Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Zakaj je bil včerajšnji Cerarjev novoletni nagovor tako zelo podoben Pahorjevemu, če se z ugotovitvijo strinjamo? Zagotovo velja, da so si lahko politični govori ali poslanice lahko hitro, morda celo nehote podobni – takšno izkušnjo bi podelil tudi Janša, ko so mu očitali, da je govor prepisal pri Blairu. Politični jezik je za neke splošne efemerne potrebe pač omejen na nekaj klišejskih fraz, bodrenj in slik o lepši prihodnosti in veličini naroda. Če se politiki ne potrudijo drugače, bo podobnosti verjetno še več. A vendar so točke, ko so si govori za kanček preblizu. Kaj jih naredi za takšne?

Novoletno voščilo dr. Mira Cerarja, sploh prvo v zgodovini Slovenije s strani predsednika vlade, mi je v celoti zvenelo nekam sumljivo znano in domače. Why so? »Doslej ni bil običaj, da bi vas na koncu leta nagovoril predsednik vlade,« se je Cerar kar sam opravičil na začetku in se počutil nekam pomembnega ob tisti dolgočasni novoletni jelki ob sebi.

Ker sem že nekaj dni v pričakovanju letošnje novoletne poslanice predsednika Pahorja, sem takoj vedel, s kom ga primerjati – lanskega sem namreč ne tako na kratko pretresel v temle zapisu. In res: ne le, da sta oba politika po vrednostnem in retoričnem profilu precej podobna (no, to je slovenskim komentatorjem pretežno ušlo), težko je zanikati bližino in familiarnost številnih poudarkov, fraz, misli in koncepcij pri enem in drugem, če že pustim splošno intonacijo in sporočilnost ob strani. Poglejmo si jih.

Pahor lani o boljšem letu: »V prihodnjem letu bo za odtenek bolje.«

Cerar letos: »Pred nami so boljši časi.«

Pahor lani o pomembnosti stopanja skupaj, again and again: »Skupaj lahko dosežemo nepredstavljivo.«

Cerar letos: »Vem, da nam bo skupaj uspelo.«

Pahor lani o treh vrlinah, spoštovanju, sodelovanju, povezanosti: »Kot predsednik republike čutim ob tej važni uri preboja dolžnost in odgovornost, da spodbudim vse nas k medsebojnemu spoštovanju, sodelovanju in povezanosti.«

Cerar letos o istih treh vrlinah: »…izkažemo spoštovanje do vseh naših mrtvih… Naša vlada bo v sodelovanju z vsemi, ki so pripravljeni na dialog in sodelovanje, naredila vse… V minulem letu so nas mogočne sile narave, ki so poškodovale skoraj polovico naših gozdov in poplavile mnoge domove, povezale.«

Še nekaj več podobnosti dobimo, če Cerarjevo voščilo primerjamo s Pahorjevimi izjavami v zadnjih letih.

Pahor leta 2011 o Sloveniji, ki gre naprej: »Naša dediščina je možnost Slovenije, da gre naprej!«

Cerar letos: »Slovenija gre počasi in vztrajno naprej.«

Pahor prvega avgusta letos, na prvi seji Državnega zbora Republike Slovenije sedmega mandatnega obdobja, o pomenu medsebojnega zaupanja: »Tvegam oceno, da bo za uspešnost tega mandata najpomembnejša okoliščina splošno politično vzdušje. Bomo vsak s svojimi ravnanji krepili medsebojno zaupanje ali bomo poglabljali zamere in predsodke? Pogoj vseh uspehov, ki jih od nas pričakujejo ljudje, so strpnost, medsebojno spoštovanje in zaupanje.«

Cerar letos: »Hkrati nam vsem želim, da bi v letu 2015 ustvarili še več medsebojnega zaupanja.«

Pahor 20. decembra 2013, o tem, kako Slovencem nič ni bilo podarjeno: »… da Slovencem – kot nikoli v zgodovini prej – tudi ob tej pomembni odločitvi za samostojno državo ni bilo nič podarjeno, vse je bilo izborjeno.«

Pahor ob inavguraciji 2012, znova o podarjenosti: »Nikoli našemu narodu ni bilo nič podarjeno. Vse si je moral izboriti sam. Zdaj ni nič drugače. Gremo skupaj naprej.«

Cerar letos: »Slovenci premoremo vztrajnost in trmo, ki nas v težkih časih krepita v prepričanju, da nam nikoli ni bilo nič podarjeno.«

Pahor, le nekaj dni nazaj, o pripadnosti skupnosti: »Moje poslanstvo je, da poskušam držati našo skupnost skupaj.«

Cerar letos: »V čast mi je, da sem del naše skupnosti in vem, da nam bo skupaj uspelo.«

Če smo pri Janši vsi ugotavljali, da je verjetnost, da ni prepisoval pri Blairu, matematično zanemarljiva, Cerarjev primer ni takšen. Ne mislim, da je plonkal, je pa najbrž nevede ali kako drugače prevzemal Pahorjeve miselne recepte. Morda jih je prebiral in nato posvojil, morda mu je njegov retorični stil preprosto sicer blizu. Ali, kar bi bilo malce zoprno, želi biti podobno všečen kot Pahor in imeti podobne javnomnenjske rejtinge.

Ko sem se včeraj spraševal, kdaj je Cerarjev govor dober in kdaj slab, bi ga sam ocenil kot bistveno bolj realističnega od Pahorjeve afektirane, narejene in s samim sabo obremenjene govorice. Za vodilo pa bi si lahko vzel ravno zgornji poduk: dokler bo preveč spominjal na Pahorjevega, bo preprosto slab. Fraz, da gre Slovenija, ki ji nikoli ni bilo nič podarjeno, naprej v boljši jutri, kjer nam bo vsem skupaj uspelo, če bomo gojili medsebojno zaupanje v spoštovanju, sodelovanju in povezovanju, smo se preprosto prenažrli.

In ker je danes Silvestrovo ter nas najbrž čaka novi Pahorjev nagovor, bo verjetno prava poslastica primerjati njegovo lansko obljubo o tem, kako bo letošnje (minulo) leto boljše, z verjetno letošnjo. Kako bo predsednik države razložil hudo zadrego z dejstvi, ki je, žalibog, nihče ni niti opazil?