Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom

Je postal predsednik parlamenta in samozavestni predsednik stranke Socialnih demokratov po novem nekakšen ultranacionalist?

Kako sicer drugače dešifrirati njegovo smelo stališče, da slovenski narod ogrožata nič manj kot globalizacija in internacionalizacija, za nameček pa še branje »tujih knjig«, torej najbrž knjig v tujem jeziku?

Stati inu obstati kot narod

Dvojni predsednik je oboje izrekel na XVIII. vseslovenskem srečanju v državnem zboru, posvečenem problematiki izseljevanja mladih iz Slovenije in njihovemu vračanju v matično domovino. Povedano povzemam po MMC RTV Slovenija in STA:

Predsednik DZ-ja Dejan Židan je dejal, da naroda ne definira genetski zapis, ampak predvsem »spomin, jezik, kultura in zavedanje, da smo del skupnosti. Po njegovem mnenju nas zdaj ogrožata globalizacija in internacionalizacija, »vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, je dodal.

Židanova diagnostika grožnje slovenstvu, izrečena v sumljivi slovenščini, je nekako stopnjevita: kakor da ni že po sebi groteskno s tem nakazano blutundbodensko dojemanje našosti »slovenske biti« skozi odrekanje inherentnemu tujstvu internacionalizacije in, bog pomagaj, globalizacije, za nameček je sporočilo nastalo ob apeliranju na mlade, da se iz te mizerne in nepotrebne internacionalne arene vendar končno povrnejo v svojo očetnjavo.

Židan večer obstoj

Agencijska vest STA v objavi Večera: ko se nič ne zgodi navzlic dramatičnemu nesmislu v naslovu

Klena domača špraha

Konkretizacija opisane grožnje skozi navajanje smrtonosnosti prebiranja »tujih knjig« namesto slovenskih ali rabo neslovenskega žlobudranja namesto klene domače šprahe še dodatno začini prepričanje predsednika parlamenta, ki očitno apelira k temu, da bi nas pred propadom rešilo, če bi govorili in brali le slovensko.

In kakor da to še ni dovolj nacionalistično zaplankano, sledi dramatični apel: ker beremo tuje knjige in v pogovoru (s tujci?) ne uporabljamo pristne slovenske besede, nehote ogrožamo lasten narod. Še huje, nekateri poliglotsko uporabljajoo več jezikov in berejo mednarodno časopisje. Kaj je to drugega, če ne neposredna veleizdaja? Ali pa morda tudi namig, da se nam obeta pospešena in obsežna politična podpora produkciji prevodov tujejezične literature?

Mentalni lapsus

Resnično bi težko sprejeli možnost, da je Židan zagrešil takšen ali drugačen jezikovni lapsus ali bil narobe razumljen. Poanta povedanega se ne spremeni skozi noben kontekst, zatorej je lapsus lahko kvečjemu mentalni. Sam si ga razlagam kot posledico njegovega pomanjkanja standardne družboslovne in humanistične izobrazbe, k čemur bi najbrž moral prišteti še ušiv talent za politično izražanje.

In če ne gre za nič od tega, niti za lapsus, ne neznanje ali nerodno politično retoriko, nam ostane samo še ena razlaga: da naš državni zbor vodi arbitrarni ultranacionalist, ki občasno obžaluje prebiranje knjig, ki niso v slovenščini, in globalno sporazumevanje v tujih jezikih. Če je s takim izhodiščem dokončno prepričal kakšnega izobraženca, da bo nemudoma prenehal ogrožati slovenski narod in se vrnil domov, nismo izvedeli.

Incidentalnost dvojnega magisterija

Ko smo že pri njegovi izobrazbi: v prispevku z naslovom Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje? sem podrobneje opisal, na kakšen način so se v uradnih parlamentarnih dokumentih in uradnih straneh vlade svoj čas pojavljale navedbe dvojnega magisterija, ki si ju menda lasti predsednik parlamenta. In tudi, kako je njegov magisterij iz ekonomije potem čudežno izginil iz zapisov. V kakšni meri je navedba bila stvar lažnega predstavljanja ali res nenavadne nerodnosti pri obveščanju javnosti, se novinarjem nikoli ni ljubilo raziskati.

Zato, ampak res ne zgolj zaradi tega, me ni prav nič presenetilo, ko se tudi pri novem Židanovem »lapsusu« mediji pogledali proč in zmogli le agencijsko reciklažo povedanega. Kakor da bi jih bilo sram namesto njega. V tekstu Ta čuden incident Pahorjevih psov čuvajev sem že podrobno definiral omenjeni fenomen, incident, ki se pogosto dogaja novinarjem, recimo v primeru stranke SD. Sploh pa pri Pahorju. Za kaj gre? Da medijski psi čuvaji pri nas velikokrat očitno obstajajo za to, da ne lajajo, ne da lajajo, česar smo se posredno naučili Doylove novele. Da je včasih tudi odsotnost dogodka (molk psa) pozitivni dogodek.

Imenujmo to za Sherlockov sindrom slovenskega in najbrž ne samo našega novinarstva: čudni »incidenti« nelajajočih psov so natankoma simptom tega, na kar nas želi usmeriti Holmes: pes je osebo, ki je vstopila v hišo, poznal. Zato ni zalajal. To je bil ta čuden incident, čuden dogodek. Ko bi vanjo vstopal Janša ali kakšen podoben politik, bi veselo renčali. Ko prepoznajo znano osebo, morda gospodarja, so tiho.

Ateistična ideologija kot referendumski problem

Slovenski škofje so napovedali boj proti ateizmu na referendumsko nedeljo. In ja, izbrali udarec pod pasom: ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore je zagovornike novele zakona o zakonski zvezi obtožil, da delujejo v sferi ateistične ideologije. Gre za »poskus spodkopavanja temeljev, na katerih stojimo kot Cerkev, kot družba in kot narod.«

Kot da bi mu ne bilo znano, da se med zagovorniki zakona tudi številni verniki, ki so dokazljivo neateisti. Kot da se recimo v kampanji ne bi izpostavila predstavnica Društva Dih – Enakopravni pod mavrico Bojana Istenič, ki je verna in sicer mati geja, ki je tudi veren.

Ateizem z novelo zakona res nima popolnoma nič.

Zore SŠK Odmevi referendum

Nedovoljeni udarec je misel Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ki jo vodi metropolit in v posebni izjavi ugotavlja, da pri noveli ne gre samo za prizadevanja za enakopravnost določenih družbenih skupin, »temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo«.

Nesporno v tem ni niti najmanjša ambicija novele. Trditev je popolnoma nedokazana, povsem imputirana. Namesto razprave o pravni substanci predloge smo zapeljani v neverjetno preusmeritev: skriti dodatni cilj zagovornikov novega zakona naj bil torej zamegljeno podan v bistveno širši agendi, v širjenju ateizma.

Pri tem je mimogrede SŠK uspelo narediti kup nedovoljenih enačajev: biti ateist še pač nujno ne pomeni ne pristajati na naravne zakone. Da je krščanska antropologija v nasprotju z ateizmom, ni mogoče tajiti, vendar ne po sebi, kot antropologija, vsekakor pa je najbolj radikalna misel, da se ateizem ne sklada s slovensko kulturo. Ne samo, da je predlog zakona v nasprotju z vsem naštetim (naravni zakon, krščanska antropologija, slovenska kultura), predstavlja menda nekakšno subverzijo, trojanskega konja ateistične ideologije.

Misel, ki smo se je naposlušali v času škofovanja Franca Rodeta in zveni podobno kot tiste o ateističnem otoku sredi Evrope in dresuri nemških ovčarjev.

Kdo bi si mislil, da bo Zore na koncu neproduktivno pozival h glasu »proti« na način, kjer bo po svoje bistveno zožil bojno polje in svoje čete. Med nasprotniki zakona se namreč nahajajo tudi ateisti, zdaj pa jih je celo napadel.

V izjavi SŠK se »ateistična ideologija« kot pravi in skriti razlog referenduma pojavi kar trikrat. Sprva je prepoznana kot nekaj, kar stoji »v ozadju« (se pravi, ne gre za pravice istospolnih, na delu je tako rekoč zarota), pri tem pa gre za njeno »uzakonitev«.

Prenos motiva s popularnih »gejevskih lobijev« in »homoseksualne ideologije« na ateistično je po svoje precej nepričakovan.

SŠK izjava referendum ateizem

In tako kot je po tej škofovski diagnozi podpirati zakon kamuflažna naloga ateistov, je boriti se proti zakonu naloga vseh, ki se borijo proti zlu ateizma in prisegajo, kot pravijo, na »zvestobo Kristusu«.

Končno je njegova ideologija znova nekaj, kar zaradi omenjene novele preži na nas v šoli in družbi – ta implikacija spet ni pojasnjena – kar pomeni le, da pristati na novelo avtomatično vodi k vdoru iste ideologije v naš šolski sistem.

V zadnji instanci je zato prihajajoči referendum pravcato ideološko vprašanje: ob njem sploh več ne gre opredelitev zakonske zveze bodisi kot skupnosti dveh oseb ali kot skupnost moškega in ženske. Ne, glas proti je za SŠK glas proti trojanskemu konju ideoloških antikristjanov.

S pomočjo bujne domišljije, preusmerjanja pozornosti (menjave teme) in konspirativne razširitve v determinaciji sovražnika je s tem slovenskim škofom uspelo ultimativno razširiti fronto in narisati novega, proti kateremu se splača na referendumu boriti: ne zgolj zagovornika istospolnih pravic, sovrag ima podobo predrznega brezbožca, ki na vrat na nos kot kakšen vražič potiska svojo ideološko harpuno, da bi nenaravno napravil za naravno, nečastno omadeževal našo domačo lepo slovensko kulturo in končno zlorabil osnovne postulate krščanske antropologije. Po kateri je človek ustvarjen po božji podobi, grešen ali ne.