Samozavest serijsko: kako Židan kopira Janšo

Ko sem danes na svojem domačem naslovu iz predalnika potegnil pisemce Janševe SDS, v katerem me vabijo na »posvet z vami« s priloženim vprašalnikom, kjer bi moral z DA ali NE odgovoriti na šest sugestivnih, manjkajočih vejic polnih vprašanj, sem se ustavil že pri uvodnem stavku. Ta se sladkobno glasi:

V Slovenski demokratski stranki smo pripravili celovit program ukrepov za izboljšanje vašega osebnega standarda, za večjo blaginjo, varnost in samozavest Slovenije ter za utrditev ustavnega položaja slovenskega naroda.

Samozavest dopis SDS zate

Janšev letak iz domačega predala: program za več samozavesti Slovenije

Samozavest Slovenije? V vedno bolj vroči predvolilni histeriji sem se takoj spomnil dvojega: da je Janez Janša po ideologemu »Sproščene Slovenije« eden tistih, ki je v zadnjih desetih letih zelo rad artikulirali razpravo o »samozavesti« Slovenije, še zlasti v minulih dveh letih. In še tega, da mu je ta slogan ravnokar ukradel Dejan Židan.

Židanova samozavest

In res: »Samozavestna Slovenija« je ime novega programa socialnih demokratov, ki ga kanijo uresničiti v naslednjih dveh mandatih, do leta 2026. Očitno verjamejo, da bodo na oblasti naslednjih osem let. Z ravnokar predčasno dokončanim mandatom torej 12, kar je verjetno manjši rekord. Doslej so Židanovi imeli po Sloveniji že nekaj predstavitev in očitno je, da pred volitvami stavijo na nov retorični slogan.

Če je »Sproščena Slovenija«, ta filozofem na sledi Heideggrovi »Gelassenheit«, ki je obsedel Janšo od podpori novorevijašev, kot ideološki politični program trajala nekako od volite leta 2004 do 2007, ko je spontano v javni govorici drastično poniknila v svoji prezenci – hja, ravno nekako po izidu moje knjige o taistem, a seveda ne zaradi njega – je samozavest videti podobno neotipljiv in raztegljiv označevalec. Zveni dobro, nihče pa točno ne ve, kaj pomeni. Ko je Zbor za republiko leta 2007 pritiskal na svojega favorita na oblasti, češ potrebujemo še več sproščenosti, je artikuliral podoben semantični vakuum – kot naročen, da se ga na polni z manipuliranjem po svojih željah. Tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel je na dogodku le neznatno bolj od drugih briljiral z nepozabnim refrenom:

Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti.

Tudi pri samozavesti begajo podobni dvomi. Naj jih naštejem.

Sproščena Zbor za republiko 2007 24ur

Peter Jambrek, Niko Grafenauer in Matej Makarovič med krčevitim sproščanjem Slovenije leta 2007: iz prispevka na 24ur.com

 

Praznina, plonkanje in bližina

Prvič, Janševa in Židanova retorika skrbi, ker je prazna. Sproščena Slovenija je prvemu pomenila razlog in izgovor za prekrajanje politične krajine po svoji meri – kaj je »sproščeno«, je za posamične segmente politike in družbe lahko za vsak resor posebej prvak SDS določal po svoje. Po letu 2004 je zato bilo slišati korektive, kot so »Sprostimo šolstvo«, »Sprostimo zunanjo politiko«, »Sprostimo medije« ali »Sprostimo ekonomijo«. Sledili so bolj ali manj radikalni posegi, tudi kadrovski. Lahko se nam zgodi, da bomo kmalu ubijani od samozavesti na podoben način.

Drugič, nekoga bi moralo skrbeti, če Židan plonka pri Janši. Že res, da nihče nima ekskluzive nad rabo označevalcev v prostem obtoku, toda v nadaljevanju bom pokazal, da je postala samozavest precej intenziven atribut zadnjih dveh let v javnih nastopih predsednika SDS. Zelo nerodno, bi rekel, če neka druga stranka, obe pa pretendirana za zmago na volitvah, tudi po trenutnih anketah pred volitvami, stavita na identične politično obarvane parole.

Tretjič, tudi če kdo meni, da Židanovi socialni demokrati ne plonkajo pri Janševih demokratih – resnici na ljubo je tudi »njihov« Borut Pahor velikokrat, podobno kot sproščenost, posvojil isti žargon -, je bližina obeh skozi uporabo istih sloganov lahko precej usodna. Državljankam in državljanom daje slutiti, da obe stranki zagovarjata nediferencirane poglede na gospodarski in politični razvoj države, četudi jih skupaj drži le geslo, ne vsebina. Kar je huda napaka strateškega političnega komuniciranja: ni prav realno pričakovati, da bodo Židanovi pridobili nove volivce in zadržali stare s slogani, ki jih uporablja njihov politični nasprotnik.

SD samozavestna slovenija

S programske konference Židanovih: Samozavestna Slovenija

Najlepši in najbolj samozavestni

Praznina, plonkanje in bližina so tri slabosti, ki se vežejo na ambiciozni »vladni program«, kot so pri SD dejali svojemu dokumentu ob predstavitvi v restavraciji Zvezda. In res samozavesti in smelosti pri njih manjka vedno manj. Zadnje čase paradirajo z novimi imeni, jih licitirajo kot prihodnje ministrice in ministre, v dokumentu pa razlagajo, da bodo Slovenijo popeljali med prvih deset držav sveta glede na različne kazalce kakovosti življenja. Vse se mora rimati, zato je v »Samozavestni Sloveniji« postavljenih deset velikih ciljev, so dejali. Na koncu je Židan ob predstavitvi pihal na dušo še po jankovičevsko in samozavest kombiniral z lepoto:

“Po osmih letih uresničevanja tega programa bo Slovenija samozavestna, še vedno bo najlepša država, država srčnih in čudovitih ljudi, ampak tudi bolj srečnih, inovativnih, samozavestnih ljudi,” je zbranim na konferenci dejal Židan. “Čez osem let, ko in če nam bo dano voditi državo, bo Slovenija bistveno bolj cenjena v mednarodni skupnosti.”

Samozavestna Slovenija spletna stran

Slogan in posvet o samozavestnem zmanjševanju neenakosti: s spletne strani SD

Janševa samozavest serijsko

Naj spomnim, za koliko samozavestne Slovenije se skupaj z Židanom, ne da bi med njima že nastala koalicija, zavzema Janša. Na lanskem 11. kongresu svoje stranke v Mariboru je samozavest kombiniral s prej omenjeno preverjeno sproščenostjo:

»Namesto sproščene in samozavestne družbe, ponosne nase in odprte v svet, smo dobili zatohlo birokratsko ozračje, kjer skušajo upravljavci države in omrežja v ozadju nadzorovati vse.«

Sredi letošnjega marca je »slovensko samozavest« postavil med tri predpogoje za dobro prihodnost države:

Dvokrožni večinski ali kombinirani volilni sistem, sprava in sprememba Zakona o himni kot odraz okrepljene slovenske samozavesti so po besedah predsednika SDS Janeza Janše trije predpogoji za dobro prihodnost Slovenije.

Februarja letos pa je na uvodno vprašanje moderatorja Danijela Cukjatija na pogovornem večeru na Vrhniki, kam smo zašli v zadnjih desetih letih, spet našel krivdo v načrtne zbijanju samozavesti, in sicer od trenutka, ko je prenehal biti predsednik vlade po štiriletnem mandatu. Od takrat je, po principu »Za mano potop«, šlo vse navzdol: »Od leta 2008 se samozavest Slovencev načrtno zbija,« je povedal. In nato dodal pojasnilo:

Samozavest je pomembna, osnova samozavesti je pa identiteta. Identiteta je, da veš kaj si in da to tudi želiš biti, da ne želiš biti nekaj drugega, da si ponosen na to, kar si.

Resnici na ljubo je Janšev diskurz o samozavesti dolg že več kot desetletje. Zato ni mogoče zaključiti, da bi Janša plonkal pri Židanu – prej se zdi verjeten obraten postopek. Leta 2016 je na maši za domovino na Polževem spregovoril kot prvi obrambni minister v samostojni republiki in svoje vizionarske misli strnil v njemu očitno zelo drage alineje nekakšnega manifesta. Njegove točke so tri, prvo lahko uganemo, preostali se z njo povežeta precej »blutundbodensko«:

To je Slovenija ki je samozavestna, ki se zaveda tega, da smo gospodar na svoji zemlji in jo preveva veselje do življenja.

Vse poti vodijo do Blaira

Končno pa velja spomniti, da se samozavest pojavi kar dvakrat v Janševem znamenitem govoru 24. junija 2006, ko je kot predsednik vlade na osrednji slovesnosti ob dnevu državnosti ob 15. obletnici besedo uporabil dvakrat. Prvič v frazi »Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest.« Potem pa še v stavku: »Samozavest se je vrnila v naša srca, upanje je napolnilo slovensko dušo, enotnost je prišla nazaj v slovenski narod. Vse troje je oblikovalo novo moč, ki je ni mogel zlomiti nihče.«

Kasneje se je seveda izkazalo, da so takratne razprave o slovenski samozavesti plagiat govora Tonyja Blaira iz leta 1997 v Brightonu. Da je pred samozavestno Slovenijo obstajala britanska samozavest in da je iz Združenega kraljestva priromala v Noriško. Devet let pred tem je v svojem govoru vodja laburistov in takrat novopečeni predsednik vlade uporabil stavka »Old British values, but a new British confidence.« in »And with them I could sense confidence returning to the British people, compassion to the British soul, unity to the British nation, and that all three would give us new-found strength.«

Samozavestna Slovenija vabilo kultura

Namesto sproščene kulture je čas za kulturno samozavest in nov zagon: letak SD

Bobovska zavest

Kot vemo, po razkritju sicer zelo očitnega prevajalskega plagiata Janša nikoli ni priznal svoje plonkarske strasti. Še več njegove direktorske, uredniške in novinarske sile na Večeru so mu za misel iz prekopiranega govora navdušeno podelile nagrado »Bob leta« leta 2006: ob ustreznem kupu zbranih glasov bralcev. Prepričal jih je najbolj samozavesten Blairov stavek: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.«

Če je »Sproščena Slovenija« imela svojega botra v Meistru Eckhartu in Martinu Heideggru, ima »Samozavestna Slovenija« vsaj nekaj korenin pri manj filozofičnem podporniku Busheve administracije, ki je svoj mandat končal leto pred tistim, ko je samozavest v Sloveniji začel nedavno pogrešati Janša. In kakšna je bila njegova reakcija ob prejemu nagrade? Lahko uganemo, avtoreferenčno je dokazovala, da se v Sloveniji prebuja (!) ravno tako pogrešana samozavest:

Po njegovem mnenju podpora tej izjavi kaže, da se v Sloveniji prebuja neka nova samozavest, da smo začeli verjeti vase in da verjamemo, da smo sposobni dosegati dobre rezultate tudi v hujši konkurenci.

Kaj bi šele bilo, če bi jo prejela nesamozavestno skrita Tomaž Majer ali Vid Videc iz njegovih fantomskih brezplačnikov? Ali če sem piker na zalogo: koliko izjav podpore sloganu o samozavesti države je potrebnih za ugotovitev, da se v narodu prebuja ona sama?

Imitatorji na oblasti

Za domače kradljivce je ostala neizkoriščena še ena artikulacija v Blairovem govoru: »Creative. Compassionate. Confident of our place in the world.« Torej: »Ustvarjalni. Sočutni. Samozavestni glede svojega mesta v svetu.« Ob takšnem navalu na parlament pred volitvami najbrž ne bo treba dolgo čakati.

Šarčeva, Židanova in Janševa stranka že nekaj časa vodijo v anketah. Domači novinarski zbor najbrž ne bo uspel razgaliti bede Židanovih in Janševih imitacij praznorečja, a tega smo navajeni. Je še kaj hujšega od tega, da nam utegnejo vladati imitatorji? No, z zmago Šarca se lahko zadrega poglobi – precej dobesedno.

Več:

O Janševem plagiatu

Mentalni presežki zborovskega sproščanja

… in takole: sproščenost je za premierja recept za frustracije

Sproščenost in državotvornost

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

SAMOZAVEST SERIJSKO: KAKO ŽIDAN KOPIRA JANŠO, sonet

S čim vabijo nas stranke na volišče
in se boré za svojo umeščenost?
Če je nekoč šarmirala »sproščenost«,
»samozavest« zdaj pleni prizorišče.

Bo takšna Kura nam kaj bolj prijazna?
Na kaj nataknemo naj to besedo?
Pod masko skriva splošno kurjo bedo.
Retorika skrbi nas, ker je – prazna.

In še, da Židan je pri Janši »kradel«,
s tem plonkanjem še bolj globoko padel.
Še kak adut za folk ‘ma shranjen v culi?

Kaj trobijo identične parole?
Sta strank predsednika plod iste »šole«?
SD ponos, zavest ima na nuli …

Kdo si želi Velike Slovenije?

Ravno v času, ko je Haaško sodišče predsednika Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja oprostilo v vseh devetih točkah obtožnice, v katerih je bil obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti na Hrvaškem, v BiH in Vojvodini med letoma 1991 in 1993, se sredi Ljubljane na shodu Zbora za republiko rojevajo ideje o Veliki Sloveniji. Dogajalo se praktično na isti dan.

velika srbija

Sodišče je večinsko razsodilo, da tožilstvo ni dokazalo vzročne povezave med govori Šešlja, ki velja za vodilnega zagovornika ideje Velike Srbije, ter zločini v hrvaškem Vukovarju, Malem Zvorniku v BiH ter vasi Hrtkovci v Vojvodini proti Hrvatom oziroma Bošnjakom.

Ideja Velike Srbije je bila v ozadju ravnanj bivšega srbskega predsednika Slobodana Miloševića, katere cilj je bila po navedbah tožilstva nasilna odstranitev večine nesrbskega prebivalstva z delov Hrvaške, BiH in Vojvodine:

»Cilj dogovora je bila obramba Srbov in ohranitev Jugoslavije in ne storitev zločinov,« je povedal sodnik Antonetti. Večina članov sodnega senata je namreč tudi presodila, da je bil projekt oblikovanja velike Srbije političen in ne vojaški oziroma zločinski.

Skoraj neverjetno bi bilo, če jih ne bi poznali, da so mediji spregledali nespodobnost uporabljenih konceptov v nastopu predsednika SLS Marka Zidanška na včerajšnjem shodu Zbora za republiko v »obrambo Slovenije«. (Verjetno je pravo vprašanje, kako se obraniti pred tistimi, ki bi nas branili.)

Zidanšek nastop Zbor

Ne samo, da so se odločili prezreti dejstvo, da so shod začeli z domobransko himno Moja domovina, pesmijo Lojzeta Mava, v osrednjem dnevniku TV Slovenija so se uredniki odločili poudarek usmeriti predvsem k žvižgom, namenjenim Ljudmili Novak. Katere nastop je z očitnim odporom, morda gnusom, na tviterju kasneje komentiral celo Janša.

Janša o Novak tvit po shodu Zbora za republiko

Nastop predsednika SLS pa je nato po krivici zdrsnil mimo: terminološko je ob najbolj nerodnem času Zidanšek na dolgo in široko spregovoril o »Veliki Sloveniji«, novinarji pa, razen kratkih povzetkov vseh govorov s shoda, temu niso posvetili pozornosti. Upajmo, da ne zato, ker je prav v tistem hipu Šešljeva ideja doživela svojo politično rehabilitacijo v Haagu.

Seveda je v ekstenziji uporabe pojmov pri obeh občutljiva razlika, žal pa je nespodobna terminologija ostala ista:

MOJA VIZIJA JE VELIKA SLOVENIJA. To je država, ki smo zgradili vsi državljani, vendar so jo ugrabili. Zato si moramo nazaj vzeti tisto, kar smo vsi skupaj 25 let gradili z lastnimi rokami.

Velika Slovenija je kraj, ki se ga prevaranti izogibajo, ker vedo da jih država ne bo zaščitila.

Velika Slovenija je država, v kateri ljudi ni strah, ker je država v službi ljudi in ne dela proti njim, pač pa zanje.

Velika Slovenija so mladi, ki spoštujejo preteklo delo upokojencev in jim namesto praznih obljub omogočijo dostojno življenje.

Velika Slovenija so starejši, ki v mlajših ne vidijo konkurence, ampak enakovredne partnerje pri zaposlovanju, posvetovanju in odločanju, od najmanjše obrti do vodilnih mest v podjetjih in v državi.

Velika Slovenija je država, kjer vsi ljudje vedo, da si bodo z delom lahko omogočili dostojno življenje. Zato da upokojencev ne skrbi, kako bodo z nizko pokojnino zdržali do naslednjega meseca, mladih pa ne, kako bodo prišli do lastnega stanovanja, kjer si bodo lahko ustvarili svojo družino.

Velika Slovenija je dom uspešne ekonomije, kjer vsakega dobrega delavca čaka dobro plačana služba. Kjer nihče nima minimalne plače in kjer so delavec, kmet, obrtnik in podjetnik cenjeni!

Velika Slovenija je dežela dobrih gospodarjev, kjer pošteni in delovni ljudje živijo v blaginji.

Velika Slovenija je kraj, kjer si državljanke in državljani medsebojno zaupajo, se ne pustijo spreti med seboj, ampak v težkih preizkušnjah stopijo skupaj.

Velika Slovenija je država, ki si ne pusti vzeti ozemlja, ki ji pripada, ampak se zanj bori!

Velika Slovenija je dežela, v kateri vsi želijo živeti, vendar je ta privilegij na voljo le tistim, ki vanjo verjamejo!

Da potrebujemo Veliko Slovenijo? Šešelj bi lahko zahteval avtorske pravice. Včerajšnji shod Zbora za republiko si bomo zapomnili po štetju SDS, ki je navedlo, da je na trgu skoraj 10.000 ljudi, medtem ko so jih mediji prešteli 2000.

Morda kdaj kasneje si ga bomo osvežili v spomin tudi po propadu projekta Demos 2.0, saj je zaenkrat očitno, da Zidanškovo povabilo Novakovi in Janši k skupnemu delovanju ne bo uspešno: nenazadnje je Novakova dve leti nazaj Janšo označila za destruktivno, agresivno in ranjeno žival, na shodu pa sta se prvaka držala bolj kislo. Vtis je potrdil nekaj ur po shodu objavljeni že citirani Janšev tvit.

Janša Ljudmila Novak ranjena žival intervju

Ob domobranski himni res ne bi veljalo spregledati deplasiranega klicanja k Veliki Sloveniji in izrecne politične vizije o tem.

Očitno boleče in tragične zgodovinske izkušnje, celo če so obujene hic et nunc, še vedno niso dovolj, da bi pazili, kakšne koncepte in besede uporabljamo. Rehabilitacija Šešlja je lahko promotorjem tovrstnih idej žal le v pomoč.

Velika Slovenija Zidanšek

Velika Srbija Šešelj 2

Velika Srbija Vučič

Prašičje glave in invencija obsodbe nestrpnosti

Korekcija v recepciji nestrpnosti in sovražnega govora, ki je vredna dodatne notice: čeprav se je še včeraj zdelo, da politiki ni mar zanju, poskuša Uroš Slak v svoji oddaji predstaviti priložnostno obsodbo predsednika vlade kot velik dosežek.

Prašičje glave 24 ur nestrpnost

Govorim o kratkem stališču Mira Cerarja, ki ga je med desetimi drugimi rečmi namenil že drugi »inscenaciji« prašičjih glav na lokaciji izgradnje Islamskega centra v Ljubljani. Dejal je, da je nov poskus zastraševanja manjšinske muslimanske verske skupnosti »vsega obžalovanja vreden«, po njegovih besedah pa moramo imeti kot družba do takšnih dejanj ničelno toleranco in pri tem brezpogojno vztrajati.

Prva novinarska pristranost je torej takšna: ne, politika od začetka begunske krize ni obsojala z njo povezanega naraščanja sovraštva in nestrpnosti. Niti v primeru Erlah, niti v primeru Zlovenije in česa tretjega. Še več, politiki so bili k obsodbi večkrat pozvani, odzvali se niso. Pri tem so jim pridno pomagali novinarji sami s svojo cenzuro.

Če se je predsednik končno zganil, če se je pred tem zganil enako mimogrede tudi predsednik republike, je to morda pohvalno, ampak izjemno zakasneli reakciji ne bi smeli ravno aplavdirati, še manj pa kar spregledati zapoznele reflekse.

Slakova obravnava v oddaji »24ur zvečer« je dodatno intrigantna iz še enega povoda. V njej je na sledi zadnje izjave Zbora za republiko pogovor v studiu »uravnotežil« s predstavnikoma dveh verskih skupnosti. Nenadoma je nestrpnost postala eksplicitno versko usmerjena in porazdeljena na dve strani, proti muslimanom in proti katoličanom. Se je zgodilo nekaj, kar smo spregledali?

Ključ za harmonizirano in razširajeno obravnavo verjetno tiči v omenjeni izjavi, v naslednjem njenem delu:

V Zboru za republiko izražamo zaskrbljenost zaradi nekaterih najnovejših incidentov, ki so povezani z ideološko in versko nestrpnostjo. Predvsem obsojamo omalovaževanje in skrunitve verskih ustanov. V zadnjih mesecih se je zvrstilo več deset napadov na župnišča katoliške cerkve. Med drugimi zasluži obsodbo tudi provokacija (z živalskimi deli) na gradbišču novega ljubljanskega muslimanskega svetišča. Zbor za republiko opredeljuje te napade kot alarmantne posege v individualno in kolektivno versko svobodo, ki jo zagotavljata slovenska ustava in evropska listina o človekovih pravicah. Z njimi smo pred 25 leti utemeljili novo državo.

Zaskrbljeno opazujemo tudi dogajanje, ki je naperjeno proti svobodi izražanja in svobodi tiska, proti kritičnemu razmišljanju in medijski pluralnosti. Obsojamo napade na medijske hiše, kot sta Reporter in POP TV, ki so jo označili kot judovsko, celo kot “hudičevo televizijo”, in poškodovali njena vozila.

Novi predsednik Zbora za republiko, France Cukjati, na prvem mestu ne omenja zaskrbljenosti zaradi dogodka ob izgradnji Islamskega centra. Preseneti raje z ugotovitvijo o »več deset napadih na župnišča katoliške cerkve«. Čeprav ne bi rad dvomil o podatku, se vseeno sprašujem, zakaj v teh zadnjih mesecih ob takšni množičnosti dogodkov ne vemo več. So zatajili mediji, je informacija točna? Je bila prašičja glava povod, da se najprej izpostavi nestrpnost do kristjanov, o čemer priča nakazani vrstni red?

Naslednja težava je hitropotezna retorika, s katero so postregli Janševi medijski sateliti, ki so takoj in nemudoma našli krivca za požig poptevejevih reporterskih avtomobilov in ga enoznačno pripisali nekemu slovenskemu muslimanu. In to že nekaj ur po dejanju! Ob tem so celo za svoj vir navedli STA, čeprav tam takšne krivdne povezave niso nikjer zapisali.

Vprašati bi se morali, kakšen status ima obsodba sovraštva in sovražnega govora do muslimanov v kontekstu, ko ga postavljamo ob bok drugim verskim skupnostim? Drži, nobenega dvoma ni, da je treba versko svobodo ščititi, in to na enakopraven način. In preganjati storilce kaznivih dejanj. Pohvalno je tudi, če ena skupnost pri tem podpre druge in vse nastopajo složno. Ne bi pa smeli pozabiti, da se v tej begunski krizi napada predvsem muslimane in ob tem največkrat svari pred izgubo krščanskih in judovskih korenin Evrope, ki nas menda čaka.

Katoliška cerkev je že pokazala svoj dvolični obraz. Potem ko se je zdelo, da bo obsodila besede murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, jih je na tiskovni konferenci kasneje izrecno podprla. Kaj je že dejal škof? Da je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«. Reminiscenca je jasno letela na begunce in končno muslimane, ki tu že živijo.

In tako so prašičje glave postale priložnost, kjer imamo dobre razloge dvomiti, da je nestrpnost grajana na enake in enakovredne načine. Prej bi smeli skleniti, da postaja diskurz o njej rahlo zlorabljan na način, kot sem ga opisal.

Več:

https://vezjak.com/2015/11/29/medijsko-sovrastvo-do-islama-in-vzniki-nasilja/

https://vezjak.com/2015/11/03/zakaj-bi-zmago-jelincic-lahko-vodil-slovenske-skofe/

https://vezjak.com/2015/10/25/katera-stalisca-o-beguncih-ne-pridejo-v-medije/