Predsednikova retorika prijateljstva: z nožem v srcu do medsebojnega spoštovanja

Ne, nihče ni bil posebej presenečen, ko se predsednik Pahor ni odzval na objavo zemljevida Velike Madžarske 4. junija letos in predlog sprememb zaščitnega zakona Slovencev v Italiji. Bodimo natančnejši: ko se ni odzval na pričakovan in za prvega državnika dostojen način.

Tudi nismo bili presenečeni, ko se v državi ni našel noben politik ali medij, ki bi opazil, da je z njegovo reakcijo, opisal jo bom v nadaljevanju, nekaj silovito narobe. Dejstvo, da nismo presenečeni, bi tudi moralo biti presenečenje, pa že dolgo več ni. Z argumentom, da predsednika itak nihče ne more več jemati resno, da nas ne more razočarati, ker je ultimativno razočaral že dolgo nazaj, da se ga ne prime nobena kritika in da ga je najbolje ne poslušati in ne gledati. Da si moramo, skratka, prikriti oči in nanj pozabiti.

Ne govorimo o nečem neznatnem in imamo odlično situacijo, v kateri lahko reakcije politikov primerjamo. Za največji kontrast med Pahorjevo držo in čvrstim političnim stališčem je poskrbel predsednik vlade Marjan Šarec, sam sprva nesojeni predsednik republike.

Šarčeva obsodba in nož v srce

Premier je namreč obujanje fašizma v soseščini obsodil, »več poslancev pa je opozorilo, da gre za ozemeljske težnje, ki jih mora Slovenija zavrniti.« Preden preidem k Pahorjevi reakciji, naj spomnim na izjemno ostro Šarčevo mnenje:

Vprašanje madžarskih in italijanskih zemljevidov ter predlogov za popise Slovencev je predvsem vprašanje za tisti del slovenske politike, ki je hitela sprejemati Tajanijevo ‘opravičilo’. Moje stališče je jasno. To ni ne evropsko, ne miroljubno. Je nož v srce Slovenije!

Še več, ob tem je dodal, da »ne moremo pa in ne smemo biti tiho, kadar se spet rojevajo takšne ideje. Kajti tisti, ki mislijo, da bi slovenski narod kar tako preživel, brez odpora, brez žrtev, so v veliki zablodi.«

In še: »Kajti, kdor sodeluje z okupatorjem, je zgolj orodje v rokah okupatorja. Okupator ga ne bo nikoli cenil, po uporabi ga bo vedno zavrgel. Kajti nikoli ne bo njegov«, je dodal v svojem govoru o rojevanju nacizma in fašizma v slovenski soseščini na spominski prireditvi ob dnevu izgnancev pri gradu Rajhenburg.

Pahorjev poziv k spoštovanju

Slišali smo torej dramatično težke opise ali besede: fašizem in nacizem pri sosedih, neposredno obsodbo zemljevidov, asociacijo na okupatorja, svarilo tistim, ki bi paktirali z njim, pa o nožu v našem srcu. Predsednik republike, večen flirter in populist, je ubral neko drugo taktiko. Taktiko neobsodbe, deplasirano retoriko »make love, not war« na ravnanja naših sosedov:

Pahor je ocenil, da je »razumljivo in prav, da objava zemljevidov, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot izraz ozemeljskih zahtev, naleti na zaskrbljenost in zavračanje demokratične javnosti in politike«.

Kot vidimo, je njegova pozornost bolj usmerjena v pokroviteljsko »razumevanje« izražene zaskrbljenosti na slovenski strani, glede tega je povsem gotov. Na drugi strani je stopnja gotovosti in »razumevanja« do ozemeljskih zahtev le pogojna. Povedano drugače, predsednik se je izognil obsodbi in razpravo speljal v psihologizacijo, proč od skrbi o ozemeljskih zahtevah sosedov k debati, zakaj so Slovenci zaskrbljeni. Ali so upravičeno, se mu ni zdelo pomembno. Zato je kar nadaljeval s sklepom, ki je strogo vzeto absurden, moralno šokanten in politično nevzdržen:

Prav zaradi takih poskusov si moramo še bolj prizadevati za uveljavljanje dobrih praks spoštovanja in sodelovanja, tako znotraj nacionalnih okvirov kot med njimi.

Obsodbo je torej popolnoma, resnično v celoti nadomestila čisto drugačna logika politične interpretacije okoliščin, apel k spoštovanju in sodelovanju s tistim, ki je zasadil nož v hrbet, če citiramo premierja. Jupi, z nožem v srcu do nemudnega medsebojnega spoštovanja in prijateljstva!

Tokrat se je modreje izkazal celo sam Janša. Iz SDS pa so pač sporočili, da objave zemljevida velike Madžarske ne bodo komentirali. Nerodno je kritizirati svoj alter ego. In za nameček finančnega mecena. Naše ministrstvo za zunanje zadeve pa je obsodilo izbor zgodovinske slike, »ki ne spodbuja k krepitvi vrednot, na katerih je zrasla Evropska unija«.

Prijatelj Dolfi

Pahor je svoje stališče skoraj dobesedno ponovil v sicer nadvse mlačno vodenem enournem pogovoru z Dejanom Ladiko na TV Slovenija ob dnevu državnosti, v katerem novinar v ničemer ni drezal vanj, ravno nasprotno. Na poizvedbo, kako se na »na te grožnje odzvati«, je zato, dobro zavedajoč se drugačnosti svoje pozicije, najprej preventivno začel s stavkom, da bo »morda ta odgovor koga presenetil«, kajti on je »malce pobrskal po zgodovini« in ugotovil, da »to niso novi pojavi«.

Tisto, zaradi česar smo na te pojave danes bolj občutljivi, je kontekst, več nacionalizma v Evropi, zaradi katerega se »takih fenomenov« sploh zavedamo, sicer »ne bi ostro reagirali«.

In potem je previdno nakazal »nekaj, s čimer se vsi ne bodo strinjali«, da je namreč treba »toliko bolj potrebno poglobiti prijateljske, dobrososedske odnose, da prevlada partnerstvo, dobrososedstvo in medsebojno zaupanje.«

S tem je v intervjuju variiral svoje poprejšnje stališče na provokacije Madžarske in Italije. Ker je že brskal po zgodovini in je torej njegova pozicija strogo reflektirana in nenaključna, saj je kar dvakrat opozoril, da bo presenetil in da se z njim mnogi ne bodo strinjali, storimo podobno še sami in glede na asociacije z okupatorjem ponudimo analogijo.

Adolf Hitler je v svojem delu Moj boj (Mein Kampf) opisal nujnost aneksije sosednjih držav, da bi se s tem zagotovilo več življenjskega prostora za Nemce. Kasneje je svojo vizijo tudi uresničil. Predstavljajmo si torej zdaj našega Pahorja, ki v eni izmed svojih faz – s sreči ne moremo vedeti, kako dolgo bi vztrajal s svojimi apeli k prijateljstvu, spoštovanju in sodelovanju – ponuja povsem enako logiko politične interpretacije. Se pravi nekaj takega: nič hudega, če naš Dolfi govori o aneksiji sosednjih držav, kar »bi bilo mogoče razumeti kot izraz ozemeljskih zahtev«, prav je tudi, da smo zaskrbljeni. Toda končni sklep bi bil pri njem lahko le en: prizadevati si moramo za uveljavljanje dobrih praks prijateljstva, spoštovanja in sodelovanja z dragim Dolfijem.

Resnici na ljubo smo takšno spoštovanje v Sloveniji že videli, na primer, ko so se predvojne desne politične stranke, zaradi svoje neomajne ljubezni do italijanskega fašizma, v delegaciji odpravile na sprejem k Mussoliniju v Rim 8. junija 1941 in se poklonile novemu slovenskemu vladarju. V znak prijateljstva.

In po tem je, ne kakšna ironija, ampak že huronska komedija, na državni proslavi ob dnevu državnosti na Kongresnem trgu predsednik ponosno naznanil, da »končno imamo svojo državo« in seveda brez niansirane misli na zemljevid Velike Madžarske natanko šestkrat (!) ponosno izpostavil našo »suverenost«. Impresivno, če pomislimo, s kakšnim garaškim trudom si predstavlja njeno zagotavljanje!

Sajenje rožic kot retorično vodilo

Seveda drži, da zagovarjanje spoštovanja, partnerstva, dobrososedstva načeloma »deluje«, da z njim na zelo splošni politični in diplomatski ravni ni nič narobe. To je tudi stava, za katero se zna predsednik vedno znova odlično skriti. Kar držo naredi za groteskno zgrešeno in absurdno, je prav neustrezen kontekst, v katerem je uporabljena. Lahkotno govoričenje o prijateljstvu in spoštovanju je deplasirano in politično nevarno kolaborantstvo, za predsednika pa zgolj način sajenja rožic, postavljen kot ljudem všečno politično retorično vodilo – v katerem je vedno neizmerno briljiral. Čisto hipotetično bi me res zanimalo, katera je tista točka preloma v razvoju dogodkov, ko bi se mu bil pripravljen odpovedati. V praksi pa to pomeni lahko le samo še več trepljanja po ramenih z našimi italijanskimi in madžarskimi »prijatelji«. V čemer je tako dober.

In kakor da letošnji intenzivni paket njegovih medijskih nastopov ob dnevu državnosti že po sebi ne bi minil v znamenju dvojne tragikomičnosti, grotesknih predsednikov stališč in obenem tragične nesposobnosti in anemičnosti našega novinarstva, ki niti z eno besedo ni poskušalo izpostaviti Pahorjevih škandaloznosti, je včeraj v intervjuju za Planet TV kot vnet zagovornik privatizacije bank na koncu ob prodaji Abanke pojasnil še, da »ni potrebe, da bi imeli kot država v lasti banko, da bi z njenimi profiti služili.«

Seveda, kaj nam bo denar, ki bi ga lahko investirali v socialo in dobrobit državljanov, naj se z njim oplaja zasebni kapitalist ali špekulativni sklad. Tja spada. Oni rabijo denar, ne mi, zato prodajmo vse!

Norost, ki ni le v politično, temveč tudi v ekonomsko in gospodarsko škodo vseh. Ampak kaj bi, na koncu bo zmagala medijska in javnostna logika, ki sem jo omenil: Pahorja žal, navzlic podpori volivcev v dveh mandatih, vsebinsko nihče več ne jemlje resno, razen njegovih socialnih demokratov, in pod takšno pretvezo mu še bolj dovoljujemo, da lahko stori ali pove prav vse, brez posledic. Kar šteje, je le še njegova podoba na instagramu, česar se tudi najbolj zaveda – in ljudje si želijo samo tega.

Narcizem namesto obsodbe nacizma, narcizem kot pot v nacizem.