Ko sem danes na svojem domačem naslovu iz predalnika potegnil pisemce Janševe SDS, v katerem me vabijo na »posvet z vami« s priloženim vprašalnikom, kjer bi moral z DA ali NE odgovoriti na šest sugestivnih, manjkajočih vejic polnih vprašanj, sem se ustavil že pri uvodnem stavku. Ta se sladkobno glasi:

V Slovenski demokratski stranki smo pripravili celovit program ukrepov za izboljšanje vašega osebnega standarda, za večjo blaginjo, varnost in samozavest Slovenije ter za utrditev ustavnega položaja slovenskega naroda.

Samozavest Slovenije? V vedno bolj vroči predvolilni histeriji sem se takoj spomnil dvojega: da je Janez Janša po ideologemu »Sproščene Slovenije« eden tistih, ki je v zadnjih desetih letih zelo rad artikulirali razpravo o »samozavesti« Slovenije, še zlasti v minulih dveh letih. In še tega, da mu je ta slogan ravnokar ukradel Dejan Židan.

Židanova samozavest

In res: »Samozavestna Slovenija« je ime novega programa socialnih demokratov, ki ga kanijo uresničiti v naslednjih dveh mandatih, do leta 2026. Očitno verjamejo, da bodo na oblasti naslednjih osem let. Z ravnokar predčasno dokončanim mandatom torej 12, kar je verjetno manjši rekord. Doslej so Židanovi imeli po Sloveniji že nekaj predstavitev in očitno je, da pred volitvami stavijo na nov retorični slogan.

Če je »Sproščena Slovenija«, ta filozofem na sledi Heideggrovi »Gelassenheit«, ki je obsedel Janšo od podpori novorevijašev, kot ideološki politični program trajala nekako od volite leta 2004 do 2007, ko je spontano v javni govorici drastično poniknila v svoji prezenci – hja, ravno nekako po izidu moje knjige o taistem, a seveda ne zaradi njega – je samozavest videti podobno neotipljiv in raztegljiv označevalec. Zveni dobro, nihče pa točno ne ve, kaj pomeni. Ko je Zbor za republiko leta 2007 pritiskal na svojega favorita na oblasti, češ potrebujemo še več sproščenosti, je artikuliral podoben semantični vakuum – kot naročen, da se ga na polni z manipuliranjem po svojih željah. Tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel je na dogodku le neznatno bolj od drugih briljiral z nepozabnim refrenom:

Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti.

Tudi pri samozavesti begajo podobni dvomi. Naj jih naštejem.

 

Praznina, plonkanje in bližina

Prvič, Janševa in Židanova retorika skrbi, ker je prazna. Sproščena Slovenija je prvemu pomenila razlog in izgovor za prekrajanje politične krajine po svoji meri – kaj je »sproščeno«, je za posamične segmente politike in družbe lahko za vsak resor posebej prvak SDS določal po svoje. Po letu 2004 je zato bilo slišati korektive, kot so »Sprostimo šolstvo«, »Sprostimo zunanjo politiko«, »Sprostimo medije« ali »Sprostimo ekonomijo«. Sledili so bolj ali manj radikalni posegi, tudi kadrovski. Lahko se nam zgodi, da bomo kmalu ubijani od samozavesti na podoben način.

Drugič, nekoga bi moralo skrbeti, če Židan plonka pri Janši. Že res, da nihče nima ekskluzive nad rabo označevalcev v prostem obtoku, toda v nadaljevanju bom pokazal, da je postala samozavest precej intenziven atribut zadnjih dveh let v javnih nastopih predsednika SDS. Zelo nerodno, bi rekel, če neka druga stranka, obe pa pretendirana za zmago na volitvah, tudi po trenutnih anketah pred volitvami, stavita na identične politično obarvane parole.

Tretjič, tudi če kdo meni, da Židanovi socialni demokrati ne plonkajo pri Janševih demokratih – resnici na ljubo je tudi »njihov« Borut Pahor velikokrat, podobno kot sproščenost, posvojil isti žargon -, je bližina obeh skozi uporabo istih sloganov lahko precej usodna. Državljankam in državljanom daje slutiti, da obe stranki zagovarjata nediferencirane poglede na gospodarski in politični razvoj države, četudi jih skupaj drži le geslo, ne vsebina. Kar je huda napaka strateškega političnega komuniciranja: ni prav realno pričakovati, da bodo Židanovi pridobili nove volivce in zadržali stare s slogani, ki jih uporablja njihov politični nasprotnik.

Najlepši in najbolj samozavestni

Praznina, plonkanje in bližina so tri slabosti, ki se vežejo na ambiciozni »vladni program«, kot so pri SD dejali svojemu dokumentu ob predstavitvi v restavraciji Zvezda. In res samozavesti in smelosti pri njih manjka vedno manj. Zadnje čase paradirajo z novimi imeni, jih licitirajo kot prihodnje ministrice in ministre, v dokumentu pa razlagajo, da bodo Slovenijo popeljali med prvih deset držav sveta glede na različne kazalce kakovosti življenja. Vse se mora rimati, zato je v »Samozavestni Sloveniji« postavljenih deset velikih ciljev, so dejali. Na koncu je Židan ob predstavitvi pihal na dušo še po jankovičevsko in samozavest kombiniral z lepoto:

“Po osmih letih uresničevanja tega programa bo Slovenija samozavestna, še vedno bo najlepša država, država srčnih in čudovitih ljudi, ampak tudi bolj srečnih, inovativnih, samozavestnih ljudi,” je zbranim na konferenci dejal Židan. “Čez osem let, ko in če nam bo dano voditi državo, bo Slovenija bistveno bolj cenjena v mednarodni skupnosti.”

Janševa samozavest serijsko

Naj spomnim, za koliko samozavestne Slovenije se skupaj z Židanom, ne da bi med njima že nastala koalicija, zavzema Janša. Na lanskem 11. kongresu svoje stranke v Mariboru je samozavest kombiniral s prej omenjeno preverjeno sproščenostjo:

»Namesto sproščene in samozavestne družbe, ponosne nase in odprte v svet, smo dobili zatohlo birokratsko ozračje, kjer skušajo upravljavci države in omrežja v ozadju nadzorovati vse.«

Sredi letošnjega marca je »slovensko samozavest« postavil med tri predpogoje za dobro prihodnost države:

Dvokrožni večinski ali kombinirani volilni sistem, sprava in sprememba Zakona o himni kot odraz okrepljene slovenske samozavesti so po besedah predsednika SDS Janeza Janše trije predpogoji za dobro prihodnost Slovenije.

Februarja letos pa je na uvodno vprašanje moderatorja Danijela Cukjatija na pogovornem večeru na Vrhniki, kam smo zašli v zadnjih desetih letih, spet našel krivdo v načrtne zbijanju samozavesti, in sicer od trenutka, ko je prenehal biti predsednik vlade po štiriletnem mandatu. Od takrat je, po principu »Za mano potop«, šlo vse navzdol: »Od leta 2008 se samozavest Slovencev načrtno zbija,« je povedal. In nato dodal pojasnilo:

Samozavest je pomembna, osnova samozavesti je pa identiteta. Identiteta je, da veš kaj si in da to tudi želiš biti, da ne želiš biti nekaj drugega, da si ponosen na to, kar si.

Resnici na ljubo je Janšev diskurz o samozavesti dolg že več kot desetletje. Zato ni mogoče zaključiti, da bi Janša plonkal pri Židanu – prej se zdi verjeten obraten postopek. Leta 2016 je na maši za domovino na Polževem spregovoril kot prvi obrambni minister v samostojni republiki in svoje vizionarske misli strnil v njemu očitno zelo drage alineje nekakšnega manifesta. Njegove točke so tri, prvo lahko uganemo, preostali se z njo povežeta precej »blutundbodensko«:

To je Slovenija ki je samozavestna, ki se zaveda tega, da smo gospodar na svoji zemlji in jo preveva veselje do življenja.

Vse poti vodijo do Blaira

Končno pa velja spomniti, da se samozavest pojavi kar dvakrat v Janševem znamenitem govoru 24. junija 2006, ko je kot predsednik vlade na osrednji slovesnosti ob dnevu državnosti ob 15. obletnici besedo uporabil dvakrat. Prvič v frazi »Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest.« Potem pa še v stavku: »Samozavest se je vrnila v naša srca, upanje je napolnilo slovensko dušo, enotnost je prišla nazaj v slovenski narod. Vse troje je oblikovalo novo moč, ki je ni mogel zlomiti nihče.«

Kasneje se je seveda izkazalo, da so takratne razprave o slovenski samozavesti plagiat govora Tonyja Blaira iz leta 1997 v Brightonu. Da je pred samozavestno Slovenijo obstajala britanska samozavest in da je iz Združenega kraljestva priromala v Noriško. Devet let pred tem je v svojem govoru vodja laburistov in takrat novopečeni predsednik vlade uporabil stavka »Old British values, but a new British confidence.« in »And with them I could sense confidence returning to the British people, compassion to the British soul, unity to the British nation, and that all three would give us new-found strength.«

Bobovska zavest

Kot vemo, po razkritju sicer zelo očitnega prevajalskega plagiata Janša nikoli ni priznal svoje plonkarske strasti. Še več njegove direktorske, uredniške in novinarske sile na Večeru so mu za misel iz prekopiranega govora navdušeno podelile nagrado »Bob leta« leta 2006: ob ustreznem kupu zbranih glasov bralcev. Prepričal jih je najbolj samozavesten Blairov stavek: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.«

Če je »Sproščena Slovenija« imela svojega botra v Meistru Eckhartu in Martinu Heideggru, ima »Samozavestna Slovenija« vsaj nekaj korenin pri manj filozofičnem podporniku Busheve administracije, ki je svoj mandat končal leto pred tistim, ko je samozavest v Sloveniji začel nedavno pogrešati Janša. In kakšna je bila njegova reakcija ob prejemu nagrade? Lahko uganemo, avtoreferenčno je dokazovala, da se v Sloveniji prebuja (!) ravno tako pogrešana samozavest:

Po njegovem mnenju podpora tej izjavi kaže, da se v Sloveniji prebuja neka nova samozavest, da smo začeli verjeti vase in da verjamemo, da smo sposobni dosegati dobre rezultate tudi v hujši konkurenci.

Kaj bi šele bilo, če bi jo prejela nesamozavestno skrita Tomaž Majer ali Vid Videc iz njegovih fantomskih brezplačnikov? Ali če sem piker na zalogo: koliko izjav podpore sloganu o samozavesti države je potrebnih za ugotovitev, da se v narodu prebuja ona sama?

Imitatorji na oblasti

Za domače kradljivce je ostala neizkoriščena še ena artikulacija v Blairovem govoru: »Creative. Compassionate. Confident of our place in the world.« Torej: »Ustvarjalni. Sočutni. Samozavestni glede svojega mesta v svetu.« Ob takšnem navalu na parlament pred volitvami najbrž ne bo treba dolgo čakati.

Šarčeva, Židanova in Janševa stranka že nekaj časa vodijo v anketah. Domači novinarski zbor najbrž ne bo uspel razgaliti bede Židanovih in Janševih imitacij praznorečja, a tega smo navajeni. Je še kaj hujšega od tega, da nam utegnejo vladati imitatorji? No, z zmago Šarca se lahko zadrega poglobi – precej dobesedno.

Več:

O Janševem plagiatu

Mentalni presežki zborovskega sproščanja

… in takole: sproščenost je za premierja recept za frustracije

Sproščenost in državotvornost

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

SAMOZAVEST SERIJSKO: KAKO ŽIDAN KOPIRA JANŠO, sonet

S čim vabijo nas stranke na volišče
in se boré za svojo umeščenost?
Če je nekoč šarmirala »sproščenost«,
»samozavest« zdaj pleni prizorišče.

Bo takšna Kura nam kaj bolj prijazna?
Na kaj nataknemo naj to besedo?
Pod masko skriva splošno kurjo bedo.
Retorika skrbi nas, ker je – prazna.

In še, da Židan je pri Janši »kradel«,
s tem plonkanjem še bolj globoko padel.
Še kak adut za folk ‘ma shranjen v culi?

Kaj trobijo identične parole?
Sta strank predsednika plod iste »šole«?
SD ponos, zavest ima na nuli …