mislim na neobičajne izjave, besedne zveze, dvopomenskosti, aluzije, malapropizme, različne semantične ali jezikovne napake v javnem nastopanju.

Toda če drži, da se predsednik vlade zateka v metaforiko premišljeno, na svojstven način pristaja na psihopolitične učinke svoje retorike. In potem šarcizmi niso nekaj, kar »ni res«, če uporabim njegovo miselno izpeljavo, temveč so že kar strategija v njegovem populističnem delovanju.

Dan, ko je predsednik vlade izgubil nedolžnost

Mineva že nekaj dni, odkar je Marjan Šarec z majhno, a odločilno pomočjo medijev, uspel normalizirati nadaljnje politično vmešavanje v državna podjetja. Čeprav je imel dobro priložnost, da svoji ministrici za infrastrukturo pristreže peruti, tega ni storil in nič ne kaže na takšno gesto. Še več, priklonil se je njenemu neposrednem posegu v SODO in celo s svojim molkom požegnal napoved novih v druga energetska podjetja.

Medijska naracija in uokvirjanje zgodbe sta poučna. Novinarji tokrat niso dovolj složno niti poskušali izraziti pričakovanja, da premier ministrico najmanj pokara ali celo odpokliče, kar je doslej vselej tudi storil. Po tovrstni vehemenci je zaslovel ob vsakem še tako minornem političnem prekršku in zahteval kazen za vsakokratnega grešnika.

Zadrega, da bi se utegnila zamajati vladajoča koalicija ali pasti vlada, je očitno najprej nagnala strah v kosti medijem, ne politiki.

SIOL Bratušek sodo

Planet TV in Siol med svojim razkrivanjem ministričinega vmešavanja v razpis

Omenil bom le dva dosedanja primera: sloviti poslančev sendvič, ki ga je stal službe in politične kariere, in potem nedavno vpletanje v izbiro novega direktorja Uradnega lista, ko je lobiranje njegovega generalnega sekretarja stranke javno naznanila nadzornica. Šarčeva reakcija, razrešitev obeh brez oklevanja in pomislekov, značilno opiše njegovo vsaj navidezno avtoritativnost, silovito ljubko ljudstvu in atraktivno najmanj toliko kot njegove ljudske metafore in še bolj sklicevanje na zdravo kmečko pamet.

Politični dramolet

Edino zahtevo po njenem odstopu (izjava Alternativne akademije) so mediji gladko in najbrž ne naključno vrgli v koš (RTV Slovenija, STA, Dnevnik, Primorske novice, ipd.). Razlogov za obrat je več in medijski moment ni nepomemben, čeprav bi morala ministrica, celo podpredsednica vlade, po vmešavanju v SODO odleteti s tega mesta takoj. Po tistem, ko je naslednji dan po razkritju Planet TV izpeljala nekaj političnega gledališča in v kombinaciji s pohlevnimi odgovornimi uredniki z dramatičnim protinapadom na »fante« ki obvladujejo energetiko, vsaj za trenutek vnesla element relativizacije v svoje sicer nedopustno dejanje političnega kadrovanja na lastno pest.

Četudi se je neposredno vmešala v menjavo direktorja, kar med razpisom izpeljala menjavo akta o ustanovitvi in ga ob odsotnosti premierja avgusta kot podpredsednica vlade uspešno potrdila na vladi, nato pa zamenjala neposlušnega nadzornika s svojim direktorjem direktorata za energijo. Vse z očitnim namenom, da ustavi eno kandidaturo in favorizira svojo.

Na vprašanje, ali je sredi poletja fintirala vlado na dopisni seji, je nonšalantno dejala, da je njihov problem, če člani vlade ne berejo gradiv! Kako je že povedal dr. Bogomir Kovač? Pred sabo imamo Nušićevo komedijo »Gospa ministrica« o primeru slovenskega političnega povzpetništva. Zaenkrat ob asistenci predsednika Šarca in prijaznih medijev.

Kako ji je uspelo izpeljati trik? Ministrica je po tistem, ko so jo ujeli s prsti v marmeladi, šla v protinapad, ki je najboljša obramba, češ da bo »grizla in sekala lovke« (!) neimenovanih »fantov iz energetike«. Da bi ta manever odvračanja pozornosti od svojega vmešavanja v državna podjetja prikrila in obenem konkretizirala, je morala najaviti pregon in s prstom pokazati na nekoga. Tokrat na direktorja ELES-a. V studiu POP TV je potem dejala, da ga je že prijavila KPK (!), ne policiji.

Grize in seka lovke

No, novinar POP TV Anže Božič je minuli petek zvečer preveril in ugotovil: »Njene prijave do zaključka uradnih ur (na KPK) v petek zvečer še niso prejeli.« Temu se reče učinkovitost! Bratuškova je torej, če ni lagala, takoj po tiskovki tistega petka ob 14.30 uri odšla, se usedla za mizo ter spisala in podala prijavo. Zakaj šele zdaj, zakaj ne kdaj prej? Zgolj retorična vprašanja ob političnem dramoletu z naslovom »Grizem in sekam lovke«, ki si ga je spretno izmislila in odigrala glavno vlogo. V nekakšnem nadaljevanju v stilu šefa njenega ministrskega kabineta in tesnega strankarskega sodelavca Jerneja Pavliča, ki je pred časom zapisal slavno misel: mi zagotavljamo elektriko, da lahko ekologi tvitajo.

Ne le to, očitno osebno zagotavljajo tudi svoje kadre, najbrž pod sloganom prinašanja luči za vse, da lahko državljani (zaenkrat še) tvitajo o njenih nesposobnostih, novinarji pa igrajo tetris.

Metaforična inovativnost

Ni vse tako črno, kar se novinarjev tiče. Na petkovo tiskovko sta prišli dobro pripravljeni Suzana Perman (POP TV) in Barbara Pance (Planet TV). Prav slednjemu mediju zdaj na veliko očitajo, da je s pomočjo svojih interesnih lobijev (beri: fantov iz peskovnika, ki pečejo potičke) speljala celo vojno proti ministrici. Tudi ta informacija je vredna raziskave, vendar v ničemer ne izključuje obsodbe dejanja političnega vmešavanja v državna podjetja.

Na vprašanje na tiskovni konferenci, zakaj je nadzornika v družbi SODO zamenjala, je Bratuškova povedala: »Ker ni bil pripravljen slediti dobrim praksam korporativnega upravljanja in dati možnost čim večjemu številu kandidatov, da se prijavijo na razpis.« Na vsak očitek o vmešavanju politike v podjetja je odgovarjala z dobro premišljeno retoriko, s katero je imitirala Šarčevo metaforično inovativnost. Za tovrsten poudarek so se odločili že na spletni strani njenega ministrstva, ko so izbirali naslov in zapisali »Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik.« Vtis odločne in neupogljive heroinje, ki se žrtvuje za državljanske interese in kot levinja bori proti umazanim fantom, je očitno marsikoga prepričal.

ministrica sodo Bratušek spletna stran ministrstva

Prispevek na spletni strani njenega ministrstva: boj proti peskovnikom

»Zdaj sva malo napredovale«

A vendar je bila ministrica tisti dan zelo živčna. Novinarki Planet TV je zadovoljno ob spoznanju, da s svojim posegom ni kršila zakona, pokroviteljsko zabrusila: »Zdaj sva malo napredovale, nisva več pri kršenju zakona, ampak pri kršenju pravil. To je en korak naprej.«

Vprašanja, čemu sprememba akta o ustanovitvi sredi razpisa in čemu sredi postopkov pošiljanje zahtev po upoštevanju novih pravil iger, pa nastavitve novih nadzornikov, je zaustavljala s sklicevanjem na podporo vlade, čeprav gradiva k točki po čistem naključju na korespondenčni seji ni bilo: »Predsednik Šarec in vsi ministri so bili seznanjeni s postopkom. Če ne spremljajo, kaj se na vladah dogaja, je to njihov… (neizrečeno: problem).«

Na poizvedbo, zakaj ne na redni seji, je bila podobno osorna: ker so bile počitnice, in to dolge: »Šest tednov ni bilo redne seje« in »Kadar so počitnice, ni odborov vlad«. Ob tem je dodala še podatek o pozitivnem mnenju zakonodajnopravne službe. Aroganco je stopnjevala s pojasnilom o posegu v postopke: »Zato, ker sem se tako odločila in ker je moja pravica…« Ob tem se je ves čas ponavljajoče sklicevala na ustrezno regulirano »korporativno upravljanje« v primeru ljubljanskega UKC, ki menda tudi upravlja javno službo in ga v celoti nadzira politika. »A sem tam sprašujete?« je ponavljala svoje fingirano začudenje, zakaj mora biti tarča poizvedovanja.

Kronski argument: proti potičkam

V ozadju ministričine obrambe smo odzvanjajoče lahko slišali le eno utemeljitev: politika mora prevzeti odgovornost in ona je ta pokončna oseba, ki ne bo dovolila, da fantje iz energetike kradejo (»Če pa kdo misli, da lahko dela po svoje in da lahko še naprej mešetarijo in kradejo«). V jeziku šarčevskih metafor, spesnjenih do konca:

»Dokler sem jaz ministrica, energetika ne bo peskovnik, v katerem bodo fantje tekmovali, kdo si bo vzel večjo potičko.«

Toda koliko je v resnici vredno sumljivo plehko sklicevanje na politično odgovornost, s katerim maha ministrica? Kdaj in kako politiki v takih primerih res prevzemajo krivdo nase? Ne poznam primera. Vselej se začne in konča pri kazanju s prstom na nadzornike. Politiki so doslej vedno kot prvi poskrbeli za lastno razbremenitev odgovornosti. Ministričin retorični trik je s tem postal kompletiran, vsaj dokler ne sprejmemo predpisov, da takšna odgovornost obstaja, po možnosti jamčena z lastnim premoženjem.

Izgubil je nedolžnost

Ni dvoma, da je nadzor nad državnimi podjetji potreben, lahko tudi verjamejo, da se tam nekateri res igrajo s potičkami. Vendar obstajajo drugi mehanizmi njihovega omejevanja. Marjan Šarec je sicer izjemno redkobesedno pritrdil ravnanju Bratuškove in mediji so mu ustregli. Fantje s sendviči in uradnimi listi v rokah očitno niso bili izziv, toda ob ministrici je končno izgubil svojo nedolžnost, če uporabimo njima tako ljube metafore.

Ker je nova dejanja že napovedala, lahko poslej čakamo na nove primere vmešavanj v razpise, nastavitve nadzornikov in nove akte o ustanovitvi v preostala podjetja, kjer bo politika menda grizla in sekala lovke ter preganjala fante v peskovniku, ne da bi jih poprej ovadila organom pregona. V praksi to pomeni, da je politizacija teh podjetij v državi čez noč postala normalna stvar, pa tudi odgovornost je zdaj že enakomerno porazdeljena med premierja in ministrico. Kako je že rad teoretsko štosiral mladi Žižek? Ne moreš pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

In ker so menda mnenja stroke glede »korporativnega upravljanja« deljena, kakor so te dni papagajsko ponavljali novinarji, ponujam rešitev za vse terminološke zagate: res bi bilo jezikovno ustrezneje, če ga končno, v segmentu državnih podjetjih, preimenujemo v »politično upravljanje«. In s tem enkrat za vselej končamo mukotrpno igro številnih sprenevedanj. Obenem pa tudi zlorabe metafor v politiki spet spravimo v običajne gabarite.

Šarčev obrat: brez ključev za zalivalce rož

Neodločnosti ob odstavitvi svojega generalnega sekretarja stranke predsedniku Marjanu Šarcu ne moremo očitati. Ni okleval z napovedjo njegovega takojšnjega odhoda. Toda po drugi strani je poskušal koruptivno dejanje nesimpatično relativizirati na številne načine. Z zamudo enega dneva je post festum dogajanje komentiral še na svojem Facebook profilu in poglobil opisani shizofreni odnos – vmes pa v istem psihološkem slogu nesimpatično blokiral prvaka stranke SDS na svojem tviter računu.

Retorično dvojnost njegove obsodbe sem podrobneje komentiral v prispevku Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?. Čeprav lahko zgolj ugibamo, ali je svoja nadaljnja pojasnila v komentarju na Facebooku razvil iz nuje po nadzoru morebitne prihodnje škode ali »iskrene« notranje potrebe po dodatnem sicer javno izraženem premisleku, se jih na kratko splača pogledati.

Ne bi jim dal ključev

Komentarja so se dotaknili številni mediji, po stari navadi površno. Pri Slovenskih novicah so novico tabloidno predvidljivo oblekli v naslovni poudarek »Na ministrstvih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa, da bi zalivali rože«. Tokrat me bo zanimalo, kako je pri tem postopal argumentacijsko prav v delu, ki se nanaša na nesojene »zalivalce rož po ministrstvih in državnih podjetjih«.

Še ena zanj značilna metaforična raba, priključena ugotovitvi o tem, da so v stranki pometli pred svojim pragom, a da so prejeli avtogol (!), se glasi takole:

Na ministrstvih in v državnih podjetjih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa za en teden, da bi zalivali rože, kaj šele, da bi bili sposobni za delo, ki ga opravljajo. Ne smemo si zatiskati oči pred tem dejstvom. Naša stranka je v vladi in državni politiki eno leto, naj se vprašajo še tisti, ki so dlje. Namesto, da privoščljivo gledajo, naj razmislijo o mnogih stvareh.

Šarec kralj SN

Šarec bi temo obrnil drugam: nesposobni kadri na ministrstvih

Ne vedno prijetno življenje

V argumentacijskih smislu smo pričakovali, da bo defenzivno taktiko Šarec okrepil in da bo storil na več načinov. V svojem nastopu se je, kot vemo, skliceval na to, da je sicer sekretar Brane Kralj storil napačno dejanje, vendar če bi klical kdo drug, javnost o tem ne bi izvedela ničesar. S taktiko preusmerjanja pozornosti na druge in obujanjem asociacij na »splošno prakso« (v smislu »Vsi to počnejo, ampak moj Brane je bil malček neroden«) si gotovo ni povečal verodostojnosti pri tistih, ki sledijo načelom logike, a takih je malo, pri državljankah in državljanih, ki so jim argumentacijski triki namenjeni, pa zanesljivo ni bil neuspešen.

Iskanju čustvene solidarnosti sledijo tudi poudarki v Facebook komentarju, kakršen je tale: »V življenju niso samo prijetne in lepe stvari.« Seveda si lahko obeta, da bo ljudstvo globoko filozofsko misel nekoga, ki načeloma sovraži filozofiranje, razumelo in z njim ob izgubi sekretarja sočustvovalo.

Uvele rože in ključno vprašanje

Toda vrnimo se kritiki totalnih nesposobnežev na ministrstvih in državnih podjetjih, ki jim ministrski predsednik ne bi prosil, da mu en teden zalivajo rože, v resnici pa počnejo (ali ne počnejo) za državo usodne stvari. Pustimo ob strani smiselno vprašanje, kaj bo storil z vsemi tovrstnimi nesposobneži, s katerimi dnevno dela, saj si ne želi zatiskati oči pred takim dejstvom, kot pravi, hkrati pa slovi po svoji moralni odločnosti in brezkompromisnosti, in poskušajmo osmisliti, zakaj je sploh vpeljal omenjeno topiko. Kajti to je bistveno in, če smo že pri ključu, ključno vprašanje: zakaj in kako je tema o nesposobnem kadru, s katerim mora delati, sploh relevantna v kontekstu pojasnjevanja etične spornosti v ravnanju njegovega sekretarja?

Preprosto povedano: s to temo ni povezana. V kadrovski lobistični akciji, s katero se je poskušalo Igorja Šoltesa inštalirati na omenjeno mesto direktorja Uradnega lista, niti v enem trenutku nihče ni omenjal konteksta, da se na to mesto nastavlja nekoga, ki ni zgolj zalivalec rož.

Napačna sled

V takšnih primerih akterji velikokrat uporabijo zmoto kazanja na napake drugih, pri kateri želimo pozornost preusmeriti na to, da tudi drugi počnejo enako sporne stvari, vendar potem niso kaznovani ali to ni niti zaznano. Šarec je izbral bistro izpeljani red herring, zmoto »napačne sledi«; če dobro pomislimo, vpeljava nove teme z začetnim korupcijskim dejanjem lobiranja nima ničesar skupnega, kajti nesposobnost ministrskih in drugih nesojenih zalivalcev rož, kot se glasi še eno njegovo metaforično besedje, ni povezana s Kraljevim dejanjem zahteve po izbiri Šoltesa. Edini navidezni, a preširoki skupni imenovalec med Kraljem in zalivalci rož bi lahko našli v ohlapnem pojmu »kadrovanja«, sekretarjevo dejanje pa ni sporno zaradi prihoda novega kadra na čelo Uradnega lista, temveč načina, kako je steklo posredovanje okoli njega.

Zmota napačne sledi zato deluje kot zastranitev glede na začetno temo – težko rečemo, da jo je Šarec popačil (potem bi govorili o zmoti strašila), ampak je enostavno zamenjal temo, nepovezano s prvo. Neetično, neintegritetno ali koruptivno kadrovanje ne moremo kar prestaviti v sfero razpravljanj o sposobnosti in nesposobnosti ljudi. Kar pa je potem storil predsednik vlade in javnost povabil k razpravi v tej smeri: da si ne smemo zatiskati oči pred tem dejstvom, še pravi in nato v opravičilo napiše, da je njegova stranka v vladi in državni politiki šele eno leto, zato naj tisti, ki so privoščljivi, raje »razmislijo o mnogih stvareh«.

Vrtne zalivalke v rokah sekretarjev

S tem je bolj ali manj učinkovito pozornost javnosti vsaj delno preusmeril proč od začetne debate in jo speljal na napačno sled – kajpak odvisno od tega, kako daleč mu bo v tem sledila. Glede na njegovo visoko popularnost, svojo formo populizma in z obema zvezano popolno nekritičnostjo množic najbrž ne bo imel napornega dela.

Sicer postane Šarčeva metaforika ironično pomenljiva, ko se spomnimo, da je njegov generalni sekretar stranke, za katerega v istem komentarju najde veliko lepih besed, še leta 2015 služboval kot hišnik v vrtcu Antona Medveda v Kamniku. Zlahka si predstavljamo, da je tam v roke vzel tudi kakšno vrtno zalivalko. Kaj bi že zamrmrala zdrava kmečka pamet v odziv na to pripombo? Da je vsako delo častno, kajne.

Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti

Bi morali biti izjemno presenečeni, ker je Marjan Šarec s svojo stranko doživel vrhunski rezultat v današnji anketi Vox populi, prvič prehitel celo svojega rivala na predsedniških volitvah, Boruta Pahorja, kot predsednik vlade pa nato s svojo stranko po dolgih letih z marmornatega piedestala izrinil neuničljivega Janeza Janšo in njegovo SDS?

Kaj tvori krono takega Šarčevega trenutnega vzpona, kateri psihopolitični faktorji so ga povzdignili in naredili za trenutno zvezdo političnega neba? V nadaljevanju bom postavil tri teze: (a) da je Šarec nesporno komunikacijski populist, popularnost pa je posledica takšne drže, (b) da je njegov populizem politično in retorično zmeren in stavi na identifikacijo z »zdravo kmečko pametjo«, zato ga bom imenoval za »zdravopametni populizem«, ter da je verjetno (c) pogojen s Pahorjevim populizmom in njegova modificirana inačica.

sn Šarec zdrava pamet

Šarec kot Božiček podarja zdravo pamet. Iz Slovenskih novic.

O Šarčevem počasnem vzponu

Čeprav je bil doslej že dvakrat uspešen, najprej z rezultatom na predsedniškim volitvah, ko je skoraj porazil aktualnega predsednika Pahorja, nato pa z drugim mestom na junijskih državnozborskih volitvah, bo bolj držalo, da njegova rast priljubljenosti ni meteorsko nenadna, temveč bolj stopnjevite sorte.

Kot kamniški župan se je prebijal v ospredje načrtovano in postopoma, ni igral na zadnja leta priljubljeno karto presenečenja (kot večina v zadnjem času pred volitvami, npr. Cerar), vzpenjal se je, vsaj po lestvicah priljubljenosti, sorazmerno počasi in vmes menjaval registre volitev, s čimer je tudi edini predsednik vlade, ki je pred tem poskušal postati predsednik republike. K dobremu rezultatu je ob nekaj odločnih političnih gestah prispeval polom nekaterih levih strank, model »antijanšistične« koalicije, oportunost vseh partnerjev v njej, tudi nepričakovano malikovanje medijskega mainstreama, o čemer sem pisal v Ne klovn in ne županček, predsednik vlade, predvsem pa imidž nadvse pragmatičnega, zmernega, racionalnega, odločnega in po potrebi trmastega politika, ki ve, kako se gospodari in rokuje.

Prva teza: komunikacijski populizem

Šarec je nesporno komunikacijski populist – in kot nenehno ponavljam, moramo tega obravnavati ločeno od političnega. Z menjavo registra populizma mu ga je uspelo normalizirati tudi za pogled tistih, ki ga zavračajo. Levi volivci ne marajo populistov običajnega kova in s takšno agendo na levici in desnici hkrati nikoli ne bi bil uspešen. Iskala se je posebna receptura. Kako je že dejal Pahor zase? Morda sem populist, nikakor pa ne šovinist, nacist ali rasist.

Podobno kot on, ki zaradi omejenih pristojnosti tega niti ne more, Šarec ni klasični populist in ne obljubljal višje plače in pokojnine, nastopa proti imaginarnim elitam in riše dramatične scenarije zaradi prihoda beguncev ali razlaga, da nas bo ugonobila LGTB skupnost s teorijo spola. Izvor njegove všečnosti je drugje, v razumljivi in jasni komunikaciji z državljani, uporabi živahne in preproste govorice, v rabah metaforičnega jezika in formi »racionalnosti«, ki se zdi ljudska in odlepljena od klasične, že prežvečene in zato abotne vsakodnevne politične terminologije.

Ena najbolj prepoznavnih značilnosti takšnega populizma je zgoščena raba metafor, parabol in sklicevanj na osebno izkušnjo. Primeri metaforičnih rab in prispodob izvirajo iz ljudskosti v pravem pomenu besede – še noben politik v samostojni državi jih ne uporablja tako frenetično kot Šarec. Naj jih nekaj navedem. Silno popularne so primere, ki se navezujejo na hišo in hišna popravila. Upokojencem je popihal na dušo z metaforo o popravilu strehe:

»Na tretje življenjsko obdobje je treba gledati kot na popravilo strehe. Ta se popravlja v soncu. In tako je treba tudi na starost misliti v mladih letih«.

Podobno velja za njegovo razlago vprašanja naše varnosti:

»Ampak zakaj je varnost prioriteta? Predstavljajte si, da imate lepo hišo, da imate notri obešene lepe slike, vsi se lepo razumete, skratka vse je lepo in prav vendar imate na stežaj odprta vrata, sedaj če imate srečo ne bo nikogar, če pa nimate sreče bo pa skozi ta odprta vrata nekdo prišel. Zato je pomembno imeti varnost.«

Spet naslednjič se je spet spomnil na prispodobo hiše, ko izbiramo med pomembnejšim in manj pomembnim:

»Če bodo ljudje spoznali, da se ne smemo ukvarjati s tem, kdo je prižgal luč v hiši, medtem ko je jasno, da moramo obnoviti hišo, ker nam pušča streha.«

Zelo pogoste in ponarodele so predsednikove metafore z uživanjem hrane, recimo »Kuriti raženj, dokler zajec teka po gozdu, je prekmalu«, »Govorimo o klobasah, nismo pa še niti prašiča vzredili« ali »Jed se sodi takrat, ko je na mizi«. Vidimo, da gre za cel niz ljudskih domislic na ravni slovenskih pregovorov, s katerimi zna ilustrirati abstraktne politične probleme in jih s tem prevesti v govorico, ki bo všečna mnogim.

Včasih se približa ljudem skozi avtomobilsko izkušnjo: »Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi«, »Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko ne boš prišel domov, ampak v bolnico«, ali »Šarec je v neki družbi dejal, da potem, ko se enkrat odpraviš na dopust, sredi poti ne odpreš prtljažnika v avtomobilu, da bi vanj še enkrat zložil vso prtljago« so le trije primeri.

Po potrebi naš tvorec metafor doda ščepec humornosti: »Vsak dan povedati javnosti, da se ni še nič zgodilo, me spominja na Titov zdravniški konzilij, ki je vsak dan glede njegovega zdravja sporočal, da bistvenih sprememb ni«. Spet drugič v intervjujih navaja zelo konkretne osebne primere. V spodnjem kritizira sistem »zvez in poznanstev«, ki povsod odpirajo vrata:

»Recimo bom povedal iz svojega primera, včasih se zgodi, da kdo, ne vem, naroči za mene iz družine v trgovini ali pa kaj, aja, a niso povedali čigavi ste, recimo žena ali kdor koli drug, če bi pa to vedeli, tega ne sme biti, do vseh je treba delati enako. Do vseh enako. Zagotovo drugače ne bomo uspešni kot družba.«

V kombinaciji z nekaterimi odločnimi ukrepi znotraj vladne koalicije ali nepričakovano uspešnimi pogajanji s sindikati je Šarec uspel ustvariti pogrešani vtis, da politikova beseda nekaj velja – kot rečeno, predvsem s pomočjo svoje retorične inovativnosti, nedvomno podedovane iz številnih igralskih nastopov in neposrednega stika z ljudmi na veselicah, gasilskih zabavah in srečanjih sproščene narave.

Druga teza: zdravopametni populizem

Naslednja teza nam omogoči razumevanje komunikacijske razlike med Šarcem in Pahorjem. Če slednji uporablja vse razpoložljive tehnike flirtanja za dosego svojih ciljev, čemur pravim »flirtajoči populizem«, je Šarčev politično in retorično zmeren ter stavi na identifikacijo z »zdravo kmečko pametjo«. Zato ga bom imenoval za »zdravopametni populizem«.

Izraza ni bilo treba posebej iskati, v opisu zase in svojo stranko ga je ponotranjil in potem serviral kar sam. »Nismo ne levi ne desni, smo za zdravo pamet,« je značilno dejal pred volitvami in na ta način zakoličil svoj kredo. In k temu dodal še privrženost realitetnemu principu: »Nismo akademiki, ampak operativci, ki imajo stik z realnostjo.«

Drži, Šarec je tako rekoč razvil alergijo na »filozofiranje«, prepoznanega smrtnega sovražnika tistega, na kar v svoje naslavljanju na državljane stavi. Ko omenja zdravo kmečko pamet, jo čisla pri sebi in drugih. »Odpovedala je zdrava kmečka pamet«, je še kot kamniški župan komentiral informacijo, da bodo Kamniku ukinili službo nujne medicinske pomoči. Ob novem letu je takoj po tistem, ko je skoraj porazil Pahorja, izrekel neklasično željo Slovencem: »Obdaril bi jih s sodelovanjem in zdravo pametjo. In to vse dni v letu, ne samo za praznike.«

Šarec filozofiranje

Šarčeva retorika odločnosti: nič filozofiranja

Kot predsednik vlade je pamet vpoklical tudi, da bi nas posvaril pred ksenofobijo: »Povedal bi, da je treba uporabljati zdravo pamet. Predvsem bi poskušal pojasniti, da se ne smejo mešati vzroki in posledice, da ljudje bežijo pred vojnami«. Včasih mu taista pamet, univerzalni recept za vse težave, suflira zdravo mero: ko gre za begunce, ni za strašenje pred njimi, a hkrati ni niti za to, da bi jih sprejemali kot nenevarne:

»In tukaj velja uporabljati zdravo pamet in ne gre nasedati ekstremom ne tistim, ki strašijo brez glavo, ker to strašenje ne vodi nikamor, samo v neko množično histerijo. Ne pa tudi tistim, ki absolutno zanikajo vsakršno nevarnost.«

Nedavno je beg dveh zapornikov spet povezal z ljudsko krepostjo dobre presoje: »Ker vendarle širša slovenska javnost, ki ima zdravo pamet, kakršno premorem še sam, se sprašuje, ali je zapor hotel.«

No, Šarčev »zdravopametni populizem«, s katerim se je prizemljeno približam ljudem, implicira eno veliko slabost: v domačem prostoru morda ni ravno originalen. Ima pa pri tem srečo, da se njegovi dosedanji uporabniki v njeni politični rabi niso najbolje znašli. Ivan Oman, morda največji protagonist zdrave kmečke pameti pri nas, je le dve leti nazaj ob 25. obletnici Slovenije ponovil, kaj ji želi v prihodnje: »To, za kar smo včasih molili, za zdravo pamet«. Mar to ne spominja na Šarčevo novoletno željo ob vstopu v leto 2018?

Če pomislimo, da je SLS ob 30. obletnici Slovenske kmečke zveze lani maja dobesedno napovedala »vrnitev zdrave kmečke pameti« v državni zbor, potem bi morala biti zadovoljna, če je namesto njej uspelo LMŠ. Šarec kot nekakšen »sredinski« ljudski tribun nekmečkega porekla je v resnici, kar se domene kmečke pameti tiče, po čisti pomoti pristal v bazenu politične levice. Uspešno, ker je svojo koncepcijo zdrave pameti zmehčal in naredil za bolj priročno.

Tretja teza: Šarčev populizem je modifikacija Pahorjevega

Kaj točno druži tehniko flirta in apeliranja na zdravo kmečko pamet, kaj ju ločuje? Oba sta komunikacijska in verjetno najbolj prepoznavna v tem prostoru, zato je Šarčev populizem videti kot korigirana verzija Pahorjevega. Če je aktualni predsednik države, kralj instagrama, v svojem flirtajočem populizmu prepričal v igri identifikacije s slehernim državljanom, s tem, da se je prelevil v slehernika in oblekel njegova oblačila, kar je navdušilo množice, Šarec počne nekaj zelo podobnega: tudi on se je bil kot bivši imitator Serpentinšek sposoben spremeniti v kogar koli in na podoben način osrečevati ljudstvo. Pahorju je želel ustvariti fikcijo, da je kot politik zgolj »mali človek« in zato ni zares politik, Šarcu pa takisto skozi fantazmo, da je zgolj igralec. Ker je v konkurentu vsakič malce videl sebe, njegov komunikacijski blef, si je najbrž dejal, da to sam zmore bolje. Zato je odlično povzel bistvo nujnega dvoboja komentator sredi predsedniške kampanje, ki je zlobno pripomnil nekaj takega: »Če že moramo imeti igralca za predsednika republike, potem je bolje, da imamo profesionalnega, ne amaterskega.«

Začetna pozicija obeh je sicer različna: Pahor je moral preiti v populizem flirtanja iz krvave potrebe po ustvarjanju vtisa, zelo pogumnega, da s politiko ni (več) povezan: nekdo, ki je celo življenje poklicni politik, odgovoren za vsa številna bremena v državi, nenadoma politike in ravnanj vlade ne komentira več, za njegov politični obstoj pa je postalo neizbežno, da ga ljudje percipirajo (tudi) kot antipolitika. Šarec te težave ni imel, ker ga posebni grehi preteklosti niso bremenili. Njegova stava je zato bolj usmerjena v sfero »drugačne političnosti« kot »antipolitičnosti«.

Oba končno druži tudi psihopolitika humorja: prvi ga uporablja nenehno s svojimi dovtipi in šalami, največkrat na instagramu in nezgrešljivo tudi na svoj račun, drugi je komik tako rekoč po profesiji. Imitatorski pedigre mu je omogočil, da ga ljudje na politične odru dojemajo kot nekoga, ki v resnici to ni in svojo vlogo zgolj igra. Kar je v času kronične demonizacije politike sploh šele omogočilo, da so ga izvolili in nagradili s pozicijo trenutno najbolj popularnega politika v državi.

V predsedniški kampanji se je Šarec, kar je zvenelo povsem paradoksalno, promoviral skozi agendo nadvse resnega politika. Paradoks, ki nam pove vse o tem, kako je aktualni predsednik degradiral svojo funkcijo: on, komik, proti neresnemu Pahorju. Zato je kot diplomirani igralec nenehno ponavljal refren o nujnosti vrnitve resnosti, denimo v izjavi »Politika je resna stvar, štose se poka drugje«.

Čeprav je takšen »Verneinung« komičnega pedigreja po svoje zabaven, se je pokazal za ključnega v  prepričevanju volivcev. In res, njegovi politični nastopi so navzlic nekaterim dovtipom še zmerom pretežno resni, komični resni, zato se na trenutke zdijo zaigrani. Ker drugega ni imel, je v Pahorjev flirtajoči populizem moral vnesti nasproten element, s katerim bi ga na volitvah porazil; flirtanje v komunikaciji je odpadlo, saj je moral nastopiti kot resen politik, ki ga zanima vsebina in ne fizična všečnost. Nadomestil ga je z nečim, kar bi lahko imelo podoben končen učinek: s preprosto, prostodušno, zdravo kmečko pametjo kot nekakšnim odklonom od prevlade domnevno praznega političnega blebetanja, s katerem stereotipno operira ravno gostilniška zdrava kmečka pamet.

pahor cestar mmc

Pahor v eni izmed številnih vlog, tokrat kot cestar. Vir: MMC.

Kamniškemu županu je bil verjetno izziv postati predsednik republike in ne zmagati na državnozborskih volitvah. Izziv mu je bil Pahor, nezavedno pa morda lik, ki ga je tako učinkovito in ponotranjeno imitiral, Janez Drnovšek. Če bi to postal, kar mu je skoraj uspelo, bi vsaj deloma dobesedno realiziral sanje slehernega imitatorja: kako se povsem zliti s figuro, ki jo imitiraš. No, izšlo se mu je v vlogi premierja. Če drži psihološka razlaga, Šarec pretežno igra svojo novo socialno vlogo predsednika vlade in v njej neznansko uživa.

Končno pa premier rad pove anekdoto, kako sta se z Drnovškom nekoč srečala v studiu in mu je odhajajoči predsednik republike v šali navrgel, da bo kot imitator morda njegov naslednik. Dobesedno:

»Bila sva v studiu, ko si me je ogledal od glave do pet, kot je znal le on, brez besed. Ko so ga vprašali, ali bo ponovno kandidiral, se je obrnil proti meni in rekel: Njega vprašajte, on bo kandidiral,« se tega dogodka spominja Šarec.

Je res tako čudno, da se je potem odločil Drnovškove besede narediti za preroške?

Kaj je narobe z zdravo kmečko pametjo

Kakšne omejitve prinaša Šarčev »zdravopametni populizem«? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ne bi bila preveč, ravno prav kmečka, da zna umno gospodariti,  ne mara moralne sprijenosti, razen morda svoje, afna se nad zbirokratiziranim okoljem, ponosno zna šteti do deset, hodi k maši, a tudi na partizanske proslave, avto si doma popravlja sama, rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave? Njen največji sovražnik so vsi, ki preveč »teoretizirajo« in govorijo, saj ona vendar dela, in to učinkovito in brez filozofiranja.

Šarec nič filozofiranja

Vse je tako preprosto brez filozofiranja, pokrajine se pač ustanovijo. Iz Večera.

Za zdravo kmečko pamet so stvar takšne, kot pač so, zato ljubi truizme. Vse je samoumevno, treba je vzeti lopato in delati, ne govoriti. Naslanja se na večne, »ljudske« resnice, ki povsem zadostujejo, zato ne mara intelektualcev. Hiša mora biti vedno pospravljena, rada uporablja svinčnik in zna natančno izračunati, brez nepotrebne višje matematike, kolikšen bo pridelek sena. Slovenska duša je naravnost ustrojena po tej meri!

No, vendarle je prekratka. Ker vse preračuna le na dva ali tri korake. Ker domišljavo verjame, da je najpametnejša. In ker ne opazi, kako je vodena in se uklanja sistemu najmočnejših, kot pravi N’toko v Mladini, ter nikoli zares ne poganja družbenega napredka: »Kaj bodo počeli politiki, ki se predstavljajo kot glasniki zdravega razuma? Še naprej se bodo trudili oblikovati sistem po meri najmočnejših.«

Zdrava kmečka pamet, ki stavi na empirično izkušnjo, je dogmatični konstrukt in deluje kot ideologija, a na koncu se vedno uklanja večjim in pristaja na družbeni status quo, na tržne modele in neoliberalne postulate. Vtis racionalne prizemljenosti, zanesljivosti in praktičnosti, ki da jih moramo podpreti, nikoli ne želi osvežiti s spominom na svoje zgodovinske neuspehe, na to, da je bila Zemlja zanjo včasih ploščata in da se Sonce giblje okoli nje.

Če nam Šarčev zdravopametni populizem pojasni vzpon v anketah javnega mnenja in marsikaj pove o volilnem telesu, pa ni ravno v pomoč pri dešifriranju, kako se je lahko njegova stranka znašla na levem polu in celo postala polnopravna članica Alde. Prejkone po pomoti.

Več:

Ne klovn in ne županček, predsednik vlade

Novi kralji in njihovi osli

Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno