Televizija Slovenija se je znova spustila v nedopustne vode: v svojem »Prvem dnevniku« je pripravila prispevek o tečaju za otroke, na katerem mulcem vračajo samozavest (ja, pojem na sečišču številnih znanj in kvaziznanj), nato pa povabila v studio še akterja delavnic, Mihaela Žmaharja, da bi z javnostjo podelil svoje ugotovitve.
Mihael se na svoji strani predstavi kar sam:
Pozdravljeni, samozavestneži!
Moje ime je Mihael. Veseli me, da ste se odločili premakniti meje svoje samozavesti. In vesel sem, da bomo to naredili skupaj:).
Sem trener za samozavest. Področja samozavesti, komunikacije in medosebnih odnosov me zanimajo od nekdaj. Že vrsto let raziskujem in poučujem vse kar je povezano s samozavestjo. V iskanju novih znanj in metod, ki dejansko delujejo in pomagajo ljudem pri gradnji osebnosti sem raziskal in proučil mnoga področja osebnostne in duhovne psihologije, ki so tako ali drugače povezana s samozavestjo. Tako sem med drugim nosilec certifikata iz nevrolingvističnega programiranja, osebnostni coach, učitelj meditacije ter certificiran svetovalec ob žalovanju in stiskah. Socialni krogi v katerih se gibam mi omogočajo, da lahko redno sodelujem s priznanimi domačimi in tujimi osebnostnimi in duhovnimi predavatelji. Rad pomagam ljudem, ki si želijo spremembe in so za to pripravljeni nekaj narediti. Sem večni raziskovalec življenja in radovednež, kateremu nikoli ne zmanjka vprašanj.
V prispevku nam »trener za samozavest« predstavi prednosti vračanja samozaupanja v našo mularijo – in čeprav se avtorji skoraj trudijo, da ne bi neposredno delali reklame za tečaj, ki stane nekaj manj kot 100 evrov, dejansko storijo prav to.
Cobiss ne pokaže, da bi omenjeni trener imel kakršnekoli kvalifikacije za svoje početje (število zadetkov: 0), z njimi se na svoji strani ne pohvali niti sam, kar prejkone pomeni, da nima niti diplome.
Dilema je torej dvojna: kaj kvalificira omenjenega, da nam predava o samozavesti in kaj nacionalko, da nam reklamira njegovo znanje? Prikrito oglaševanje je na RTV servisu seveda prepovedano – a marsikdo bi dejal, da prispevek ni ravno pretirana oblika oglaševanja, saj je pridobljena korist lahko kvečjemu relativno majhna – poznala bi se v povečanem obsegu povpraševanja po ponujeni storitvi. Po drugi strani pa ne obstaja noben kvantifikacijski kriterij, kje bi lahko postavili mejo – in če je ne moremo, moramo za kršitev šteti vse primere brez izjeme.
Če upoštevamo kombinacijo obojega, reklamo za tečaj sumljivega kakovosti in reklamni učinek predvajanja prispevka, ki pade točno v čas izvedbe tečaja, pa lahko s precejšnjo gotovostjo rečemo, da takšnih prispevkov nacionalka pač ne sme in ne more predvajati.
You must be logged in to post a comment.