::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom

Je postal predsednik parlamenta in samozavestni predsednik stranke Socialnih demokratov po novem nekakšen ultranacionalist?

Kako sicer drugače dešifrirati njegovo smelo stališče, da slovenski narod ogrožata nič manj kot globalizacija in internacionalizacija, za nameček pa še branje »tujih knjig«, torej najbrž knjig v tujem jeziku?

Stati inu obstati kot narod

Dvojni predsednik je oboje izrekel na XVIII. vseslovenskem srečanju v državnem zboru, posvečenem problematiki izseljevanja mladih iz Slovenije in njihovemu vračanju v matično domovino. Povedano povzemam po MMC RTV Slovenija in STA:

Predsednik DZ-ja Dejan Židan je dejal, da naroda ne definira genetski zapis, ampak predvsem »spomin, jezik, kultura in zavedanje, da smo del skupnosti. Po njegovem mnenju nas zdaj ogrožata globalizacija in internacionalizacija, »vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, je dodal.

Židanova diagnostika grožnje slovenstvu, izrečena v sumljivi slovenščini, je nekako stopnjevita: kakor da ni že po sebi groteskno s tem nakazano blutundbodensko dojemanje našosti »slovenske biti« skozi odrekanje inherentnemu tujstvu internacionalizacije in, bog pomagaj, globalizacije, za nameček je sporočilo nastalo ob apeliranju na mlade, da se iz te mizerne in nepotrebne internacionalne arene vendar končno povrnejo v svojo očetnjavo.

Židan večer obstoj

Agencijska vest STA v objavi Večera: ko se nič ne zgodi navzlic dramatičnemu nesmislu v naslovu

Klena domača špraha

Konkretizacija opisane grožnje skozi navajanje smrtonosnosti prebiranja »tujih knjig« namesto slovenskih ali rabo neslovenskega žlobudranja namesto klene domače šprahe še dodatno začini prepričanje predsednika parlamenta, ki očitno apelira k temu, da bi nas pred propadom rešilo, če bi govorili in brali le slovensko.

In kakor da to še ni dovolj nacionalistično zaplankano, sledi dramatični apel: ker beremo tuje knjige in v pogovoru (s tujci?) ne uporabljamo pristne slovenske besede, nehote ogrožamo lasten narod. Še huje, nekateri poliglotsko uporabljajoo več jezikov in berejo mednarodno časopisje. Kaj je to drugega, če ne neposredna veleizdaja? Ali pa morda tudi namig, da se nam obeta pospešena in obsežna politična podpora produkciji prevodov tujejezične literature?

Mentalni lapsus

Resnično bi težko sprejeli možnost, da je Židan zagrešil takšen ali drugačen jezikovni lapsus ali bil narobe razumljen. Poanta povedanega se ne spremeni skozi noben kontekst, zatorej je lapsus lahko kvečjemu mentalni. Sam si ga razlagam kot posledico njegovega pomanjkanja standardne družboslovne in humanistične izobrazbe, k čemur bi najbrž moral prišteti še ušiv talent za politično izražanje.

In če ne gre za nič od tega, niti za lapsus, ne neznanje ali nerodno politično retoriko, nam ostane samo še ena razlaga: da naš državni zbor vodi arbitrarni ultranacionalist, ki občasno obžaluje prebiranje knjig, ki niso v slovenščini, in globalno sporazumevanje v tujih jezikih. Če je s takim izhodiščem dokončno prepričal kakšnega izobraženca, da bo nemudoma prenehal ogrožati slovenski narod in se vrnil domov, nismo izvedeli.

Incidentalnost dvojnega magisterija

Ko smo že pri njegovi izobrazbi: v prispevku z naslovom Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje? sem podrobneje opisal, na kakšen način so se v uradnih parlamentarnih dokumentih in uradnih straneh vlade svoj čas pojavljale navedbe dvojnega magisterija, ki si ju menda lasti predsednik parlamenta. In tudi, kako je njegov magisterij iz ekonomije potem čudežno izginil iz zapisov. V kakšni meri je navedba bila stvar lažnega predstavljanja ali res nenavadne nerodnosti pri obveščanju javnosti, se novinarjem nikoli ni ljubilo raziskati.

Zato, ampak res ne zgolj zaradi tega, me ni prav nič presenetilo, ko se tudi pri novem Židanovem »lapsusu« mediji pogledali proč in zmogli le agencijsko reciklažo povedanega. Kakor da bi jih bilo sram namesto njega. V tekstu Ta čuden incident Pahorjevih psov čuvajev sem že podrobno definiral omenjeni fenomen, incident, ki se pogosto dogaja novinarjem, recimo v primeru stranke SD. Sploh pa pri Pahorju. Za kaj gre? Da medijski psi čuvaji pri nas velikokrat očitno obstajajo za to, da ne lajajo, ne da lajajo, česar smo se posredno naučili Doylove novele. Da je včasih tudi odsotnost dogodka (molk psa) pozitivni dogodek.

Imenujmo to za Sherlockov sindrom slovenskega in najbrž ne samo našega novinarstva: čudni »incidenti« nelajajočih psov so natankoma simptom tega, na kar nas želi usmeriti Holmes: pes je osebo, ki je vstopila v hišo, poznal. Zato ni zalajal. To je bil ta čuden incident, čuden dogodek. Ko bi vanjo vstopal Janša ali kakšen podoben politik, bi veselo renčali. Ko prepoznajo znano osebo, morda gospodarja, so tiho.

Information

This entry was posted on 07/07/2019 by in argumentacija,mediji,politika and tagged , , , .
%d bloggers like this: