Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici

So metafore in analogije, s katerimi je zaslovel Marjan Šarec, tako rekoč nujni spremljevalec njegovega osebnega kognitivnega mapiranja in pogleda na svet? Ali brez njih sploh zmore?

Kdor je poslušal njegovo novoletno poslanico, jih je tistih običajnih in »klasičnih« naštel za vzorec, npr. v stavku, da je čas naš neusmiljen sopotnik, ki kruto hiti in se ne ozira na naše želje. Toda potem je v sicer v skrbno sestavljenem besedilu ponudil analogijo, ki je daleč prekašala govor letos zelo »ekspresnega« in populističnega Pahorja, ki se je spomnil ob športnikih malce pošlepati še na dečka Krisa, pri katerem je sam odigral res marginalno in zapoznelo vlogo.

Šarec novoletna poslanica

Premier v svoji poslanici o našem utripu srca

Slovenija smo vsi

O Šarcevem populizmu in rabi metafor pišem v besedilih Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?.

Tokrat je svoj govor usmeril v apeliranje k sočutju, kar je že skoraj klasična tema vseh novoletnih govoranc domačih politikov. In spomnil, da moramo za hip postati in pomisliti na sočloveka, saj »ko bomo izgubili ta čut, bomo izgubili smisel za življenje«, ob pogledu na prehojeno preteklo pot uspehov in naporov pa je sledila redko slišana primerjava, nepričakovana v domačem političnem diskurzu. Naj jo pojasnim.

Njegova misel, da je Slovenija celota vseh delov, kjer vsakdo opravlja svoje začrtane naloge in nujno prispeva k skupni identiteti do te mere, da ni več to, kar bi morala biti, če ji katerega od delov odvzamemo, si za svoj motivacijski temelj prejkone jemlje bodrilo k skupnemu naporu in naprezanju vseh:

»Samo delo da rezultat in skupen pogled naprej. Kjer vsak vleče na svoj konec, uspeha nima. Kjer smo znali združiti moči, nam je uspevalo. Kjer smo šli vsak sebi, smo se soočili z razočaranji. Pri tem mislim na vse nas. Na vse, ki smo del skupnosti. Slovenija smo vsi in vsak je pomemben na svojem področju. Nihče ni nenadomestljiv, to je res. Ampak brez vsakega od nas, v Sloveniji živečih ljudi, bi bilo življenje drugačno. Nekaj bi manjkalo.«

Kasneje nam je v govoru zaželel zdravja, ljubezni in upanja, znova pa spomnil tudi na višji cilj, upoštevan v naši udeležbi v skupnosti: »Da bi vsak našel notranji mir in se zavedal, da smo vsi poklicani za skupno dobro.«

Šarčeva socialna ontologija

Šarčeva varianta novoletne čestitke v marsičem kopira Pahorjeve pozive k enotnosti in soglasju, ki jih je nedavno bivši predsednik Milan Kučan označil za »pravljične«. Vendar se v premierjevem razumevanju skriva kaj več od tega, že skoraj ontologija.

Predpostavka njegovega premisleka je, da vsi v Sloveniji živeči tvorimo celoto, smo »vsi«, smo »skupnost«, da potem vsak delujoč v njej igra pomembno vlogo na svojem področju in ima čisto določeno nalogo. Sklep, da če tej skupnosti odvzamemo katerega od delov, življenje postane »drugačno« in bo nekaj manjkalo, predpostavlja razumevanje, da je Slovenija identitetno nujno vsota v tistih delov, ki jo v nekem trenutku sestavljajo.

Šele iz tega pripelje Šarec misel do sklepa, da je vsak del takšne kompozicije nenadomestljiv: da bi Slovenija bila potem »drugačna«, je jasno nakazano s tako rekoč »nenadomestljivo« funkcijo, ki jo opravlja v enem in enotnem občestvu.

Moja prva reakcija ob prebiranju poslanice je bila, da je predsednik neposredno v protislovju s sabo. Da se ga zaveda, dokazuje uvodni stavek »Nihče ni nenadomestljiv, to je res«. Ampak kaj, ko je nemudoma prišel do nasprotnega spoznanja, da je namreč vsak nenadomestljiv in nujen.

Še večja težava je vsebinska. Če bi namreč vsak član slovenske »skupnosti« v danem trenutku bil nenadomestljivo pomemben na svojem področju, potem se nikakor ne smemo odpovedati koruptivnim ali nesposobnim politikom, sumljivo neučinkovitim sodiščem in tožilstvu, tranzicijskim bogatašem, bleferjem in lopovom vseh vrst, končno pa tudi nesposobnim vodoinštalaterjem in politično voljnim novinarjem. Ker pač vsi našteti v državi tvorijo njeno edinstveno identiteto, brez katere bi nam nekaj manjkalo.

Družba kot organska celota

Na prvi pogled se zdi, da je predsednik vlade postregel z osnovnimi elementi klasične organske analogije, da je torej delovanje družbene entitete, v tem primeru Slovenije, primerjal s fizičnim organskim bitjem.

Nekaj podobnega sta storila Émile Durkheim in Herbert Spencer in svoje sociološke teorije opremila s primerjavo delov družbe s posameznimi organi v telesu. Že res, da Šarec ni ponudil natančnejše razlage, denimo kaj se zgodi, če iz družbenega tkiva odstranimo nek njegov del (podobno kot lahko en izgubljeni ud v telesu nadomestijo drugi), seveda je še manj razvil kakšno teorijo, recimo o mehanski ali organski solidarnosti (Durkheim).

Šarec novoletna poslanica 2 skupno dobro

Premier o poklicanosti za skupno dobro in iskanje notranjega miru

Začrtana ideja, četudi izrečena mimogrede na zelo abstraktni ravni, najbrž v duhu pahorjanske mesijanske linije zaklinjanj okoli narodove enotnosti z željo preseči družbene konflikte, pa vendarle prekaša »original«.

Pahorja namreč nismo nikoli slišali reči nečesa, kar bi se na ta način kot posledica zarisalo v ontologijo družbenega reda.

Prvo pismo Korinčanom

Kako je Šarec prišel do tovrstne ontologije družbenega? S preučevanjem socioloških klasikov?

Obstaja še en vidik razlage, pri čemer upoštevajmo, da je predsednik vlade po lastnem zatrjevanju veren človek, ki obiskuje cerkev. V prvem pismu Korinčanom nam apostol Pavel v slavospevu ljubezni ponuja primerjavo s telesom. Pri tem uporabi klasično analogijo družbe kot enega telesa, ki ga sestavljajo različnimi udi. Kajti udov je mnogo, eno pa je telo, zato velja, da »kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus«. (1 Kor 12,12).

Verniki so dojeti kot sestavni deli organske enote, Kristusovo telo pa je ta enost: človeško telo v sebi združuje mnoštvo udov, po analogij pa tudi Kristus, ki je združevalno počelo svoje Cerkve, združuje vse kristjane v enoto svojega telesa.

Zlahka bi se jim odpovedali

Ne glede na pravi izvor Šarčeve razlage, po kateri tvori vsak v Sloveniji živeči prebivalec njen nepogrešljivi del, predstavlja ta teza eno teoretsko močnejših stališč, kar smo jih slišali iz ust slovenskih politikov v zadnjih desetletjih. Nenavadno za nekoga, ki nenehno spodbuja k temu, da moramo nehati filozofirati.

Po sebi zveni teza sumljivo metafizično, v praksi pa je neprepričljiva na že opisani način: marsikomu izmed tovrstnih nenadomestljivih kadrov bi se, celo v dobro Slovenije in v naše skupno dobro, mimogrede lahko zlahka odpovedali.

Več:

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Odprta vrata kot predsednikova novoletna želja

Dobro zmaguje: predsednik kot krščanski populist

V letošnji malce razposajeno prebrani novoletni poslanici predsednika Pahorja se je zgodil manjši pripetljaj. Tako rekoč jezikovne narave. Ob energični ugotovitvi, da je pri nas, v naši lepi deželici torej, začelo Dobro zmagovati, saj imamo, med drugim, »najboljšo vrhunsko kuharico na svetu«, mu je namesto velike začetnice uspelo uporabiti malo.

Zmaga Dobrega? Trdil bom, da imamo le dve možnosti branja: po prvem predsednikovo razmišljanje jemljemo za še ene prazne marnje, populistično napihovanje besed, koketiranje. Da sage o nekakšnem končnem spopadu in zmagi Dobrega ne misli resno, da gre pač za metaforično rabo. Drugo je temu nasprotno, bolj metafizično in uporabljeno frazo jemlje zares: Pahor verjame v nekakšen končni spopad Dobrega in Zlega. V naši deželici. Če ne bi večine svojega časa posvečal sobnemu kolesu, joggingu, fitnesu, strastnemu ogledovanju filmov, kot so Pretty Woman, mesarstvu, pripravi burgerjev, asfaltiranju in kmetovanju, če bi si vzel nekaj trenutkov za preučevanje zgodovine religij, gnostičnih sekt, branje zgodnjega Svetega Avguština, bi najbrž takšno razlikovanje lažje ponotranjil.

Končno: zmaga Dobrega konec leta 2017

Da predsednik republike razmišlja kot kakšen priložnostni kristjan, ki zavrača manihejstvo? Pretirano? Pri Slovenskih novicah, Reporterju, Mariborinfo in še nekaterih drugih spletnih medijih so izbrali naslednji naslovni poudarek iz omenjene poslanice:

Dobro je začelo končno spet zmagovati

Kar popolnoma ustreza temu, kar je Pahor zapisal: »Seveda ni vse samo dobro. Toda dobro je začelo končno spet zmagovati.«

Dihotomija med Dobrim in Zlim je seveda značilnost manihejskih in abrahamskih religij, antagonistični dualizem je končno navzoč tudi v bibliji. V njej bomo omenjeni motiv srečali večkrat, Dobro bo končno izenačeno z Bogom. V prvem Janezovem pismu (1 Jn, 5, 4-5) prebiramo o premagovanju sveta, ki ga omogoča naša vera:

»In njegove zapovedi niso težke, kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« (καὶ αὕτη ἐστὶν ἡ νίκη ἡ νικήσασα τὸν κόσμον, ἡ πίστις ἡμῶν/et haec est victoria quae vincit mundum fides nostra.)

V prvem pismu Korinčanom (1 Kor 15,57) je tisti, ki nam daje zmago, seveda Bog:

Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem gospodu Jezusu Kristusu.

Pahor poslanica Dobro Onaplus

Onaplus in letošnja zmaga Dobrega: naslovni poudarek iz Pahorjevega govora

Pahorjeva poslanica in, aja, program za zdravje zob

Bi smeli dejati, ali pa je to preveč smelo, da nas predsednik Pahor malce nagovarja kot kristjan? Dobro skrito, ker je on pač »predsednik vseh«, kar bi bržkone pomenilo, da mora imeti nepristransko enako rad vse veroizpovedi?

Njegova letošnja poslanica je kratka po dolžini in razen omenjene sintagme v njej nič ne kaže na to. Prej manifestira zanj značilni retorični populizem: sluzavo pihanje na dušo državljankam in državljanom, da bi okrepil našo »samozavest«, Slovenijo jemlje za »najboljšo«, »prvo«, izjemno, pri čemer v podporo navede nekaj zelo arbitrarnih podatkov, kot je tudi tisti o »najboljšem programu za zdravje zob v šolah«, na koncu pa, aja, po zgledu ljubljanskega, koprskega in letos še mariborskega župana, v dodatku zažvrgoli še nekaj malega o »najlepši državi« na svetu, da bo umetniški vtis sluzavosti popoln:

Drage državljanke, spoštovani državljani.

Obstaja država, ki je na vsem svetu najboljša za otroke. In, kot prva na svetu, razglašena za zeleno državo.

Ali res sploh je taka država?

Je, in to sploh še ni vse.

Skupina njenih znanstvenikov je prva v raziskovanju virusa zika. Ta država ima najboljši program za zdravje zob v šolah na svetu.

V športu ima največ svetovnih in olimpijskih prvakov na število prebivalcev. Ima najboljšo vrhunsko kuharico na svetu. Ima absolutnega zmagovalca znanstvene olimpijade. Najboljši dekliški zbor v Evropi. V tej državi opravijo največ presaditev srca na milijon prebivalcev.

V zadnjih petih letih je zmanjšala stopnjo brezposelnosti mladih več kot za polovico.

Ali res sploh je taka država?

Je. Ta država je Slovenija. Naša domovina. Seveda ni vse samo dobro. Toda dobro je začelo končno spet zmagovati. Seveda ne smemo niti za hip spregledati številnih stisk in težav naših ljudi. Toda, da jih bomo rešili, potrebujemo spodbudo. Navdih. Samozavest, da skupaj zmoremo. Optimizem. Ponos.

Hočem reči, da imamo razloge, da smo eden na drugega in na našo domovino tudi ponosni. Vsem nam želim, da bi v prihodnjem letu storili nekaj takega, na kar bi bili ponosni.

Srečno Slovenija.

Aja, pa še najlepša je.

Pahor dobro zmagovati Reporter

Pahor v tedniku Reporter: Dobro, ki končno zmaguje

Že nekoč najboljši in na vrhu sveta

Pahorjeve novoletne poslanice sem analiziral že v preteklih letih. Ob izteku 2013 sem ugotavljal, da v jezikovnem oziru operira z obveznimi patetičnimi vložki, ne le zaradi pedagoške pokroviteljskosti, da izvaja psihološke nesmisle in pretežno populistično naklada.

Če je leta 2006, takrat še kot predsednik svoje stranke, na debelo nalagal naivnem članstvu in slovenskemu narodu, da bomo dosegli zvezde in se znašli »na vrhu sveta«, če bomo stopili skupaj in postali nepremagljivi (sic), je leta 2013 govoril o krizi, predvsem gospodarski. Kjer še nikakor ni začelo zmagovati Dobro. A bila je napoved takšne zmage in takrat ga je najbolj skrbelo, da bi postali zadovoljni prekmalu. Kasneje si je maja 2015 premislil in, kot kakšen ekonomski prognostik, optimistično opažal gospodarsko okrevanje in luč na koncu tunela.

Ob koncu 2014 sem skozi besedilno primerjavo dokazoval, kako si je predsednik vlade, Miro Cerar, dobesedno sposojal besedilo svoje novoletne poslanice pri populističnem predsedniku. Nesporno inspiriran z uspešnostjo te metode. Najbrž bi celovita analiza poslanic skozi leta pokazala, da po zgledu iz Janševega famoznega prepisanega govora naši politiki izrazito radi duhamorno mamijo pozornost predvsem z apeli, kako smo Slovenci oh-in-sploh najboljši in kako moramo biti ponosni nase. Namesto biblične »naše vere« pa nam, vsaj Pahor, ponujajo »naš samoponos«, »naše samozaupanje« in »našo samozavest«.

Zmaga proti demonom

Pojdimo dalje v odkrivanju možnosti, ali nas Pahor nagovarja kot kristjan. V novoletni poslanici konec 2014 je izrecno evociral dilemo, pred katero stojimo, in tudi takrat jo je povezal z zmago. Zmago angelov proti demonom ali demonov proti angelom:

Se bomo medsebojno spoštovali ali ne? Se bomo vključevali ali izključevali? Bodo v nas zmagali angeli ali demoni? Bomo sodelovali ali si bomo nasprotovali?

Takrat sem na podlagi navduševanja nad angelologijo in demonologijo, saj naj bi se predsednik po nekaterih znanih podatkih v tistih letih udeleževal ustreznih duhovnih vaj in na njih preprosto začel verjeti v angele, že sklepal, da se nam dogaja politični prehod od psihopolitike paranoje v teopolitični moment mišljenja. Da je logična teopolitična konsekvenca tega tista, ki v svojstvu voditelja države nalaga, da Slovenija stoji pred hudo dilemo miselne prenove ljudstva, dilema izbire med angeli in demoni, spopada med Dobrim in Zlim, vprašanje končne zmage – ki je očitno zdaj le prišla, takoj po predsedniških volitvah 2017.

Angeli proti Murglam

Z nekaj domišljije bi lahko tudi glede na letošnjo razpravo ob predsedniški kampanji, v kateri je Pahor znova svaril pred »strici iz ozadja« in se spustil v polemiko z bivšim predsednikom Milanom Kučanom, interpretirali skozi dihotomijo zarote demonov (sile kontinuitete, strici iz ozadja, udbomafija) in angelov, ki jim po novem zaprisega.

Ko pretanjeno in dozirano sprejema religijski diskurz, dejansko Pahor beži pred lastnimi umisleki in demoni svoje preteklosti, ki jim je pripadal. Angeli so ga tako rekoč odrešili Murgel. Strici zgoraj so nadomestili strice iz ozadja. Zmaga Dobrega je morda zgolj ekstrapolacija njegovih lastnih čustev, ki so posledica njegove verske preobrazbe.

Krščanski populizem in pakt s strici zgoraj

Seveda je vse našteto videti kot majhna in nezadostna evidenca za našo tezo. V kakšni meri naj mu verjamemo, ko omenja angele in demone, zmago Dobrega in svoja verska prepričanja? Je potemtakem res postal kristjan in bi smeli ob njegovem siceršnjem neznosnem populizmu in koketeriji z ljudstvom računati tudi s tem dejstvom?

Metodično imamo več možnosti razlage. Po prvi predsednik republike sledi svojemu načelu, da bo za potrebe všečnosti uporabil in zlorabil prav vse, kar mu leži pri roki. Kar v praksi pomeni, da bo najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in predsednik stranke, ki so nasledile komunistično partijo, danes brez zadrege stopal v Cerkev in hodil k maši, po potrebi pa bo tudi verjel v angele in demone. Če mu to politično prinaša točke. V resnici pa je zgolj prevarant, populistični manipulant, ki se pretvarja, da bi bil všečen vsem publikam, tudi tisti desne politične usmeritve.

Druga možnost razlage je, da Pahor pač verjame v to, kar pravi. Sicer nekolikanj nerodno, kajti nekdo, ki »ne kandidira za papeža« in se je pred meseci oklical za  »nemoralno neavtoriteto«, danes resno razpravlja o zmagi Dobrega, medtem ko je leta 2012 »mirno povedal«, da z njim upravljajo angeli. Še več, angele je povezal z Dobrim. Če vzamemo spodnje besede zares, potem pred nami, hoteli ali ne, stoji vernik:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Morda je ta dilema lažna. Ker je lahko predsednik pred nami še vedno »brezverni« populistični manipulant, a tudi kot vernik je lahko preprost krščanski populist, ki v uporabljene koncepte in ikone sicer verjame, a jih uporablja za dosego svojih partikularnih ciljev. In res, od nekoga, ki uporablja krščansko ikonografijo in verjame v angele in demone, bomo pač smeli pričakovati, da v govorih uporablja biblične motive.

Srebrni pladnji in Šarčeva preredka juha na vilici

Če se je komu za trenutek zazdelo, da Pahorju projekcija »zmage Dobrega« v Slovenijo pomeni preprosto tudi psihološki odmev njegove lastne zmage nekaj tednov nazaj v drugem krogu predsedniških volitev, bi najbrž imel kar prav. Srebajoč sokove življenja na srebrnem pladnju je za las ušel zadušitvi, Marjan Šarec mu je tokrat resnično podkuril.

Kakšna bo pokora, še ne vemo, a njegov pretekli mandat nič ne kaže, da bi Pahor imel angele čvrsto na svoji strani. Pa naj Dobro še tako zmaguje – vsaj v poslanicah. Populizem v obliki preračunljivosti za svoje koristi bi najbrž tudi v krščanstvu moral šteti za prevelik greh.

Več:

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahor proti Pahorju: najhujše je in najhujše ni za nami

Vsi Pahorjevi angeli

Pahorjevi demoni in teopolitika

Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

DOBRO ZMAGUJE, sonet

»Spet Dobro je začelo zmagovati,«
modruje Pahor in doda še »končno«,
nasmeh navrže, pod poltjo pre-sončno
se trudi argumente poiskati.

»Najboljši smo v raziskovanju zike,
ponašamo se s šolskih zob programom,
naj-kuhar’co na svetu tudi ‘mamo,
v deželi mali – šanse so velike,

cvetita nam ponos, samozavest …«
Obnaša se, ko v folk usmerja očke,
kot da tekmuje za najboljšo vest!

Krščansko kvazi pop manipulant
postal je že izkušen prevarant:
vse pride prav, da le prinaša točke!

GOVORI POHAR PUHASTI,
angelsko-krilati sonet

Vse bolj verjamem v angelske armade …
Trojica jih je nad menoj bedela
(od Mihe, Rafka pa do Gabrijela),
vodila čez čerí me in prepade.

Odzivajo na vsako se povelje,
njim svoje izvolitve vse dolgujem,
in vedno tam so, kjer jih potrebujem,
prek ribice spolnjujejo mi želje,

odvisno pač od vode (bolj, manj plitve),
in ne od gospodarske le obnove,
tem bolj od moje miselne prenove!

Z demoni v meni se gredo tud’ bitke,
v njih zmagajo (da pomirim očitke),
v polit’ki imajo vpliv na odločitve …

in z njih močjo sem strice dal ad acta.
Do pičice držé se naš’ga pakta.
A s čim zaslužil sem si silo z néba?

V pomoč so mi, ker dobra sem oseba.

 

Strici iz ozadja STA

STA: zgolj eden izmed naslovnih zapisov o stricih iz ozadja v predsedniški tekmi 2017