::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Prašičje glave in invencija obsodbe nestrpnosti

Korekcija v recepciji nestrpnosti in sovražnega govora, ki je vredna dodatne notice: čeprav se je še včeraj zdelo, da politiki ni mar zanju, poskuša Uroš Slak v svoji oddaji predstaviti priložnostno obsodbo predsednika vlade kot velik dosežek.

Prašičje glave 24 ur nestrpnost

Govorim o kratkem stališču Mira Cerarja, ki ga je med desetimi drugimi rečmi namenil že drugi »inscenaciji« prašičjih glav na lokaciji izgradnje Islamskega centra v Ljubljani. Dejal je, da je nov poskus zastraševanja manjšinske muslimanske verske skupnosti »vsega obžalovanja vreden«, po njegovih besedah pa moramo imeti kot družba do takšnih dejanj ničelno toleranco in pri tem brezpogojno vztrajati.

Prva novinarska pristranost je torej takšna: ne, politika od začetka begunske krize ni obsojala z njo povezanega naraščanja sovraštva in nestrpnosti. Niti v primeru Erlah, niti v primeru Zlovenije in česa tretjega. Še več, politiki so bili k obsodbi večkrat pozvani, odzvali se niso. Pri tem so jim pridno pomagali novinarji sami s svojo cenzuro.

Če se je predsednik končno zganil, če se je pred tem zganil enako mimogrede tudi predsednik republike, je to morda pohvalno, ampak izjemno zakasneli reakciji ne bi smeli ravno aplavdirati, še manj pa kar spregledati zapoznele reflekse.

Slakova obravnava v oddaji »24ur zvečer« je dodatno intrigantna iz še enega povoda. V njej je na sledi zadnje izjave Zbora za republiko pogovor v studiu »uravnotežil« s predstavnikoma dveh verskih skupnosti. Nenadoma je nestrpnost postala eksplicitno versko usmerjena in porazdeljena na dve strani, proti muslimanom in proti katoličanom. Se je zgodilo nekaj, kar smo spregledali?

Ključ za harmonizirano in razširajeno obravnavo verjetno tiči v omenjeni izjavi, v naslednjem njenem delu:

V Zboru za republiko izražamo zaskrbljenost zaradi nekaterih najnovejših incidentov, ki so povezani z ideološko in versko nestrpnostjo. Predvsem obsojamo omalovaževanje in skrunitve verskih ustanov. V zadnjih mesecih se je zvrstilo več deset napadov na župnišča katoliške cerkve. Med drugimi zasluži obsodbo tudi provokacija (z živalskimi deli) na gradbišču novega ljubljanskega muslimanskega svetišča. Zbor za republiko opredeljuje te napade kot alarmantne posege v individualno in kolektivno versko svobodo, ki jo zagotavljata slovenska ustava in evropska listina o človekovih pravicah. Z njimi smo pred 25 leti utemeljili novo državo.

Zaskrbljeno opazujemo tudi dogajanje, ki je naperjeno proti svobodi izražanja in svobodi tiska, proti kritičnemu razmišljanju in medijski pluralnosti. Obsojamo napade na medijske hiše, kot sta Reporter in POP TV, ki so jo označili kot judovsko, celo kot “hudičevo televizijo”, in poškodovali njena vozila.

Novi predsednik Zbora za republiko, France Cukjati, na prvem mestu ne omenja zaskrbljenosti zaradi dogodka ob izgradnji Islamskega centra. Preseneti raje z ugotovitvijo o »več deset napadih na župnišča katoliške cerkve«. Čeprav ne bi rad dvomil o podatku, se vseeno sprašujem, zakaj v teh zadnjih mesecih ob takšni množičnosti dogodkov ne vemo več. So zatajili mediji, je informacija točna? Je bila prašičja glava povod, da se najprej izpostavi nestrpnost do kristjanov, o čemer priča nakazani vrstni red?

Naslednja težava je hitropotezna retorika, s katero so postregli Janševi medijski sateliti, ki so takoj in nemudoma našli krivca za požig poptevejevih reporterskih avtomobilov in ga enoznačno pripisali nekemu slovenskemu muslimanu. In to že nekaj ur po dejanju! Ob tem so celo za svoj vir navedli STA, čeprav tam takšne krivdne povezave niso nikjer zapisali.

Vprašati bi se morali, kakšen status ima obsodba sovraštva in sovražnega govora do muslimanov v kontekstu, ko ga postavljamo ob bok drugim verskim skupnostim? Drži, nobenega dvoma ni, da je treba versko svobodo ščititi, in to na enakopraven način. In preganjati storilce kaznivih dejanj. Pohvalno je tudi, če ena skupnost pri tem podpre druge in vse nastopajo složno. Ne bi pa smeli pozabiti, da se v tej begunski krizi napada predvsem muslimane in ob tem največkrat svari pred izgubo krščanskih in judovskih korenin Evrope, ki nas menda čaka.

Katoliška cerkev je že pokazala svoj dvolični obraz. Potem ko se je zdelo, da bo obsodila besede murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, jih je na tiskovni konferenci kasneje izrecno podprla. Kaj je že dejal škof? Da je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«. Reminiscenca je jasno letela na begunce in končno muslimane, ki tu že živijo.

In tako so prašičje glave postale priložnost, kjer imamo dobre razloge dvomiti, da je nestrpnost grajana na enake in enakovredne načine. Prej bi smeli skleniti, da postaja diskurz o njej rahlo zlorabljan na način, kot sem ga opisal.

Več:

https://vezjak.com/2015/11/29/medijsko-sovrastvo-do-islama-in-vzniki-nasilja/

https://vezjak.com/2015/11/03/zakaj-bi-zmago-jelincic-lahko-vodil-slovenske-skofe/

https://vezjak.com/2015/10/25/katera-stalisca-o-beguncih-ne-pridejo-v-medije/

Information

This entry was posted on 03/02/2016 by in mediji, TV and tagged , , , , .
%d bloggers like this: