::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Odprta vrata kot predsednikova novoletna želja

Naj kaj pomisli predsednik Pahor, ko ima v mislih varnost države? Hja, na obiske državljanov pri sebi v pisarni. Ker je najbolj varno misliti nase in na svoje koketiranje z ljudstvom – v katerem je, to je že treba priznati, presneto dober.

pahor-delo-dan-odprtih-vrat

Iz članka v Delu, ki povzema spodaj citirano novico STA

O tem beremo v poročilu STA ob še enem dnevu odprtih vrat, ki jih je priredil v predsedniški palači. Struktura agencijske vesti, v njenem največjem delu, je v tem smislu povedna.

Dokaz, da je Slovenija varna država, je predsednik izpeljal iz dejstva, da je on na široko odprl vrata k sebi. Da ne bi kdo pomislil, da je to storil iz kakšnega drugega razloga. Njegovo misel o Sloveniji kot eni najbolj varnih držav na svetu so novinarji STA celo na dveh mestih zato neposredno povezali z obiskovanjem kabineta, kjer lahko, če imate srečo, srečate njega, sicer pa sina Luko in partnerko Tanjo, ki ga tam nadomeščata. Saj vemo, strici in tete so vedno zasedeni. Poglejmo si skorajda celoten tekst:

Ljubljana, 26. decembra – V uradu predsednika republike so na današnji državni praznik pripravili dan odprtih vrat. Predsednik Borut Pahor je ob tem dejal, da je Slovenija ena najbolj varnih držav. Zato je izrazil željo, da bi prav zaradi tega lahko vrata urada ostala na stežaj odprta, saj je edinstveno, da lahko obiskovalci pridejo tudi v pisarno predsednika.

Kot je poudaril, je kljub zahtevnejšim varnostnim razmeram v Evropi in po svetu edinstveno, da odpirajo vrata predsedniške palače. Ta je namreč edina na svetu, v kateri obiskovalci lahko osebno obiščejo pisarno predsednika in se z njim tudi pogovorijo. Po njegovih besedah je to znak velikega zaupanja.

Slovenija je, kot pravi, ena najbolj varnih držav na svetu. Ob tem je izrazil upanje, da taka tudi ostane. “V kolikor bo tako, bo mogoče nadaljevati procese gospodarskega in socialnega okrevanja ter bo vsak lahko čutil državo kot svojo domovino, kjer je dovolj prostora za vse,” je dejal Pahor. Predsednikova novoletna želja pa je bila, da bi lahko v Sloveniji prav zaradi varnosti bila vrata predsedniške palače na stežaj odprta tudi v prihodnje.

Kot je še dejal, je predsednikova dolžnost, da svoje državljane obišče v tovarnah, v občinah, v nevladnih organizacijah in podobno. Je pa velika čast, da si obiskovalci, še posebej na današnji praznik, vzamejo čas in oni obiščejo predsednika, je sklenil Pahor.

STA torej streže Pahorjevi asociaciji z dvojnim poudarkom: Slovenija je razmeroma varna, znak tega so odprta vrata v stavbo in še dodatno v pisarno predsednika – no, to je bolj znak njegovega zaupanja, verjetno. Še več, mi smo enkratni, kot »edina država na svetu«, ki to omogoča: kakor da bi se Pahor ne zavedal, da po njegovi zaslugi, oziroma nam je skromno to dejstvo zamolčal. Podobno je to storil še z enim: da namreč predsedniška palača običajno ni zasebna rezidenca, kjer nam vrata odpirajo družinski člani.

Po stavku, ki nas odpelje k izrekanju upanja za vse, ki bi lahko ostali v domovini, pa jim to ne uspeva, se novinar znova povrne k Pahorjevi novoletni želji (sic!), da bi ostala vrata predsedniške palače na stežaj odprta tudi v prihodnje. Ta emblem avtentičnega flirta z ljudstvom je, kot kaže slutiti, tudi varnostno vprašanje, vsaj malo neodvisno od njegove volje. Upati je, da ga bodo naslovniki uslišali, če bo Dedek Mraz zatajil.

Agencijska novica se nato prevesi še v laskanje: za Pahorja je velika čast, da ga obiščejo državljani: sicer on obiskuje njih, to je pač njegova dolžnost, pravi, a obisk pri njem je tako rekoč vrnjeni vljudnostni obisk tistih, s katerimi si itak »na ti«. Tako kot je on eden-izmed-nas, je lahko tudi kdorkoli med nami on, toda le za nekaj minut. Zato bo za vsak slučaj naslednje leto še enkrat kandidiral.

Prikupna narcisistična igra se seveda močno obrestuje v popularnosti in tudi obiskati predsedniško palačo je dogodek. Za mlade in stare. Marko Crnkovič, ki je s svojima mladima sinovoma obiskal predsednika, podrobno opisuje splošno navdušenje, ki prekaša zabavnost dogajanja v vrtcih, še pravi, očitno minuciozno domišljene, a še vedno spontane ceremonije, pospremljene z glasbenimi vložki, kjer vojaški orkester v predsedniški palači igra Življenje je lepo:

Odrasli se prerivamo s profesionalnimi fotografi in kamermani in zumiramo za svoje frocovje. Ampak ne preveč, da ne bi Pahor izpadel iz kadra.

Bilo je veliko bolj zabavno kot na zaključnih nastopih v vrtcu, čeprav so otroci tam nastopali v pomembnejših vlogah. Ko je konec komada, izbruhne vsesplošna evforija. Pahor in/ali njegovi adjutanti nas povabijo na ogled palače, hostese delijo otrokom čokoladne in vanilijeve lučke.

Zgolj majhna ideja: stavbo na Erjavčevi bi lahko počasi ustrezno preuredili, da se ne bi vsi stiskali okoli iste mize: v pritličju bi nekje dodali kavarno in otroški kotiček, v predsedniški trafiki bi prodajali balončke, sladoled in njegove fotke z avtogramom, v prvem nadstropju bi nato sledila dvorana za koncerte z resno glasbo in še ena za ostarele rokerje (»kutak za mlade nirvaniste«, bi dejal Crnkovič).

Ne dvomim, da bi glede na fotografske potrebe našli tudi kakšnega najemnika s foto opremo. V predsednikovi ovalni pisarni pa bi lahko zlatim ribicam delala družbo še priročna trgovinica za akvaristiko: da famozna Princeska prehitro ne pogine.

Vse to bi, skratka, izgubili, če bi se predsednik nenadoma moral iz varnosti odpovedati obiskom pri sebi in opisani svetovni edinstvenosti. Bodimo skupaj z njim malce hudomušni, ker je to bolje, kot da se žalimo; ja, varnostne dileme države so lahko največjega kalibra in prinašajo hudo stopnjo tveganja. Da bi predsednik republike kot vrhovni poveljnik obrambnih sil pomislil na kaj drugega, bi se več ne spodobilo. Pri nas so druge agende, vprašanja varnosti so bolj za Dedka Mraza.

pahor-obisk-palaca

Predsednik v elementu: fotografija na strani predsednika republike, objavljena ob včerajšnjem prispevku

Information

This entry was posted on 27/12/2016 by in mediji and tagged , , .
%d bloggers like this: