Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?

Novinarja Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj sta nedavno pripravila atraktiven radijski prispevek, na spletnih straneh RTV Slovenija kasneje naslovljen s »Šarcizmi so metaforične izjave, ki jih razume slehernik«.

V rubriki Jezikanja sta na Valu 202 tokrat analizirala »uporabo prispodob, primer in pregovorov v govoru politikov, zlasti premierja Marjana Šarca. Kot pravi sam: ‘Eden nekaj pove, potem pa vsi ponavljajo kot papige’.«

Zanimalo me je, kdaj in kako je v medijski diskurz stopila beseda »šarcizem« in kaj točno naj bi pomenila.

Zdravopametni populizem in metajezikovne fore

Omenjena avtorja sta se potrudila, zbrala celo paleto Šarčevih rab metafor, s katerimi se očitno želi slovenski premier vpisati v zgodovino slovenskega političnega jezika, in potem h komentiranju povabila nekaj posameznikov, denimo Andraža Zorka, raziskovalca javnega mnenja.

O njegovi rabi metafor kot eni izmed prvin novega populizma, ki ga v izvedbi predsednika stranke LMŠ imenujem za »zdravopametni populizem«, sem januarja letos podrobneje pisal v Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in še nekaterih drugih besedilih.

Novinarja sta svojo razpravo simpatično uvedla in obenem povezala rabo metafor in pojem šarcizma: »Ni vsaka metajezikovna fora že metafora, tudi ni vsaka nerazumljiva izjava politika metafora in ne more biti vsaka politična metafora kar takoj že šarcizem. Šarcizem je jezikovna prvina s prav posebnimi vsebinskooblikovnimi značilnostmi, ki si je prislužila svojo epizodo v naši redni petkovi rubriki.«

Vendar razprava o neki posebnosti Šarčevega govora še ne implicira nujno uvedbe pojma »šarcizem«. Je potemtakem to izraz, čigar osrednje mesto zaseda pogosta uporaba metafor?

K bistvu pojmov

Najprej kratek ekskurz v filozofijo: če želimo šarcizem opredeliti na ta način, bi raba metafor morala biti bistvena značilnost njegovega jezika. Bistvo, kot beseda sicer skrito v grških filozofskih izrazih ousía in tò tí ēn eĩnai, vsaj v delu sholastične tradicije pa v latinskem pojmu essentia, mora nujno izražati notranjo in odločilno lastnost nečesa, v tem primeru Šarčevega jezika. Značilno mora biti za njegovo identiteto, njegovo naravo, ali še bolj filozofsko – substanco. So metafore substanca šarcizmov?

Novinarja navajata: »Poznamo že pahorizme, v tujini tudi bušizme in trumpizme. Ker so v medijskem prostoru kar nekaj časa vzhajali krofi, smo postali pozorni na metafore, prispodobe in pregovore v političnih replikah.«

Vsak od teh izrazov bi torej moral biti vsebovati nek bistveni element, s katerim se razlikuje od drugih. Obenem bo to bistvo v korelaciji z nosilcem, avtorjem. Kajti najbrž ne bomo dejali, da so pahorizmi dejansko kanglerizmi, ki jih uporablja Borut Pahor, kanglerizmi pa so zgolj bušizmi, po katerih je pred tem zaslovel G. W. Bush.

Ker sem veliko pisal o kanglerizmih, bi torej veljalo, da so to jezikovne rabe, ki nezmotljivo lahko pripadajo le politiku Francu Kanglerju: bušizmi in pahorizmi ne morejo pripadati recimo Šarcu le zato, ker je on njihov avtor. Kaj je potemtakem bistvo šarcizmov?

Prve javne rabe besede »šarcizem«

Pomagajmo si torej z majhno raziskavo geneze tega izraza. Šarec je bil 17. avgusta 2018 s 55 glasovi izvoljen za predsednika vlade. Dva dneva kasneje (18. avgusta) je Janševo politično glasilo Nova24TV objavilo prispevek z naslovom »Novi premier Šarec se je v 24ur zvečer norčeval iz novinarke in vseh Slovencev: ‘Vem, da ste zaskrbljeni zaradi te vlade. Saj moja žena je tudi zaskrbljena!’«

Mislim, da avtorju z inicialkami – takšna je pač praksa Janševih medijev, če odštejemo psevdonime, dediščino brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, za katere prvak SDS sicer nikoli ni priznal, da stoji za njimi – dolgujemo prvo artikulirano rabo nove besede. Zapisal jo je že v mednaslovu:

Šarec s šarcizmi: “Nestabilna vlada? Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo!”

Zakaj v tako težkih okoliščinah sestaviti kot prvi v zgodovini manjšinsko vlado s štirimi drugimi strankami in podporo skrajne Levice iz opozicije? Nemara vse za položaj, glede na to, da se je lani potegoval za predsedniški stolček, je zanimalo novinarko POP TV, ki je opozorila, da so takšne vlade ponavadi nestabilne in da to skrbi tudi velik del slovenske javnosti. “To, da sem v nečem prvi, ni nekaj novega. To, da se lotevam stvari, ki mi jih drugi ne bi pripisali, ni nič novega. Kar pa se tiče stabilnosti in nestabilnosti in kako nič ne bo. Počakajmo, bomo videli, mogoče imajo prav, mogoče pa se motijo,” je v svojem slogu izustil najnovejšega izmed “šarcizmov”.

Tavtologija in vsebinska praznost

Jezikovni kontekst, iz katerega je izpeljal izraz, pa sploh ne korelira z rabo metafor. Stavek »Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo« je pač vsebinsko prazna tavtologija, nič več od tega. Logično je blizu aristotelskemu principu neprotislovnosti (tertium non datur), kakršnega grški filozof formulira v svoji Metafiziki: bodisi ima nekdo prav, bodisi nima (se moti), tretje možnosti ni. Komični učinek tavtološki najbrž sledi naravi truizma: seveda vedno drži, da danes bodisi zunaj dežuje bodisi ne dežuje.

Nekaj kasneje (3.9.2018) je Maja Sunčič, kolumnistka Reporterja, zapisala: »Šarčeva beseda ni vredna piškavega oreha. Je zgolj še en šarcizem. Na račun državljanov, kakopak!«

Prve javne rabe izraza »šarcizem« so potemtakem precej neopredeljene in niso povezane z elementom metafore. Še en primer: 9. januarja 2019 je bil predsednik vlade gost pogovora na Škrabčevi domačiji; »o uspehih in trdih orehih prvih mesecev vladanja pa seveda o osebnih življenjskih detajlih« se je z njim pogovarjala Darja Groznik. V napovednik dogodka so tedaj vpletli opis:

»Čeprav je igralec in mojster nastopov, si do zdaj še ni ustvaril nobenega “šarcizma” za opravljive rubrike. Kar pove, je brez nerazumljivih ovinkov, na enak način je pozneje tudi uresničeno: jasno in premočrtno.«

Šarec o šarcizmih

Kot vidimo, je tudi v tem primeru izraz ohlapno razumljen zgolj kot odmevna izjava: takšna pač, ki bi lahko tako ali drugače pritegnila pozornost opravljivih, torej tabloidnih ali rumenih medijev.

Ironično je najbrž največ k artikulaciji pojma šarcizem prispeval kar Šarec sam v intervjuju za Sobotno prilogo Dela – 4. maja 2019. Avtorji in uredniki so se odločili poudarek postaviti že v naslov intervjuja: »Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res.«

Premier je odgovarjal na vprašanja glede kandidatur za evropskega komisarja in omenil, da ga pred tem čakajo še evropske volitve. Potem pa je povedal točno to, kar je zapisano v časopisnem naslovu:

»Zdaj smo v predvolilnem času. Vsi smo vložili svojo listo, gremo na volitve in čakamo na rezultat. Po volitvah se bomo pogovarjali. Če je vaše naslednje vprašanje o imenovanju komisarja, naj povem, da zgodbe še nismo odprli. Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res. Dokler nimamo rezultata, je nesmiselno govoriti o tem. O komisarju se bodo spet kresala mnenja in preuranjeno je govoriti o tem.«

Šarec je torej dejansko uporabil metaforo in jo povezal z novim izrazom – sicer tisto, s katero je pred tem zaslovel že bivši minister za gospodarstvo Matej Lahovnik.

Toda obenem se je na zanimiv način opredelil do pojma »šarcizem«: po njegovem je to izraz, ki tako rekoč ne drži, ni avtentičen, njegova metafora o zajcu in ražnju pa je resnična.

Povedano drugače: videti je, da premier razume šarcizem kot izraz, s katerim mu želijo njemu nenaklonjeni podtakniti neresničnost neke izjave, on pa vendar govori le resnico!

Wikipedia o krofih

Nov termin je sicer našel mesto tudi v geslu Marjan Šarec na straneh Wikipedije. Kratko poglavje uvaja pojasnilo (»’Šarcizem’ je postal priljubljen izraz na socialnih omrežjih, ki poimenuje zanimive, duhovite, ironične in sarkastične izjave Marjana Šarca«), ki ga potem avtor gesla ilustrira s primeri:

Na vprašanje novinarja o javni upravi je Šarec odgovoril: »Največji problem je, da ministrstva ne sodelujejo med sabo.« Na novinarjevo nadaljevanje, kaj je rešitev je odvrnil »Rešitev je, da ministrstva sodelujejo med sabo.«

»Če se bo to zgodilo, potem bo, če pa se do petka ne bo zgodilo, se pač ne bo.« V izjavi za medije ob sestavljanju koalicije.

»Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja.«

Ob sestavljanju koalicije: »Želim si, da bi predstavniki strank v današnjem pogovoru prišli čim dlje, saj v prihodnjem tednu načrtujem dopust.«

Ob sestavljanju koalicije: »Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi.«

»Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko tudi ne boš prišel domov, ampak v bolnico.« Je izrekel, ob zavrnitvi ponudbe Levice, da bi vstopila v koalicijo.«

»Če ste kdaj cvrli krofe veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa krofi ne bodo uspeli.« Ob novinarskih vprašanjih o načetem sodelovanju z Levico.

Izbor znova pritrjuje temu, da šarcizem tukaj še vedno ne vsebuje metafore kot nujnega bistvenega elementa pojma. Lahko je preprosto izraz za duhovito, zajedljivo in sarkastično izjavo – torej vse tisto, kar je uvodoma avtor že omenil.

Zožitev registra

Prispevek novinarjev na Valu 202 torej vsebuje pomembno zožitev vsebinskega in oblikovanega registra šarcizmov: nanaša se na izključno takšne izjave, ki vsebujejo metafore. Čeprav jih v oddaji navedejo še bistveno več, so se nekatere znašle kot zapisane v prispevku na strani javne radiotelevizije:

»Če ste kdaj cvrli krofe, veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa tako naprej, pa ne bodo krofi uspeli. In približno tako je s temi projekti.«

»Kdor ima stare vzorce, bo vedno kot hrček krožil v svojem kolesu, na koncu bo upehan, prišel pa ni nikamor.«

»In bolj ko nam mečejo polena pod noge, višje jih preskakujemo in bolj odločni smo in bolj odločno gremo naprej.«

»Kmečka logika v dobrem smislu je tista logika, ki ti pove, da so jagode najboljše takrat, ko je sezona za to. In ravno tako je z vsemi stvarmi v življenju.«

Strategija ali ne?

Iz povedanega lahko izpeljemo, da bistvene značilnosti Šarčevega javnega govora, ki bi bil podlaga za uvedbo pojma šarcizem, vendarle še nismo identificirali. Nedvomno predsednik uporablja zajedljiv, sarkastičen, zabaven in metaforičen jezik, vse od naštetega, toda ničesar od tega ne bomo pogrešali pri drugih politikih. Ni inovator v uporabi metafor, jih pa dejansko artikulira v obsegu, ki daje slutiti, da jih ne stresa iz rokava po naključju in so naštudirane na zalogo.

Po svoje je res, da postajajo metafore zaščitni znak njegovega jezika in da pri njem prevladujejo nad drugimi elementi; s slednjimi mislim na neobičajne izjave, besedne zveze, dvopomenskosti, aluzije, malapropizme, različne semantične ali jezikovne napake v javnem nastopanju.

Toda če drži, da se predsednik vlade zateka v metaforiko premišljeno, na svojstven način pristaja na psihopolitične učinke svoje retorike. In potem šarcizmi niso nekaj, kar »ni res«, če uporabim njegovo miselno izpeljavo, temveč so že kar strategija v njegovem populističnem delovanju.