::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

STA o Črtomirjevi učni uri o parklju iz Murgel

Lep primerek, kako sta se psihopolitika paranoje in paranoidizacija medijev ujeli v isti točki, celo v naslovu prispevka, vse za ceno enega žetona:

Parkelj Murgle Janša STA

No, ujeli sta v načeloma »resni« Slovenski tiskovni agenciji. Lahko bi dejali, da se novinarsko dojetje in posledična prezentacija novice, očitno uredniško skrita za nekakšno poročilo o »zanimivem poudarku« iz intervjuja za Reporter, odvija na ravni dveh nivojev nečesa, kar figurira kot čisti understatement v slovenski novinarski praksi.

Dve trditvi

Izhajam namreč iz dveh trditev, ki ju zagovarjam v svoji knjigi iz leta 2010, ilustrirani na številnih primerih tudi na tej strani; v sumarični in neizgrajeni obliki sta naslednji:

(1) Slovenska politika je bistveno demonizirana, odvija se na ravni psihopolitike teorij zarote in paranoje, s katero je obsežno determinirana, temu pa sledita tudi politični diskurz in mišljenje.

(2) Slovenski medij so bistveno paranoidizirani, nekritično reproducirajo in producirajo politične obrazce in diskurz, s tem pa so hote ali nehote instrumentalizirani za potrebe psihopolitike iz prve točke.

Preberimo zdaj znova naslov in poudarek iz celo dvojne novice STA, saj so tam celo objavili popravek in celotno vest kar dvakrat:

POPRAVEK: Reporter: Črtomirju sem povedal resnico, zakaj sem bil v zaporu. Zato, ker je parkelj iz Murgel organiziral veliki pok (29. 12.)

ime intervjuvanca v naslovu

Naslov vesti se pravilno glasi: Janša za Reporter: Črtomirju sem povedal resnico, zakaj sem bil v zaporu. Zato, ker je parkelj iz Murgel organiziral veliki pok (29. 12.). Popravljeno vest objavljamo v celoti.

Janša za Reporter: Črtomirju sem povedal resnico, zakaj sem bil v zaporu. Zato, ker je parkelj iz Murgel organiziral veliki pok (29. 12.)

Iz nepojasnjenih razlogov so torej pri STA presodili, da morajo slovensko in novinarsko javnost obvestiti o tem, kaj je Janša povedal svojemu otroku Črtomirju o parklju v Murglah in velikem poku. Reči priceless ob tem bi bil že understatement.

Kaj je psihopolitika paranoje?

Demonizacijski diskurz, ki je že dolgo tega zavil v svojstveno folkoristično in bajeslovno diskreditacijsko govorico in ki mu mediji jedo iz roke, bi seveda nujno potreboval kakšen zajeten slovar s prevodi (denimo za naključnega presenečenega prišleka v Slovenijo, ki se prvič sooča z domačimi šegami), če označevalci iz njega (»veliki pok«, »Murgle«, »škrati«, »strici«, itd.) že ne bi poprej postali del utečene familiarne jezikovne rabe na Slovenskem, torej nadvse etablirani, razumljivi in samoumevni. Za takšne pa so jih naredili predvsem prav mediji, ki so si seveda zaslužili svoj slovar.

In ker iz meni neznanih razlogov niti slovenski novinarji in še manj medijska ali kakšna družboslovna stroka nikakor ne sprejemajo ne prve ali druge trditve (torej o dominaciji psihopolitike teorij zarot in paranoje ter paranoidni sestavini v slovenskih medijih), kar seveda pomeni, da sem v svojih ocenah zelo osamljen, postane tudi lažje razumljivo, od kod odsotnost kritike tovrstnih medijskih praks. Kako bi le mogli kaj kritično presojati, če sploh nismo ugotovili, da bi z njimi bilo kaj narobe!

Nepodpora mojim trditvam lahko pomeni le, da sem prisiljen verjeti, da za večino te ocene niso točne, zaradi česar se je tudi nesmiselno čuditi, zakaj nihče ne pretresa njihovih posledic. Naj znova opozorim, da moji tezi ne govorita o tem, da je za Janšo značilen paranoiden slog mišljenja, govorita o nečem bistveno širšem: o učinkih takšnega sloga, ki ni le Janšev, o ustvarjanju politike z njegovo pomočjo, mentalnem dispozitivu v ljudstvu in instrumentalni vlogi medijev pri tem.

Janša Črtomir Svet24 parkelj

Za površni, zanikovalni pristop glede trditve (1) in (2) bo zato značilna zamenjava s pavšalno samozadostno presojo: navedena naslov in tematizacija vesti na STA se bosta večini zdela zgolj neumna in trapasta, početje urednikov in novinarjev pa zgolj rumeno. In to v najboljšem primeru: v običajnem nihče ničesar ne bo niti opazil, kaj šele problematiziral. Zadovoljili se bodo torej z banalizacijo svoje ocene, posredno tudi normalizacijo, brez vpogleda v vzroke in ozadja, ki so omogočili vznik in prakso tovrstnega mišljenja in diskurza.

Redukcija na rumenost in bizarnost

Konstituiranje paranoje skozi medijska sporočila se bo analogno stopilo v splošni oceni o tabloidnosti in rumenosti, čeprav predstavlja njen poseben samostojen del – rumenost se velikokrat in vedno bolj napaja iz paranoidne in konspirativne snovi. Morda bo kdo celo poskušal reči, da izpuščeni Janša niti ne more misliti resno, saj vendar svojemu sinu pripoveduje nekakšno pravljico. No, to je šele zmota.

En del komentatorjev se bo verjetno zadovoljil npr. z duhovičenjem, češ Janša svojo vero v spletke pridno prenaša na mlajši rod, proizvaja jo v mit in pravljico. A z vidika resne analize nam tukaj takšen humor ne bo v posebno pomoč, če nam je že v duhovno olajšanje – skupaj z njim samim!

In tako se bomo – najbrž, ker takšna je dosedanja moja izkušnja – ob opazovanju medijskih fenomenov znova zavrteli v krogu praznine in odsotnosti osmislitve. Če kaj, potem ravno ta odsotnost, nerefleksijska drža vedno znova omogoča, da se paranoidni stil mišljenja normalizira, postaja del vsakodnevne široke recepcije in je lahko tudi vedno bolj bizaren. Pojavlja se okrašen v vedno nove označevalce, proste asociacije, namišljene povezave in domislice. Ko se čudimo njegovi bizarnosti, mu delamo krivico: bolj bi se morali čuditi naši lastni nereflektiranosti, ki ga šele omogoča.

In ker je ni na spregled, lahko Janša, kar je potem res videti kot medijski mazohizem, strogo projekcijsko ob parkljih uvede še golobe in spregovori o propagandni poškodovanosti domačih volivcev, kakor beremo v istem prispevku STA:

»Del slovenskega volilnega telesa je s propagandnimi prijemi tako poškodovan, da se ga da vedno znova prinesti naokrog s kakim golobom iz Murgel.«

Medijska asistenca je torej potrebna, da ne bi namesto o parkljih preveč govorili o golobih. Nenavadno, da nihče ne ugane, da bi bilo enako narobe, če bi o slednjih. Že ko smo zajadrali v ta diskurz, smo izgubili. Hvala ti, STA.

%d bloggers like this: