Je bil Cerarjev govor dober ali slab?

Kdaj je nek govor dober in kdaj slab? Katja Perat v Delu ponuja takšen razmislek:

(1) Cerarjev govor na državni proslavi je bil dober, nikakor ne slab.

(2) Da je ponudil dober govor, pa je težava.

(3) Namreč Cerar je »vse lepo povedal in vse drži. Samo nekaj je narobe. Miro Cerar je predsednik vlade, ki je prej del problema kot del rešitve.«

(4) Implicitno: Torej je prav v tem težava, da je bil govor dober, ne slab: govor ne more biti dober, če je govorec po dejanjih slab in ni ujemanja med povedanim in govorcem.

(5) Zatorej je, metaforično rečeno, Cerar lagal z resnico.

Protislovnost, da ne rečem paradoksnost izpeljanega sklepa lahko ponazorimo takole: seveda obstaja laganje skozi resnico, obstaja varanje ali manipuliranje z  njo. Najbolj klasičen primer takšnega varanja je, če lažemo s pomočjo pol-resnic ali opisov, ki zgolj pretendirajo ali v javni recepciji zavzemajo mesto resničnosti.

Toda če bi Cerar varal in manipuliral z resnico v svojem govoru, če je torej lagal, potem pač govor ne more biti dober. Reči, da je govor dober, je konceptualni mišmaš, napaka. Avtorica pač ne more tega resno in v polnem smislu verjeti. Ko pravi, da je bil govor dober in da je v tem težava, želi povedati ne zgolj to, da govorec ni verodostojen, temveč preprosto, da je bil le navidezno dober. Če je Cerar lagal z resnico, potem zanjo velja, da verodostojnost govorca vpliva na kvaliteto govora, čeprav bi pričakovali, da bi ta morala stati ali nestati sama zase.

Edino smiselno branje je lahko le: govor je bil videti dober, in v tem je bila njegova težava. Toda če je bil le videti dober, potem v resnici ni bil dober.