Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije

Državni zbor je včeraj glasoval o novem predsedniku – mesto je zasedel predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan, s sicer skromnimi 49 glasovi poslank in poslancev, ob čimer sta ga močno prekašala oba podpredsednika.

Medijski nastopi so bili ne zgolj zaradi te majhne sramote zanj pričakovano pogostejši, zato smo lahko Židana najmanj trikrat v enem dnevu slišali odgovarjati na neko drugo poizvedbo – o primernosti ministrskih kandidatov iz vrst njegove stranke v trenutnih koalicijskih pogajanjih.

Med drugim je moral novinarjem pojasnjevati, zakaj bo Andreja Katič nova pravosodna ministrica v Šarčevi vladi – ob dejstvu, da se doslej ni preveč izkazala na obrambnem resorju. Tu so kar vsi mediji, v katerih je Židan nastopil, torej npr. tudi POP TV in TV Slovenija, posvojili klasičen insinuacijski očitek, te dni pretežno doneč iz palete Janševih trobil – da za tem stoji šaleški lobi, so namigovali, ki se utegne znajti v sodnih postopkih, če ga v njih še ni.

Židan Pesek

Novopečeni predsednik parlamenta med prodajo svojih slanikov v Odmevih

Insinuacija in Dolenjske toplice

Za trenutek bom pustil ob stran razpravo, kako insinuacije tvorijo pomemben tempo vedno pogostejše tabloidnosti in senzacionalizma v medijski naraciji. Bolj zanimiv se mi je zazdel odgovor, s katerim je Židan uspel pred njimi ubežati. Naj navedem povzetek STA, kot so ga zapisali pri Siolu:

Dosedanja obrambna ministrica Andreja Katič, ki jo v SD vidijo na mestu pravosodne ministrice, je naletela na očitke o povezavi s tako imenovanim šaleškim lobijem in zaradi imenovanja nekdanjega direktorja Teša Uroša Rotnika na mesto direktorja velenjske komunale. Rotnik je namreč v več postopkih zaradi domnevnih nepravilnosti pri financiranju Teš 6.

V SD pa ne sprejemajo načina, da nekdo ne bi bil primeren za položaj, ker izhaja iz določenega kraja. “To, da se reče, da je kdo iz Šaleške doline in je zato neprimeren, ali če je iz Dolenjskih Toplic ali Ljubljane in je zato neprimeren, takšen način delovanja je za nas nesprejemljiv,” je ponovil.

Katičeva se po Židanovih zagotovilih zagotovo se ne bo vpletala v preiskave in sodne postopke. “Njena naloga je, da dela učinkovito, zakonito in omogoči, da bomo vsi državljani videli, da so vsi tisti, ki morajo biti obsojeni, obsojeni,” je bil jasen prvak SD.

Židanova hlinjena nevednost

Kot vidimo, se novopečeni predsednik parlamenta v prvem delu citata brani s takšno formo argumenta:

(1) Opravljanje položaja ne more biti odvisno od kraja, iz katerega prihaja politična oseba.

(2) Če nekdo prihaja iz Šaleške doline, Dolenjskih Toplic ali Ljubljane, zato še ni neprimeren ali nesprejemljiv kot kandidat za neko funkcijo.

(3) Torej Andreja Katič, ki prihaja iz Šaleške doline, ni neprimerna ali nesprejemljiva kandidatka.

No, Židan se je zatekel v klasičen ignoratio elenchi, oziroma nevednost o zavrnitvi (ali glede zavrnitve): premise ne podpirajo sklepa, ki je predmet razprave, ampak neko drugo trditev, ki je pripisana sogovorniku z namenom lažje zavrnitve njegovega argumenta. Takšno tehniko pogosto uporabljajo tisti, ki želijo nekaj dokazati, vendar ne vedo, kako bi to storili, zaradi česar se zatečejo, da bi spodbili želeni sklep, v kakršenkoli argument, ki pa žal za trditev, ki je predmet spora, sploh ni relevanten. V tem smislu je večkrat nevednost o zavrnitvi ime za kakršenkoli irelevanten sklep.

Aristotel o navidezni povezavi

Kot je znano, je že Aristotel vedel, da »če si soočen z argumentom, ki ga ne moreš ovreči, je najbolj preprosta strategija v tem, da odgovoriš s protiargumentom, ki je dober, vendar nima nikakršne zveze s prvotnim argumentom in nanj ne odgovarja. Poslušalstvo velikokrat ne opazi, da si zamenjal temo, še posebej, če obstaja navidezna povezava s prvim argumentom ali če je drugi argument tako čustven, da pozabiš na začetni argument«.

Primer bi bil:

Vinjeni vozniki ogrožajo sebe in druge udeležence v prometu. Predlani so policisti zaradi vožnje pod vplivom alkohola odvzeli vozniško dovoljenje 75 voznikom, lani pa le še 50. Torej je varnostno stanje na naših cestah sedaj boljše.

V tem primeru gre za ignoratio elenchi, saj iz danih premis ne sledi, da je varnost v prometu danes boljša – v bistvu je še vedno porazna, če je za volanom veliko vinjenih – ampak kvečjemu, da se zmanjšuje število tistih, ki vozijo z več alkohola v krvi, kot pa je dovoljeno. Pa še to je vprašljivo, saj obstaja cel kup voznikov, ki vozijo vinjeni in jih policisti nikoli ne ustavijo. Kakorkoli, reči, da je število tistih, ki vozijo pod vplivom alkohola danes manjše, je nekaj povsem drugega kot pa reči, da je varnost na naših cestah zdaj boljša.

Šaleški lobi in geografsko poreklo

V zgornji izpeljavi hitro uvidimo, da je Židan zamenjal prvo in drugo premiso. Očitek ni bil, da je Katičeva neprimerna, ker prihaja iz Šaleške doline, temveč da je povezana s šaleškim lobijem, hkrati pa seveda tudi res prihaja iz Šaleške doline. Zaradi tega dejstva in ne lokalnega izvora je neprimerna kot kandidatka, se je glasila začetna trditev – kakorkoli je že morda insinuirana.

Danes namesto ignoratio elenchi za takšen tip zmote največkrat uporabljamo praktično vsebinsko enakovreden koncept »napačne sledi« (red herring) – tudi zanjo je značilna vpeljava nove poante ali teme, ki z začetno tezo nima nobene zveze – zato, da bi zmagali v razpravi s preusmerjanjem pozornosti poslušalca s sogovornikovega argumenta, ki bi ga praviloma težko ovrgli z uporabo legitimnih logičnih metod, na predmet, ki za argument ni relevanten. Takšno sklepanje je napačno, saj menjava teme ne more šteti za podporo neki trditvi.

Običajno je »napačna sled« v svoji argumentacijski shemi taka:

(1) Oseba A zagovarja trditev X.

(2) Oseba B manipulativno spodbija navidezno podobno trditev Y na način, kakor da bi oseba A zatrjevala Y in ne X.

Prvi dan novega predsednika parlamenta si bomo zato nekateri zapomnili po majhnem triku v podobi »geografske« moralke, ponovljenem v najmanj treh medijskih nastopih, s katerim je požrtvovalno obranil svojo kolegico iz Šaleške doline. Da novinarji na to niso opozorili, morda tudi ne opazili, najbrž ni presenetilo nikogar.

Več:

Zmote in napake v argumentaciji

Herbicidna medijska pomirjujočost

Herbicidna medijska pomirjujočost

Sredi novembra lani sem, kot član in z dovoljenjem Ekološke iniciative Rače, javno zastavil vprašanje Ministrstvu za kmetijstvo, ki ga vodi Dejan Židan, trenutno pretendent za novega predsednika Državnega zbora.

Zgodba je preprosta in trenutno zaradi zgodovinske sodbe proti Monsantu, ki mora plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine, tudi zelo aktualna: je glifosat rakotvoren ali ni?

Ameriški porotniki so očitno presodili, da je, stroka je razdeljena, politične inštitucije tudi, Evropska unija pa se zaenkrat ne more odločiti, ali bi ga prepovedala ali ne, zato njegovo uporabo podaljšuje v prihodnost.

Slovenski mediji žal niso zaznali dejstva, na katerega sem opozoril: da minister Židan govori eno in dela drugo. Govori, da se mora uporaba glifosata v Sloveniji takoj prepovedati, brez prehodnega obdobja, potem pa točno dva dni kasneje (!) naša država kot članica EU glasuje za podaljšanje dovoljenja za uporabo spornega herbicida za naslednjih pet let – in to brez omejitev, ki jih je napovedal minister.

Ključen del zapisa in povzetek STA sta objavljena spodaj, s povezavama vred do celotnih besedil. Pomembno pri tem je vedeti naslednje, in na to opozarjam: čeprav je takrat v novinarskem odzivu na moje javno zastavljeno vprašanje Ministrstvo za kmetijstvo obljubilo odgovor v decembru 2017, ga do danes nisem videl, še manj prejel.

Židanu zato očitam, da ravna neresno in neverodostojno: ob tem celo dajem popolnoma ob stran oceno o tem, ali glifosat je rakotvoren ali ne, ker v danem kontekstu ni relevantna. Njegova izjava v povzetku za STA z dne 7. decembra 2017 je bila več kot nedvoumna:

Usklajeno stališče treh pristojnih slovenskih ministrstev je, da je herbicid glifosat treba prepovedati, ob prehodnem obdobju od treh do petih let za kmetijstvo, da se prilagodi novim razmeram.

Obljuba torej ni le, da se glifosat v Sloveniji v celoti takoj prepove na nekmetijskih zemljiščih, temveč tudi kmetijskih – ob prehodnem obdobju. Ker trenutno naše kmetijstvo in država v celoti ne pozna drugega ustreznega herbicida, bi takšna prepoved imela izjemno široke in nepredvidljive posledice v naslednjih desetih letih. O njih in kmetijskih politiki bi morali vedeti kaj več.

Kaj se dogaja tri četrt leta kasneje? Nikomur mar in tu se šele začne moja poanta: ne samo, da Ministrstvo za kmetijstvo govori ena in dela drugo, v državi po vsem sodeč nikomur, in še najmanj medijem, ni kaj prida do vednosti o tem, kakšna je perspektiva Slovenije na področju uporabe herbicidov. Tudi se ne more zgoditi, da bi pri tako centralnem vprašanju na ministrstvu čutilo dolžnost pojasniti svoje natančnejše projekcije umika uporabe glifosata in še bolj, zakaj je le dva dni po takšni izjavi Slovenija glasovala točno v nasprotju z napovedjo. Ob opozorilih, da so potrebe po zatiranju plevela dejansko vedno višje in da se je pri nas v obdobju zadnjih 30 let razširilo okoli 150 invazivnih tujerodnih vrst rastlin. Kot rečeno: opozarjam zgolj na realnost strokovnih zadreg.

Bolj enigmatična od vseh teh dilem je samo še novinarska anemija ali morda nekompetenca zaznati ključno – in ne ljubi se mi ugibati, ali se to dogaja iz kakšne posebne servilnosti do politike. Le s takšno razlago je mogoče razumeti prispevek, kot je bil tisti v včerajšnjem Dnevniku na TV Slovenija, ko nas je dr. Janez Posedi, generalni direktor Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ob zgodovinski tožbi proti Monsantu hitel miriti, da glifosat ni rakotvoren in da po oceni vseh strokovnjakov ni nobenih razlogov, da bi dvomili v varnost.

Ne, dlje od te pomirjajočosti ta medijska rutina običajno ne seže.

Posedi glifosat

Prispevek v osrednjem Dnevniku TV Slovenija o varnih pesticidih

P.S.

Odlomek iz pisma z zastavljenim vprašanjem Ministrstvu za kmetijstvo in povezava na cel zapis:

Odkar je ameriška multinacionalka Albaugh, ki ima proizvodni obrat lociran v središču Rač pri Mariboru, javno napovedala, da želi v Račah kar šestkratno povečati zmogljivosti za proizvodnjo sredstev na osnovi glifosata, ki bodo, če bodo pridobili potrebno okoljevarstveno soglasje, več kot 150-krat večje od letne porabe herbicidov na osnovi glifosata v Sloveniji, v Ekološki iniciativi Rače še intenzivneje spremljamo namere podjetja in dogajanje v povezavi s podaljšanjem dovoljenja za glifosat.

Evropski parlament je oktobra letos glasoval za popolno prepoved uporabe herbicidov na osnovi glifosata do 15. decembra leta 2022 in takojšnjo omejitev njegove uporabe zaradi vedno glasnejših pomislekov o njegovi morebitni rakotvornosti. Nezavezujoča resolucija je bila sprejeta, zanjo je glasovalo 355 poslancev, 204 so bili proti, 111 je bilo vzdržanih. Obenem je  Evropska komisija junija 2016 za 18 mesecev podaljšala dovoljenje za uporabo glifosata, kar pomeni do konca letošnjega leta. V tem času naj bi Evropska agencija za kemikalije (ECHA) pripravila mnenje o njegovi morebitni rakotvornosti. Zaradi številnih lobističnih in političnih pritiskov se razprave med članicami EU, kaj storiti glede uporabe glifosata, nadaljujejo.

Z zanimanjem smo zato prisluhnili stališču kmetijskega ministra Dejana Židana v Bruslju letošnjega 7. novembra. Pojasnil je usklajeno stališče treh pristojnih ministrstev: »Usklajeno stališče treh pristojnih slovenskih ministrstev je, da je herbicid glifosat treba prepovedati, ob prehodnem obdobju od treh do petih let za kmetijstvo« in napovedal odločno ravnanje naše države: »V Sloveniji bomo šli samostojno po tej poti, da se tam (op. a. – na nekmetijskih zemljiščih) enostavno uporaba glifosata takoj prepove, brez prehodnega obdobja«. Po njegovem je, smo lahko prebrali, edini pravi ukrep pri tem prepoved fitofarmacevtskih sredstev v celoti. V praksi to pomeni, je še dodal, usmeritev v proizvodnjo hrane z manj ali brez kemije, kar da prinaša podražitev proizvodnje hrane. In to je po njegovem cena, ki jo moramo plačati.

Spodbudne besede ministra, ki je kar nekaj svojega življenja preživel prav v Račah, pa so se v rekordno hitrem času razblinile. Že dva dni kasneje so članice EU glasovale glede dogovora o podaljšanju dovoljenja za uporabo spornega herbicida za naslednjih pet let, ki pa ne vsebuje nobene od omejitev, ki jih je napovedal minister. Potrebna večina za podaljšanje dovoljenja za uporabo Glifosata v pristojnem odboru 28 članic ni bila dosežena, pri čemer pa je Slovenija glasovala za brezpogojno podaljšanje. Zakaj? Kot so pojasnili, le zato, da se kmetijstvo lahko prilagodi posledicam ukinitve uporabe.

Povzetek zgornjega pisma pri STA in povezava na prispevek:

Po zadnjem podaljšanju soglasja za uporabo glifosata v EU junija 2016 so se zaradi številnih lobističnih in političnih pritiskov razprave med članicami, kaj storiti glede uporabe glifosata, nadaljevale. Zato so v iniciativi z zanimanjem prisluhnili stališču ministra Židana v Bruslju 7. novembra, ko je dejal, da je usklajeno stališče treh pristojnih ministrstev, da je glifosat treba prepovedati ob prehodnem obdobju od treh do petih let za kmetijstvo.

Ker je takrat napovedal odločno ravnanje Slovenije, da bo zagovarjala takojšnjo prepoved na nekmetijskih zemljiščih, jih je, kot je v imenu iniciative zapisal Boris Vezjak, presenetilo, da so se spodbudne besede ministra v rekordno hitrem času razblinile.

Že nekaj dni pozneje so namreč članice EU glasovale glede dogovora o podaljšanju dovoljenja za uporabo spornega herbicida za naslednjih pet let, ki pa ne vsebuje nobene od omejitev, ki jih je napovedal minister Židan, Slovenija pa je glasovala za brezpogojno podaljšanje.

Če v Račah še nekako razumejo, da se mora kmetijstvo prilagoditi posledicam ukinitve uporabe, pa ne morejo razumeti, zakaj je minister Židan le dva dneva pred glasovanjem povedal nekaj čisto drugega, in sicer da prehodnega obdobja vsaj za uporabo na nekmetijskih zemljiščih ne bo.

Butli, piškotkarji in modeli brez časti: kako in zakaj z njimi v koalicijo?

Danes je v pismu, ki ga je poslal Pahorju, prvak SDS sporočil, da v Državnem zboru nima potrebne večine za oblikovanje stabilne vlade. Dodal je, da pa obstaja možnost, da se takšna večina kljub vsemu oblikuje v naslednjih tednih. Izraz »stabilna vlada« je v sicer kratkem pismu uporabil petkrat.

Ko je Matej Tonin v prvem krogu pogajanj glede vladajoče koalicije zaloputnil vrata Marjanu Šarcu, je to bilo le nekaj dni po tistem, ko je za Janšo obveljal za Kučanovega sina. Čeprav je slednji naredil prvemu veliko uslugo s tem, ko je vsaj začasno zrušil možno koalicijo 5+1. Argument košarice Šarcu na koncu ni bil vsebinski, ampak »formalni«. Natanko tisti, ki ga zdaj po Toninu uporablja še Janša, češ Šarčeva koalicija ne bi bila stabilna in bu ohranjala konfliktnost, zaradi česar vanjo ne želi vstopiti. Hkrati je prvak NSI napovedal, da ne zapira vrat pri drugem krogu – kakor da bo v njem ta koalicija kaj bolj stabilna in takšna, kot si je želi! Pričakovani menever »bildanja«, napihovanja Nove Slovenije, ki si s tem želi močno dvigovati ceno, češ brez nas ne bo nič, ne na levi ne na desni.

Pogovori o uspešnosti rime?

S tem so se Toninovi spretno izognili tudi morebitni zameri s strani Janše, s katerim se je nato sestal že naslednji dan – torej s »Kučanovim sinom«. Vprašajmo se zdaj, kaj točno poraja stabilnost v domačih političnih razmerah – in kaj pripomore k njeni nestabilnosti?

Zmagovalec zadnjih parlamentarnih volitev je uspel tudi v zadnjih tednih zasmehovati praktično vse svoje politične sopotnike. Razen tiste v svojih vrstah – in pričakovano Boruta Pahorja. Je morda faktor te nestabilnosti že manifestiran v globoki kloaki domačijske politične govorice ki jih v Evropi težko najdemo par? Je postalo v Sloveniji nadvse samoumevno, da za pogajalsko mizo glede prihodnje vlade in ministrskih stolčkov komunicirate z nekom, ki vas je, celo po utečeni navadi, še prejšnji dan obilno zasmehoval in žalil? Naklonjenost množičnih medijev že imate, saj tega ne bodo sposobni problematizirati.

Tovrstna govorica je v teh krajih tako neznosno normalna, da je pomembnejša dilema od tega le še tista, zakaj so omenjeni mediji in širša javnost do nje nenormalno strpni, anemični in stoični. Kajti o čem sta se potem pogovarjala Janša in Tonin? O uspešnosti rime, ki jo je nedavno objavil prvi in se glasi »Milan Kučan nima sina, a nič ne de, ima Tonina?« Najbrž sta vse to preskočila.

Tonin Kučanov sin JJ

Izsek iz zapisa na Svet24: Tonin kot Kučanov sin

Hlinjenje neprizadetosti

Na to, kako pomemben element psihopolitike je diskreditacijski diskurz, analiziram že nekaj časa; toda nihče še ni poskušal sistematično izmeriti njegovih pravih učinkov na mentalno pohabo državljank in državljanov, njihovo percepcijo politike in splošno kulturo. Toda zakaj se politični akterji v Sloveniji pretvarjajo, da zasmehovanj in cinizmov na svoj račun ne slišijo in ne vidijo? Morda zato, ker ne želijo poglabljati slabih odnosov. Ker jim to praktično ustreza. S čimer zavestno normalizirajo Janšev diskurz – iz svojih pritlehnih računic. Ker bi bilo odgovoriti na isti način napaka – in res bi bila. A napaka je ob tem tudi molčati.

Logika dolgotrajne, v bistvu že kar permanentne politične retorične tehnike žalitev, norčevanja, diskreditacij in zasmehovanja, za katero se skriva bolj temeljna gesta sovraštva, nestrpnosti in izključevanja, je možna le zaradi pozicije moči, prezrcaljene v realna politična razmerja: Janša ve, da se govorici ne rabi odpovedati niti za hip, iz dveh razlogov.

Prvi je, da je solidno uspešna, da žanje učinke pri njegovi volilni bazi, jo homogenizira in ustvarja skupnega političnega sovražnika, ki »ni naš«; sicer jo zastruplja s sovraštvom, a jo mentalno disciplinira sebi v prid. Drugi je pragmatičen: izgubiti s takšno tehniko niti v tem hipu kaj prida ne more, saj v pat položaju sestavljanje vlade kvečjemu sledijo predčasne volitve, na katerih bo znova zmagal. Zaradi svoje zveste, že psihološko preparirane volilne baze, ki daleč presega podporo kateri od razbitih levosredinskih ali kvazilevosredinskih strank, če levih ne omenjamo. Ne pridobiva novih volivcev, a jih tudi ne izgublja: od tod luksuz nedostojnega besedičenja.

V praksi to pomeni, da se svojim retoričnim tehnikam prvak SDS nikoli ne rabi odpovedati, ker mu ne škodijo, hkrati pa tudi ne svoji neverodostojnosti: vabiti v koalicijo partnerje, ki jih simultano zasmehuješ in žališ, že sodi v tak register nesprejemljivega. Zato velja: njegova zmaga na volitvah ni bila zgolj politična, bila je tudi psihološka zmaga diskurza diskreditacij in zasmehovanja. Ta je postal legitimen, običajen, normaliziran in končno zmagovit. Njegova spirala se lahko kvečjemu le še nadaljuje, od manj ekstremnega k bolj norčavemu in nedostojnemu.

Janša butl Cerar

Miro Cerar, razglašen za butla

Butli, piškotkarji in modeli brez časti

Nič od tega ni novo, norčevanje, sarkazem in zasmehovanje so elementi te politične javne govorice že dolga leta – še zlasti na družbenih omrežjih. V zadnjem obdobju dveh let se je ta radikalizirala in žal eno preredkih meja dosegla v tvitu, namenjenem novinarkama RTV Slovenija, ki ju je razglasil za medijske prostitutke. K sreči sta ga uspešno tožili.

Logika sovraštva ima torej dve ločeni tarči. Prva zadeva zunajpolitično sfero v širšem smislu, največkrat ogrožujočega Drugega: izbrisane, skupnost LGBT, etnične manjšine, muslimane. Druga je znotrajpolitična, usmerjena v politične nasprotnike – ampak ti so potencialno vsi, ki ne želijo pod danimi pogoji sodelovati in paktirati s tabo. Ločnica je enostavna: eno so »naši«, zunaj te so drugi, »njihovi«.

Trenutno so Tonin, Jelinčič, Šarec, Židan, Cerar, Erjavec, Bratušek potencialni koalicijski partnerji. Ampak vsi po vrsti so ob sedanjem povabilu bili deležni Janševih zasmehovanj. Prej ali zdaj. Poslanska kolegica ga je prepričala s tvitom, da ima Šarec plan B – dopust. V drugih retvitih – in res gre največkrat za njih – brije norca iz Serpentinška, ga razglaša za Hitlerjevega oboževalca, pa seveda Kučanovega odposlanca. Hkrati se je ponorčeval iz nekaterih imen morebitnih prihodnjih ministrov. Ne gre spregledati, da rad diskreditira rafalno. Počez. In če to počne, lahko res v naslednjem koraku smiselno pričakuje, da se bodo odzvali povabilu v koalicijo?

Včasih diskreditacijski diskurz zaplava v izjemno nizke vode. Dejana Židana je dober teden nazaj skupaj s svojimi mediji napadel, češ da rad objema fante. K temu so priložili goro fotografij, ki menda dokazujejo zanimanje predsednika SD za moški spol. V tviterašem dopisovanju z njim se je nato pretvarjal: »So fotke ponaredek? Ali v čem je problem?«

JJ židan mediji objemi tvit

Janša o Židanu in neponarejenih fotkah

Mira Cerarja je mimogrede razglasil za »butla«, »model brez časti«, seveda tudi Kučanovega odposlanca in nekoga, ki mu je ukradel volitve. Alenko Bratušek je, položeno na konja Vladimirju Putinu, zasmehoval v »scenariju za vestern v Tatrah«. Že omenjenemu Toninu je večkrat ponujal piškotke, kar je pač del internih norčavih žargonov, ki jih občasno vzpostavi za potrebe bolj učinkovitega smešenja.

JJ o Šarec

Janša o Serpentinšku kot potencialnem partnerju

 

Kolosalna bruna v očesu

Janša je danes v svojem pismu Pahorju obtožil množične medije, da »v javnosti načrtno vzpodbujajo (ne)kulturo izključevanja«. Mar ni povsem jasno, kdo dejansko izvaja takšno nekulturo, kdo ne opazi bruna v očesu? Oziroma, natančneje: kdo nesramno projicira lastna dejanja v druge?

Še več, naklonjeni novinarji v množičnih medijih v goste bolj vabijo politične lobiste v funkciji komentatorjev, ki ponavljajo Pahorjevo mantro o vključevanju, pogovoru in sodelovanju. Kdor bi analiziral goste Petre Kerčmar in Uroša Slaka v njunih večernih oddajah na POP TV, bo v raznih Miloših Čiričih, Matejih Makarovičih, Sebastjanih Jeretičih, Matevžih Tomšičih in podobnih analitikih takoj dojel poanto.

Pozivi k veliki koaliciji z relativnim zmagovalcem so pač pozivi k temu, da politične govorice norčavega izključevanja ne jemljemo resno, da jo dopuščamo in toleriramo. Ne zgolj govorico nestrpnosti, ksenofobije, islamofobije in sovraštva. Podobno velja za goste tretjega nacionalkinega kanala, ki ga usmerjata Jadranka Rebernik in Igor Pirkovič. Ta je postal že skoraj ekspozitura politične desnice, s posebnim poudarkom na afiniteti do stranke SDS in neplačnikov RTV prispevka.

Janša tvit Putin in Bratušek

Janševa zabava ob Bratuškovi in Putinu

Ne komentirajo

Seveda bi bilo razumno vprašanje, čemu si nekdo želi v koalicijo s samimi butli in Kučanovimi hlapci. A pomembna je tudi obratna reakcija. Dnevnikov prispevek danes poskuša najti odzive na politično govorico zasmehovanja in nestrpnosti pri politikih samih. Z neposrednim izzivom, tokrat strankama Marjana Šarca in Alenke Bratušek:

Ob tem se zastavlja vprašanje, katerim besedam v LMŠ in SAB bolj verjamejo – vabilu prvaka SDS na pogovore, ker brez njihove podpore ne more računati na oblikovanje vlade, ali odzivom Janše na twitterju? V LMŠ na naše vprašanje odgovarjajo: »Tvitov ne komentiramo. Je pa neprimerno pričakovati od nekoga vstop v koalicijo, hkrati ga pa z lažnimi novicami napadati v lastnih trač revijah.« V stranki Alenke Bratušek pa so nam posredovali sledeč odgovor: »Prejeli smo pisno vabilo SDS na pogovore za sestavo koalicije in kasneje, ko smo sodelovanje zavrnili, tudi preklic vabila. Večkrat smo že jasno povedali naše stališče o možnem sodelovanju v vladi, v kateri bi bila tudi SDS.«

Enkrat več se je pokazalo, da niti politiki sami ne znajo ali želijo obsoditi takšne govorice. Da se temu izogibajo v velikem loku. Lep zgled je izmikanje celo takrat, ko so sami neposredne žrtve ali so k temu neposredno izzvani.

Namesto tega, da bi stranke leve sredine v tednih mukotrpnih pogajanj, kjer vsakič nova papagajsko ponavljajo zgolj to, da z Janšo ne želijo sodelovati, izkoristile neverjetno medijsko minutažo, ki se jim ponuja v siceršnji povolilni inerciji političnega dogajanja, možnost vsakič znova zavračajo. S tem pa tudi čas za javno refleksijo in argumente o tem, zakaj Janševa politika, kar je sicer njihova začetna trditev, ni verodostojna in jo je vredno prezirati. Tudi na ta način padajo standardi domače politične kulture in še bolj argumentacije.

Več:

Miro Cerar je butl

Vse Janševe medijske prostitutke

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Janšev posvojeni diskreditacijski teror

 

Ko njih več ne bo

Da v slovenski politiki ni načelnosti, da ideologije niso profilirane in čvrste, temveč prehajajoče in skrajno pragmatično fluidne, ker se z njimi sploh ne misli resno, se najbrž najbolj očitno kaže pred volitvami in še bolj v času sestavljanja vladajočih koalicij. Zgodi se, da se čvrsta levica po nujnosti mora povezati s kakšno interesno stranko ali celo povsem desno profilirano.

No, če si Dejan Židan kot prvak Socialnih demokratov tri tedne pred volitvami privošči hvalo Nove Slovenije in gladko, brez tresljajev glasu, napove koalicijo z Matejem Toninom, potem imamo pred sabo kar nazorno ilustracijo povedanega.

V politainment maratonu z Mirkom Mayerjem je Židan storil ravno to, svojo politično željo je celo razširil nazaj, vse do Ljudmile Novak:

O možnosti koalicije, v kateri bi sodelovale leve in desne stranke, je Židan dejal: “V Cerarjevi koaliciji sem si želel NSi. Tudi zdaj si želim vlado z NSi. Če bo naša stranka dobila največ glasov, jih bomo povabili.”

Židan želja NSI

Židanova velika želja: družno v koalicijo s Toninom

V praksi to pomeni, da moramo projekt socialne demokracije v Sloveniji ugledati kot nekaj, kar je kompatibilno z neoliberalnimi gospodarskimi pogledi Rada Pezdirja in Janeza Šušteršiča, med drugimi, ki sta pomagala pisati program Nove Slovenije. Oziroma, če sem natančnejši: da pri Židanovih ne računajo, da bi med obema programoma lahko prihajalo do kakšnih nepremostljivih težav znotraj njihovega sodelovanja v vladi.

Na ravni človekovih pravic in resorja družine, ki ga tradicionalno pokriva prav SD, zaradi tega nekdo ne vidi niti kakšne težave v programskih izhodiščih okoli tega, da je treba delati na predporočni pripravi mladih na zakon in družino z možnostjo primernega izobraževanja in svetovanja, kot pravijo v NSi. In da je treba razumeti zavračanje »enakopravnosti istospolnih življenjskih skupnostih z zakonsko zvezo med moškim in žensko pri pravici do posvojitve otrok«.

Vsega tega si torej Dejan Židan močno želi in obžaluje, da ni mogel uresničiti že v sedanji koaliciji s Cerarjem. Najbrž tudi kakšnih pahorjanskih skupnih komemoracij in spominskih obeležij na istem kosu granita, kjer bi se družno spominjali partizanskih in domobranskih žrtev.

In če to ni nadvse plemenito in hvalevredno, kaj poreči na njegovo spontano idejno sodelovanje s Karlom Erjavcem? Obljuba o 1000 evrih pokojnine, ki je postala epska in jo predsednik stranke upokojencev rad interpretira po svoje, gledamo ekonomistično v resnici ni nič v primerjavi z Židanovo novo, da bo minimalna plača šla čez 1000 evrov:

Židan plača 1000 evrov SIOL

Ko mene več ne bo: Židanova repeticija Erjavca

Ali kot pravi v taisti predvolilni oddaji »Volitve: nov začetek« na Planet TV: povedano velja za čas, ko več ne bo v politiki. Imenitna novica, kajne, zaradi katere bi si morali vsi iskreno želeti, da čim hitreje odide iz politike!

Res je, tudi Erjavcu bi veljalo svetovati, da v prihodnje svoje rožice bolj varno trosi ob refrenu pesmi Slavka Ivančiča »Ko mene več ne bo«. Pevca, ki zdaj kandidira na listi SMC.

»Ko njih več ne bo« bi bila kar primerna himna državljanov na teh volitvah.

Samozavest nad pisoarjem: ko te Židan opazuje med opravljanjem potrebe

Kaj bi se zgodilo, če bi nekje v kakšni ljubljanski toaleti nad pisoarjem zagledali plakat z Janezom Janšo, neuničljivim prvakom SDS, zavihanih rokavov, na rokah pa bi imel gospod, ker je tako pripaden svojemu volilnemu sloganu, vgravirani besedi »Sproščena Slovenija«?

In kaj bi se zgodilo, če bi na podobnem plakatu nato zagledali Evo Irgl, le da bi na njenih rokah bila morda kakšna drugačna gravura, recimo »Poskrbim za vse«?

Najbrž bi polovica Slovenije bila na tem, da poči od smeha. Če zgolj neznatno zamenjamo protagoniste, glej ga zlomka, je smeha bistveno manj. Dr. Miha Kovač in tudi Piratska stranka sta objavila svoje empirične vtise iz obiska ljubljanskih prostorov, v katere celo papež zahaja peš. Na njih se, vsaj zaenkrat, smejita prvak Socialnih demokratov in njihova ministrica, Dejan Židan in dr. Anja Kopač Mrak.

Židan wc

Miha Kovač in njegova pisoarska izkušnja (vir: FB)

Prvi razveseljuje obiskovalce pisoarja s svojimi golimi rokami, na katerih je napisano Samozavestna Slovenija. Druga ima sklenjene roke, na katerih je zapisano Skrb za vse. Svojo kakor-tetovažo je ponosno objavila tudi na FB profilu.

Ukradeni slogan

Primerjava postane še malce bolj mikavna, če pomislimo – in kar sem že dovolj podrobno komentiral – da je slogan Samozavestna Slovenija prvak SD tako rekoč ukradel prvaku SDS – nadvse očitno obe stranki  motivirajo podobe parole. Vendarle me preveva močan občutek, da si takšnih tetovaž Janša pač nikoli ne bi privoščil.

Kovač je na svojem Facebooku profilu svojo »minus dva deci« izkušnjo komentatorsko razvil v dilemo: »Tisto, ko lahko izbiraš, ali boš med lulanjem lahko gledal v oči Anji Kopač Mrak ali pa Dejanu Židanu.«

Kopač Mrak skrb wc

Miha Kovač na FB: še pisoarska Anja Kopač Mrak

Tri možnosti, bolj ali manj dobronamerne

V resnici je predvolilni marketing tukaj že skoraj komičen. V igri so, od najbolj sarkastične do najbolj prizanesljive, tri možne reakcije potencialnega volivca.

Prvi volivec bi porekel kaj takega: ne morem verjeti, ampak tole je res samozavest serijsko prve stranke v Sloveniji, ki ti ponuja, da se nanjo poščiješ.

Drugi volivec bi bil malenkostno bolj ironičen: noro, ampak »tile modeli« (če uporabimo javni žargon »njihovega« Boruta Pahorja) želijo postati diuretik za ljudstvo.

Tretji volivec bi morda bil še najbolj prizanesljiv: dobro, pri Židanovih so pač samozavestne volje in stavijo na Marcela Duchampa, ki bi v njihovi pogruntavščini lahko prepoznal učinkovito umetnino.

Reklamni infantilizem

S kakšnim rutinskim pojasnilom je še razložljiv pohod samozavestnih socialnih demokratov v intimitetne prostore posameznika. Recimo, prijazno ugibajmo, da si tega niso želeli, da je bil paket oglaševanja za lokale res neustavljivo poceni in se preprosto niso znali upreti.

»Biopolitika telesa«, kjer svojega po zgledu Pahorjevih delfinčkov na rami zastaviš za praznino svojega strankarskega slogana, pa je res videti deplasirana. Napačno telo, napačen kraj, napačen označevalec.

Več:

Samozavest serijsko: kako Židan kopira Janšo

Kopač Mrak piratska

Piratska stranka in njena pisoarska izkušnja (vir: tviter)

Samozavest serijsko: kako Židan kopira Janšo

Ko sem danes na svojem domačem naslovu iz predalnika potegnil pisemce Janševe SDS, v katerem me vabijo na »posvet z vami« s priloženim vprašalnikom, kjer bi moral z DA ali NE odgovoriti na šest sugestivnih, manjkajočih vejic polnih vprašanj, sem se ustavil že pri uvodnem stavku. Ta se sladkobno glasi:

V Slovenski demokratski stranki smo pripravili celovit program ukrepov za izboljšanje vašega osebnega standarda, za večjo blaginjo, varnost in samozavest Slovenije ter za utrditev ustavnega položaja slovenskega naroda.

Samozavest dopis SDS zate

Janšev letak iz domačega predala: program za več samozavesti Slovenije

Samozavest Slovenije? V vedno bolj vroči predvolilni histeriji sem se takoj spomnil dvojega: da je Janez Janša po ideologemu »Sproščene Slovenije« eden tistih, ki je v zadnjih desetih letih zelo rad artikulirali razpravo o »samozavesti« Slovenije, še zlasti v minulih dveh letih. In še tega, da mu je ta slogan ravnokar ukradel Dejan Židan.

Židanova samozavest

In res: »Samozavestna Slovenija« je ime novega programa socialnih demokratov, ki ga kanijo uresničiti v naslednjih dveh mandatih, do leta 2026. Očitno verjamejo, da bodo na oblasti naslednjih osem let. Z ravnokar predčasno dokončanim mandatom torej 12, kar je verjetno manjši rekord. Doslej so Židanovi imeli po Sloveniji že nekaj predstavitev in očitno je, da pred volitvami stavijo na nov retorični slogan.

Če je »Sproščena Slovenija«, ta filozofem na sledi Heideggrovi »Gelassenheit«, ki je obsedel Janšo od podpori novorevijašev, kot ideološki politični program trajala nekako od volite leta 2004 do 2007, ko je spontano v javni govorici drastično poniknila v svoji prezenci – hja, ravno nekako po izidu moje knjige o taistem, a seveda ne zaradi njega – je samozavest videti podobno neotipljiv in raztegljiv označevalec. Zveni dobro, nihče pa točno ne ve, kaj pomeni. Ko je Zbor za republiko leta 2007 pritiskal na svojega favorita na oblasti, češ potrebujemo še več sproščenosti, je artikuliral podoben semantični vakuum – kot naročen, da se ga na polni z manipuliranjem po svojih željah. Tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel je na dogodku le neznatno bolj od drugih briljiral z nepozabnim refrenom:

Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti.

Tudi pri samozavesti begajo podobni dvomi. Naj jih naštejem.

Sproščena Zbor za republiko 2007 24ur

Peter Jambrek, Niko Grafenauer in Matej Makarovič med krčevitim sproščanjem Slovenije leta 2007: iz prispevka na 24ur.com

 

Praznina, plonkanje in bližina

Prvič, Janševa in Židanova retorika skrbi, ker je prazna. Sproščena Slovenija je prvemu pomenila razlog in izgovor za prekrajanje politične krajine po svoji meri – kaj je »sproščeno«, je za posamične segmente politike in družbe lahko za vsak resor posebej prvak SDS določal po svoje. Po letu 2004 je zato bilo slišati korektive, kot so »Sprostimo šolstvo«, »Sprostimo zunanjo politiko«, »Sprostimo medije« ali »Sprostimo ekonomijo«. Sledili so bolj ali manj radikalni posegi, tudi kadrovski. Lahko se nam zgodi, da bomo kmalu ubijani od samozavesti na podoben način.

Drugič, nekoga bi moralo skrbeti, če Židan plonka pri Janši. Že res, da nihče nima ekskluzive nad rabo označevalcev v prostem obtoku, toda v nadaljevanju bom pokazal, da je postala samozavest precej intenziven atribut zadnjih dveh let v javnih nastopih predsednika SDS. Zelo nerodno, bi rekel, če neka druga stranka, obe pa pretendirana za zmago na volitvah, tudi po trenutnih anketah pred volitvami, stavita na identične politično obarvane parole.

Tretjič, tudi če kdo meni, da Židanovi socialni demokrati ne plonkajo pri Janševih demokratih – resnici na ljubo je tudi »njihov« Borut Pahor velikokrat, podobno kot sproščenost, posvojil isti žargon -, je bližina obeh skozi uporabo istih sloganov lahko precej usodna. Državljankam in državljanom daje slutiti, da obe stranki zagovarjata nediferencirane poglede na gospodarski in politični razvoj države, četudi jih skupaj drži le geslo, ne vsebina. Kar je huda napaka strateškega političnega komuniciranja: ni prav realno pričakovati, da bodo Židanovi pridobili nove volivce in zadržali stare s slogani, ki jih uporablja njihov politični nasprotnik.

SD samozavestna slovenija

S programske konference Židanovih: Samozavestna Slovenija

Najlepši in najbolj samozavestni

Praznina, plonkanje in bližina so tri slabosti, ki se vežejo na ambiciozni »vladni program«, kot so pri SD dejali svojemu dokumentu ob predstavitvi v restavraciji Zvezda. In res samozavesti in smelosti pri njih manjka vedno manj. Zadnje čase paradirajo z novimi imeni, jih licitirajo kot prihodnje ministrice in ministre, v dokumentu pa razlagajo, da bodo Slovenijo popeljali med prvih deset držav sveta glede na različne kazalce kakovosti življenja. Vse se mora rimati, zato je v »Samozavestni Sloveniji« postavljenih deset velikih ciljev, so dejali. Na koncu je Židan ob predstavitvi pihal na dušo še po jankovičevsko in samozavest kombiniral z lepoto:

“Po osmih letih uresničevanja tega programa bo Slovenija samozavestna, še vedno bo najlepša država, država srčnih in čudovitih ljudi, ampak tudi bolj srečnih, inovativnih, samozavestnih ljudi,” je zbranim na konferenci dejal Židan. “Čez osem let, ko in če nam bo dano voditi državo, bo Slovenija bistveno bolj cenjena v mednarodni skupnosti.”

Samozavestna Slovenija spletna stran

Slogan in posvet o samozavestnem zmanjševanju neenakosti: s spletne strani SD

Janševa samozavest serijsko

Naj spomnim, za koliko samozavestne Slovenije se skupaj z Židanom, ne da bi med njima že nastala koalicija, zavzema Janša. Na lanskem 11. kongresu svoje stranke v Mariboru je samozavest kombiniral s prej omenjeno preverjeno sproščenostjo:

»Namesto sproščene in samozavestne družbe, ponosne nase in odprte v svet, smo dobili zatohlo birokratsko ozračje, kjer skušajo upravljavci države in omrežja v ozadju nadzorovati vse.«

Sredi letošnjega marca je »slovensko samozavest« postavil med tri predpogoje za dobro prihodnost države:

Dvokrožni večinski ali kombinirani volilni sistem, sprava in sprememba Zakona o himni kot odraz okrepljene slovenske samozavesti so po besedah predsednika SDS Janeza Janše trije predpogoji za dobro prihodnost Slovenije.

Februarja letos pa je na uvodno vprašanje moderatorja Danijela Cukjatija na pogovornem večeru na Vrhniki, kam smo zašli v zadnjih desetih letih, spet našel krivdo v načrtne zbijanju samozavesti, in sicer od trenutka, ko je prenehal biti predsednik vlade po štiriletnem mandatu. Od takrat je, po principu »Za mano potop«, šlo vse navzdol: »Od leta 2008 se samozavest Slovencev načrtno zbija,« je povedal. In nato dodal pojasnilo:

Samozavest je pomembna, osnova samozavesti je pa identiteta. Identiteta je, da veš kaj si in da to tudi želiš biti, da ne želiš biti nekaj drugega, da si ponosen na to, kar si.

Resnici na ljubo je Janšev diskurz o samozavesti dolg že več kot desetletje. Zato ni mogoče zaključiti, da bi Janša plonkal pri Židanu – prej se zdi verjeten obraten postopek. Leta 2016 je na maši za domovino na Polževem spregovoril kot prvi obrambni minister v samostojni republiki in svoje vizionarske misli strnil v njemu očitno zelo drage alineje nekakšnega manifesta. Njegove točke so tri, prvo lahko uganemo, preostali se z njo povežeta precej »blutundbodensko«:

To je Slovenija ki je samozavestna, ki se zaveda tega, da smo gospodar na svoji zemlji in jo preveva veselje do življenja.

Vse poti vodijo do Blaira

Končno pa velja spomniti, da se samozavest pojavi kar dvakrat v Janševem znamenitem govoru 24. junija 2006, ko je kot predsednik vlade na osrednji slovesnosti ob dnevu državnosti ob 15. obletnici besedo uporabil dvakrat. Prvič v frazi »Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest.« Potem pa še v stavku: »Samozavest se je vrnila v naša srca, upanje je napolnilo slovensko dušo, enotnost je prišla nazaj v slovenski narod. Vse troje je oblikovalo novo moč, ki je ni mogel zlomiti nihče.«

Kasneje se je seveda izkazalo, da so takratne razprave o slovenski samozavesti plagiat govora Tonyja Blaira iz leta 1997 v Brightonu. Da je pred samozavestno Slovenijo obstajala britanska samozavest in da je iz Združenega kraljestva priromala v Noriško. Devet let pred tem je v svojem govoru vodja laburistov in takrat novopečeni predsednik vlade uporabil stavka »Old British values, but a new British confidence.« in »And with them I could sense confidence returning to the British people, compassion to the British soul, unity to the British nation, and that all three would give us new-found strength.«

Samozavestna Slovenija vabilo kultura

Namesto sproščene kulture je čas za kulturno samozavest in nov zagon: letak SD

Bobovska zavest

Kot vemo, po razkritju sicer zelo očitnega prevajalskega plagiata Janša nikoli ni priznal svoje plonkarske strasti. Še več njegove direktorske, uredniške in novinarske sile na Večeru so mu za misel iz prekopiranega govora navdušeno podelile nagrado »Bob leta« leta 2006: ob ustreznem kupu zbranih glasov bralcev. Prepričal jih je najbolj samozavesten Blairov stavek: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.«

Če je »Sproščena Slovenija« imela svojega botra v Meistru Eckhartu in Martinu Heideggru, ima »Samozavestna Slovenija« vsaj nekaj korenin pri manj filozofičnem podporniku Busheve administracije, ki je svoj mandat končal leto pred tistim, ko je samozavest v Sloveniji začel nedavno pogrešati Janša. In kakšna je bila njegova reakcija ob prejemu nagrade? Lahko uganemo, avtoreferenčno je dokazovala, da se v Sloveniji prebuja (!) ravno tako pogrešana samozavest:

Po njegovem mnenju podpora tej izjavi kaže, da se v Sloveniji prebuja neka nova samozavest, da smo začeli verjeti vase in da verjamemo, da smo sposobni dosegati dobre rezultate tudi v hujši konkurenci.

Kaj bi šele bilo, če bi jo prejela nesamozavestno skrita Tomaž Majer ali Vid Videc iz njegovih fantomskih brezplačnikov? Ali če sem piker na zalogo: koliko izjav podpore sloganu o samozavesti države je potrebnih za ugotovitev, da se v narodu prebuja ona sama?

Imitatorji na oblasti

Za domače kradljivce je ostala neizkoriščena še ena artikulacija v Blairovem govoru: »Creative. Compassionate. Confident of our place in the world.« Torej: »Ustvarjalni. Sočutni. Samozavestni glede svojega mesta v svetu.« Ob takšnem navalu na parlament pred volitvami najbrž ne bo treba dolgo čakati.

Šarčeva, Židanova in Janševa stranka že nekaj časa vodijo v anketah. Domači novinarski zbor najbrž ne bo uspel razgaliti bede Židanovih in Janševih imitacij praznorečja, a tega smo navajeni. Je še kaj hujšega od tega, da nam utegnejo vladati imitatorji? No, z zmago Šarca se lahko zadrega poglobi – precej dobesedno.

Več:

O Janševem plagiatu

Mentalni presežki zborovskega sproščanja

… in takole: sproščenost je za premierja recept za frustracije

Sproščenost in državotvornost

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

SAMOZAVEST SERIJSKO: KAKO ŽIDAN KOPIRA JANŠO, sonet

S čim vabijo nas stranke na volišče
in se boré za svojo umeščenost?
Če je nekoč šarmirala »sproščenost«,
»samozavest« zdaj pleni prizorišče.

Bo takšna Kura nam kaj bolj prijazna?
Na kaj nataknemo naj to besedo?
Pod masko skriva splošno kurjo bedo.
Retorika skrbi nas, ker je – prazna.

In še, da Židan je pri Janši »kradel«,
s tem plonkanjem še bolj globoko padel.
Še kak adut za folk ‘ma shranjen v culi?

Kaj trobijo identične parole?
Sta strank predsednika plod iste »šole«?
SD ponos, zavest ima na nuli …

Pištole v parlamentu

Pred leti so se poslanci SNS nekaznovano odločili, da se za tabloidne medije fotografirajo s pištolami v rokah. In to kar sredi parlamenta, menda v prostorih svoje poslanske skupine. Njihovo poziranje so potem objavili rumeni mediji, resni pa povzeli dogajanje. Sankcij ni bilo nobenih:

Barovič zdaj pravi, da slika “nima veze s parlamentom”, čeprav je bil posnetek narejen v poslanski pisarni SNS.”Načelno smo se dogovorili, da bomo prinesli orožje brez nabojev za fotografiranje. Sicer imamo dovoljenje za nošenje in uporabo orožja.” Barovič pravi, da je vsak prinesel v parlament svojo pištolo (“Svojo sem imel v kovčku, brez nabojev.”) ter zanika, da bi imeli poslanci SNS pištole shranjene kar v službi, kot se šušlja po parlamentu. Zanika tudi, da je bilo orožje v državni zbor vneseno ilegalno, čeprav so ga vnesli sami, in kot se zdi, brez vednosti predsednika parlamenta..

Predsednik državnega zbora France Cukjati namreč sprva ni želel komentirati slike, je pa to storil po opozorilu, da je posnetek narejen v parlamentu. Navedel je 13. člen parlamentarnega hišnega reda, ki predpisuje, da je “v zgradbo prepovedano vnašati strelno in drugo orožje”, ter zaključil: “Ob upoštevanju tega pravila fotografiranje z orožjem v roki v zgradbi državnega zbora sploh ne bi bilo mogoče.” Najverjetneje pa na vratih parlamenta ni tako pogumnega varnostnika, ki bi si sploh upal želeti pregledati poslanca Jelinčiča in njegove fante – varnostniki so tam, da ščitijo in služijo poslancem, ne pa druge pred njimi.

SNS orožje poslanciSNS poslanci orožje 2

Danes, deset let kasneje, je postal problem, ker so v parlament »vdrli« policisti s pištolami (seveda sploh ne v rokah), ker so želeli preiskati nekatere prostore v okviru odrejene preiskave v zadevi komisarstva Alenke Bratušek. Dejan Židan je zato protestiral in ugotavljal celo, da živimo v policijski državi, no, da vsaj ne bi smeli:

»V državni zbor so vstopili ljudje s pištolami in ovirali delo, brez najave so vstopili tudi v prostore vlade,« je spomnil Židan. V SD po njegovih besedah pričakujejo odziv pristojnih institucij, tudi vlade in državnega zbora.

Čeprav v pravnoformalnem smislu ni popolnoma jasno, ali so pri tem res prekoračili pooblastila in je notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar vztrajala, da pri policijskih preiskavah v povezavi z Alenko Bratušek ni bilo kršitev zakona, s tem pa padla v nemilost pri svoji lastni stranki, če je vodja policije Marjan Fank ocenil, da gre le za poskuse vplivanja na njihovo delo, pa je razlika očitna.

Deset let nazaj pištolske vaje poslancev niso bile nobena težava, danes se je »senzibilnost«, če gre res zanjo, spremenila v občutenje policijske države že ob rutinski kriminalistični preiskavi.